Spike & Buffy 2

Ulica za Bronzom je bila navkljub povečanemu obisku kluba nenavadno tiha in prazna, kot da bi se sleherno bitje v njeni bližini zavedalo zle slutnje, ki so jo šepetale sence. Edini zvok, ki motil to srh vzbujajočo tišino, so bili počasni koraki visoke postave odete v dolg črn plašč, peroksidno belih las in naravnost grozljivo spačenega obraza. Njegove demonske oči so bile obrobljene s črnino podplutb, okrog njegovih ustnic pa so bile še vedno vidne sledi njegove lastne krvi. Spike je izgledal naravnost pošastno in kot da bi se svojega novega videza resnično lahko zavedal, se je v sebi počutil prav tako. Bil je pošast, morilec in zlo, ki bo temu ušivemu mestu končno prineslo kar mu gre. Bilo mu je prevelik trn v peti, saj je bilo že vse prevečkrat prizorišče njegovih porazov. Toda tudi tega bo kmalu konec... Njegovi koraki so nekje sredi ulice nenadoma potihnili, zamenjal pa jih je zvok prižganega vžigalnika, ki je za nekaj trenutkov osvetlil ta iznakaženi obraz. Nekje v bližini se je zaslišalo mačje prhanje in cvilež, čemur je nato sledil zvok prevrnjenega smetnjaka, v katerem je očitno brskala za hrano. Če se ga je ustrašila celo mačka, le kako bo vse skupaj prenesla Buffy? Misel na izganjalko je na vampirjev obraz zopet priklicala zlovešč nasmešek, ob katerem je tako zelo užival, njegov pogled pa je počasi zdrsnil proti cigareti, ki si jo je bil ravnokar prižgal. Namuznil se je, saj je vedel, da jo ne bo utegnil pokaditi do konca. ''Škoda,'' je mrmraje skomignil sam pri sebi ter si z užitkom privoščil ponoven vdih. Kako lahkotno se je bilo ne-brigati za ničesar. Kljub temu pa si Spike ni mogel kaj, da v sebi ne bi čutil rahlo vznemirjenost, ki je njegovo pričakovanje samo še toliko bolj podžigala. Poznal jo je – vedel je, da bo vsak čas prišla za njim... ''1, 2, 3 Buffy že hiti,'' si je pojoče pomrmraval, pri čemer so mu demonske oči kar žarele od navdušenega pričakovanja. Enostavno vedel je, čutil, kako jo njeni koraki nesejo naravnost k njemu. ''4, 5, 6 besno stiska pest...'' Lahko si je mislil, s katerim čustvom se je napojila ob pogledu na dodobra zdelanega Adama, ljubljenca njene mlajše sestre in najbrž ljubljenca kar celotne svetle strani. ''7, 8, 9...'' Za hip je utihnil, kajti ozračje se je tedaj povsem po njegovih pričakovanjih nenadoma spremenilo. Iz ozadja je vanj butnil vonj po njenem telesu; vonj, ki ga je nekdaj navdajal z ljubeznijo in ki ga je sedaj le stežka lahko prenašal. ''...in se k meni vrne spet...'' Njegove hladne ustnice so se stisnile v zadovoljstvu, kajti vse je šlo točno po načrtu. Bila je kakšnih deset metrov za njim, na mestu, ki ga je še osvetljevala šibka ulična svetilka. Sam pa je stal obdan s sencami, obračujoč ji hrbet, tako da ni mogla videti njegovega obraza. Ni mogla videti zla, ki je žarelo v njegovih očeh, ni mogla videti iznakaženosti, ki je bila posledica pretepa v Bronzu. Tako od zadaj ne bi mogel nihče uganiti, da v njemu ni ostalo niti kančka človeškosti, ki jo je nekdaj tudi še kot demon lahko premogel. ''Se zabavaš?'' je vprašal z glasom, ki ni izdajal ničesar