Stara hiška

Bil je prijeten oblačen dan in Rebecca se je odločila, da ga bo izkoristila za sprehod po obali. Brez pomisleka se je odpravila ven in se napotila proti plaži. Močan veter ji je lase neprestano kuštral, a ni je motilo, saj je našla zvok valov in sapo vetra nenavadno pomirjujoče in sproščeno je stopala ob morju. Zrak je bil poln vonja po morski vodi in je bil prav osvežujoč. Usedla se na tla in opazovala reske ladje, ki so plule v pristanišče ali iz njega. Zaprla je oči in prisluhnila valovom. A nekaj jo je zmotilo, bil je nek drug zvok, kot da bi se ji nekdo približeval. Odprla je oči in se ozrla čez ramo, v roki pa je že držala nož. Nikogar ni videla, a zopet se ji je nekaj približalo. Sunkovito se je zasukala in se znašla iz oči v oči s prestrašenhim galebom, ki je hitro odprl krila in odletel. Zasmejala se je sama sebi in zopet pogledala proti morju. Oblaki so postali čisto sivi in imela je občutek, da se pripravlja nevihta. Ni se motila, že malo kasneje ji je prva kaplja padla na obraz. Jezno je pogledala v nebo iz katerega je padalo vse več kapelj.
Preklet dež, niti malo miru ne morem imet. se je sama pri sebi jezila in se hitro pobrala iz tal. Hotela se je odpraviti nazaj domov, a jo je dež prehitel. Nenadoma je začelo močneje deževati in čutila je, kako ji dež moči lase in obleko. S pogledom je iskala zatočišče in opazila je staro hiško. Stekla je proti njej in pri tem pazila, da ji en bi spodrsnilo na mokri podlagi. Komaj je pritekla v hiško, že se je ulilo in skoraj ni mogla videti ničesar pred sabo zaradi velikih kapelj, ki so naglo padale na tla. Priprla je razpadajoča vrata, ki so glasno zaškripala in se ozrla okoli sebe. Pri oknih so bila tla polna stekla in stene so bile prepolne križev, cel prostor pa je grozno zaudarjal po česnu. Namrdnila se je in se odpravila bolj na sredo sobe, kjer je bilo nekaj zabojev. Otrla si je lase in nato z zaboja spihala in obrisala prah, da se je lahko usedla na njega. Slišala je padanje kapelj in zamolklo grmenje. Nato pa še en drug zvok, škripanje vrat. Ozrla se je proti vratom in segla za nožem. Bila je pripravljena na napad.

[Gemino]

Oblačen dan. Deževalo bo. Gemino se je kljub temu odpravil na sprehod, pri čemer je vzel s sabo plašč s kapuco, ki ga je nosil obešenega na rami. Nikogar nikjer, natanko tako, kot mu je bilo najljubše. Počasi je stopal po obali in gledal proti morju. Čeprav je prihajal z gorovja, se mu je zdelo, da imajo ti morski valovi in nenavadno dišeč veter začuda pomirjujočo moč nanj. Nenadoma pa poleg vetra in valov še grmenje. In kmalu zatem še dež. Oblekel si je plašč in nadaljeval pot. Nikakor ni bil eden izmed tistih, ki bi ga vremenski vplivi odvrnili od česarkoli. Kaplje so bile vedno večje, naletavale so vedno bolj gosto in že pošteno so mu udarjale v obraz. Ni ga precej motilo, vendar pa tudi prijetno ni bilo. Takrat pa se je za klifom prikazala rešitev-hiška. Pohitel je do nje in si jo nazunaj ogledal. "Podrtija... Le še vprašanje časa je, kdaj se bo vse skupaj zrušilo... Ampak do zdaj se še ni, torej se verjetno ne bo ravno takrat ko sem tukaj."je pomislil in stopil do vrat. Odrinil jih je in s škripanjem se mu je odprl vhod v hiško. Pripravil je bodalo, saj se ni nikoli vedelo, na kaj boš naletel. Ko je vstopil, mu je nosnice napolnil jedek vonj česna, ki je bil razobešen po skoraj vseh stenah. Križi so viseli nad okni in vrati, toda tu in tam je manjkala že kakšna opeka, in skozi zevajočo luknjo je običajno svetila sončna svetloba, sedaj pa je skoznjo padal dež. "Pa poglejmo, če je česen zalegel in tukaj ni kakšnega vampirskega izmečka..." je mislil in vstopil v prvo sobo, pri čemer je držal bodalo v pripravljenosti. Takoj za vrati ga je nekaj čakalo, oseba, niti ne starejša od njega in očitno dekle, kolikor je sploh lahko razločil v tem polmraku. Odskočil je in se postavil v bojni položaj. "Kdo si?" jo je vprašal in zadržal napad.

