Drevored

Adam se je z lenobnimi koraki sprehajal vzdolž drevoreda. Bil je večer, že pred nekaj urami se je stemnilo, nad mestom pa je visela megla. Spet je bil eden izmed dolgočasnih dnevov, ki jih je Adam preživel doma. Cel dan je spal, saj ni imel kaj pametnejšega za početi. Zvečer se je končno oblekel v črne kavbojke in neiztopajoč črn plašč. Ni se pretirano trudil z urejanjem las, zato je z razmršeno frizuro končno stopil iz hiše in se napotil na vsakodnevni večerni sprehod.
Med hojo je premišljeval. Kot vedno. Naredil je kar nekaj pametnih sklepov, ko je nenadoma opazil, da je ob drevoredu, ki je vodil h graščini. Tu res že dolgo časa ni hodil, vedel pa je, da je ta kraj včasih prav uporabno mesto za zbiranje raznih podatkov. Zato je v senci mogočnih dreves odšel dalje in oprezal za kakšno osebo. Morda pa danes navsezadnje ni imel sreče, saj ni bilo nikogar. Nenadoma pa je opazil neko postavo, ki je v tišini hitela po drevoredu. Ustavil se je in jo z zanimanjem opazoval. Bila je ženska, kot on prej zatopljena v razmišljanje. Zato ga ni opazila in v trenutku, ko je šla mimo njega, se je Adam odkašljal. Ženske ni poznal, s tem pa jo je vsekakor opozoril nase. To bi znalo biti nevarno, a navsezadnje je Adam znal paziti nase.

[ Elisabeth, hun' ]

Že ves dan se je pripravljala na to. Načrt si je nenehno pomrmravala v brado in pazila je, da ne bi česar izpustila ali morda pozabila. Končno je padel mrak in kmalu je bila pokrajna zavita v temo. Edini vir svetlobe, ki ga je bilo mogoče opaziti daleč naokrog, je bila luna, ki je to noč svetila v obliki popolne krogle. njen bled sij je srebrno obarval meglice, ki so se že nekajdeset minut po zatonu sonca pričele dvigati iz tal. Narava se je ohlajala in v zrak so izparevali ostanki ročine poletnih dni.
Takoj, ko je stopila v noč se ji je na obrazu pojavil komaj opazen, a presneto strašljiv zadovoljen nasmešek. Noč je imela svojo moč in poznalo se je tudi na Elisabeth, ki je takšno vreme naravnost oboževala. Znova je zadovoljno vdihnila hladen nočni zrak, ki jo je popolnoma osvežil in navdačl z novo energijo, nato pa je stekla. Tekla je hitreje, kot je bilo zmožno videti človeško oko in ravno dovolj počasi, da je lahko imela pod nadzorom vso okolico. Kljub svojemu naglemu gibanju je bila njena eleganca še vedno osupljiva, zaradi meglic, ki so prekrivalle tla, pa se je zdelo, kot da ne teče, temveč lebdi.
Namenjena je bila v gozd, v jamo blizu graščine, v kateri je imela marsikaj za postoriti. In na to noč, ko so imeli izrečeni uroki svojo polno moč, se je namenila opraviti, kar bi sicer morala že pred dnevi. Ubrala je bližnico skozi gozd in po nekaj minutah je prečkala drevored, po katerem se je, sedaj že v normalnem tempu, odpravila do graščine. Občutek jo je svaril pred bližino nekega bitja, a se je zanašala na svoje fizilčne sposobnosti, ki so bile malodane izjemne. In začutila je nesigurnost, nekakšno presenečenje, ki ga je oddajalo bitje v njeni bližini. Ko pa je zaslišala še tiho odkašljevanje, je vedela, da se tudi tokrat ni zmotila. Obstala je na mestu in skozi drevesa je pronicala mesečina, ki ji je osvetlila razpuščene kodre. Odločen izraz v njenih očeh je zopet zamenjala tista nedolžnost, ki je preslepila vsakogar in sedaj ji je prisostoval tudi kanček strahu, ki pa je bil vse prej kot neopazen. zopet je bila tu njena popolna krinka krhke ženske, ki ji je nasedel vsak. Počasi se je obrnila in s pogledom boječe begala po okolici, dokler ga ni opazila. stal je tam, v senci dreves, ogrnjen črn plašč, ki je zaradi lahnega vetriča plapolal okrog njegove vitke postave. a najbolj vidni so bili zagotovo svetli, razmršeni lasje, ki so mu dajeli nekako uporniški videz. Popolnoma prelevljena v novo logo je stopila korak nazaj in piš vetra je poskrbel, da je njeno telo pod tanko svetlo obleko spreletel srh. ''Kdo je?'' je tiho dahnila, a vedela je, da postava nasproti nje ni navaden človek, zaradi česar jo bo še predobro slišal.

