Pot med grobovi

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 3:15 am

Dejstvo, da je Sunnydale že nekaj časa počival in da se ji je vedno bolj dozdevalo, da prava akcija za mestec sploh ne bo več obstajala, jo je počasi vleklo proti tlom. Pred kratkim je govorila z Willow in ji zaupala, kako grozno na živce ji gre dejstvo, da so se temne sile kar naenkrat potuhnile. Četudi je bilo očitno, da se nekaj kuha, saj vendar ni bila slepa. A prav vedno, ko se je kaj dogajalo, se je vsaj tu in tam pojavil kakšen neveden vampir, ki se je hotel na lastne pesti prepričati, kako močna je pravzaprav izganjalka. Pa zdaj? Naveličano se je ustavila ob enem izmed grobov in svoj količek, ki je bil njen zvesti spremljevalec, odložila na mrzel kamen. Zunaj je bila temperatura vedno nižja, ura se je bližala pol drugi zjutraj in pokopališče je zagrinjala meglena tančica. Mirno je sedla na spomenik, zraven svojega količka, in se nemo zazrla predse, skozi misli pa so ji švigale najrazličnejše misli. Od zadnje bitke so bili tako sami. Skorajda tista prvotna druščina: bil je Giles in Xander, bila je Willow in Dawn in Anya se je vrnila od mrtvih. Majhna množica borcev proti temnim silam; a če je dvakrat pomislila, je bilo tako ali tako boljše tako, kot je bilo - navsezadnje bi jih bilo za majhen boj premalo in temne sile bi jih najbrž zmečkale, če ne bi imeli pripravljene vsaj dobre strategije.
S pogledom je ošinila gozd v daljavi, iz katerega se je zaslišalo volčje tuljenje, nato pa se sunkovito obrnila, ko je za seboj zaslišala šelestenje grmičevja. V njeni roki se je v trenutku znašel lesen količek in pripravljeno je odskočila iz kamnitega spomenika, popolnoma pripravljena na boj; celo vesela ga je bila, saj tako vsaj njena zadnjica ni bila prisiljena k temu, da se zamrzne na leden spomenik. Grmičevje je še vedno zakrivala tema in redka, a vseeno dovolj gosta megla, da ni razločila postave, ki se je premikala. Česa tako neumnega kot "Hej, a ti si vampir, ki me hoče ubiti?" ali "Tukaj sem, tebi na uslugo!" nekako ni mogla zaklicati, zato je samo mirno čakala. Tako ali tako je bilo očitno, da jo je ta kdorkoli že zavohal, saj sicer ne bi skozi to gosto grmičevje lazil v njeno smer. Nekoliko je nagnila glavo, saj se je očitno oseba, ki se ji je približevala, končno opotekla iz grmovja in postavo v temi je prepoznala, še preden je upala pomisliti, da je situacija sploh resnična. Zaradi tišine na pokopališču se je toliko bolj jasno slišalo, kako je njen količek od samega šoka, ki ga je doživela, padel na tla.

[Tako tipično, da si skoraj ne morem pomagat. Ampak hej, kje drugje pa naj bi bla Buffs na lovu za bad guysi? Razz

Kakorkoli, let's get this rollin', Angel Zaljubljen 2

]

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 3:32 am

Še zdaj ni bil ravno prepričan v to ali je dobro, da se je vrnil nazaj v Sunnydale. Mesto kjer se je prvič zares počutil sprejetega in koristnega, četudi niso vedno vsi odobravali njegovega bivanja tukaj. Nenazadnje so se vsi vedno vrnili na dejstvo, da je on še vedno vampir, četudi se zaenkrat še drži svoje duše in jo lahko znova izgubi vsak trenutek. Ampak ni se mogel dolgo izogibati temu kraju, ki mu je toliko pomenil in slej kot prej je vedel, da se bo vrnil, le da ni pričakoval, da bo vse tako težko. Zdaj je bil tukaj, najtežji del pa je še pred njim in sicer soočanje z Buffy. Le kako bo lahko svetlolasi lepotici pogledal v oči po vsemu kar sta skupaj doživela, po temu kar ji je on povzročil in koga vse je tukaj poškodoval. Vsedel se je na klopco tik ob vhodu na pokopališče na kateremu sta se ravno z Buffy večkrat potikala in le čakala na vampirja, ki ga bosta ubila in s tem svet osvobodila še enega malomarneža, ki se dan za dnevom preživlja z ubijanjem nedolžnih ljudi. Zdaj, ko je bil tako blizu vsem spominom so ga samo še bolj boleli, toda niti odaljenost ni odstranila vse bolečine, ki jo je čutil v sebi, toda bila je vsaj bolj znosna. V tišini je poslušal šumenje dreves, tišino na ulicah Sunnydalea in takrat je skozi njegove nosnice prodrl njemu zelo znan in ljub vonj. Ni se mogel sprenevadati in zanikati, da je le nekaj korakov oddaljen od osebe, ki jo je tako zelo prizadel in dejstvo, da takrat ni bil ravno priseben mu pri temu tudi ni ravno najbolj koristilo. Globoko je vdihnil mrzel zrak, ki je krožil okoli pokopališča in se tiho prepričeval, da bo mogoče najbolje, da le ostane na mestu in se pretvarja, da je tukaj sam samcat, da ni nikogar v njegovi bližini. Ampak bilo je močnejše od njega, želja, da jo končno vidi je bila premočna in ni je mogel zanikati, četudi se je tako zelo močno trudil. Da bi bila pot krajša se je prerinil skozi bujno grmičevje, ki je strašilo edini del, ki ni bil ograjen in takrat se je zavedel, da mogoče to ni bila ravno najboljša rešitev, saj bi šumenje grmovja še mrtve zbudilo. Ko je zagledal njeno postavo in naj bi mu bila bolečina še najbolj blizu, je izpuhtela in namesto nje je prišlo nepopisljivo zadovoljstvo, da je znova vidi. Ni mogel skriti svojega navdušenja in se je široko nasmehnil, nekaj kar je počel zelo redko, saj je bil njegov obraz vedno nekoliko otožen, zamišljen. »Buffy,« je pogled spustil k tlom, da ne bi srečal njenega, saj se je hotel vsaj še nekaj časa pretvarjati, da je med njima še vedno vse v najlepšem redu. Ni mogel verjeti, da se je še tako neustrašen vampir kot je bil sam zdaj tresel, kot bi ga bilo strah pred mrliči v grobnicah okoli njiju ampak to kar je on čutil ni bilo niti podobno strahu. Čutil je nekaj za kar je mislil, da je že zdavnaj izpuhtelo iz njega in je bilo zdaj že pozabljeno.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 3:46 am

Še je nekoliko nagnila glavo, še vedno v tolikšnem šoku, kakor da bi stopila pod curek ledene vode, ki v trenutku objame človeka in ga pritisne v kod, parazlizira in ohromi vse sposobnosti govora, razmišljenja in čutenja. Začeni šok. Počasi je odprla usta in skušala izgovoriti njegovo ime; brez uspeha. Namesto tega iz njenih ust, ki so jasno nakazale besedo, ni prišel niti samcast zvok, kaj šele celotno ime. Ne da bi umaknila pogled se je počasi sklonila k tlom, pobrala količek in ga obrisala, četudi je bilo očitno, da ni niti malo umazan in ga trdno stisnila v obe roki, s pogledom pa je še vedno motrila postavo, ki se je izrisala pred njo. Počasi so se njene misli zbistrile do te mere, da je končno zaprla usta, ki niso bila sposobna spraviti skupaj normalne besede, nato pa so jo kar naenkrat napadle misli. Kot takrat, ko si opomoreš od začetnega ledenega curka in te napolnijo vse vrste razmičnih misli in emocij. Kdaj se je vrnil? Zakaj tega ni vedela? Ko se je nazadnje vrnil, ga je poljubila, potem pa odslovila. Zdaj je drugače. Ko se je nazadnje vrnil, se je pripravljala velika bitka. Ali je kaj spet narobe, ali pa se je vrnil kar tako? Ne, Angel se ni vrnil kar tako. Zakaj jo samo nemo gleda in ničesar ne reče? Jasno je bilo, da tudi sama ni sposobna reči ničesar in predvidevala je, da je morda tudi Angel doživel podoben šok. Količek, ko ga je še vedno z obema rokama trdno držala, je zdaj z eno spustila, z drugo pa ga spravila v žep jakne. Ne, danes ni noč za pretepe. Danes.. Danes se dogaja nekaj tako neverjetnega, da.. Zajela je sapo mrzlega ozračja, ki ju je obdajalo, stopila korak bližje, da ga je lahko bolje razločila in spet odprla usta, ki so tokrat precej hripavo in nemočno izrekla njegovo ime: "Angel." Začutila je, da je tudi sama pričela drgetati, ne zaradi mraza, zaradi nečesa popolnoma drugega. In v očeh je začutila solze. Spet je bil tukaj. Po eni strani se ji je zdelo to tako nepravično, po vsem, kar je storil.. A po drugi strani mu je bila hvaležna. Vrnil se je. Da le ne bi spet tako nepričakovano, kot je prišel, tudi izginil. "Angel, kaj..?" Zmajala je z glavo in ga nemočno pogledala, zdelo pa se ji je, kakor da bo zdaj, zdaj padla na tla, se prelomila na polovico ali kaj podobno uničujočega. "Zakaj si tukaj?" je nato tiho vprašala.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 4:02 am