Zadržala je sapo, ko so se vrata počasi odprla. Upala je, da je prišla samo ena oseba, saj bi z večimi težje opravila, če bi jo napadli. Pokaži se že... si je mislila medtem, ko je pozorno opazovala odpirajoča se vrata. Končno je opazila prišleka, bil je moški, ki je bil morda malo starejši od nje. Vsekakor ni bil na srednji šoli, saj bi ga drugače poznala. V tišini in popolnoma nepremična ga je opazovala, dokler je ni končno opazil. Verjetno je minila smao kakšna sekunda, a imela je občutek, da je minilo več časa. Čeprav je bil polmrak je lahko razločila njegove poteze, a se s tem ni preveč obremenjevala. Bolj je bila pozorna na njegove premike, saj ni hotela, da jo s čim preseneti. Mogoče je pa samo navaden človek, ki ga je ujel dež. je razmišljala, a se je kmalu izkazalo, da nikakor ni nek nedolžen meščan, ki se ni sposoben braniti, saj je v njegovi roki opazila bodalo in očitno je bilo, da je v pripravljenosti. Zgolj trenutek kasneje pa je bil že v bojnem položaju. Torej je izkušen borec... je sama pri sebi premlevala in ga pozorno preučevala.
Zakaj on MENE sprašuje kdo sem, saj je on vletel notri. Saj ni on tukaj doma! Zakaj bi mu potem morala odgovoriti? si je besno mislila, a izrekla je zgolj: "Isto vprašanje."
Zopet je preučila neznanca in se šele takrat zavedala, da je še bolj moker kot ona, čeprav se mu je manj poznalo, saj so njo izdajali dolgi lasje, ki so ji mokri viseli čez obraz. "Te je ujel dež?" ga je brez pomisleka mimogrede vprašala, saj se ji je to vprašanje podilo po mislih.

Dalje ko je gledal, bolj se mu je dozdevalo, da ni naletel na temnostranko. V roki je sicer držala bodalo, vendar bi ga do zdaj že napadla, če bi bila demonka, vampirji pa so v veliki večini preneumni za uporabo kateregakoli orožja. Zato je pospravil bodalo v nožnico na desnem boku-čeprav ga napade, se lahko še vedno brani z magijo. "Tako, neoborožen sem. Relativno."je tiho rekel in dvignil roke v zrak. "Ime mi je James in sem..."je oklevajoče nadaljeval "na svetli strani."
"Zdaj sem ti povedal, kdo sem, odločitev, da me napadeš ali ne, je pa čisto tvoja."je preprosto povedal in jo pogledal naravnost v oči. "Čeprav ti napada ne priporočam, ker se zna zgoditi da te bom kremiral veliko preden bi ti bilo zares treba umreti..."je pomislil in se namuznil. "Torej... Smem zvedeti, kdo si?"je vprašal in se poskušal spomniti, če jo je že kdaj videl. Vedel je, da ga ne bo napadla, saj se ji je v očeh videlo, da morjenja nima v krvi. Tako se je začel malo sprehajati po sobi, pri čemer ji je nekajkrat nastavil hrbet, da bi se prepričal, da mu zares ne bo storila ni. "In ja, dež me je prignal sem noter, tebe pa očitno tudi"se je zasmejal ob pogledu na njene mokre lase.
Zakuril je in nad ogenj obesil plašč da se bo posušil še preden bo nevihte konec. Tako je, na pol sproščen, sedel na enega oguljenih stolov in se zazrl vanjo. "Kako si pa ti pristala tukaj v Sunnydalu?"jo je vprašal in se spomnil svojega, precej dolgega potovanja, ki ga je sedaj spet pripeljalo do tega, z vampirji in demoni obljudenega mesta. Malo je povohal, nato pa odšel do okna in ga odprl. "Malo je treba prezračiti, se ti ne zdi?"je vprašal in upal, da bo zračenje pregnalo jedek vonj česna in postanega zraka.