določenega, medtem ko se je na njegovem obrazu, ki pa ga Buffy ni mogla videti, jasno risala čista zlonamernost. ''Upal sem, da boš prišla,'' je nadaljeval s taistim glasom in pri tem svoj nepokajen cigaret malomarno odvrgel na tla poleg sebe, kjer so se za trenutek prikazale iskre, nato pa ga trdo pohodil in udušil vsakršno sled ognja. ''Ker imam presenečenje zate...'' Čisto počasi se je začel obračati, pri tem pa skušal oceniti njeno oddaljenost. Bila je blizu, dovolj blizu... ''Lahko ga vzameš kot rojstnodnevno darilo... ali pa na čast dobrih starih časov...'' Njegov ton je začel pridobivati na zloveščnosti, s čimer je hotel pravzaprav zabavati sebe, preden bi Buffy končno namenil tisto, kar ji je bil že lep čas dolžan. ''Happy birthday, pet.'' To je bil trenutek, ko sta se njuna pogleda srečala, in Spike ga je brez dvoma lahko štel med najboljše iz svojega življenja. Videti njen obrazni izraz, ki ni pričakoval tako grozljive in najbrž kar precej odvratne podobe, je bilo enostavno neprecenljivo. In preden bi se izganjalka lahko zavedla, da bitje pred njo ni več tisto, kar ji je bilo tako ljubo in ki je ne bi nikoli moglo prizadeti ali celo izdati, ji je Spike že namenil silovit udarec v obraz, ob katerem se je celo ona opotekla daleč nazaj. ''Bog, kako sem to pogrešal...'' je uživaško zavzdihnil, ko ga je prevzel občutek dolgo pogrešanega zadoščenja, nato pa si na vampirski obraz priklical nasmešek čiste privoščljivosti.

Ko jo je zapustil ves vrvež, ki jo je prej obdajal v Bronzu, se je znašla na mrzli, vlažni ulici. Delovala je tako prazno, tako.. nevarno. Pogled na ubogega Adama jo je dodobra razkuril in z veseljem se je spustila iz kluba, da bi tistemu, ki se je poigral s sestrinim fantom privoščila to, kar mu pripada. Žal ni šlo tako – za tiste, ki so se igrali z njej bližnjimi ljudmi, je sledila kazen. In razlik ni delala; celo Angela je lahko poslala v pekel, tako da bo to mala malica. Kogarkoli, ki se je – in to na njen rojstni dan! – spravil na Adama, bo pač prebutala, dokler ne bo vsaj toliko podplut, kot je bil ta mlad vampir. Kje si zdaj, ljubček? je pomislila, ko se je počasi spustila vzdolž ulice; nekje v daljavi je videla postavo. Očitno je nekdo samo čakal, da se mu približa, da mu privošči vse te močne udarce, morala si je dati duška, četudi na tem.. neznancu? Ne, ni bil neznan. Spike..? Le kaj je on počel tukaj? Zakaj je bil tukaj? Je spet šlo za eno od tistih tam-je-Angel-in-ker-sem-ljubosumen-se-ne-bom-prikazal fint? Ne, nekaj ji je govorilo, da gre za nekaj precej hujšega.. Upočasnila je korak in se mu pričela približevati. Njegovo vprašanje je gladko preslišala in ga nadomestila s svojim, trdnim: »Kaj počneš tukaj, Spike?