Peščena plaža

Blake se je odpravil še na en nočni sprehod. Seveda, preden je ušel iz rok, svoje bojazljive sestre, ki je bila še vedno preveč vesele volje, saj je pravkar prišla z lova. Baje naj bi ugriznila župnika, vendar ji to ni verjel. No, vsaj zdelo se mu je da ji ne verjame. Verjetno je spet halucinirala, ker se je verjetno preveč napila, ali pa se je spet poskusila zadevati z različno drogo. Ko je odšel iz hiše, je najprej skakljal. Ves svet je bil tako čuden. Bil je zasanjan. Prepeval si je pesmico o zajčku, ki je korenje, na vsake toliko časa histerično zakričal in s temnim glasom začel klicati škrate. Bil je zelo čuden. Tega se ni zavedal. In nato je zagledal morje. Kako lepo. Prvič po tolikih letih, bo lahko hodil po čudovitem pesku, v katerem se ne skrivajo razne vile. Sezul si je svoje nove čevlje, jih vrgel kolikor daleč jih je mogel v morje, se začel sarkastično krohotati, ter valjati po tleh. Bilo je tako zabavno. Z sebe je vrgel svoj črn jopič, ter ga polil z oljem, ki ga je ukradel v neki hiši. Nato pa ga je zažgal. Začel je plesati okoli ognja. Počutil se je kakor tabornik, med plesom, če temu sploh lahko tako rečemo, pa je začel govoriti v rimah.

[Buffy ]

[Ah, you're fun ]

Spet se je sama sprehajala po nočnem Sunnydalu. Bila je izgubljena v svojih mislih in ni se kaj dosti ozirala na to, kje pravzaprav je, dokler ni opazila, da je ž prečkala meje mesteca in da se je pred njo odpiral pogled na veličastno plažo. Valovi so pod seboj požirali droben pesek in vse je bilo noro vabljivo, toda zavedala se je, da so stopinje komaj nad ničlo in da morajo biti valovi še toliko bolj ledeni. Očitno je pihal tudi lahen vetrc, odsev debele lune, ki ji je manjkal samo še dan ali dva do popolnosti, pa se je lesketal v vodni gladini. Potem pa je nekje zaslišala precej nenavaden krohot in ko je svoj pogled usmerila tja, od koder je prihajal, je opazila, kako se je naenkrat dvignil plamen, ki je pod seboj požiral nekaj črnega. Okrog ognja je skakal nek bedak in samo upala je lahko, da ni to tipična noč v Sunnydalu in da ni ta tip nekoga zažgal. Kolikor hitro se je dalo se je spustila navzdol po peščeni plaži in se hitro napotila proti ognju in tipu ob njem. Šele, ko je bila dovolj blizu, da je lahko videla, da na tleh gori zgolj kos blaga in da tipu, ki pleše okrog njega očitno manjka nekaj koleščkov, je upočasnila korak. Kljub vsemu pa je vedela, da česa takega ne sme podcenjevati; čisto mogoče je namreč bilo, da je izvajal kak urok, ki bi seveda lahko povzročil njej in celotnemu mestecu več preglavic. "Živjo," je zaklicala, ker je bilo očitno, da je plesoči deček še vedno ni opazil, sama pa mu je želela jasno pokazati, da mu ne bo dovolila, da počne kakršnekoli neumnosti. Končno ji je posvetil delček svoje pozornosti in v njem je prepoznala prilično mladega fanta na pogled z daljšimi rjavimi lasmi in količkaj prijaznim pogledom; ali pa se ji je tako zgolj zdelo? Vseeno pa je od njega prav presegala demonske vibracije in na glavi bi mu lahko tudi utripal velikanski napis vampir. Tako dolgo je že to počela, da je vedela, kdo je kdo. "Živjo, ali se zavedaš, da se temu, kar počneš - in to ob času, ki je legalno namenjen počitku navadnih meščanov - reče vandalizem?" Pričakovala je nenaden napad, kakšen močan udarec, dobro namerjen in močan.. Toda očitno ji ta večer to ni bilo namenjeno.