Njegove oči so bile ves čas uprte v njo, opazoval je njeno reakcijo, ko ga je zagledala in moral si je priznati, da ni bila prav nič drugačna od njegove. Le da je imel on to srečo, da se je lahko pripravil preden je stopil pred njo, medtem ko je njo tako rečeno presenetil. Ni se mogel kar tako prikazati pred njo, v sebi pa je še čakal kdaj se mu bo vrgla v objem in mu naklonila enega svojih poljubov po katerih je toliko časa zaman hrepenel. Bil je besen sam nase, toda noben bes in nestrinjanje ga ne bo odvrnilo od tega, da bi bil v njeni bližini, ni ga brigalo kako zelo ga bo bolelo, če je še vedno s Spikeom, vsaj dokler bo tudi on lahko deležen njene družbe. Ob njenem hitrem gibu, ko je s tal pobrala količek je za trenutek pomislil, da ga hoče ubit in po eni strani bi bila takšna reakcija sprejemljiva in pričakovana, glede na to koliko gorja ji je v preteklosti povzročil. Ampak nikakor ni mogel dojeti zakaj za vraga je z nekom kot je Spike, če pa ji tudi on ni nikoli prizanašal, temveč jo je prizadel večkrat kot sam Angel. Skušal je otresti te misli iz glave, ter se le skoncentrirati na to, da je zdaj tukaj pred njo in niti eden od njiju ne ve kako naj bi ravnal v takšni situaciji. Niti on sam ni pričakoval, da se bo res lahko vrnil na to mesto kjer sta bila tolikokrat skupaj in jo le nemo zrl v oči, ter čakal, da spregovori. Bal se je, da ga bo na hitro odslovila in se vrnila nazaj k tistemu kar je prej počela. Mogoče pa je čakala na svojega fanta, ali pa je bila tukaj le, da bi se borila proti ostalim vampirjem ampak kakorkoli verjetno ne bo vsega pustila le zato, ker se je on vrnil nazaj. Ni spregledal tega, da je količek spravila na varno v žep in za trenutek si je oddahnil, ker je dobro vedel, da bi v boju proti njej hitro izgubil, ker ji v takšnem stanju ne bi mogel škoditi, ona pa verjetno ne bi kaj dosti oklevala, da bi se maščevala za vse v preteklosti. »Verjetno ni posebnega razloga, niti ne takšnega, ki bi opravičil to, da sem se vrnil,« se je trudil odgovoriti na vprašanje, toda vedel je, da karkoli bo rekel ne bo zadostovalo, da se vse vrne v isto stanje v kateremu je nekoč bilo. Svet se spreminja in oni se morajo spreminjati z njim, tako pač to poteka in Angel tega vsekakor ne more spremeniti z besedami. »Moral sem se vrniti, slej ali prej. Nekaj me vleče sem in ne glede na to koliko se lahko temu upiram, enkrat bi se vrnil,« znova je sklonil svoj pogled k tlom, ni si drznil pogledati proti njej, še posebej zdaj ne, ko ji je pojasnjeval razlog svoje vrnitve. Vsekakor pa bi bilo lažje, če bi odkrito povedal, da se je vrnil zaradi nje.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 4:18 am

Ob tem, ko je poslušala njegove razloge, ki so se zdeli kot kup nakladanja, da bi se izognil kakšnemu bolj specifičnemu odgovoru, je šele zares ugotovila, kako dolgo že nista govorila. In kako je pogrešala njegov glas, četudi je kar tako blebetal, kar sicer zanj ni bilo najbolj značilo, razen, če ga je kaj zares zmedlo ali vrglo iz tira. Ga je kaj zmedlo? Presneto, saj je vendar vedel, da se bo prikazal tukaj, kajne? Saj se ni ona pojavila kar naenkrat ob njem, ampak on ob njej.. Ampak hvaležna je bila za to. Bilo je, kot da bi se vrnil delček nje same. Morda nek delček, ki je bil že dolgo izgubljen in se je vedno znova vračal - in vedno znova izginjal, kar se ji je zdelo veliko huje kot če se sploh ne bi nikoli vrnil. In kljub temu, da je v njej divjala nevihta najrazličnejših čustev, se nikakor ni mogla domisliti bolj izvirnega odgovora: "Sem te najbrž vleče okusni vonj po hamburgerjih iz Dubble Meat Palaca.." Za trenutek je obmolknila, nato pa šele zares dojela, kaj je rekla, za trenutek šokirano zmrznila, nato pa se opravičujoče nasmehnila. Navsezadnje je bila vesela, ker je bil tukaj. Ne glede na vse; ker se je vedno znova vračal in ker mu ni bilo vseeno. Morda bi ga morala objeti? Ali mu vsaj z kakšno gesto nakazati, da je vesela, ker je spet tukaj? Ali je bila neumna šala o njeni bivši službi dovolj, da je lahko jasno videl, kako mu je hvaležna, ker se je vrnil? S pogledom je premerila tla po dolgem in počez, preden je spet previdno dvignila pogled k Angelu. Nekaj časa ga je enostavno previdno opazovala; sploh se ni spremenil. Vse njegove obrazne poteze so bile še vedno enake in še vedno se je lahko spomnila. Vsega. Prav vsega, kar se je zgodilo, a zdaj so ji pred oči hodili lepi trenutki. Njene ustnice so se počasi razpotegnile v majhen, zadržan, toda pristen nasmešek in zamrmrala je: "Kljub vsemu je čudovito, da si se vrnil." Skomignila je z rameni in ga še vedno jasno gledala v oči. "Ne glede na to, zakaj si se vrnil in kako dolgo imaš namen ostati." Čeprav jo je to ta trenutek najbolj zanimalo. Kako dolgo bo ostal? Ali bo spet kar tako odšel in jo pustil tukaj, da sama rešuje vse probleme? Morda je bilo res egoistično, toda potrebovala ga je. Bil je njen steber moralne podpore, bil je luč, ki jo je držala pokonci, tudi ko je bila situacija grozljiva. "Čeprav.." ji je ušel prvi večji nasmešek. "Me vseeno zanima, kako dolgo boš ostal."

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 4:33 am

Šele, ko je prišel do zaključka, da razlog za njegovo vrnitev ni nič drugega kot ona sama je razumel kako zelo ji je maloprej nakladal, vse kar je rekel so bili le razni izgovori, saj je bilo njegovo mesto povsod kjerkoli se je znašel. On ni spadal nikamor in hkrati povsod, ni bil človek, da bi se zlahka zmešal med ljudmi v mestih po svetu, prav tako ni bil eden izmed vampirjev, da bi se lahko njim pridružil v grobnicah na pokopališču. Ne, on je bil nekaj vmes, hibrid med vampirjem in človekom, ni imel svojega mesta in edino ob njej se je počutil udobno, domače in kot, da pripada le njej. Točno tako kot je nekoč pripadal Darli, vampirki, ki ga je spremenila in obsodila na to življenje brez konca. Moral se je spraviti k sebi, prenehati razmišljati le o temu kako bi bilo ponovno v njenemu objemu in se zadovoljiti s tem, da ga ni pokončala še isti trenutek, ko ga je zagledala. Med njima je bilo toliko napetosti, toliko nedokončanih zgodb in bilo je očitno, da nikoli ne bodo doživele svojega pravega konca. Nekajkrat sta bila skupaj, pa ugotovila, da je zveza med njima nemogoča ampak bila sta kot magnet drug za drugega, nekaj ju je privlačilo skupaj. In on je zase dobro vedel, da se tej sili ne more dolgo upirati in z vrnitvijo se je uradno predal svojim čustvom, temu magnetu in potrudil se bo, da si jo pridobi nazaj, četudi to ne bo najlažja naloga njegovega obstoja. Ko je končno spregovorila z normalnim glasom, pa bi skoraj prhnil v neukroten smeh ampak se mu je uspelo zadržati in je tako izustil le kratek smeh. »Hamburger bi se mi res zelo prilegel zdaj,« ji je sarkastično odvrnil, ob temu pa se prijetno nasmehnil. V temu trenutku si ni želel niti človeške krvi, kaj šele neumnega hamburgjerja, zdaj je hrepenel le po njenemu telesu, njenih ustnicah in to je bila skušnjava kateri se je težje upreti kot katerikoli drugi. Vseeno pa je vedel, da ne more kar tako planiti na njo, kot bi to storil pred nekaj leti, zdaj je bilo vse drugače, njuni življenji sta se ločili in ona v njemu ni več videlo isto kot nekoč. »Res si me vesela?« je za trenutek podvomil, čeprav se je kasneje zavedel, da bi te besede mogoče le lahko zadržal zase. Na njenemu obrazu se je narisal večji nasmešek, veliko bolj iskren in iz srca in zaradi tega se je tudi sam rahlo nasmehnil in jo tiho poslušal. »Nimam namena znova oditi,« ji je hitro in odločno odvrnil, ob temu pa se je naslonil na rob nagrobnice, ne da bi se oziral za tem čigava sploh je. »Preveč sem bežal. In kot sem ti rekel, nekaj me vleče sem in zaradi tega ne morem več zapustiti Sunnydalea.«

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 4:53 am

"Sploh še ne veš, koliko v zadnjem času mi pojemo," je nazaj odgovorila in se nekoliko spačila. "Nič se več ne dogaja v tem Sunnydalu, že od Prvega naprej ne. Samo še jemo in gledamo smešne nanizanke, ki sploh niso smešne. Saj boš zlahka ujel tok," mu je pomežiknila in se še sama naslonila na spomenik, na katerem je visel Angel. Naenkrat se ji je zdelo, da bi mu morala povedati vse, četudi je najbrž že vse vedel. Navsezadnje je bil to Angel, ki je v Los Angelesu deloval s svojo skupino, ki je uničevala temne sile. In definitivno ni šlo samo za nekaj, na kup zbranih Scoobyjev. Res, Angel je imel vedno vse pod kontrolo; če ga ne bi spoštovala zaradi ničesar drugega, bi bil tudi to dovolj velik razlog. Sicer pa se je vedno znova dokazoval - da je vreden vsega zaupanja, ki ga je vložla vanj in da je vreden vse ljubezni, ki ga je kdaj čutila do njega. "Seveda sem te vesela," se je nasmehnila in ga iskreno pogledala. Kako ga vendar ne bi bila, ko pa je bilo že samo to, da se je pojavil tukaj, zanjo tako osvobujoče? Kot curek hladne vode, po katerem se kljub vsem negativnim razlogom, počutiš bolj sveže kot pod katerokoli drugo vodo. Odgovora, ki ga je dobila, ni pričakovala. Vedno znova je odšel. Kako je lahko zdaj planiral ostati? Vse skupaj je bilo tako težko razumeti, ker je bilo to vsemu navkljub Angel. Ne samo tisti Angel, ki je bil do nedavnega njen največji zaupnik; tudi tisti Angel, zaradi katerega je lahko prejokala dneve in noči, ker ga preprosto ni razumela. Ostal bo. Ostal bo tukaj. Ostal bo, je odmevalo v njeni glavi. "Ostal boš," je ponovila in zavedala se je, da najbrž deluje nekoliko neumno - navsezadnje je pravkar povedal ravno to. "Angel, jaz.." je pričela in se zazrla v njegove globoke oči, iskajoč pravih besed, ki jih seveda ni našla. Kaj naj mu reče? Da.. Da ga ni pričakovala? Kako bedasto bi to zvenelo?! Da je presrečna, ker bo ostal? Saj vendar ni pod paralizo možganov, presneto! "Mislila sem, da si nazadnje zares odšel," je tiho dejala, ne da bi vedela, čemu mu pravzaprav to govori. "Mislila sem, da se ne boš več vračal, ker.. Zaradi vsega, saj veš," je dejala. Ni ji bilo potrebno govoriti o tem, kako je lahko na njej dobesedo zavohal Spikov vonj in kako je bil po vsem razočaran; kako je odšel. Tega se je spomnil tudi sam. Ni hotela loviti slabih spominov, ni želela razpravljati o Spiku, ki je žrtvoval svoje življenje za človeštvo, pravzaprav se v to ni imela namena spuščati. Njegovo prosto dlan je ujela v svojo in se mu nasmehnila. "Res sem vesela. Da si spet tukaj."