Dekle, pravzaprav ženska je bila težko verjetno normalno bitje. Kot kakšen človek, torej. Hitrost, s katero se je premikala, je bila prevelika. Nedolžnost v njenih očeh je izgledala pristna. In ravno zaradi tega je Adam nekako posumil v njo. Bila je preveč pristna, preveč nedolžnega pogleda, da bi se zvečer sama potikala tu naokrog. A Adam je vedno bil mojster igranja in z ničemer ni pokazal svojih misli.
In ko se je zaslišal njen komaj slišen 'kdo je', se je nasmehnil. Moral se je. Ali je bila ženska presneto dobra igralka ali pa je bila res dobra. "Adam." Stopil je nekaj korakov naprej, izza zavetja sence in se ji spet nasmehnil. "Tvoje ime pa je..." Z zanimanjem se je zazrl vanjo. Oblečena je bila le v tanko, svetlo obleko, dolgi temni kodri pa so ji v lahnem vetru valovili okrog obraza. Izgledala je nadnaravno, in Adam se je nevede namrščil, a v temi noči se tega ni ravno najbolje videlo. Morda je bila nevarna, a trenutno je izgledala kot povsem običajna ženska. Sumičanja je potisnil na stran, a še vedno je bil takoj pripravljen na kakrkšnokoli ukrepanje. Če bi bilo potrebno, seveda. "In kaj je tebe prineslo sem ob takšnem času?" je povsem nevsiljivo vprašal in se ji spet nasmehnil.

s svojimi demonskimi očmi je dobro ujela prav vsak gib, ki ga je naredil neznanec pred njo. in že po nekakšnem lesku v njegovih očeh ter rahlem nasmešku je vedela, da je sprejel igro, ki jo je igrala. sama pri sebi se je nasmejala, navzven pa je že ves čas nekoliko pospešeno dihala.
z očmi je švigala naokrog in njeni pogledi so dajali vtis prestrašenosti, čeprav je sama le oprezala za drugimi, ki bi se prav lahko vsak trenutek pojavili iz zasede. Ko pa je spregovoril je pogled zopet usemrila k njemu in naredila nekaj, kar je storila redkokdaj - pogledala ga je v oči. Ne da bi pogled umaknila je še vedno šepetaje ponovila ime, ki ga je izrekel. ''Adam.'' Ko je stopil iz sence ga ni premerila, kot bi to storil marsikdo drug. Še naprej je strmela v njegove oči s svojimi skoraj črnimi očmi, za katere je marsikdo rekel, da so hipnotične. Ni vedela, kaj hoče storiti, vendar je lahko iz njegovih oči razbrala marsikaj. Ko pa jo je vprašal po njem imenu je zopet stopila nekaj korakov nazaj, kot, da bi se ga bala. Oboževala je to igro, katere mojstrica je bila. V svojih več kot petstotih letih jo je imela čas izpopolniti in čeprav je marsikdo vedel, da ni bila človek, ni o njej mogel določiti nič določenega. Znova ga je boječe premerila in strah v njenih očeh se je zmanjšal na tisto razumljivo količino. ''Fay.'' Njeno srednje ime, ki ga ni poznal nihče, ki se mu je predstavila z pravim imenom in priimkom ter ob enem ime, s katerim se je predstavila vsakomur v zadnjih štirih stoletjih. Iz gozda se je zaslišalo nekakšno skovikanje, ki mu ej kmalu sledil pok in ko je pot blizu nje prečila miš, ki je po svoji velikosti že mejila na podgano, so se ji noge zatresle in sesedla se je an tla. Tresla se je s sklonjeno glavo in obraz so ji zakrivali lasje. V varnem zavetju le-teh ji je obraz na hitro spreletel nasmešek, nato pa se je ob naslednjem vprašanju zdrznila ter se ozrla okrog sebe. Opotekajoče se je spravila na noge in se pričela z drobnmi koraki premikati proti graščini. ''lovijo me ....'' in zopet je pogledala Adama.

