Gozd

Brezdelje. Dolgčas. Jamesa je pot spet zanesla do gozda, kot že tolikokrat prej. Ob večerih je bil ta kraj zelo nevaren in ravno zato je prišel sem-da bo sprostil svojo jezo na kakšnem vampirju. V medli svetlobi padajočega mraka je počasi stopal med drevesi in enostavno poslušal. Naenkrat je vse utihnilo. Vejica je počila in James se je stisnil ob drevo ter segel po bodalu. Ša malo je prisluškoval, toda tokrat ni slišal ničesar. Zato je bodalo pospravil in se odpravil naprej. Medtem je v gozdu nastala že skoraj trda tema, ki se je začela skoraj prehitro glede na to, kar je vedel o Sunnydalu. Spet je izvlekel bodalo in ga začel vrteti v rokah. S sklonjeno glavo je nato nadaljeval svojo pot in poslušal veter, ki je ravno potegnil med listi. Spet je zaslišal pokljanje vejic za svojim hrbtom, a tokrat se je prihulil k tlom in napeto, zbrano prisluškoval vsakemu zvoku, ki ga je zaslišal. Nekaj je podrgnilo ob drevo okoli dva metra za njim-obrnil se je in preprijel bodalo.

((Blake?))

Blake je priskakljal v gozd. Med skakanje si je prepeval pesmico. Pa sploh ni vedel o čem. Njegov oče mu jo je vedno pel. Saj res. Tisti prase*, zaradi katerega sta morala s sestro bežati po celotni Evropi, Aziji, Afriki, ter Kanadi. Vendar sta zdaj našla zatočišče, seveda pa je oče umrl že pred petimi leti. Premislil si je, se ustavil, začel z novo pesmico, ter nadaljeval po gozdni potki, naprej. Pel je:"In bila je račka, ta prijazna račka, ki se je z drugimi rada lovila, se ponesreči utopila, nato pa so jo spekli, njena mati jo je pojedla". Pesem ni imela niti najmanjšega smisla, vendar jo je rad prepeval, še rajši kot tisto o zajčku, ki je korenje. Bil je večni poet. Čeprav to sploh ni bil. Malce je ustavil korak, saj se mu je zazdelo, da je iz tiste smeri zaslišal zvok. "Pokaži se, pokaži se, kdorkoli že si?" je zakričal, ter se nasmehnil, nato pa še užaljeno zavpil:"Igrate se skrivalnice, brez da bi me povabili, kako nesramno".

V temi je težje razločil obris tistega, ki mu je en čas sledil, zato ni mogel zagotovo reči, kaj je ta zasledovales-vampir ali kakšna druga temna nesnaga ali pa kakšen čisto prijazen svetlostranec. Napasti še ni hotel, saj bi v primeru, da mu je sledil svetlostranec, izpadel kot popolni bedak, zato je v nekaj sekundah razvil načrt. Vzravnal se je in skril bodalo za rokav. V temnih oblačilih ga je bilo zelo težko opaziti, pa tudi bil je naučen neslišnega premikanja, zato se mu je zdelo precej verjetno, da bo lahko neznancu prišel za hrbet. S pokrčenimi koleni se je s pomočjo gladko tekočih gibov neslišno premikal, ob rem pa je še pazil, kam stopa-vejica, ki bi preglasno počila ali suh list, ki bi se zmečkal, bi ga lahko z lahkoto izdala. Tako je s popolno opreznostjo naredil okoli deset korakov in že je stal kakšna dva metra za neznancem. Počasi se mu je približal s hrbta-od tod je imel veliko prednost presenečenja. Premestil si je bodalo nazaj v roko, zgrabil neznanca in mu r dlanjo zamašil usta, bodalo pa nastavil na vrat. "Kdo si in zakaj me zasleduješ?" mu je zasikal v uho, obenem pa dlan rahlo odmaknil z ust, čeprav prijema ni popustil in bodala tudi ne odmaknil.