« Upal je, da bo prišla? Kakšne neumnosti so bile to? Deloval ni nič kaj tako, kot je deloval nazadnje, ko sta govorila. Ko ji je dal zvitek poezije in se mu je ona odprla bolj, kot prej. Ne, bil je zakrit v tančico skrivnosti in.. ni bilo samo to. Še nekaj je skrival, nekaj, za kar je vedela, da jo bo vrglo na tla v trenutku, ko jo bo pogledal iz oči v oči. V trenutku, ko ga je videla, je vedela, a v njej so zaplesale oči zatiskajoče misli. Ni bil on, on sodeluje z nami.. Ni mogel napasti Adama, ponudil mu je svoje mentorstvo.. Njegove besede niso bile nič nenavadnega, bil je pač Spike.. Toda vse to so bile zgolj utvare. Vedela je, v trenutku je vedela. Bil je preveč.. brezbrižen. Niti pogledal je ni, ker je pripravljal svoje darilo, ga ovijal v prav poseben paket, za katerega je vedel, da jo bo ranil bolj, kot če bi jo neposredno napadel. A še vedno je verjela vanj. Verjela je, da je to tisti Spike, s katerim je nazadnje govorila v grobnici. Tisti, ki ji je dal svojo poezijo. In čeprav se je več kot očitno motila, je še vedno verjela tako. Ni hotela, da postane demon, ki je tako ali tako že divjal v njem. Hotela je verjeti, da je pred njo še vedno ista oseba, v katero je verjela bolj kot v kogarkoli drugega. In videti njegov obraz, krvav in podplut, jo je sicer pretreslo – toda njegova demonska forma jo je prikovala na mesto. Zdaj je bilo jasno. On je bil tisti, ki se je spravil na Adama, bil je tisti, ki je fanta skorajda mrtvega pustil ležati na Bronzovih tleh. In zdaj? Se je hotel spraviti nanjo? Očitno. Močan udarec, ki je sledil, je bil sicer pričakovan, toda bolečina, ki jo je preplavila ob tem, ko se je njegova pest srečala z njenim obrazom, ni bila fizična; njenih oči niso preplavile solze, ker bi jo tako zelo zabolelo. Trpela je celotna psiha, njeno telo pa bi tisti trenutek lahko obležalo na tleh kot prazna vreča, če ne bi imela tistega, kar jo je gnalo naprej – trdne volje, neomejanosti. Zamežikala je, da je odpravila solze, ki so se nabrale, in se kajhitro vzravnala. Čeprav je svojo šibkost že delno pokazala, je ni imela namen kazati še naprej. Četudi jo je njegova sprememba popolnoma uničila, je morala trdno stati na obeh nogah, morala mu je vračati udarce in se umikati njegovim. Čista logika.. Pomisli na Adama, se je opomnila. Fanta si svarila, potem pa se sama skušala prepričati, da Spike ni takšen; čeprav si imela prav. Še kako zelo je imela prav! In zdaj, ko je videla njegov zlovešč nasmešek ter pogled brez čustev, s katerim jo je motril, je njeno bolečino podžgala jeza. Dovolj je bilo tega sranja; zdaj se mu je morala maščevati prav za vse, kar je storil. Za to, ker je bil preklet kreten, ki je vsakič, ko je verjela, da je lahko boljši, spremenil svojo pripadnost in jo presenetil z močnim, negativnim udarcem. »In zdaj si mačo, ker imaš iznakažen obraz?« je dejala glasno, brez tresočega glasu, čeprav je bilo v njenih mislih tresoče prav vse, kar se je tam odvijalo. In s hitrim, dobro namerjenim in močnim udarcem v obraz mu je vrnila to, kar je on storil njej. Tudi njega je zaneslo kak korak nazaj, toda zanjo to še ni bil konec. S tem, ko je nepripravljeno pustil, da se je opotekel, je njej dal priložnost za nov napad; z nožnim udarcem ga je spravila na tla, nato pa se s pestmi pred seboj pripravila, da vstane. »Nič več presenečenj, Spike? Ne razočaraj me,« je dejala celo nekoliko svareče in se skušala nasmehniti proti svetlolasi postavi, katere obraz je že prej prepojila kri, ki se je zdaj že sušila.