[tnx... čeprav je ta post še boljši, pa sry, ker sm slab začel..]


Skakljal je sem ter tja. Ves svet je bil njegov. Samo njegov. In lahko bi ga kar objel, ter ga nikoli več spustil. Tako rad je imel svoj svet, svet v katerem je bil kralj vseh živih bitji. Gledal je v ogenj, ter si ogledoval salamandre, ognjena bitja, ki so se skrivala v ognju, pa čeprav jih sploh ni bilo tam. Zaslišal je korake, vendar se je le sprostil. Pljuval je v ogenj, misleč da bo pomoril salamandre, ki so se mu zlobno smejali. Pa niso zlobni. Jaz sem zloben. Kako si drznejo. Kako si drznejo krohotati svojemu kralju. Kralju, ki odloča, če živijo ali umrejo. V mislih si je priklical moč, ki je sploh ni bilo, ter začel pihati skozi usta. Upal je da se bodo male nadloge razbežale. "Odidite!" je jezno zakričal, ter jim namenil sadistični pogled, naj že zavraga izginejo. Ko je zagledal deklico, se je le narejeno nasmehnil.
"Živjo" je dejal z močnim, skrivnostnim glasom, ter se začel smejati. Bilo, je tako smešno. Slišalo se je kakor da bi govoril neki videc, ki ga je srečno popil prejšni teden. "Vandalizem?" je vprašajoče zakričal, začel skakati po ognjenem jopiču, da so se mu hlače vnele. "Kaj je to?" je vprašal z otroškim glasom, in takoj se je videlo, da se bo dekletu na vsak način posmehoval. "Vanda je ime" je dejal, se naredil kakor da razmišlja, nato pa veselo vzkliknil. "To torej pomeni, da takšna mala deklica kakor ti ne bi smela biti tukaj, če ne bi hotela utrpeti trajne poškodbe, ki bi bile dolgotrajne". Nato pa je prijel za jopič, ga prav tako vrgel v vodo, nato pa se dobesedno vrgel po tleh, v zrak začel metati pesek, ter se dreti da je mumija.

[Ne se sekirat. In naj ti samo povem, da ne morem kaj, da se ne bi krohotala pri tvojih postih They're really lovable ]

Med tem, ko je kričal na ogenj in pihal vanj, je Buffy le zmedeno nagnila glavo, ne najbolj prepričana, da pravzaprav vidi pravo situacijo. Najbrž spet spiš in si domišljaš, se je opomnila v mislih, toda četudi bi zares sanjala, ni mogla kaj, da ni nejeverno zijala v tipa, ki se mu je več kot očitno popolnoma speljalo. Očitno je precej hitro menjeval razpoloženja in nehote se je spomnila na Drusillo, ki je bila prav takšna; brez problema se ji je ves mili čas mešalo. Najbrž sta prijatelja, je pomislila sarkastično. Čeprav se ji je na nek način zasmilil, ni rekla ničesar, ko so se vnele njegove hlače; najbrž je moralo precej peči, a navajena je bila tega, da nasprotniku ni pokazala pomilovanja. Bila je izganjalka, ne pa socialna delavka. Ko ji je jasno zagrozil s tem, da jo bo poškodoval, se je morala nasmehniti. Končno se je prvič pokazal kot to, kar je zatrdno bil - samo še eden od smrdljivih kriminalcev na temni strani. Takih, ki so samo čakali, da jih izganjalka spremni v kupček pepela. "Ponavadi so trajne poškodbe dolgotrajne, ja," je dejala v rahlo sarkastičnem tonu. Ne, norca se ne bo delal iz nje, najvsezadnje je bil več kot očitno šibek fant, ki je bil možgansko še bolj zaostal kot Drusilla. A po drugi strani je tudi Drusillo takrat razumela kot šibko vampirko, na koncu pa spoznala, da je pravzaprav zelo mogočna. Tale tukaj pa.. Mogoče. Ampak očitno je bilo, da nima pojma, s kom ima opravka in vsaj tukaj se je počutila, kot bi bila v vodstvu - čeprav po drugi strani tudi ona ni vedela kaj veliko o njem. Odločila se je za nežnejši prostop, zato je z mehkim glasom, v katerem pa je vseeno vladala komaj zaznavna merica cinizma, vprašala: "Dečko, si že kdaj slišal za besedno zvezo 'izganjalka vampirjev'?" Pričakujoče ga je pogledala; pričakovala je pritrdilen odgovor, da ga bo lahko vsaj malo prestrašila.