Prestopal se je sem ter tja, ter gledal v nebo. Kako lepe zvezde. Za vsako je imel neko ime. In prav nobeno ni bilo trapasto. Niti tista zvezda, ki je svetila posebno z imenom Lola, niti zvezda severnica, ki jo je po novem poimenoval Ošabna - krvava nevesta. Izmišljeval si je neumna imena. In nikoli ni nikomur povedal kako jih poimenuje. Ustavil se je, nagnil svojo glavo, nato pa poskočil, ter začel skakati v krogu, kakor da ga nekdo lovi. Zamislil si je, da ga spet lovijo ogromne podgane, ki so človeka vedno pojedle živega. Pri tem se je spomnil na demona, ki ga je zadnjič s svojim nenavadnim obnašanjem tako zmedel, da se je ustrašil, ter pobegnil. Ko mu je tujec planil za vrat, v njegov hrbet naslonil bodalo, ter mu z rokami zakril usta, ga je poskušal ugrizniti v roko. Zvijal se je. Želel, si je spoznati to osebo, ki bo po njegovem mnenju verjetno končala v smetnjaku, ko bo opravil z njo. Blakov obraz se je na enkrat zelo spremenil. Zdaj ni bil tisti lep obraz, ki so ga videli ljudje, ampak grd spačen obraz človeka. Ruval se je z njim, nato pa mu je uspelo uiti. Spotaknil se je ob korenino, ter padel po tleh, pri tem pa bolj ponesreči, kot zanalašč pojedel nekaj zemlje. Smejajoče se je obrnil, izpljunil nekaj zemlje, nato pa začel govoriti:"Jaz, sem zelo pomembna oseba, jaz sem tisti, zaradi katerega živiš. Jaz sem Starejši". Pri govorjenju se je sovražno nasmihal, ter na vsake toliko časa smrknil, in izgledalo je, kot da mu gre na jok, ter bo pravkar začel noreti.
"Naključje, ti zasleduješ mene!" je zakričal nanj. Z tal je pobral zemljo, ter začel tekati proti neznancu, misloč da jo bo prav on pojedel. Zemlja sploh ni imela slabega okusa. Okus je bil prav prisrčen. "Si lačen?" je vprašal, nato pa je z skokom bil že pri neznancu.

Gemino ga je držal, prepričan, da mu neznanec, ki je bil očitno vampir, nič ne more. Toda nato se je vse zgodilo tako hitro: vampir se ga je znebil, pograbil zemljo in se napotil proti njemu. Gemino se je ozrl po bodalu, ki je ležalo nekaj korakov stran. "Zdaj sem pa pečen..." ga je prešinilo, ko je vampir stal že skoraj poleg njega. Odkotalil se je, zgrabil bodalo in se spravil na noge. "Prekleto... Zmešan je..." je pomislil in začel hoditi v krogu okoli vampirja. "Vampir, kaj?"je z dobro slišnim posmehom vprašal. "Samo še eden od mnogih, ki so končali na mojem seznamu dokončno mrtvih..." je še dodal in se zvonko zasmejal, nakazal skok v levo in nato bliskovito skočil naprej. "Dobro, vampir je. Gre mu le za to, da me uniči ter spremeni v sebi enakega. In pri tem bo uporabil vsako možno sredstvo, o tem sploh ni bilo dvoma."je trezno razmišljal medtem ko je tekel proti nasprotniku. Tek, skok, obrat, zamah z bodalom. Natanko tako, kot so ga naučili. Do sedaj je s tem enostavnim načinom zmedel še skoraj vsakega vampirja. Pri demonih je bilo sicer malo težje, saj niso bili dobesedno zabiti, ampak je z malo razmišljanja vse šlo zelo lahko. "Ti si še bolj zmešan kot sem jaz, pa spadam med zelo nore ljudi!" mu je zavpil med obratom, med katerim mu je s stegnjeno desnico, v kateri je držal nož, naredil zelo bolečo rano na rami. "Se predaš?"ga je še vprašal in se za korak odmaknil in se postavil v obrambni položaj-po vseh pravilih je bil sedaj na vrsti vampir.