Videl je, kako jo je zlomilo. Čeprav si je na obraz kaj kmalu zadala masko neomajnosti, je lahko na nek nedoumljiv način čutil njeno notranjo bolečino. Seveda – saj sta bila vendarle povezana! Edina razlika je bila sedaj ta, da mu ni bilo niti malo mar. Kot demon ni mogel razumeti globine naklonjenosti, ki je družila njuni duši, pa čeprav je sam nekaj podobnega gojil do Drusille. Vedel je, da kljub očitnemu šoku ne bo odlašala s tem, da mu vrne vse udarce, ki si jih je bil prislužil s tem, da je skorajda do smrti pretepel Adama. In bilo je samo njemu v zabavo, da ga je doletel njen silovit udarec, ki pa zanj ni predstavljal ničesar novega. Že se je zakrohotal, ko ga je nenadoma presenetila z močno brco, ki je ob zadani bolečini za nekaj trenutkov prekinila njegov smeh in ga kot v malce manj dobrih starih časih spravila na tla. Dekle res ni imelo nobenega smisla za humor. ''Če ti tako praviš,'' je režeče odvrnil na njeno prejšnje vprašanje in se pri tem kaj hitro postavil nazaj na noge, svoj demonski pogled pa zopet zapičil v njene oči, ki so se v poltemi svareče lesketale. ''Ne bodi tako neučakana. Vse ob svojem času,'' je hladno odvrnil, nato pa se ob pogledu na njeno obrambno pozicijo na glas posmehnil. Očitno je še ni dovolj razkuril, da bi ga bi bila pripravljena na mah poslati v pekel. Ali pa je nekje v sebi dejansko še vedno verjela, da se nekje za vso to grozo še vedno skriva njen ubogi William, ki lahko samo čaka na svojo rešiteljico? ''Te prav nič ne zanima, kaj se mi je zgodilo?'' je besedičil dalje in ob tem začel počasi in na varni razdalji krožiti okrog nje, tako kot je to taktiko paranja živcev preizkusil že na Adamu. Sicer pa Spike v načrtu za tisto noč ni imel namena izganjalko ubiti. Kajti če bi bila želja po njeni smrti tako zelo nevzdržna, bi to storil že zdavnaj in na zanesljiv način, ki pa sicer ni prinašal nobene zabave. Ker mu je tako zelo zaupala, bi se mu bilo treba samo malce pretvarjati, da se ni nič spremenilo, in že bi jo doletela enaka usoda kot njegovi dve izganjalki pred njo. Toda kot že rečeno – to ni bilo niti najmanj zabavno. ''Kaj se je zgodilo s tvojim vdanim Williamom?'' jo je pomenljivo dražil, na način, kot da bi govoril o neki tretji osebi in ne dejansko o sebi, pri čemer je vse skupaj za trenutek morda izpadlo celo kot da bi šlo zgolj za nekakšno obsedenost. Dejstvo je bilo, da je demon tako zelo zaničeval dušo, katero si je ironično celo sam zavestno nakopal, da je kot del svojega preteklega jaza nikakor ni mogel sprejeti. Svojega pogleda ni umaknil z nje, prav tako kot ga tudi ona ni imela namena spustiti iz oči. Vsekakor je bil strah odveč, toda tega ji ni nameraval povedati. Znova jo je napadel, tokrat z dvojnim dobro namerjenim udarcem, pri čemer je uspel prestreči njen poskus protinapada in vse skupaj končal s tem, da jo je grobo odrinil od sebe, preden bi ji ga ponovno uspelo spraviti na tla pod seboj. Ne, ni je še nameraval ubiti – samo notranje uničiti. Na njegovih ustnicah se je zopet izrisal tisti uživaški nasmešek, saj mu je boj z izganjalko pomenil neke vrste prestižen posladek. Sicer pa se je šlo tokrat bolj za eno izmed njunih premnogih igric, čeprav Spike vsekakor ni nameraval tvegati svoje glave v primeru, da bi se Buffy izkazala pretirano odločena v to, da ga brez vsakršnih zadržkov ubije. Jasno je pretep z Adamom pustil določene posledice – tega se je dobro zavedal, vendar pa mu malce treninga in preizkus vzdržljivosti nikakor nista mogla škoditi. ''Najbrž mora biti mučno – iti še enkrat skozi vse to...'' je obstal in se nekaj trenutkov, medtem ko se je Buffy ponovno vzravnavala, muzal lastnim besedam, s katerimi je namigoval na njeno podobno izkušnjo z Angelom. Še vedno ji je zrl naravnost v oči in v globinah za njimi izbiral mesta, kamor bi jo lahko zabodel s svojim roganjem. ''Očitno ti učenje iz lastnih napak ne gre ravno najbolje, kajne? Ti raje verjameš...'' se je ponorčeval iz dejstva, da je Buffy kot prva verjela vanj in mu zaupala, četudi je bilo jasno, kaj je v resnici -demon, pošast, katere večen obstoj je nazadnje dokazala Drusilla s svojo spretno manipulacijo. Spet se ji je začel počasi približevati, pričakujoč njenega napada, tokrat nedvomno še silovitejšega. Toda z razliko od njega ga sama ni mogla z ničemer presenetiti. Toliko let je živel v njeni senci, toliko let je prenašal njene udarce. In sedaj... sedaj se ji je lahko končno maščeval, obrnil vse tisto, kar ju je nekdaj družilo, nazaj proti njej sami. In to brez kančka slabe vesti...