Igrala je. Sam pri sebi se je spet nasmehnil. Morda pa bi mu malo sprostitve prišlo prav. Sprejel je igro, brez da bi to s čimerkoli nakazal. Morda ga je izdajal le lesk v očeh, pa še ta ne pretirano. "Fay torej. Me veseli." Iz teh besed je sevalo nekaj sarkazma, ker si Adam preprosto ni mogel pomagati. Sledil je njenemu begajočemu pogledu.
Ko se je sesedla na tla, ni ravno vedel, kaj naj si misli. Morda je bila res v nevarnosti, morda pa je bila le past. Za nekaj trenutkov je premislil situacijo. In kaj je pričakovala od njega? Vloga princa na belem konju mu ni ravno pristajala. Namuznil se je in s počasnimi koraki odšel do nje. "Lovijo te?" Premeril jo je z očmi. Njegovi instinkti so mu nekaj sporočali, a ni natanko razbral, kaj. Ampak v okolici je bilo vse tiho. Saj ni možno, da je ves ta strah povzročila miš, kajne? Sklonil se je do Fay in se ji zazrl v oči. "Kdo te lovi?" Njegov pogled je bil nepopustljiv. Adam je znal hitro oceniti, če kdo laže ali ne. Morda celo prehitro. In zato je, ne da bi umaknil pogled, svojo roko položil na Fayino ramo. Neke vrste pomirjujoč gib, ki ga je njegova vloga zahtevala. Nasmehnil se je, oči pa so se mu zalesketale. Pravzaprav je ta gib dobro premislil. S tem ji je onemogočil, da bi odšla do graščine, in jo obenem na nek način prisilil, da mu je gledala v oči. Moral se je še enkrat nasmehniti, obenem pa je čutil, da ima vse mišice v telesu napete in pripravljene. Nikoli nisi dovolj previden.

Še predobro je razbrala njegova čustva in zmedenost, ki jo je zaznala, jo je zabavala. A na vzven je njena podoba ostajala nespremenjena in sedaj, ko je tudi Adam pričel igrati se je Beth začela zabavati. In vedela je, daigra ne bo več dolgo v teku, saj bo jo be eden ali drugi končal.
Ko se je je približal je svoje velike oči, v katerih je odsevala mesečina, usmerila proti njegovemu obrazu in v tistem trenutku je vedela, kaj bo storila. In vse je bilo odvisno od njegve reakcije na zadnji del predstave. Ko se ji je približal ter jo pogledal se je rahlo premaknila, kot bi se hotela umakniti, a že trenutek kasneje, ko ji je na ramo položil roko, se je umirila. na njegovo vprašanje je odkimala in izraz strahu v očeh je hipoma izginil. Še preden bi lahko odreagiral ga je prijela za roko in ga prevrgla na tla, nato pa mu je, v pričakovanju upora, sedla na trup. Roka, ki se je je še vedno oklepa la s svojimi dlanmi je ila rahlo zvita, a dokler ni namrelala pokazati vsaj kakega znaka upora je ni imela namena premakniti. sklonila se je naprej, da se mu je lahko, kljub temu, da je njegova glava ležala na tleh, zazrla v oči. ''Ne, ne lovijo me.'' je prenehala s šepetanjem. Lasje so ji zdrsnili z ramen in ji kot zavesa padali mimo obraza in čez ramena. ''Jaz sem tista, ki lovi.'' Na njenem obrazu se je prikazal lahen nasmešek, ki pa je izginil takoj, ko se je nagnila nekoliko nazaj. ''sicer pa, kot vidim nisi ravno eden izmed temnostrancev.'' ga je premerila z ocenjujočim pogledom. ''Kaj pa naj bi dečko, kot si ti, počel sam tukaj ob tej uri?''