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 1:55 pm

»Boljše, da uživamo v miru dokler ga še imamo,« je le hladno odvrnil, saj je iz izkušenj dobro vedel, da mir v Sunnydaleu ne pomeni nič dobrega in dlje kot traja večje težave pridejo za njim. »Sama dobro veš, da tukaj mir ni nič drugega kot zatišje pred nevihto,« je še nadaljeval, ob temu pa se razgledal naokoli po pokopališču in pričel ugotovljati, da je resnično vse skupaj pretiho. Ni bilo slišati niti šuma mačke, ki se sprehaja okoli nagrobnikov, niti gnjusnega vonja zanemarjenih vampirjev, ki so se tukaj zadrževali. Vladala je tišina, ki je tukaj ne bi nikoli pričakoval, da pa ni bil prisoten niti smrad vseh prebivalcev pokopališča se mu je zdelo že blazno neverjetno. Svoj pogled, ki je do zdaj potoval naokoli po pokopališlu, je ustavil na Buffy in si jo znova le za trenutek mirno ogledal. Vsakdo bi na njegovem mestu storil isto, saj je bila zanj njena lepota nepopisljiva, bila je edina oseba na svetu, ki ga je v celoti sprejela takega kot je in ni nikoli dvomila vanj, ne glede na to kolikokrat jo je že razočaral, zapustil in spravil na rob obupa. In tudi tokrat ni bila zamerljiva do njega, temveč ga je mirno sprejela nazaj v svoje življenje. »Moram priznat, da nisem pričakoval tega. Mislil sem, da ne boš hotela videti in...« se je ustavil, ter kot bi kaj skrival pred njo, spustil pogled nazaj k tlom. Počutil se je kot najstnik, ki ne ve kako se približati dekletu ampak on je bil že tolikokrat blizu nje in jo je na koncu vedno prizadel, da ga je bilo zdaj strah samega sebe. Ni ji hotel znova povzročiti same težave in probleme, najraje bi se znova vrnil v Los Angeles ampak ni je mogel znova zapustiti. Bilo je sebično od njega, da kljub izkušnjam iz preteklosti še vedno vztraja pri njej in si želi njene bližine bolj kot česarkoli drugega na tem planetu. »Ostal bom,« je pritrdil še enkrat, tokrat zadnjič in še nekoliko bolj odločno kot prej, že v njegovemu glasu je bilo spoznati, da tokrat res nima nobenega namena zbežati in se bo držal tukaj dokler mu bo to omogočeno. Tiho jo je opazoval, poslušal vsako njeno besedo in videl ji je v očeh, da o temu ne govori rada in ji je nekoliko neprijetno, toda opazil je tudi, da je to pogovor kateremu se noče ravno izogniti, pogovor ki ga je potrebujeta oba. Njegov spomin pa se je vrnil nazaj v čas, ko se je zadnjič vrnil v Sunnydale in jo srečal, na njej pa je lahko vohal le njegov vonj in mu je bil njen skoraj neznan. Takrat je prvič spoznal, da mogoče ni bila kriva njegova vampirska stran, to kar je on postal ampak enostavno to, da med njima ne bo nikoli pravzaprav uspelo in ravno to ga je ubijalo. Dobro je vedel, da ga vse skupaj ne bi niti polovico tako bolelo, če bi bila ona s človekom, z nekom s katerim bi lahko zaživela normalno življenje, kolikor se to da pri izganjalki. Ko je znova hotel spustiti pogled, pa je začutil kako je posegla po njegovi dlani in jo prepletla s svojo. Dih mu je za trenutek obstal, pričel se je spominjati vseh njunih lepih časov, ki sta jih preživela in ji je za trenutek pogledal naravnost v oči. »Tudi jaz sem,« ji je tiho zamrmral nazaj, čeprav se je v njenih očeh še vedno videl le kot hladnokrvnega morilca.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 2:17 pm

"Res je, ampak ponavadi se najdejo vsaj neotesani mulci, ki si želijo pretepov, ker jim v Podzemlju ne dopustijo tega, da bi sodelovali. Saj veš, zaradi njihove nesposobnosti." je pojasnila in se ozrla po pokopališču. Tišina, tančice megle in mraz, visoko na nebu pa luna, ki se je počasi spet debelila. In nikogar nikjer. "Preveč nenavadno je." je skomignila z rameni. "Priakovala bi vsaj nekoga, ki bi si mislil, hej, glej izganjalko, ki tam sedi na nagrobniku in debatira z nekim tipom, najbolje, da jo napadem. Namesto tega se že celo večnost ne dogaja nič." Kislo se je nasmehnila, saj se je počasi zares začela počutiti rahlo neuporabno. Morala bi se boriti, bila je izganjalka. Namesto tega pa je tavala po praznem pokopališču in upala, da bo vsaj kakšen nesposobnež začutil željo po destrukciji. Vsaj nekaj bi se dogajalo, četudi se je po drugi strani dobro zavedala, da si bo takrat, ko se bo nekaj zares dogajalo, želela miru. Ko je Angel vnovič pritrdl, da bo zares ostal v Sunnydalu, se je nekaj v njej premaknilo. Morda prvič, odkar ga je danes ugledala. Res je, da ga je bila že prej vesela in da je bila očitno šokirana, toda zdaj se je zgodilo še nekaj drugega. Doživela je preblisk, videla je njegov obraz, slišala se je, kako je zakričala prvič, ko je ugotovila, da je vampir. In videla je vso njuno pot od tistega trenutka naprej, vse vzpone in padce; in padce je zanemarila. Spomnila se je toplih občutkov in noči, preživetih skupaj. Spomnila se je, da je jokala po poljubu in vanj zarila meč, ga poslala v pekel. Spomnila se je, da se je tudi po vsem tem vrnil. In prav tako, kot takrat, je tudi zdaj nepričakovano stal pred njo in zrl vanjo z njegovimi globokimi, temnimi očmi, v katerih je videla človeka in ne demona. Vse, kar je bilo slabega, se je zgodilo zaradi njegovega demonskega obraza, ki ga je vedno znova odgnal. Vedno znova se je vrnil kot boljši človek. Kot človek. In vedela je, da ga je vedno znova ubijalo vse, kar je storil v preteklosti; to ji je tudi zaupal. Poznala ga je, čeprav ga že tako dolgo ni videla. Začutila je, da je za trenutek otrpnil, ko ga je prijela za roko, a očitno je bilo, da se je 'vdal' njeni dlani. Četudi je bil pravzaprav mrtev vampir, je bila njegova dlan tako topla.. Prevzel jo je prav tak občutek kot vedno, ko se je počutila, kot da mu je še posebej blizu in nekaj trenutkov je samo zrla vanj z vso ljubeznijo, ko jo je čutila do njega. Za trenutek si je zaželela, da bi lahko spet začutila njegove ustnice, potem pa..
"Izganjalka, po tebi je," se je izza enega od nagrobnikov oglasil raskav glas. Zdrznila se je in pogledala v smer, iz katere je prihajal zvok in opazila dva vampirja, enega, ki je fizično izgledal blazno močan in drugega, ki je ravzaprav deloval samo popolnoma zavaljen. "Akcija," se je nasmehnila Angelu, čeprav je bila rahlo razočarana, da se je nun pogovor takole prekinil.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 5:59 pm

Prikimal je, ker se je spominjal, da so se podobne stvari že dogajale v preteklosti in ponavadi vedno tik pred kakšnim večjim napadom. Le, da so ponavadi vsaj približno vedeli s čim imajo opravka, tokrat pa so se v Podzemlju očitno veliko bolj organizirali kot vsa leta poprej. »Tokrat mislim, da nas čaka nekaj veliko hujšega kot vse do zdej, preveč mirno je vse skupaj,« je zavzdihnil, saj je rad užival v njeni bližini ampak naenkrat se je vse spremenilo v pogovor o nevarnostih, reševanju sveta in podobnim stvarem, kot vsakič v preteklosti, ko sta bila tako skupaj. Mogoče zato med njima stvari niso bile nikoli tako bleščeče, kot sta verjetno takrat oba upala, da bodo. »Je v zadnjem času kaj novosti v Sunnydalu? Karkoli, ni nujno, da je povezano s temnimi silami?« pa si ni mogel pomagati, da ne bi povprašal o vsem kar bi mu lahko namignilo o temu kaj se trenutno dogaja. Na njegovo trenutno srečo se je Angel spominjal vsega kar je doživel v časih, ko je izgubil svojo dušo in zato je dokaj dobro poznal načrte temnostrancev, oziroma vsaj njihov zloben način razmišljanja. Še enkrat se je ozrl naokoli po pokopališču, toda vse je ostalo nespremenjeno, nikjer ni bilo ničesar novega, nenavadnega ali čudnega. »Kako je z ostalimi?« skoraj bi pozabil povprašati o vseh ostalih, ki jih je pustil za sabo, četudi ga oni niso nikoli tako trdno podpirali kot ga je svetlolaska ob njemu. Vsi skupaj so mu bili zelo velikega pomena, pravzaprav pa je bil verjetno to razlog, da je kot Angelus prav njih najraje mučil in to ga je oviralo pri temu, da bi z njimi razvil še tesnejše prijateljstvo, ter je raje videl, da ga večinoma niso noro oboževali. Nekoliko tesneje je stisnil njeno roko, toda vsekakor ne tako močno, da bi jo lahko zabolelo. Ta večer je nujno potreboval njeno bližino in hvaležen je bil, da je zbral dovolj poguma, da se ji je približal, ji dal vedeti, da se je vrnil nazaj. Vseeno pa bo potreboval verjetno še nekaj časa preden ji bo lahko razkril edini razlog, da je zdaj tukaj z njo in ne v Los Angelesu v svoji pisarni z ostalimi, ki so bili del njegove skupine borcev proti temnim silam. Vsakič, ko je zagledal njene svetle oči, ki so se ponavadi tako veselo leskatele ampak so prav tako znale občasno svoj lesk izgubiti in to večkrat prav zaradi njega, je vedel, da je bila ona ena in edina ženska, ki mu bo kdarkoli toliko pomenila, da se bo pripravljen za njo boriti proti temu kar je. Bila je vedno njegova oporna skala, razlog za to življenje v kateremu le trpi posledice svojih prejšnjih dejanj in vedel je, da bi z lahkoto lahko izgubil občutek krivde, znova postal tisti krvoločen ubijalec, ki mu je malo mar za vse ljudi na svetu in si želi le nekaj nore zabave, mučiti nedolžne ljudi in piti človeško kri, svežo in ne tisto iz hladilnika. Kot se mu je zadnje dni pogosto dogajalo je znova opustil svojo stalno stražo, ter ni slišal korakov dveh vampirjev, ki sta jima bila zdaj za hrbtom, pripravljena, da napadeta. »Debeluharja prepustim tebi,« ji je odvrnil tik preden se je hitro pognal proti visokemu, precej mišičastemu vampirju, ki pa je imel še vedno videz mladosti, kot bi bil pred kratkim povampirjenjen in je še vedno deloval le na podlagi svojih instintkov. »Mlada sta še, ne razmišljata in bosta napadala brutalno, nasilno ampak najbolj pomembno brezglavo,« je takoj zatem še dodal, saj je vedel, da vampirja ne bosta sledila pogovoru ampak se bosta le zagnala nad njiju in si prilastila svoji predi. Visok temnolasi vampir pa si je lastil fizično moč katere Angel tako mlademu vampirju vsekakor ne bi pripisal in ga je zato z lahkoto spravil na tla. Toda Angel je bil veliko starejši, bolj izkušen in ni se imel namen pustiti takim mladostnikom, zato je s hitrim udarcem v trebuh poskrbel, da se je mladi vampir za trenutek ustavil in skušal zadihati nekaj mrzlega, zanemarjenega zraka. V isti sekundi je pogledal proti Buffy in ugotovil, da tudi ona ni imela večjih preglavic z obilnim vampirjem.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 6:31 pm