Pozorno ga je opazovala, ko je pospravil bodalo, saj ni mogla biti sigurna, kaj bo naredil. Ko se je znebil bodala se je tudi sama malo sprostila in nežneje prijela nož, saj ga je prej imela v pripravljenosti, sedaj pa ga ej komaj še držala. Ko ji je povedal kdo je in na kateri strani je, se ji je na obrazu skoraj zarisal nasmešek, saj je mogoče res preveč napadalno reagirala, a nikoli ni mogla biti preveč previdna. Opazila je tudi, da je izgledalo kot da ga nekaj zelo zabava in ni se ji takoj posvetilo, kaj bi to bilo.
"Torej sva na isti strani." mu je odvrnila in se začela poigravati z nožem, saj ni vedela, kaj bi počela z rokami. Še vedno ga ej opazovala, a manj pozorno, saj bi jo verjetno že napadel, če bi ji kaj hotel. "Ime mi je Rebecca." se mu je na kratko predstavila in medtem pospravila nož, saj je vedela, da ne bi bilo preveč dobro, če bi ga še naprej vrtela med prsti.
Končno si je dovolila nasmešek in prikimala: "Nisem preveč spremljala vremena..." Če bi bila bolj pozorna bi lahko bila zdaj doma in iskala nove sledi za tistim prekletim vampirjem...
Tudi sama se je sproščeno vsedla in ga z zanimanjem preučevala. "Pravzaprav sem se tukaj rodila in skoraj nikoli nisem zapustila mesta." mu je odgovorila in mu nato radovedno vrnila vprašanje: "In ti? Kako si pa ti pristal tukaj?" Ni se ji zdelo verjetno, da je živel tu že prej, saj bi ga verjetno v osemnajstih letih svojega življenja že srečala, a ni se spomnila, da bi ga kdaj sploh videla.
"Verjetno res," je skomignila, ko je odšel odpret okno. Medtem, ko je odpiral okno, je premišljevala, kaj bi lahko bil. Je zgolj človek? Vampir ni. Mogoče čarovnik? Ali demon? Verjetno ni demon, ker bi me verjetno že napadel. Torej navaden človek ali pa čarovnik.

En čas je tiho gledal, kako se je živčno poigravala z nožem, nato pa povedal, kako je sam prišel sem. "Rojen sem bil ob vznožju gore Lhotse, na meji med Tibetom in Nepalom. Potem sem se po smrti staršev šolal pri menihih v samostanu. To je bilo... Med mojim enajstim in sedemnajstim letom. Tam sem izvedel in se naučil bolj kot ne vse, kar so vedeli največji budistični modreci, pri čemer mi je kot prvo pomagala želja po znanju in kot drugo, izjemno dober spomin, ki že globoko meji na fotografskega... Potem sem nekaj let potoval po svetu, se okrog tri leta nazaj oglasil tukaj, spoznal dežurno izganjalko, odšel malo po tem ko sem jo spoznal, še malo potoval, pobijal vampirje in ostale temne izmečke ter se pred okrog mesecem dni vrnil sem."je skrčeno opisal svojo pot do Sunnydala. Pravzaprav je pa izpustil večdnevno mučenje, ki ga je doletelo kot enajstletnika, saj je s tem hotel prizanesti čisto vsakemu, komur je lahko.
"Trenutno sledim enemu od večjih tečnob med vampirji... Ko ga končno dobim v pest, bo tako lepo pel... In ga potem kremiral."je tiho povedal in se nasmehnil. "Kaj pa ti? Si tudi ti komu na sledi?"jo je vprašal in pogledal mimo nje skozi okno, skozi katero je lahko videl, da nevihta že pojenja.
"Malo še, pa ne bo več deževalo... Si samo na sprehodu ali kam hitiš in sedaj preklinjaš vreme, ki ti je preprečilo priti tja?"jo je vprašal, vstal s stola in pretipal plašč, ki je do sedal bil že suh in zelo topel. Z malo pričarane vode je pogasil ogenj in dim usmeril skozi okno.