Morala bi vedeti. Moralo bi ji biti jasno v trenutku, ko ga je spoznala. Morala bi vedeti, da se bo spet vrnil na stara pota, a nekaj v njej je bilo vedno prepričano, da je drugačen. Da je vampir, ki si zasluži nekaj drugega. Da je drugačen! In kako se je lahko tako prekleto uštela? Le kje je šlo nekaj narobe z njenimi lastnimi možgani, da je lahko kdarkoli sploh pomislila, da je lahko obseden vampir, blondinec, ki je še najbolj spominjal na rock ikono Billyja Idola kdarkoli bil dobra oseba?! Tukaj se je zmotila – in njegov smeh jo je znotraj samo še bolj pogrel. Četudi je bil njegov obraz precej zmaličen že od Adamovih udarcev – ob čemer je skozi njene misli švignil samo zlonameren odobravajoč klic Bravo, Adam! – je bila razpoložena za to, da poskrbi, da strjena kri ne bo samo iz pretepa med njim in sestrinim fantom. Ne, to je bilo že nekaj novega, šlo je za igrico, ki se jo je igral z njo. Hotel jo je raniti. Ali je res mislil, da ga ne bo prebrala kot odprto knjigo? Po vsem, kar ji je izdal? Vedela je, da tudi on ve skorajda vse, kar se je podilo po njeni glavi, a istočasno je najbrž zanemaril dejstvo, da ga tudi ona še predobro pozna. Je imel namen zmagati vojno, ki se je pravkar razvnela, pa čeprav je vedel, da je sama premagala že veliko hujše demone, kakršen je sam? Nekje je šlo nekaj narobe. Spike ni bil tipičen pobudnik temnostranskega idiotizma, torej je moralo priti vmes nekaj tako mogočnega, da je enostavno pozabil, da je ne bo mogel kar tako spraviti iz poti. Nekaj je preusmerilo njegovo pozornost, nekaj, kar je moralo biti veliko močnejšega od nje.. Toda ni imela namena pokazati, da jo zanima, kaj se dogaja. Niti malo, niti kančka pozornosti ni imela namena posvetiti njegovi spremembi, kot bi že prej vedela, kaj se bo zgodilo. Ni mogla spraševati, ker je vedela, da bi bili odgovori najbrž zanjo prevelik zalogaj. Ni hotela vedeti. Sicer pa ni bil vreden niti kančka njene pozornosti. Kakšnega močnega udarca že, česa več pa ne. In zdaj je šele čutila, kako zelo žal ji je, ker je kdarkoli toliko vložila vanj. Če bi vedela.. Pa ni in zdaj je bilo prepozno gledati nazaj. Ni imelo smisla – sploh pa se ni smela ubadati s problemi svojega lastnega neumnega investiranja v človeka, ki jo je, tako kot vedno, z močnim udarcem udaril nazaj ravno po tem, ko je res čutila, da nastaja nekaj večjega. »Res me ne zanima, Spike. obdrži zgodbice zase. Kolikor vem, jih tako ali tako ne znaš pripovedovati,« je hladno dejala in se skušala ubraniti močnega udarca, ki pa je vseeno kot posledico terjal to, da jo je zaneslo nekoliko nazaj. Hitro se je ujela, četudi je bilo to na poledeneli ulici precej neprimerno, saj je čutila, da bo prej ali slej zletela na tla. Vseeno pa tudi te nesigurnosti ni imela namena pokazati. Lahko je užival, kolikor je hotel, a sama mu je imela namen to preprečevati, ne pa metati lesa na ogenj. Bolelo ga je takole gledati, a to je bilo vse, kar ji je preostalo. Pogumen pogled naravnost v njegove hladne oči, ki so izražale sovraštvo. Včasih je bil veliko manj sovražen; včasih je vse sprejel kot neke vrste igro, v katero ga je gnala njegova Drusilla. Le kaj ga je tako spremenilo, da ga je – v še vedno isti igri – nekaj gnalo k uničenju? Prekleto, saj ji je navsezadnje pomagal ustaviti Angela, ker je hotel imeti svoje happy-meal ljudi in Manchester United. Bilo je drugače.. veliko bolj drugače kot kdarkoli. In to jo je seveda znotraj ubijalo, nazunaj pa na njen obraz risalo nepremagljiv oklep, hladen izraz, ki je samo še bolj podžgal boj, ki se je pravkar odvijal med njima.