[ok ... se bom trudu bit čimbolj freak]

Še naprej je skakal tja in sem po plaži. Na vsake toliko časa je zakričal: I believe I can fly. Skakal je sem ter tja, se delal da je ptič, nato pa da je dinosaver, ter se nad dekličem zadrl naj se odmakne, drugače jo pohodi. Ko je takole brezkrbno skakal, je zaseboj zaslišal grom. Videl je, kako je strela švignila par kilometro proč, v neko drevo. "Strele mi hočejo nekaj povedati" ji je dejal resno, se skoncentriral, ter jo še potihem vprašal:"Imaš čisto slučajno, pri sebi kakšen velik kovinski predmet?". Nasmehnil se je. Za par trenutkov se je zdelo kakor da je padel v trans, ter da spi. Nato pa je odprl oči. Začel je skakati in skakati. "Kje je kakšen kovinski predmet?" je naglas tuhtal, ter kar naprej ponavljal ta stavek, pri tem pa je na vsake toliko časa pogledal v nebo, kakor da se bo kmalu zgodilo nekaj groznega.
"Če so trajne. Torej bolijo?" jo je z otroškim glasom vprašal, široko razprl oči, ter se začel vrteti, pri tem pa gledati v nebo. Čakal je, da bo spregovorila naslednjo besedo. Očitno je bilo, da dekle nima stila, poleg tega pa ima po možnosti najbolj dolgočasno življenje na svetu. "Izganjalka" je sarkastično zakričal, se začel na ves glas smejati, ter zavijati z očmi. "Pa ne, da si to ti?" jo je zdolgočaseno vprašal, kakor da bi bil navajen tega, da so mu ljudje ves čas govorili, da so izganjalci duhov. "Bi se te moral bati? Samo zaradi tega ker si obupno oblečena, nimaš smisla za humor in sile narave, ter imaš verjetno najbolj dolgočasno življenje na svetu?" je spraševal, se nasmehnil, z rokami zajel peščeni pesek, ga vrgel v zrak ter ga pihnil proti izganjalki. "Pazi se, da te pesek ne poje za malico" ji je svarilno dejal. Pogledal je po obali. Bila je tako lepa in preprosta. Čutil je, kako bijejo srca dreves.