V tišini je poslušala njegovo zgodbo in sama pri sebi premlevala vse kar je povedal. Torej je tudi on izgubil starše, si je mislila in se že začela spraševati, če je to prekletvo bivajočih v Sunnydalu ali pa povezanih z tem temačnim svetom, saj je veliko ljudi, ki so bivali cv Sunnydalu ostalo brez staršev. "Uau..." je bilo vse, kar je najprej rekla na njegovo zgodbo. Nato pa se je zbrala in ga brez pomisleka vprašala: "Kaj pa se je zgodilo tvojima staršema? Kakšna nesreča?" Takoj, ko ji je to zletelo iz ust, se je začela kesati, saj je vedela, da mu vprašanje lahko povzroči bolečino, saj se bo moral spomniti na to kar se je zgodilo. "Tudi sama sem še kar zgodaj ostala brez staršev..." je še mimogrede dodala, saj ga ni hotela mučiti s svojo zgodbo.
"Vampirju slediš?" je z zanimanjem vprašala. "Zanimivo, jaz tudi sledim vampirju. Ampak nimam preveč sreče, saj ga je zelo težko izsledit... še posebaj, ker ne vem natančno kdo je." je priznala, saj se ji je zdelo prav, da odgovori na vprašanje po resnici. "Drugače pa preganjam še druge nakazni, ki mi prekrižajo pot." je še dodala, saj je večinoma res uničevala zgolj kakšne vampirje, ki jih je slučajno odkrila in še prej se je prepričala, da niso na svetli strani, saj ni hotela škoditi dobrim.
"Pravzaprav se mi nikamor ne mudi, saj sem se šla samo malo sprehodit ob morju." je skomignila.
Opazovala je, kaj je naredil in se nasmehnila: "Torej si čarovnik." Ups... to bi lahko zadržala... si je sama pri sebi očitala, saj ji ne bi rabilo vsega komentirat.

Starša... Počutil se je, kot bi ga za želodec zgrabila jeklena roka in mu odtrgala drobovje. Na smrt staršev ni hotel misliti, saj čeprav so ga naučili, kako brzdati svoja čustva, skoraj ni mogel prenesti bolečine, žalosti in obupa, ki so ga prevzeli, ko se je spominjal staršev. In natanko to je tudi bil razlog da se je pri vsem, k čemur se je spravil, tako močno gnal. Ko je bil mlajši, se je gnal z učenjem, sedaj pa se že nekaj let žene v pobijanju bitij iste vrste, kot so bila tista, ki so pokončala njegove starše, torej vampirji, demoni in podobni izmečki.
"Starše so mi pobili demoni in vampirji. Nadloge strahopetne... Bilo jih je sedemkrat več kot nas... Nič nismo mogli, bili smo obkoljeni."je na kratko povedal in ji s tem dal vedeti, da o tem ne bo več govoril. "Mogoče pa sem le bil pregrob z njo... Saj ni mogla vedeti..."je pomislil in se nato opravičil: "Oprosti za odrezavost... Ampak res nerad govorim o tem."
"Kaj vse veš o tem vampirju?"jo je vprašal, saj je vedel, da lahko še tako na pogled nepomembna najdba pove čisto dovolj za odkritje skrivališča ali načina življenja demona ali vampirja, ampak so bili le slednji dovolj neumni, da so pustili kakšno sled.
"Res sem čarovnik, ja."je rekel, toda zdelo se mu je malo čudno, da je to omenila zdaj, ko pa ji je že pred okrog pol ure povedal in pokazal, da je čarovnik. Plašč si je zopet vrgel preko rame, se prepričal, da je ogenj dokončno pogasil in se odpravil proti vratom. "Lepo te je bilo spoznati, ampak zdaj te pa ne bom več zadrževal tukaj notri."je rekel in se odpravil skozi vrata. "Mogoče bo pa le prišla za mano..."si je veselo mislil in se nasmehnil.