"Mogoče," je skomignila Buffy. "Če so pametni, so si najbrž po padcu Prvega poiskali zatočišče in zdaj razvijajo mojstrske načrte, je pa res, da temna stran ne vodi ravno v stopnji inteligence." Res je bilo, da se je ponavadi pojavil kdo z vizijo, ki je vedel, kako se streže rečem. Tako kot Prvi nazadnje, tako kot Mojster prvič, ko je prišla v Sunnydale; sicer pa je bilo Podzemlje polno bedastih vampirjev, ki so enostavno sledili ukazom močnejših od sebe, vsekakor pa niso bili sposobni spraviti skupaj velikih zarot ali nevarnih načrtov. Popolnoma mogoče je bilo, da so se enostavno umaknili - zaradi dejstva, da je bil Prvi poražen. Navsezadnje tako velike bitke, kot je bila tedanja, še v Sunnydalu zagotovo ni bilo. S tem, ko so uničili pol Sunnydala je bilo zagotovljeno, da se bodo temne sile vsaj za nekaj časa potuhnile in se izogibale vseh svetlostrancev. Toda ali so se že vrnili, ali so kovali velike načrte? Ali pa so bili še vedno na smrt prestrašeni? "Ni novosti," je odkimala Buffy. "Razen tega, da si se vrnil.." Spet je - žs korajda stotič v tem večeru - načela enako temo. Temo, zaradi katere so se v njenih očeh zalesketale solze sreče. Pogledala je v tla in zamežikala, nato pa nadaljevala: "Nič novega se ne dogaja." S pogledom je spet pričela analizirati tla, vse dokler ni Angel vprašal, kako gre ostalim. Dvomila je, da ga zares blazno zanima. Morda za koga od tistih, s katerimi se je družil še takrat, ko sta bila skupaj, zagotovo pa ne za celotno druščino. Ko je pomislila na Xandra, ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Vedela je, da bo spet pričel težiti v trenutku, ko bo zagledal Angela - nikoli ga ni maral. Sicer pa prav tako ni maral nikogar od Buffyjinih fantov, tako da to sploh ni bilo nič nenavadnega. "Lepo se imajo," je skomignila z rameni. "Odkar se je Anya vrnila - to veš, kajne? Da se je Anya vrnila?" Ni bila najbolj prepričana glede tega, koliko Angel pravzaprav ve. "Odkar se je vrnila, se spet veliko družimo, Xander, Anya, Willow in jaz. Giles je ponavadi z Dawn, čeprav zdaj tudi ona precej navdušeno hodi ven. Je pač najstnica.." je skomignila z rameni, saj se je zavedala, da je morala biti pri osemnajstih prav takšna kot Dawn, če ne celo bolj razgreta za zabavo. "Veliko več se družimo, ker je na temni strani takšno zatišje," je dejala. "Kar je dobro, ker imamo toliko časa drug za drugega, da smo lahko spet.. Pravi prijatelji." To se ji je zdelo pomembno; sploh to, da se je veliko družila z Dawn, ker sestre res ni želela zapostavljati. Začutila je, kako je močn eje stisnil njeno roko in za trenutek je pomislila, da bi jo morda morala umakniti - kaj več pa itak ni mogla razmišljati, saj sta se takrat pojavila vampirja. "Debeli in veseli, super," se je kislo nasmehnila Buffy in se odpravila proti debelinku, ki ga je telesna masa očitno ovirala pri pravih pretepih. Zlahka ga je vrgla iz ravnotežja in na tla, ob tem pa veselo spustila opazko: "Če bi se kdaj stuširal in odpravil v fitnes, te dekleta zagotovo ne bi pretepala." Ker je bilo očitno, da se ne bo kar tako skobacal na noge, je pogledala proti Angelu, ki je ravnokar zelo uspešno opravil s svojim napadalcem, toda to, da je podcenjevala nasprotnika, se je izkazalo za napako. Debeli vampir jo je potegnil za nogo, da je nerodno kolebnila na tla, on pa je v trenutku vstal, jo zgrabil za vrat in pričel dušiti; količek, ki ga je prej držala v rokah, je zdaj odletel neznano kam. "Slab.. zadah.." je s spačenim obrazom dejala, ko se je skušala osvoboditi njegovega prijema, ki pa jo je žal vedno bolj potiskal ob tla; primorana je bila loviti sapo in nekoliko ji je bilo žal, da ga je tako nesramno obravnavala. Morda bi ga zlahka premagala, če se ga ne bi tako grdo lotila, zdaj pa.. "Angel.. Lahko malo.. pomoči..?" je spravila iz sebe, med tem pa se spomnila edin e očitno res dobre rešitve. Svoje lepo urejene, dolge nohte je zarila v vampirjevo roko, ta pa je zarjul in jo supstil. Zajela je zrak in skočila na noge, pripravljena, da debelemu vrne milo za drago; ob tem pa pogledala proti Angelu, ki očitno tudi sam še ni končal z bojem.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 8:12 pm

Seveda je imela kot vedno prav, temnostranci niso bili ravno najbolj inteligentna bitja na svetu in vsekakor se niso znali dobro organizirati, ter je med njimi redno prihajalo do konfliktov znotraj Podzemlja. »Osebno sicer dvomim, da je po Prvem ostal še kdo, ki ima dovolj moči, da bi združil vse skupaj ali pa, da bi nas napadel sam,« je tudi sam skomignil, od njih ni več vedel kaj pričakovati, saj se je vedno, ko so mislili, da so končno zmagali, zgodilo nekaj neverjetnega in je bil svet znova v nevarnosti in oni so bili nepripravljeni. Nasprotnike se nikoli ne podcenjuje in Angel ni imel namena začeti zdaj, od njih je moral kljub vsemu pričakovati vse mogoče, pa tudi nemogoče, če bo to lahko rešilo človeštvo. Ravno takrat pa se je spomnil na Angelusovo največjo umetnino, bitje na katerega je bil izredno ponosen ampak kljub njenemu zlobnemu značaju zanj Drusilla še vedno ni bila dovolj pametna, sploh pa ne prisebna, da bi se sama lotila tako zahtevnega projekta kot je uničiti svet in zato jo je hitro spravil v ozadje svojih misli in se skušal nasmehniti. »Vseeno pa mislim, da boš edino ti vesela moje vrnitve,« je tiho odvrnil, saj si navkljub svojemu samotarskemu značaju, vedno želel nekakšno odobravanje s strani njenih prijateljev ampak je to doživel le na redke trenutke, pa še takrat se je moral nenormalno dokazati, da je vreden njihovega zaupanja. Le kaj pa mu je ves ta trud pomagal, če je vedno na koncu storil kaj presneto neumnega in to zaupanja še v istemu trenutku zapravil. »Sem slišal za njeno vrnitev,« je prikimal, četudi sam ni bil ravno prepričan, da se Buffy in njena druščina zavedajo na kakšen način se je Anya pravzaprav vrnila in zato je bil za trenutek raje tiho. Zavedal se je tega, da tega ni smel kar tako zamolčati ampak vseeno se je moral pred tem posvetovati z njo – Anyo. »A sta Anya in Xander še vedno skupaj?« se je Angel znova, po nekaj dolgih minutah, pristno nasmehnil, saj se je avtomatično spomnil na vse kar sta tadva skupaj prestala in kakšne težave sta imela, toda z osebo kot je bila Anya ni tako težko imeti podobnih, malenkost norih, težav. Ob omembi Dawn se je za trenutek spačil, najstnica je bila njegovo pravo nasprotje in nikoli ni dobro prenašal njenega neprestanega vreščanja, norčij in niti tega, da je govorila in govorila, skoraj brez, da bi zajela sapo zraka. »Tudi ona verjetno počasi odrašča?« se je vprašljivo nasmehnil, saj mogoče niti ona ne bi bila tako napačna, če bi le spoznala, da ni vse na temu svetu tako zelo smešno, simpatično in veselo. S težavo je izpustil njeno roko, ko sta se oba skupaj podala proti vampirjema ampak ni bilo druge možnosti. Z enim ušesom je skušal spremljati boj med Buffy in ta debelim, medtem ko se je zraven hotel posvetiti tudi mlademu vampirju, ki ga je presenetil s svojo močjo. Na svojo veliko srečo je bil Angel obdarjen z izredno hitrostjo in je tako hitro smuknil vampirju za hrbet in ga z roko prijel pod vrat, ter stisnil tako močno, da se je počasi prišel dušiti ampak Angel je dobro vedel, da ga to ne bo ubilo ampak mu je le hotel zadati nekaj neizprosne bolečine. »Koliko si sploh star?« je moral vprašati, četudi mu vampir ni odgovoril, tako kot je to pričakoval. Mladostniki so bili izredno težki za prenašat in pri bitjih teme to ni bilo nič drugače kot pri navadnih ljudeh in zato je v temu Angel še toliko bolj užival. S pogledom je ošinil Buffy, ko je zaslišal svoje ime in ko je pretelel okolico je zagledal njen količek na blatnih tleh, tik ob enemu izmed nagrobnikov. Nasprotnika je hitro zalučal proti grobnici, da se je zaletel točno v železna vrata in, ko je bil prepričan, da si je priboril vsaj kakšno sekundo, je skočil proti količku in ga hitro zalučal nazaj proti Buffy, ki se je v temu času že osvobodila debeluhovega prijema. »Lovi,« je zakričal proti njej, da bi jo opozoril na količek, ki je švigal po zraku proti njej. Stekel je proti grobnici, kjer je vampirček še vedno nepremično ležal na tleh ampak se mu ni hotel preveč približati. »Vstani otrok en, je to vse kar zmoreš?! Še pohabljenec bi se boljše boril od tebe,« mu je odvrnil, saj je počasi izgubljal potrpljenje in je hotel zaključiti ta dvoboj, da bosta z Buffy ponovno sama.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 8:54 pm