Ukana. Pravzaprav bi lahko skoraj uganil, že v trenutku, ko se mu je zazrla v oči. V njenih očeh je odsevala mesečina, a kljub temu jih je prešinil nek nevaren blisk. Ampak potem se je vse odvijalo prehitro. In še preden se je Adam dodobro zavedel, je bila na njemu.
"Lahko bi si mislil." Njegov glas je bil v temni noči presenetljivo topel. Nasmehnil se je in ji vrnil pogled. Počutil se je kar čudno, ker je bil nemočen pod neko žensko. Ampak najbrž je bila kaj več. Vampirka verjetno ne, prej demonka. Čudovito, še tega se mu je bilo treba. Svojih občutkov pa ni pokazal navzven. V vseh letih se je naučil dobro skriti svoja čustva, bil pa je tudi precej dober igralec. Zato se je za trenutek zvil, čeprav je že takoj vedel, da je to brezupno. Ukleščen bo, dokler se ne bo Fay odločila drugače. Ženske. Nasmehnil se je in se odločil, da ji bo povedal tisto, kar je zahtevala. "Popolnoma pravilna ugotovitev." Bil je na svetli strani, tega ni nikoli zanikal niti se tega sramoval. Imelo ga je, da bi rekel, da se je izgubil, a je bil raje tiho. Žensk, kot je bila ona, ni bilo preveč dobro dražiti. "Sicer pa sem se sprehajal in zavil sem. Kolikor vem, ni prepovedano." Očarljivo se je nasmehnil, čeprav je dvomil, da bi to pri njej delovalo. Prepuščen ji je bil na milost... In predvsem na nemilost.

Ko je opazila izraz na njegovem obrazu, si ni mogla kaj, da se nebi zasmejala. a to ni bil smeh, ki veselje prenese tudi na druge, to je bil smeh, ki je prav vsakomur v kosti zagal srh. In ob lesku njenih oči v mesečini je ustvarjal popolno kombinacijo.
''Seveda bi lahko. A kaj, ko so bitja kot ti ...'' za trenutek se je sklonila nižje in povonjala predel blizu njegovega obraza '' ... tako neumna. Sploh če so mlada in neizkušena.'' se je zopet dvignila in se nasmehnila, brez da bi spremenila pomen te geste. ''Koliko si sploh star?'' Nekaj sekund je le zrla vanj in ocenjevala, tako njega kot njegove zmožnosti, sploh pa je poskusila predvidevati njgove namene. Ko se je kar naenkrat zvil, kot, da bi občutil veliko bolečino, njen prijem nikakor ni popustil. Ko je le ugotovil, da iz te moke ne bo kruha in se je umiril se je zopet zasmejala. ''Veš, Adam... naj si še tako dober igralec, meni ne moreš prikriti ničesar.'' Njene besede so izžarevale samozavest, a za razliko kot pri drugih demonih, lki so se imeli za močne njen glas ni bil prežet s samovšečnostjo. To obdobje je že zdavnaj pustila za seboj in podcenjevanje nasprotnika je nekoč drago plačala. Mačka se opeče enkrat, a nikdar več je pravila njena babica, ko je bila še živa in bilo je popolnoma res.
''Mhm, sprehajal, kaj?'' je ponovila in ga zopet premerila. ''Ali pa si morda prišel samo vounit? Kakorkoli, danes se tukaj ne dogaja popolnoma nič, da ti olajšam delo.'' je odvrnila, sama pri sebi pa se je zasmejala. Oziroma nič, za kar b vedel kdorkoli razen mene.