Po tem, ko je povedal, kar je pač hotel, je situacijo izkoristila in s krožnim udarcem, namerjenim v njegov trebuh poskrbela, da mu je začasno zmanjkalo sape, nato pa z nekaj bolj ali manj natančno namerjenimi udarci v obraz poskrbela, da je vsaj za nekaj trenutkov utihnil. Tako mučno je bilo namreč poslušati vse, kar ji je nalagal – ker je vedela, da je tako zelo resnično.. in tega se je bala. Prav nič ji ni pomagalo, samo upočasnjevalo jo je.. Angel? Prekleto, njega mu ni bilo treba vleči v ta boj. Šlo je za boj med njo in Spikom in vsakič, ko je od nekod privlekel še Angela, se je ponavadi počutila premagano v besednem boju. Ne, tokrat ne bo tako – in če že bo, bo poskrbela vsaj za to, da to ne bo dovolj vidno. Z novim udarcem v njegov obraz, ki je končno poskrbel za odsev sveže krvi, je poskrbela, da je pristal na tleh, a prepričana je bila, da to ne bo trajalo dolgo, zato je trenutek izkoristila, da mu je vrnila, kar mu je bila dolžna v njunem besednem boju. »In kaj zdaj? Kaj je drugačnega? Si kaj profitiral? Moral bi paziti na lastne napake, William. Ker med tem, ko ti skušaš s svojimi blazno pametnimi vampirskimi triki uničiti mojo notranjost, jaz uničujem tvojo..« Sledil je nov, močan udarec, ki je prav gotovo moral boleti. »Zunanjost.« Malo je pomislila, nato pa cinično dodala: »Ki pa je, kot slišim, zadnje čase pri vampirjih blazno popularna. Saj veš, ker se sicer spremenijo v kup prahu.«

''Oh, kaj res? Nazadnje, ko sem ti pravil o Angliji, so te bila pa sama ušesa,'' se je ponorčeval iz njenih besed, s katerimi ga je očitno poskušala prikrajšati za trenutek samohvale. Pregnati lastno dušo, ne da bi pri tem vedel, kako za vraga mu je to dejansko uspelo, vseeno ni bilo kar tako zanemarljivo. Saj sta z Drusillo že proslavila, ampak bahal se je lahko pa še vseeno. ''In kar se tiče mojega načina pripovedovanja – vprašaj Dawn. Njej je všeč,'' se je zlovešče nasmehnil, kot da bi jo s tem želel opozoriti na to, da se njena sestrica lahko znajde na njegovi črni listi, če se mu bo slučajno tako zahotelo. Vsekakor je bilo možno, da Dawn ne bi mogla sprejeti njegove spreobrnitve in bi ga zato, v lastni veri v to, da lahko dobi dobrega in zaščitniškega Spika nazaj, poskušala v to celo sama prepričati. Dekletce je bilo dovolj neumno in naivno, Spike pa bi to vsekakor znal izkoristiti v svoj prid. Močna brca v trebuh je prav zares omejila njegove govorne sposobnosti, še posebno pa so za to poskrbeli močni udarci, ki jih je Buffy namenila njegovemu že tako dodobra zdelanemu obrazu. Toda kot je bilo za Spika značilno, so ta njena dejanja navkljub zadani fizični bolečini na njegov obraz nanesla porogljiv nasmeh. Močnejši ko so bili udarci, bolj očitno je bilo, kako so jo njegove besede prizadele, pa čeprav je svojo notranjost poskušala skriti za obrambnim zidom svoje kljubovalnosti, katero je kot izganjalka v smislu preživetja še kako potrebovala. Vedel je, da