Zlahka je s pogledom ujela količek, ki ji ga je Angel poslal po zraku in se ga trdno oprijela. "Hvala, Angel," je zaklicala in se nasmehnila njegovemu hrbtu, ki je pravkar z besedami teroriziral svojega vampirja. S pogledom je spet ujela svojega debelinka, ki se je med nujnim bojem očitno precej spotil, kar je bil samo še dodatek k njegovemu ogabnemu zadahu in dejstvu, da je njegovo mrtvo telo tako ali tako že zaudarjalo. Spačila se je, nato pa skomignila in se napotila proti njemu. Z nožnim udarcem ga je skušala spraviti na tla, pa je vampir precej pretehtano prijel za njegovo nogo in jo spet prevrgel na tla. Tokrat se je brez problema hitro pobrala in ko se je s pestmi spravil nad njo, prepričan, da ni pripravljena na njegov silovit napad, ga je brez problema odlično blokirala, na koncu pa še sama dodala močen udarec ali dva, s čimer ga je dokočno spravila ob moč. Opotekel se je, ob tem pa ga je brcnila v eno izmed debelih nog in očitno zadela njegovo koleno, zaradi česar je takoj pristal na tleh. "Oprosti, ampak če boš premislil, boš opazil, da tvoji smrdljivi nečloveški obliki delam uslugo." S pikrim nasmeškom mu je pokazala, da ji je bolj ali manj vseeno, nato pa zapičila količek v njegovo srce. Debeli vampir se je spremenil v zajeten kupček pepela in Buffy je vstala ter pogledala k Angelu, ki je bil sam. Očitno je že pospravil svojega mišičastega prijatelja. Počasi je spet popravila količek v žep plašča in se odpravila proti Angelu. "Hvala za pomoč, prejle." se mu je nasmehnila, nadaljevati pa spet ni znala. Previdno je spet sedla na enega od nagrobnikov in ga previdno pogledala. "Kje sva že ostala?" se je zmedeno skušala spomniti, o čem sta pravzaprav govorila, preden sta ju prekinila nevljudna vampirja. Ker ni bila najbolj prepričana, da se bo sploh spomnila, o čem je tekel njun pogovor, je enostavno načela novo temo: "Če boš ostal, Angel.." Nasmehnila se je in na njenem obrazu se je pojavila rdečica. "No, saj si rekel, da boš. V kratkem tukaj, v Sunnydalu, nastopa cirkus. Zelo ga hvalijo in nekdo je celo rekel, da spada med najboljše na svetu.." Zavedala se je, da precej ovinkari, zato je bolj jasno začela: "S prijatelji smo rekli, da se bomo odpravili tja, ampak kolikor jih poznam, se bodo držali skupaj.." Spet je pričela ovinkariti, zato se je nasmehnila, se odkašljala in nadaljevala: "Bi rad šel z mano?" Nasmehnila se mu je v upanju, da se ne bo odločil, da bi otvoritveno predstavo raje prespal.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 9:22 pm

Nasmehnil se je, ko je spretno ujela količek in ji le prikimal nazaj ob njeni zahvali. Bil je tukaj ravno zaradi tega, da ji pomaga in ji stori ob strani, saj je bil to edini način, da si znova pridobi njeno naklonjenost, da se ji oddolži za vse slabe stvari, ki jih ji je storil v njenem življenju. Včasih je obžaloval, da sta se sploh kdaj srečala in, da ga je Whistler sploh pripeljal v Sunnydal, ter ga ni pustil v svojem obupu na cesti ene izmed ulic, kjer je ravno takrat pojedel manjšo podgano. Te mrlze in otožne misli se je izbil iz glave, saj so bili časi bojevanja edini, ko se ni toliko upadal s sabo, svojo preteklostjo in čustvi, ki jih je vedno gojil do napačnih oseb, na koncu pa je te osebe vedno prizadel in jih zapustil. Pogled je spustil proti vampirčku, ki pa se je s težavo dvignil nazaj na svoje noge in razkačeno pogledal proti starejšemu vampirju, ki je bil očitno veliko boljši od njega, četudi bi se njuni fizični moči lahko kosali ena z drugo. »Naj ti nekaj povem, zmotil si me in ponavadi me to spravi v slabo voljo, tega pa ti nočeš!« mu je zabičal, ko ga je tako nepremično gledal in v njegovemu tonu je bilo slišati, da je bilo za obžalovanje zdaj prepozno, saj ga je vampir zmotil ravno v nekoliko delikatnemu trenutku in je moral zaradi njega spustiti prijem njene roke in je zdaj nova čutil le praznino v sebi. »Sploh pa ne prenesem, če mi oseba ne odgovori,« je zatem še dodal, saj mu mladenič še zdaj ni povedal svoje starosti, četudi jo je Angel lahko sklepal po njegovemu otroškemu, nezrelemu in nagonskemu obnašanju, ki mu je sicer vlivalo dodatno moč ampak proti njemu enostavno ni imel nobenih izgledov. Dlan je tesno stisnil v pest in svojega nasprotnika udaril ravno v obraz, toda mladi vampirček se še vedno ni dal in se je pričel boriti še bolj agresivno. »Zdaj te pa imam dovolj!« je Angel besno zakričal, da bi ob temu lahko zbudiš še celoten Sunnydale, če ne bi bili dovolj oddaljeni od mesta ampak Buffy ga je vsekakor lahko slišala. Še v istemu trenutku sta se Angelova čekana našpičila, njegovo čelo pa se je nekoliko nagubalo in s takšnim izgledom si vsekakor ne bi mogel nazaj pridobiti svetlolaso izganjalko, saj se je še sam sebi gnjusil v vampirski obliki. Vampirja je z neizprosno močjo brcnil naravnost v trebuh in le ta je odletel naravnost v sveže izkopan grob, ki je bil še brez nagrobnika. Stekel je proti njemu, počakal, da se je spravil ven iz globoke, blatne luknje in potegnil na plan svoj količek, ki je bil zataknjen za pas njegovih hlač in ravno, ko je vampir prilezel nazaj na površje ga je s količkom zadel naravnost v srce. »Sovražim te novince,« je nato zamrmral, ko je pridobil svojo človeško obliko in se mirno obrnil proti Buffy, ki je svojega vampirja ravno takrat spremenila nazaj v prah. Del njega je le upal, da ni videla njegove vampirske oblike, četudi ga je takšnega videla že marsikdaj ampak zdaj je hotel v njenih očeh biti le navaden človek. Sledil ji je in sedel na nagrobnik tik ob njej, da sta se njuni roki rahlo dotikali. »Vsekakor,« je kratko odgovoril, saj ni mogel zavrniti nobene priložnosti, da bi užival v njeni bližini. Vseeno pa se je spraševal zakaj tam ni povabila Spika, ki je bil tudi znova v Sunnydalu, vsaj kolikor je Angel slišal. »Od nekdaj sem nor na zmešane klovne in rjoveče leve, ki izvajajo trike,« je sarkastično pripomnil, saj se mu je ideja cirkuse zdela neokusna. »Ampak, če je najboljši potem je vredno pogledat,« je hitro dodal, da ne bi slučajno mislila, da si je tako hitro premislil.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 10:03 pm

"Ah, daj, Angel," se je nasmehnila in ga z ramenom rahlo udarila ob njegovo ramo, češ kje je tvoj občutek za zabavo?, nato pa dejala: "Seveda se splača stvar pogledati. Sicer pa je Willow kupila toliko kart, ker je bila prepričana, da bo najbolje, če povabi polovico svojih sošolcev iz univerze, potem pa je ugotovila, da gredo vsi nekam v Evropo ali Kanado, kjer b odo smučali.. In zdaj imamo vsaj deset prostih kart." Nasmehnila se je ob misli na Willowin nesrečen obraz, ko se je vrnila iz zadnjih predavanj. Baje se je s študenti res dobro razumela in nekaj sošolcev ji je celo predlagalo, da se jim pridruži na smučanju, a na koncu se je odločila za megleni Sunnydale. Očitno bodo letos najprej spremljali cirkus Maximus, potem pa, čez teden dni, praznovali božič pod jelko v njihovi hiši. In ko je bila ravno pri tem.. "Lahko ostaneš v naši hiši, če nimaš kam iti," je dejala previdno. "Sicer smo že popolnoma polni in Giles leži na kavču v dnevni sobi, ampak prepričana sem, da se bo našel prostor za tebe." Pomežiknila mu je, nato pa se zagledala v daljavo in nekaj časa sta sedela v tišini. Njene noge so bingljale nekaj centimetrov nad tlemi in z njenimi zaradi bitke neurejenimi lasmi se je igral lahen veter. Čutila je, kako jo je počasi pričelo zebsti, a premakniti se ni imela namena. Ni še hotela domov, jasno pa je bilo, da so sredi jutra tako ali tako vsi spali in je najbrž niso pogrešali. Navsezadnje je ponoči pogosto takole odtavala. Misli so se ji pričele vrteti okrog prav vseh nepomembn ih dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. Spomnila se je dneva na drsališču, ko je nekoč hotela, da gresta z Angelom na navaden zmenek, kakršnega bi imela navadno dekle in navaden fant, ne pa izganjalka in dvesto let star vampir. Spomnila se je, da je prevzel demonsko podobo in se ji menda opravičil, ker se je to zgodilo. Spomnila se je, da je sama odgovorila: "Saj sploh nisem opazila." Previdno je težo glave prevesila na njegovo ramo in ostala tako naslonjena nanj še nekaj časa. Obdajala ju je tišina, toda ne neprijetna ali nevzrdžna. Bila je prijetna, bila je topla.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 10:21 pm

