Čemerno je pogledala skozi okno in stegovala svoj vrat, da bi na ulici zagledala znano postavo. Nikogar ni bilo. Razočarano je zavzdihnila ter se odpravila v zgornje nadstropje. V sobi se je zdolgočaseno vrgla na posteljo ter iz police pobrala dnevnik. Rada je vanj zapisovala stvari, ki so se ji dogajale in tako je ponavadi vanj pisala prav vsak dan. Malce se je zamislila nato pa se je njena roka hitro začela premikati po dnevniku, ki je med svojimi stranmi skrival marsikaj. Vanj namreč ni pisala običajnih dogodkov oz. ni opisovala vsake podrobnosti iz dneva, temveč samo svoja čustva in mišljenja. Rano zaradi tega pa tudi nikoli ne bi dopustila, da bi ga kdo dobil v roke in se je spravila pisati, ko je bila sama, da je kdo ne bi motil. Tistega večera je šla mama na neko srečanje in se naj ne bi hitro vrnila, Buffy pa... saj niti ni točno vedela kje je ampak, če jo je poznala je morala paradirati nekje po pokopališču. Ja, res se ji je zdelo, da se njena sestra raje sprehaja med mrtveci kot pa da bi prišla domov k njej. Pa saj je po eni strani vedela, da to sploh ni res, ker je vse skupaj samo njena služba in ne more nič proti temu, vseeno pa se je v večerih, ko je bila prepuščena sama sebi včasih začela dolgočasiti in takrat si je želela, da bi bila njena sestra doma.
Nekako je bila vedno bolj nestrpna in zaradi tega je odšla nazaj dol in si pripravila skledo kosmičev. V resnici sploh ni bila posebej lačna ampak nekaj pa je le morala početi, ne? Namestila se je na kavču ter si prižgala televizijo. Malce je preklapljala med programi dokler se ni ustavila pri neki grozljivki, ki pa se je že po nekaj minutah izkazala za pravi polom. "In to je za njih grozljivka? Očitno ne hodijo veliko ven." je polglasno zamrmrala ter se namrdnila. Niti pa se ji ni ljubilo prestaviti ali celo preklopiti kanal, zato je vendarle iz omare v kuhinji vzela še pokovko ter se nato udobno namestila. Še vedno pa je pozorno poslušala tudi, če bi se morda vrnila Buffy.
Po uri ali pa morda dveh, je končno zaslišala dobro znano škrtanje ključa ter odpiranje vrat. Še preden bi mignila je pred njo stala sestra. "Saj sploh ne morem verjeti. Si le našla pot nazaj domov? Bala sem se že, da si pozabila kje živimo. " je sarkastično rekla in ji namenila grd pogled. "Ampak naj uganem... ni tvoja krivda, ker je svetu grozila še ena katastrofa in si seveda mogla takoj na reševanje. Reševanje na katerega me nikoli ne spustiš niti blizu, če smo natančnejši." obrnila se je proč, da ne bi videla njenega izraza. "Sicer pa sem se tako ali tako imela veliko boljše brez tebe." je nato še neprepričljivo dodala. Vedela je, da ji dela veliko krivico pa si ni mogla pomagati. Včasih se je v njej preprosto nabralo toliko jeze, da se je morala malce znesti nad nekom. V resnici je bila včasih še kako ponosna na svojo sestro pa tega ne bi priznala za nič na tem ali katerem koli drugem svetu.