Čeprav ji ni bilo jasno, če se dela norca samo iz nje ali to počne pred vsemi - ali pa dejansko je tak - se je odločila, da se s tem sploh ne bo ubadala. Iz žepa je potegnila količek, ki je bil ostro nabrušen in nasmehnila se je ob misli, da bo tega tipa kmalu spremenila v prah. Čutila je namreč kurjo kožo, ko je pred njo postal ves drusillast. Ob tem, ko je ves zmešan začel iskati kovinski predmet, je zavila z očmi in prekrižala svoje roke na prsih. "Ja," je sarkastično pokimala. "Ponavadi nosim s seboj velike železne predmete, da me lahko z adanejo strele in potem se noro zabavam. Kdo bi si mislil, da sva si tako podobna, kajne?" Zavila je z očmi in ga pričakujoče pogledala, češ se bova končno borila ali boš še naprej stresal bedarije?, ob njegovi popolni spremembi iz norega tipa v majhnega otroka, vsaj v lesku v njegovih očeh, se je nekoliko zmedla, a kljub temu tega ni pokazala. "Ja, bolijo," je pokimala in se nasmehnila. "Zelo bodo bolele," je še dodala in se še nekoliko bolj nasmehnila. Očitno je bilo, da bo tega tipa morala pospraviti. Najbrž ni bil nevaren zaradi moči ali česarkoli, predvidevala je, da bi bil ta tip svoji okolici lahko nevaren samo iz enega razloga - ker je tako zmešan in hiperaktiven, da bi po pomoti lahko nekoga poškodoval. "Hej!" je užaljeno vzkliknila in pogledala svoja oblačila, ki niso bila slaba. "Ah daj, fantek, poglej sebe. Niti čevljev nimaš in zdaj imaš zraven vsega še zažgane hlačnice, najbrž pa tudi kocine, razen če si eden izmed tistih, ki uživajo v voskanju nog," mu je skušala vrniti udarec, toda zavedala se je, da ni bil najboljši. Kaj jo briga, tak mulec ji res ne bo govoril, kaj vse je narobe z njo. Sama je gotovo veliko bolje vedela, kakšno je njeno življenje in četudi ni bilo najbolj perfektno, so bile njegove besede vseeno preostre. Da te malica ne poje za pesek, debil.. je pomislila, a tega ni rekla na glas. Očitno je bilo, da je bilo tipu zanjo tako vseeno kot za lanski svet in dejstvo, da je izganjalka, ga ni niti malo zmotilo. Vprašanje, če se je sploh zavedal, da je ona tam; morda je bil zgolj tako zadet, da ni imel pojma, kaj se dogaja okrog njega in je enostavno klatil neumnosti. "Kakorkoli že," je skomignila in se odločila za drugačen pristop, ki bil morda bolj vpliven.. ali pa tudi ne? "Vidim, da nisi najbolj zabaven." Počasi se je obrnila, da bi odšla, kljub temu pa ostro napela ostale čute, da je slučajno vampir ne bi presenetil s kakšnim surovim trikom.

[Edit : popravu post ]


Videl je, da je iz žepa potegnila količek. Pogledal jo je v oči, ter s čisto spremenjenim starševskim glasom dejal:"Pa ne da bi se gospodična igrala z takim orožje, lahko bi se poškodovala". Brcnil je v pesek. Njen količek je bil res oster, in po možnosti je bila zelo močna, vendar s ni hotel vdati usodi. Z naglim korakom, je stopil bližje k morju. Vedel je, da postaja vse bolj čudaški. No, ni postajal, tak je bil. Izganjalko je hotel spraviti ob živce, pretepsti, napiti, nato pa obleči v kostu veselega piščanca, ter jo prepričati, naj teka po celem mestu, in začel je dvomiti, da bo njegov brilijanten načrt uspel.
"Nisem vedel, da sva si tako podobna. Ja, zabava je res enkratna. Spomnim se enkrat, da sem nekega naivneža prepričal, da je pustil da sta ga zadeli dve streli, kako smo se smejali" je pritrdil, nato pa govoril naprej. Rad je obujal spomine, na tista lepa leta, ko si lahko v vsaki samotni ulici našel neko žrtev. "In, če imaš res takšen predmet, mi ga lahko prosim izročiš, pred sončnim vzhodom, moram opraviti še par prijetnih nalogic" ji je začel govoriti, in zdelo se je že, da sploh ne bo utihnil. V načrtu je imel požiga cerkve, razbivanje oken šole, ter zastrupitev vse pitne vode v Sunnydalu.
"Bolele bodo? Saj veš da uživam, ko me kdo muči, čeprav imam rad igre, nočem hitrega konca." ji je dejal, ter se ji nasmehnil, nato pa začel na hitro plesati okoli nje, peti pesem o demonki maševanja, ki ga je začarala da se je zaljubil v njo. "In, ne, ne voskam si nog" je dejal, skomignil, začel skakati po eni nogi, ter se držati za ušesa.
Prestopal se je, se smejal, hodil v krogu okoli nje. Na vsake toliko časa zaljubljeno pogledoval proti njej. Vedel je, da je udarec zabolel. Znal je udariti ko je najbolj bolelo. Vendar, izganjalko mora spraviti v poseljo in pika. "Ah, čevlji. Saj jih ne bova potrebovala. Čeprav bi mi bilo všeč, če bi ti nosila petke." ji je dejal veselo. "In, ne, ne voskam si nog" ji je še hitro, vsaj enkrat glasneje odvrnil.
Bil je domišljal, mogoče celo preveč. Za njima je grmelo. Bilo je tako romantično, čeprav za njo, verjetno ni bilo niti malo. "Že od nekdaj imam rad nevihte." ji je dejal z tihim glasom. Vedel je, natančno je vedel, kaj bo blondinka naposled izjavila. Da ni zabaven. Da ni zabaven. On je vendar zvezda vse zabave. Kralj glasbe. Mojster v šalah. Kako si drzne. Iz žepa svojih hlač, pri katerih so pogorele hlačnice, je vzel masko, ter začel peti pesmi iz sedemdesetih, pri tem pa plesal okoli nje. "Še vedno nisem zabaven?" jo je naposled vprašal.