Ko ga je takole narahlo udarila z ramenom se je naglo premaknil naprej, ter se pretvarjal, da je bil udarec tako zelo močen, da je kar zletel naprej. »Preveč kart praviš,« je rahlo razočarano ponovil za njo, ob temu pa takoj pomislil na vse ljudi, ki bodo še zraven in ni mogel pregnati misli, da bo tam tudi peroksidni vampir, ki je baje noro zaljubljen v izganjalko in je za njeno naklonjenost pripravljen storiti vse. Njegova družba je bila zadnje kar je zdaj potreboval in za trenutek ji je že hotel povedati, da ima verjetno druge načrte a ko sta se njuna pogleda srečala je to misel opustil in se odločil, da bo očitno moral tvegati srečanje s svojim dolgoletnim svoražnikom. »Willow bo dejansko uživala v gledanju nesposobnih, lažnih čarovnikov, ki izvajajo svoje bedne trike?« ob temu pa se je moral nekoliko glasneje zasmejati, saj ga je že misel na to nekoliko zabavala. Resnično se je sčasoma nekoliko spremenil in tudi njegov smisel za humor se je počasi razvijal, četudi se mu marsikaj ni zdelo tako smešno kot se je vsem ostalim v njegovi družbi. Spiku je poleg vsega vedno zavidal to, da se je lahko tako pristno smejal šalam, sarkastičnim pripombam in vsem kar se je zdelo ljudem smešno, medtem, ko je sam vedno otožno razmišljal o svoji preteklosti in tega nikakor ni mogel spraviti iz glave. »Aja, na koga vse pa mislite izrabiti vse proste karte?« si ni mogel pomagati, da se ne bi pozanimal o družbi poleg očitnih, kot so bili Willow, Xander, Anya in ostali. Za trenutek je pomisilil na Dawnie in kako presneto se bo režala vsem trikom, ki jih bodo na predstavi izvajali in neopazno je zavil z očmi, ter se rahlo nasmehnil. Zdaj je bil končno prepričan, da je storil prav, ko se je vrnil sem, saj je bilo tukaj njegovo življenje in edino tukaj bo lahko kdaj mirno hodil po ulicah, se zadrževal v hiši ljudi in bil to kar je, brez pretvarjanj. »Torej bi moral spati na tleh? Kar v bistvu zame niti ne bi bilo tako moteče,« je prikimal, s tem pa nekako sprejel njeno ponudbo, saj se res ni imel kam dati in je bil kar se svojega novega domovanja rahlo v dvomih. Nekaj minut pa je naprej med njima bila čista tišina, ona je svojo glavo nežno spustila na njegovo ramo in on je v temu neizmerno užival, ter je le mirno poslušal njeno dihanje in bitje njenega srca. »Pogrešal sem te,« pa je zatem izgovoril besede, ki bi jih mogoče le moral zamolčati ampak s tem ni želel njene ponovne naklonjenosti, niti tega, da mu pove, da ga je tudi sama pogrešala ampak se je želel le olajšati in ji priznati vsaj kanček resnice.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sob Dec 20, 2008 10:59 pm

Zasmejala se je ob njegovem nenadnem gibu, ki ga ni pričakovala. Morda se je res nekoliko spremenil. Ni bil več tako.. resen. "Šlo naj bi za darilo za Scoobyje, čeprav je bilo sprva to definitivno darilo, ki si ga je Willow želela za predbožični čas." Skomignila je z rameni, brez da bi se zavedla dejstva, da Angelu družba, s katero bo gledal nezanimive cirkusante, ni najbolj po godu. "Čarovnik, ki bo otvoril predstavo, naj bi bil najboljši čarovnik na svetu," se je namuznila Buffy. "Vem samo toliko, da je njegov vzdevek Orpheus, ampak kaj več pa ne vem o celotni zadevi. Ampak celo Willow je navdušena, ker trdi, da pravzaprav ne gre samo za trike, ampak pravo magijo. Kaj pa vem," je vnovič skomignila in se nasmehnila. Zdaj ji je bil ta načrt o ogledu cirkusa veliko bolj všeč, saj se je zavedala, da bo Willow dirkala po svoje, Anya in Xander sta imela namen priti veliko pozneje - trdila sta, da morata 'nekaj opraviti'. In Giles in Dawn sta bila navdušena nad živalskimi triki, sama pa zagotovo ni imela namena begati od sladkorne pene do prodajalne kokic in vseh ostalih bedarij. Ne sama. Zdaj, ko je imela obljubljeno družbo, ki zraven vsega ni bila samo družba, temveč Angelova družba, se je celotnega dogodka veliko bolj veselila. "Nimam pojma," je skomignila. "To je v Willowinih rokah, ker si je navsezadnje to katastrofo nakopala sama. Vsekakor pa se ne splača, če karte ne gredo v tek, ker so bile menda prilično drage. Dawnie je rekla, da bo morda povabila kakšne sošolce.. Nisem prepričana." Nasmehnila se je in spet pogled usmerila v nedefinirano točko v daljavi. "Na tleh zagotovo ne," je odkimala Buffy. "Če bo potrebno, bom Gilesa vrgla iz kavča. Ampak če še ni kdo, naprimer Will ali Giles, spravil stran tiste uboge postelje v kleti, lahko ostaneš tam. In tudi sicer te ne bom vrgla na tla, ne boj se," se je nasmehnila in mu pomežiknila. Ko je po nekaj min utah popolne tišine zaslišala njegov glas, se je samo nasmehnila. Zavedala se je, da ji ni potrebno povedati, da ga je tudi ona pogrešala. Očitno je bilo, da je to že pokazala. Večkrat v današnjem večeru. Še vedno naslonjena nanj je obrnila glavo, se zazrla v njegove oči in se mu nasmehnila; in njen nasmešek je izžareval hvaležnost.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Ned Dec 21, 2008 2:51 am

Ni mogel skriti zadovoljstva na obrazu, ko je po vsej verjetnosti prvič v svojemu obstoju nekoga spravil v smeh, brez, da bi se za to pretirano potrudil. Prišlo je naravno in o dejanju ni premišljal toliko, kot ponavadi, ko je hotel povedati kaj smešnega in popestriti situacijo. Žal je bil preklet s tem, da je imel preveč trnovo pot za sabo, da bi mu zlahka uspevalo biti tako optimističen, energičen in pozitiven ampak kljub temu se je počasi učil, oziroma spoznaval, da življenje niso le slabe stvari. Ob temu pa se je seveda takoj spomnil prve noči, ki jo je preživel v njeni družbi in ga je stala duše, kljub temu pa bi verjetno, če bi lahko šel v preteklost, vse storil še enkrat. »Orpheus,« je ponovil vzdevek, očitno svetovno znanega, čarovnika kateri je tako presneto navdušil tudi rdečelaso Willow, ki pa se vsekakor ni pustila zlahka pretentati. »Nekje sem že slišal zanj ampak se nikakor ne morem spomniti kje,« je govoril potiho, skoraj kot, da bi razmišljal naglas in takrat se je zavedel, da pravzaprav blebeleta in je raje utihnil. »Verjetno sem slišal za kakega njegovih nastopov v Los Angelesu,« je zatem odvrnil, da ne bi znova zamoril ozračja, kot je to znal početi prej. »Mislim, da bo že nekaj na njemu, če je celo naša najmočnejša čarovnica navdušena nad njim,« je Angel le mirno skomignil z rameni, še vedno pa je potiho razmišljal o temu kje je že slišal za tega čarovnika, vseeno pa se nikakor ni mogel spomniti in je zato sčasoma raje vse skupaj pustil na miru in se osredotočil na resnično pomembne reči ta trenutek. »Ogromna skupina vreščečih otrok? Jupi, kako zelo zabavno,« je sarkastično pripomnil, le da tokrat ni pomislil na Dawn in celo gručo otrok in je na omenjeno hitro pozabil. Za trenutek je še pomislil, da mu bo ponudila prostor ob sebi v spalnici, toda očitno sama ni imela še takega namena, saj se je verjetno dobro zavedala kam bi lahko vse skupaj pripeljalo, če bi spala v istemu prostoru. Zanj se bo pa verjetno izredno težko zadrževati že, če bo z njo v isti hiši, saj je lahko že od daleč zavohal njen vonj. »Kje bo pa Giles spal potem?« se je znova zasmejal, smeh pa je bil prav pristen, globoko iz srca in Angel se je počutil tako svobodno v njeni bližini. Da, vsekakor je ona znala v njemu vedno prebuditi vse najboljše kar je premogel, četudi se je že pripetilo, da je zaradi njunih dejanj postal najbolj zlobno bitje v okolici. »Klet bo zagotovo dovolj udobna,« pa je po temu nekoliko bolj resno odvrnil, čeprav ni pričakoval, da ga bo po vsemu povabila v svoj dom. Vsekakor pa je lahko že pričakoval mešano reakcijo v hiši Summersovih. Ko pa ga je tako srečno gledala v oči si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil nazaj in zadrževanje, da ne bi združil njune ustnice v strasten poljub, pa mu je povzročalo veliko preglavic.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Ned Dec 21, 2008 3:24 am

"Mogoče na velikih plakatih na vsaki izmed hiš, mimo katerih si se priklatil do sem?" je predlagala. Reklama za 'Cirkus Maximus s čarodejem Orpheusom' je visela na vsaki javni in manj javni ustanovi v mestecu. "Ali pa morda tam, ja," je pokimala in se nasmehnila. Ob njegovi novi sarkastični pripombi se je morala nasmehniti. Nikoli ji ni zares povedal, da mu Dawn ni pri srcu in predvidevala je, da je sicer ne sovraži ali kaj tako hudega, zagotovo pa ni spadala v skupino njegovih najljubših otrok. Sicer pa je to popolnoma razumela; ko je bil Angel še v Sunnydalu, je bila Dawnie, vsaj v spominih, ki so jih ustvarili menihi, majhna osnovnošolska deklica, ki je težila za vsako malenkost in ni bila zadovolja prav z ničemer. "Giles bo.. Bral knjige," se je nasmehnila in zazdelo se ji je, da je ujela njegovo misel o deljenju postelje, ob tem pa nekoliko zardela, a dvomila je, da se je to v temi noči sploh opazilo. "Ampak skušala ti bom poiskati kaj bolj udobnega od kleti," je sklenila in mu pomežiknila, nato pa, ne da bi se ravno zadrževala, pomislila, kako bi bilo lepo, če bi bila enostavno spet skupaj, tako kot včasih.. Spet ji je pred oči padel eden izmed prizorov njune zgodovine; spomnila se je namreč smrti njene mame. Tudi takrat je prišel in skupaj sta tako sedela na pokopališču in enostavno naslanjala se je nanj, ker - še predobro se je spomnila - sploh ni bila sposobna stati na svojih tresočih nogah. Ostal je celo noč, potem pa se je vrnil v Los Angeles in videla sta se šele leto po tem, spet tako, za kratek čas. Ukradene minutke, zdaj pa se ji je spet zazdelo, da se bodo morda spremenile v celo večnost; če bo seveda zares ostal tukaj, z njo. Toda še vedno so se v njeni glavi mešali spomini na Spika. Presneto, ne bi smela razmišljati o njem; a kljub temu mu je nazadnje, ko sta se srečala, rekla, da ga ljubi. Zdaj pa je bil.. Misli vesele misli, si je pnovila Willowino življenjsko logiko. Zdaj ni smela razmišljati o bedasti preteklosti, ta trenutek je bil sedaj. Angelove oči so še vedno motrile njene in morda se ji je za trenutek zazdelo, da ve, kaj ji sporoča. Nepremišljeno se je nagnila proti njegovim ustnicam in zaprla oči. Samo nežno ga je poljubila, nato pa glavo spet naslonila na njegovo ramo.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Ned Dec 21, 2008 3:45 am