Takoj, ko ga je vprašala po starših je to obžalovala, saj je opazila kako se mu ej obraz pomračil, čeprav verjetno tega ni hotel pokazati. Zakaj, zakaj, zakaj se nisem mogla zadržati? si je očitala, saj ni hotela drugim obujati spominov na neljube dogodke, ki so drugim povzročali bolečino. Njegov odgovor jo je pretresel in v sebi je začutila nekaj, kar je začutila le, ko je kdo govoril o res groznih stvareh; sočustvovanje. Razumela je, kako se je počutil, čeprav je bilo njemu verjetno še stokrat huje kot njej, ko je izgubila starše. Ugriznila se je v ustnico in zmajala z glavo na njegovo opravičilo: "Ne, sama sem kriva, da si tako reagiral... Ne bi te smela tega vprašati. Oprosti." mu je tiho odvrnila, saj je ni pretresel način njegovega govorjenja, temveč zgolj vsebina zgodbe. Najbolj je namreč razumela ravno tiste, ki so izgubili starše že v mladosti.
Ob njegovem vprašanju se je zamislila: "Pravzaprav ne vem skoraj nič. Imam zgolj dokaze, ki jih je pustil na..." obmolknila je in nato vseeno nadaljevala, čeprav se je sama sebi zdela naravnost kruta, saj je to izrekla popolnoma hladno in brez čustev: "..na moji mami." Zamislila se je in nadaljevala: "Imam sliko ugriza in na neki zelo stari kaseti je bil tudi posnet z neke varnostne kamere, a je kvaliteta tako slaba, da se skoraj nič ne da razbrati." Zavzdihnila je in se namrščila: "Verjetno so moje možnosti, da ga najdem zelo majhne, a ga preprosto moram najti." Kako grozno ej bilo to izreči, saj si je sedaj prvič priznala, kako malo možnosti ima, a vseeno je bila še vedno odločena, da ga bo našla, pa naj stane kar hoče.
Ko se je odpravil proti vratom se je za trenutek obotavljala, a potem se je le odločila, da bo šla za njim, čeprav ga ni hotela motit, saj se je bala, da ga zgolj zadržuje in ni hotela biti neka nadloga. Stopila je skozi vrata za njim in ga z zanimanjem vprašala: "In kaj imaš zdaj v načrtu? Boš malo hodil naokoli ali boš šel še iskat sledi za tistim vampirjem?" Preprosto preveč jo je vse zanimalo, a ni se mogla zadržati. Verjetno ga motim in bi morala enostavno oditi. No, samo še poakam na ta odgovor in potem grem, da ga ne bom še naprej ovirala. se je odločila, saj ni vedela, če mu je v napoto ali pa ga ne moti njena družba.

Takoj je videl, da ji je bilo žal, da je vprašala, kako je izgubil starše, zato se mu je obraz takoj razjasnil in razumel je, da je jezik včasih pač predolg. "Ni problema, saj razumem... Še nikomur, razen tistim menihom nisem povedal, kako sem izgubil starše in oni so mi pomagali, da sem vsaj delno prebolel. Od takrat pa nisem več govoril o tem. Pravzaprav je zelo čudno, da sem ti to povedal, ker sem ponavadi zelo nezaupljiv, sploh do ljudi, ki jih vidim prvič."je s sklonjeno glavo povedal in se sam nad sabo čudil, saj je bilo čisto res, da je zelo nezaupljiv. "Morda pa se res privajam na življenje med ljudmi... Toda to me bo nekoč stalo življenja..."si je tako mislil in se obenem spraševal, ali jo naj povabi na sprehod.
"Slika ugriza ti verjetno ne bo nič pomagala, razen če je bil gospod vampir dovolj prijazen, da je pri tvoji mami pustil kak dokaz o svojem obstoju, nekakšen svoj podpis. Za posnetek pa ti tudi ne morem reči kaj takega, v kar bi bil prepričan, da zares drži, vendar vem, da se da sliko približati in očistiti do te mere, da je oseba na njej celo zelo dobro vidna in razpoznavna, vendar je za to potrebno imeti ustrezne računalniške programe in drugo opremo."se je zagnal v razlago, a se je ustavil, saj se je že njemu samemu zdelo, da preveč govori.
Njena razdvojenost je bila vidna in presenetila ga je, saj je mislil, da bo precej bolj samozavestna in, da bo v tem času več izvedela o njem. Toda bil je dober in ni dovolil, da bi ga neznanec prehitro dobro spoznal. "Hja, zdaj sem imel namen še malo hoditi po plaži... Da si zberem misli in se umirim. Bi se pridružila, če seveda nimaš česa drugega v načrtu?"je tiho vprašal in nato z zanimanjem opazoval njen odziv.