[kostum veselega piščanca UMIRAM ]

S rokami, prekrižanimi na prsih in s pogledom, ki ga je jasno prebadal, mu je skušala dopovedati, da ni najbolj zabaven. "Ne, sem se naučila pravilno ravnati s temle," je prepričano pokimala in s palcem zdrsela po našpičenem delu količka. Če se ji ne bi po eni strani noro smilil in če po drugi strani ne bi bila tip človeka, ki potrebuje najprej napad, da vrne protinapad, bi ga najbrž že upepelila. On pa.. Bil je revež. Majhen, izgubljen fantek, ki očitno niti ni vedel, kam naj sam s seboj in se je zato enostavno zabaval na najbolj nenavadne načine, ki jih je človek poznal. Ob njegovih naslednjih besedah je samo nekoliko povzdignila obrvi, sicer pa obrdžala tisti o-moj-Bog-kako-si-dolgočasen pogled. "Če si ti nekoga prepričal v to.." Nejeverno je zmajala z glavo in raje ni nadaljevala stavka. Bo pač živela v zanikanju, a kljub temu ni hotela razmišljati o tem, kako bedasti ljudje morajo obstajati, če jih v lastno smrt lahko pregovori takle psihopat. Odločila se je, da se mu morda lahko priruži ob njegovih miselnih igricah, zato je, sicer s popolnim sarkazmom v glasu in s popolnim pomilovanjem v pogledu pričela brskati po žepih plašča, nato pa cinično dejala: "Ah, prekleto, pa ravno danes sem svojo veliko kovinsko reč pustila doma." Spet je roke prekrižala v prsih in si na obraz spet naslikala kamnit izraz, a vseeno je stala v pripravljenosti. Ne, nikakor ne bo dovolila, da jo slučajno na kakršenkoli način pretenta; na koncu bi se lahko samo zato, ker jo je prepričal, da je popoln idiot, sama znašla na tleh. "Stavim, da je tvoj najljubši film Žaga," je dejala in se grenko nasmehnila. Očtino je imela opravka z nekom, ki je imel precej sprevržene ideje o življenju in zabavi. Prisluhnila je prvim verzom njegove pesmi, ki so zveneli kot slab miks starih country pesmi in modernega popa. "Ja, stavim da bi ti bilo marsikaj všeč, česar ne boš nikoli videl," je pokimala in morda se je v njenem tonu zalesketala sled grožnje. Ne, spravil se je na napačno. "Lepo," je pokimala, čeprav so ji šle nevihte ponavadi na živce. Sploh ta trenutek si je ni želela, ker je bilo zunaj že tako ali tako mrzlo, sicer pa bo morala po precej dolgi poti domov. Njegov ples in petje z masko jo je spet nekako prestrašil, a hkrati se je pričela zavedati, kako gre pri njem. Očitno je bilo, da je lahko počel prav vse, česar se je spomnil in s tem skušal svojega nasprotnika zmesti. Za take igrice nimam časa, je pomislila in preslišala njegove zadnje besede, zato pa glasneje vprašala: "Kdo sploh si?"