Zasmejal se je. Pravzaprav ob vsemu kar se mu je podilo po glavi, ko je tekal po ulicah Sunnydale in le hitro švigal mimo hiš, ki so bile zavite v temo, ni zagledal niti enega plakata, ki bi ponazarjal enega najbolj pomembnih dogodkov za Sunnydale. »Mislim, da med svojim klatenjem nisem ravno opazoval hiš, no... razen ene,« je tiho odvrnil, zadnje besede pa je povedal skoraj neslišno ampak globoko v sebi je vedel, da ga ni mogla preslišati, pa če bi se še tako trudila. Ni več želel razmišljati o mogočnemu čarovniku, ki bo izvajal trike za otroke, saj v njemu zaenkrat ni ravno videl potencialne nevarnosti in mu je predstavljal le dolgočasnega možkega v srednjih letih, ki vse skupaj počne le zaradi dobrovoljnih prispevkov, ki pa zadnje čase postajajo več ali manj obvezni z naraščajočo ceno vstopnic. »A še vedno ni obupal nad vsemi knjigami? Mislim, da bi bil Giles vesel neskončnega življenja, saj bi le tako prebral vse knjige,« je bil presenečen nad redno uporabo sarkazma in za spremembo ta sarkazem ni bil tako negativen, kot je bil običajno njegov, temveč vesel in več ali manj smešen. V podobnih trenutkih je bil hvaležen za svoj odlično razvit vid v temi, saj nikakor ni mogel spregledati tega kako so njena lica pordečila in takoj je vedel, da je spregledala njegove misli o deljenju postelje, ugotovitev pa bi tudi njemu v lica pognala kri, če bi bilo to na kakšen način možno. »Vseeno vztrajam pri temu, da ni prav, da Gilesu ne privoščimo kvalitetnega spanca na kavču,« je povzdignil levo obrv in se ob temu rahlo zasmejal ob misli, da bi si Giles osvetljeval stranice knjig v zatemnjeni kleti in ob vsakemu premike nedolžne miši, ki je tam prilezla iz svoje luknjice, s svetilko svetil naokoli po prostoru in oprezal za nevarnostjo. Ravno takrat pa je med njima nova zavledala tišina in njune misli sta se združili, ko sta oba razmišljala o njuni pretekli zvezi, ki je bila kljub vsem padcom še vedno polna veselih, prelepih vzponov in trenutkov, ko sta bila le srečno objeta v gozdu in opazovala zvezde, zatemnjeno nebo in poslušala šumenje krošenj, ki so se zibale v vetru. Prav tako se je spomnil smrti gospe Summers, dogodek ga je za trenutek spravil v slabo voljo, saj nikakor ni mogel iz glave spraviti žalosti, ki jo je Buffy ob temu nosila v srcu in on ji nikakor ni mogel pomagati, le stal ji je lahko ob strani in ji nudil ramo za oporo. »Tokrat ne bom odšel,« pa je zamrmral s tihim, skoraj otožnim glasom, polnim obžalovanja, ker jo je tolikokrat zapustil, ko je ne bi smel. Ko pa mu je uspelo zatreti željo po njenemu poljubu, je Buffy storila tisto, kar je on takrat imel za nemogoče – naklonila mu je poljub, sicer krajši kot bi si on želel, toda kljub temu mu je s tem dala vedeti, da ga ni popolnoma pozabila in do njega še vedno goji neka čustva, četudi mogoče ne tako močna kot nekoč. Na njegovemu obrazu je vladal nekoliko navihan nasmešek, občutek je imel, da zdaj lahko delno razume Dawn in njen optimizem.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Ned Dec 21, 2008 4:05 am

Razen ene, je še enkrat ponovila sama pri sebi v mislih in zazdelo se ji je, da je Angel, kljub svoji veliki moči in sposobnostim, ki njih nima niti navaden vampir, kaj šele navaden človek, takrat izgledal kot navaden fant njene starosti, ki je bil tukaj samo zato, ker je hotel dokazati, da jo ima rad. "Oh, ja, naj ga končno nekdo povampiri, da ne bo živel v strahu pred tem, da pred smrtjo ne bi prebral vseh knjig, ki jih ima doma, v Magic Boxu in ki jih je pustil ležati bogve kje. Zadnjič me je obtožil, da sem ukradla latinsko knjigo o demonskih kožnih izrastkih. Halo, še če bi bila v angleščini je ne bi razumela, potem pa me obtoži, da sem.. Ah, kakorkoli že." se je nasmehnila ob spominu na besnega Gilesa, ki je nujno hotel svojo knjigo o izrastkih, čeprav po tem, ko ga je vprašala, čemu jo pravzaprav potrebuje, ni našel pravega odgovora in je zamrmral nekaj o tem, da bo pregledal še klet. "Če že vztrajaš," je skomignila z rameni. "Čeprav sem prepričana, da bi bilo vsaj zabavno, če ne nič drugega." Šlo je za tanko mejo. Prepričana je bila, da Giles Angelu še vedno ni popolnoma oprostil vsega, kar je storil začasa njihove srednje šole. Jenny je sicer zagotovo prebolel, toda spomin je moral boleti. Morda res ni bilo pametno, da Gilesa iz kavča spravi prav Angel, toda po drugi strani bi se mu morda zdelo to smešno. Samo morda, ker je bil seveda vedno strogo resen in popolnoma Britanski, toda to je bil pač Giles. Tišina, ki ju je obdala, je bila spet lepa, spokojna in mirna in ko ji je povedal, da ne bo odšel, se je nasmehnila. Vedela je, da ne bo. Nekaj je bilo drugačnega na tem sicer popolnoma enakem Angelu, ki se je vrnil; kdove zakaj. Prepričana je bila, da je bila tudi sama delno kriva, toda ali se je kaj zgodilo v Los Angelesu, da ga je tako nenadoma zapustil? Firma borcev proti temnim silam zagotovo ni kar propadla; čeprav to glede na to, da je bila tam tudi Cordelia, ne bi bilo tako zelo nenavadno. Po njunem poljubu ju je spet zakrila tišina in ni bila ravno prepričana, kako dolgo sta sedela tam - morda samo nekaj minut, morda uro ali celo več. Počasi se je v njo priplazil spokojen občutek in poiskala je njegovo dlan ter svoje prste prepletla z njegovimi ter nekaj časa opazovala njuni roki, potem pa precej neprisebo - morda zaradi časa, ki se je moral gibati že okrog tretje zjutraj, ali pa zgolj zato, ker se je spet počutila ljubljeno - tiho in z vso resnostjo dejala: "Angel, si kdaj opazil kako lepo gresta najini roki skupaj. Kot da jima je to namenjeno."

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Pon Dec 22, 2008 11:54 pm

Ob pomisleku na hišo Summersovih se je takoj spomnil na vse kar sta z Buffy preživela, kvečjemu pa so se mu v glavi pojavljali le lepi trenutki. Še zdaj je imel čisto sliko, ko sta sedela pod drevesom v parku in le tiho opazovala okolico, zvezde na nebesih in prelepo zelenilo okoli njiju. Le v njeni bližini je znal tako ceniti lepote tega sveta, ona ga je naučila kako biti človek in samo njej je lahko hvaležen, da ni že zdavnaj obupal nad svojim bednim obstojem in našel način, da se znebi svoje duše. »A to je pomenilo, da poskrbim za to?« jo je debelo pogledal, za trenutek bi še sam pomislil, da je to izrekel prav resno in precej verjetno, a se je že v naslednji sekundi glasno zasmejal. Da, res je bil ob njej popolnoma druga oseba in ravno to je zdaj potreboval. Ni mogel celo večnost živeti le za to, da bi reševal svet pred temnimi silami medtem, ko sam ne bi nikoli doživel nič novega, nič posebnega in neverjetnega. »Demonski kožni izrastki?« ponovno se je zasmejal, ko je pomislil na tiste grozljive, luskaste demone in izrastke, ki bi lahko viseli iz njihove, že tako na videz ogabne, kože. »Zabavno bi bilo to kako me Giles skuša ubit? Že tako ni nikoli prenesel moje vampirske riti, da bi pa moja rit počivala na kavču namesto njega me bo še manj prenesel,« je Angel le mirno zavil z očmi, na njegovemu obrazu pa je bil še vedno miren nasmešek, katerega tam ni bilo zaslediti že dolgo časa preden se je ta večer srečal z njo. Ob temu pa so mu glavo preplavili spomini na Angelusa, na to kako je hladnokrvno ubil Jenny in jo dostavil Gilesu na dom, ob temu pa se je še glasno smejal in neverjetno užival v temu. Vse bi bilo veliko manj boleče, če se ne bi spominjal kako dobro se je takrat počutil in čeprav se je vedno dobro zavedal tega, da tisto ni bil on, ni bil priseben je še vedno zelo boleče. Spomini pa so se kar naenkrat razblinili, ko ju je ponovno zavila tista mirna tišina, v kateri ni bilo čutiti nenavadne napetosti, ki je ponavadi prisotna v podobnih trenutkih ampak sta očitno oba uživala v družbi drug drugega. Na ustnicah je kljub temu, da je od poljuba minilo nekaj dolgih minut, še vedno čutil njene in čutil je kako se čustva, ki jih ima do nje, še večajo in večajo in več časa kot bo preživel v njeni družbi vedno bodo večji. Toda nikakor ni mogel oditi zdaj, potreboval jo je bolj kot kdarkoli prej in šele v Los Angelesu se je pričel zavedati, da njegovo življenje brez njene prisotnosti nima nikakršnega pomena več. Tam je živel le za to, da je nekajkrat tedensko razbil par demonskih, vampirskih riti in potem je sedel v svoji pisarni ali v stanovanju, na trenutku se mogoče skušal zabavati z druščino ampak večino časa je preživel tako, da je mislil na njo. Začutil je kako je njena topla dlan posegla po njegovi, kako so se njuni prsti združili skupaj in tako bi lahko ostal celo večnost in le užival ta trenutek. »Že prvič, ko sva takole sedela v parku,« ji je mirno odvrnil, zatem pa še pogledal proti mestu kjer sta bili njuni roki združeni skupaj in res je izgledalo, da se popolnoma ujemata – bila sta kot ključ in ključavnica. »Ti si razlog, da sem prišel nazaj,« je končno povedal tiste besede katere se je prej tako bal izreči, zdaj pa so prišle tako naravno in iskreno. Zavedal se je tega, da bi to lahko pokvarilo ta trenutek ampak delček njega je le upal, da bo zaradi tega trenutek še lepše zacvetel.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Tor Dec 23, 2008 12:23 am

V nasmehu je povzdignila obrvi, saj ni bila najbolj prepričana, ali se Angel norčuje iz nje, ali pa je to bilo dejansko vprašanje; vendar pa se je Angel nato zasmejal in tudi sama mu je pritegnila. Že dolgo ga ni videla tako dobro razpoloženega in pravzaprav ga nasploh že dolgo ni videla. Bila pa je srečna, da je bil spet tam, počutila se je, kot da se je vrnil dolgo izgubljen košček nje same. "Popolnoma ogabne zadeve," je pokimala. "Sem malo prelistala, ko je pozneje našel knjigo. Razumela tako ali tako nisem ničesar, ampak.. Nekatere slike so bile precej.. Nenavadne," je zaključila svoje pripovdovanje s spačenim obrazom in ne najbolj navdušenim nasmeškom. Da, Giles je lahko našel najbolj bedaste stvari na svetu; in jih dejansko perbiral in morda celo ob branju užival. Raje sploh ne razmišljaj o tem, se je opomnila, ko se je pred njenimi očmi pojavila namišljena podoba Gilesa, ki sedi za mizo v jedilnici, pije svoj angleški čaj in kot zmešan preučuje dlake na demonih. Ogabno. "Ne," je odkimala. "Najbrž res ne bi bilo zabavno. In saj ne gre za to, da bi te sovražil," je hitro skočila v bran še svojemu opazovalcu, da ne bi imel Angel kakšnih čudnih idej o tem, da se z njegovo teorijo morda celo strinja. "Giles je pač.. Slabo kaže svoja čustva. In.. Star zatežen opazovalec je, ki rad prebira knjige o demonskih izrastkih na koži. Ali mu lahko zameriš, ker ne zna pravilno izkazati svojih čustev naklonjenosti in včasih deluje enostavno naveličan ali celo nesramen? Ponavljam, knjige o kožnih izrastkih." Njen glas je bil čisto resen, a očitno je bilo, da se šali. Navsezadnje je imela Gilesa noro rada, bil je.. Kot kakšen nadomestni oče, prijeten starček, ki je za njo porabil slabo desetletje življenja, samo zato, da bi ji pomagal pri vsem, kar je morala poznati v demonskem svetu. Kako ga vendar ne bi branila? Nasmehnila se mu je in se zagledala v določeno točko v daljavi, nato pa mu spet namenila pogled, ko je spregovoril svoje naslednje besede. Skušala je ugotoviti, ali misli resno in zdelo se ji je, da na nek način enostavno ve, da govori resnico. Še drugo roko je položila na Angelovo in njegovo eno dlan enostavno objela z obema svojima. Namenila mu je majhen, morda celo sramežljiv nasmeh, nato pa se stisnila bliže k njemu; lagala bi, če bi trdila, da si ni želela njegove bližine. "In ti si razlog, da se jaz počutim, kot da je življenje spet nazaj," je tiho rekla in previdno povzdignila pogled. Morda bi ga lahko spet poljubila, pa se ji je zdelo, da jo počasi zaradi vsega raztresa čustev že zapuščajo moči - to nalogo je imela namen prepustiti njemu.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Tor Dec 23, 2008 9:43 pm

V njenih očeh je za kratek čas zagledal prestrašenost, kar je pomenilo, da je uspel v svojem namenu, da bi jo vsaj za trenutek prepričal, da glede povampirjenja Gilesa misli čisto resno. Oba pa sta se verjetno zavedala tega, da on ni zmošen storiti česa tako groznega, vsaj ne po temu, ko se tako živo spominja kaj vse je že v preteklosti storil Gilesu hudega in zdaj, ko je imel svojo dušo nazaj, ni imel nobenega namena nadaljevati z ubijanjem nedolžnih oseb ampak jih kvečjemu le reševati. »Čeprav nekje dve desetletji nazaj sem srečal enega luskavega demona katerega obraz je bil prekrit z bradavicami,« se je Angel skremžil ob misli na tisti obupen prizor, ko je demon stopil pred njega v eni izmed breznic Los Angelesa in zahteval, da mu vrne nek denar ali nekaj podobnega. Demoni in vampirji v tamkajšnji okolici so vsi imeli neke težave, marsikateri od njih pa sploh ni vedel kaj pomeni pravi boj, prav zato je tudi Angel užival v temu kratkemu dvoboju, saj je bilo očitno, da sta se, četudi mlada, vampirja že nekajkrat pred tem bojevala. »Saj vem, saj vem,« ji je prikimal, ker je dobro vedel zakaj je Gilesu neprijetno v njegovi bližini in se ga večkrat raje izogne kot, da bi se morala soočiti iz oči v oči in po eni stranu je bilo Angelu tako tudi lažje. »Sploh pa mu ne bi zameril tudi, če bi me sovražil. Ubil sem osebo, ki mu je pomenila največ na svetu,« je skoraj zašepetal in umaknil svoj pogled, da ga Buffy ni več mogla gledati naravnost v oči. Bilo je neverjetno kakšne bolečine je on doživljal, ko se je spominjal dogodka in prav zato je toliko bolje vedel, da starega opazovalca vse skupaj toliko več boli in zato vanj raje ni silil. »Ampak raje zdaj ne govoriva več o temu, nočem nikakor uničiti tega večera,« pa se je poskusil ponovno nasmehniti, za trenutek je kazalo kot, da mu ne bo ravno uspelo ampak ko sta se njuna pogleda ponovno srečala se je na njegovemu obrazu znova pojavil nasmešek, prav tako iz srca kot prej. Počutil se je kot v nebesih, ko se je tako tesno privila k njemu in takrat je pomislil na vse pravljične knjige, ki jih je nekoč prebiral v eni knjižnjici, ta dogodek pa ga je spominjal na nekaj čarobnega, pravljičnega in skoraj nemogočega. Ni mogel verjeti, da ga je lahko res tako lepo in odprto sprejela nazaj v svoje življenje. Mogoče pa ni bil edini, ki je ves čas hrepenel po njenih očeh, potezah njenega obraza in njenemu nasmešku, ki ga vsakič spravi v ekstazo. »Oprosti za vse,« se je hotel opravičiti za vse napake v preteklosti, zdaj pa je bil odločen, da vse skupaj ne bo imelo istega konca kot njune prejšnje zgodbe. Roko je počasi premaknil za njeno glavo, ter svoje ustnice previdno in počasi približal njenim, da sta se ponovno združili v poljub, ki je bil vsaj tokrat, nekoliko daljši in lepši. Pravljično.

Naslov sporočila: Re: Pot med grobovi Sre Dec 24, 2008 6:53 pm

"Ogabno," se je spačila Buffy. Vesela je bila, da je bila v prihodnosti bolj ali manj deležna demonov, ki niso izgledali tako iznakaženo. Res je bilo sicer, da so imeli vampirji velikokrat naravnost neznosen vonj, pa tudi zadah ponavadi ni bil nič boljši; in res je bilo, da so ponavadi udarci 'lepih' demonov veliko bolj boleli, toda zavedala se je, da bi najbrž ob tem, ko bi zagledala kakšnega zares grdega demona, enostavno obstala, boj pa bi bil zanjo izgubljen. Kljub temu pa je bilo to njeno delo in morala se je boriti proti vsem, ki so predstavljali vsaj potencialno grožnjo ubogim prebivalcem Sunnydala, ki se sami niso najbolje znali boriti zase. Ob njegovih naslednjih besedah se nikakor ni mogala spomniti dobrega odgovora. Vse je bilo res, toda kljub temu je čutila, da ga pravzaprav nihče ne bi smel obtoževati. Ko je umaknil pogled, je dvignila roko in ga nežno pobožala po licu, da bi pokazala, da ji vse pomeni kljub temu, da je storil kaj takega. "Angel.." je počasi dejala in s prsti nežno zdrsela do njegovega čela, potem pa nazaj navzdol, vse do njegovega vrata. Vseeno ji je bilo, kakšna je bila njegova demonska narava; boril se je proti njej, ker je vedel, da je lahko boljši človek in tega ostali niso bili sposobni. Kako vendar ne bi bila navdušena nad njim, ko pa se je vendar tako uprl vsemu, v kar ga je vleklo dejstvo, da je vampir, in enostavno zaživel kot pogumen mož, kot človek. Vedela je, da je imel veliko na vesti, četudi o tem ni toliko govoril. Zaupal ji je o svoji zgodovini, povezani z vampirko Drusillo in že po vsem tem je lahko videla, da svojim žrtvam ni prizanašal. A kljub temu. "Veš, da nisi takšen," je počasi začela, ne da bi se zavedala, kaj ima pravzaprav namen povedati. Nekako je upala, da bo našla besede, ki bi opisale to, kar čuti, čeprav ji ponavadi to ni uspevalo in se je zgolj zapletla v vrsto besed, ki niso bile namenjene nikamor in nikomur. "Tisti, ki je ubil Jenny, nisi bil ti. To vem jaz in to veš ti - in to ve Giles in vsi ostali v skupini. Angel, demon, ki živi v tebi je močen, toda ti si močnejši. Ali ne vidiš? Premagal si ga," se je nežno nasmehnila, kot bi se nasmehnila majhnemu otroku, ki je prepričan, da je storil nekaj narobe, čeprav je to pravzaprav zgolj v njegovem značaju. "Nisi nemočen in dokazal si, da si boljšu. Uprl si se in mu nadvladal in vse si vožil v to, da bi postal boljši človek. Vse, kar si storil, si pustil za seboj - zato, ker si vedel, da ti je namenjeno boljše življenje. In zdaj ga živiš in ponosna in presrečna sem, ker si bil tega sposoben. Spreobrnil si se in postal boljši človek." Njen nasmešek se je povečal, v njenih očeh pa se je zalesketala sreča. "In če bo kdorkoli rekel karkoli proti tebi," je dejala, kot bi vedela, o čem je razmišljal. "Mu bom pokazala, da se moti, pa če bo potrebno, tudi s pestmi. Kdor ne vidi dejstva, da sta ti in Angelus dve različni osebi, mora biti slep ali pa izjemno butast. Takih pa ni pri nas, vse odkar je Cordelia odpotovala v Los Angeles," se je skušala pošaliti. Sicer Cordelie ni sovražila, pa tudi pretirano je ni marala, a dejstvo je bilo, da je bila veliko bolj puhoglava kot kdorkoli, ki si ga lahko srečal na ulicah Kalifornije. "Ne moreš ga uničiti," se je nasmehnila. "Ti si tisti, ki ga je izboljšal." Resnično je tako čutila. Bil je tisti, ki je v megleni Sunnydale spet prinesel sonce. "Ššš," je nazala, da se mu sploh ni potrebno opravičevati. Niti malo; ljubila ga je, ker je bil tako pristen in četudi bi v preteklosti naredil še toliko hujše reči, mu ne bi mogla zameriti. Saj je povedala - bil je drug človek, popolnoma se je spremenil in nikakor ni bil niti malo podoben Angelusu. Svoje ustnice je približal k njenim in na laseh je začutila njegovo roko; enostavno predala se mu je. Tudi sama je roko ovila okrog njegovega vratu in mu vrnila strasten poljub, ki ji ga je podaril. Začutila je, kako se je po njenem prezeblem telesu kar naenkrat pognala vroča kri in spet se je počutila tako, kot včasih. V njegovih rokah bi lahko umrla.