ji s pestmi ne more priti niti pol toliko do živega kot ji je lahko prišel z besedičenjem – brez posebnega napora je lahko uničil Buffy, medtem ko je bila izganjalka v njej seveda trši oreh. Toda za ta del bodo že še poskrbeli, ko se bo Sunnydale spremenil v Sunnyhell... Preden bi ji utegnil vrniti udarce, ga je že doletel naslednji, silovitejši, ki ga je vrgel po tleh in ob katerem je začutil, da so mu njene pesti končno prišle resnično do živega. Bil je udarec v staro rano in kot tak peklensko boleč, vendar pa je na svetu po vsem, kar je že dal skozi, ni bilo več bolečine, ki je ne bi mogel prenesti. Vsaj kar se tiče fizične – notranje pa kot demon tako in tako ni ravno premogel. Vsaj tokrat ne. In odločen je bil, da bo tako tudi ostalo. Nobene zaljubljenosti v človeško bitje več, ker bi ga le-ta lahko ponovno pokončala. Sicer pa je sedaj imel svojo Drusillo nazaj, samo zase, brez konkurence... takorekoč mu ni ničesar več primanjkovalo. Z roko si je obrisal kri, ki se mu je vlila iz nosu, in si jo zreč v izganjalkine oči obliznil s prsta, saj je vedel, kako zelo se ji je to gnusilo. Začela je govoriti in Spike je to nameraval izkoristiti za to, da se dvigne nazaj na noge, vztrajno tako kot že od nekdaj, pa ga je prehitela z vnovičnim udarcem, ki je bil precej daleč od tega, da bi bil prijeten in zaradi katerega je prav ponižujoče pristal na vseh štirih pod njo. ''Še sanja se ti ne...'' je nekoliko hropeče dejal proti tlom, pri čemer je morda za trenutek dajal vtis premaganca - kajti glede na njegov uničen obraz bi bilo že zdavnaj za pričakovati, da ne bo premogel niti kančka moči več – nakar pa se je v njegovih demonskih očeh zopet prižgal plamen besa, ki mu je bil vir moči že od začetka njegove vrnitve. V trenutku zavedanja te moči se je odrinil kvišku in v obratu namenil Buffy tako silovit udarec, da je tokrat tudi njo vrglo po tleh, medtem ko je on zopet pokončno stal nad njo in jo meril s svojim zaničujočim pogledom. Tako zelo ga je podcenjevala, da je bil že kar razočaran nad njo. Očitno je še vedno mislila, da gre tudi v širšem smislu samo za eno izmed njunih osebnih igric. Prav zares se ji ni niti sanjalo, kaj se je kuhalo v ozadju... In ravno to, ta zmota, jo bo na koncu ubila skupaj z vsemi ostalimi. ''Vse je drugače. Tako kot bi moralo biti že od nekdaj...'' je dejal s hladnim, globokim glasom, ki za Spika kot takega res ni bil značilen ter je samo nakazoval na mračno skrivnost, ki je obdajala njegovo novo podobo. ''In če misliš, da bo tokrat dovolj samo tisti tvoj trapasti količek, se prekleto motiš,'' je dodal v taistem glasu, nakar so se njegove krvave ustnice spet počasi zavihale v bolj tipičnem nasmešku. ''Toda kdo sem jaz, da bi ti pripovedoval zgodbice?''

»Ja,« je naveličano pokimala. Ne, ne bo je vozil naokrog in se delal norca iz njenih lastnih besed. Če se je hotel danes igrati, je bila na to pripravljena, toda rojstnega dneva ji ni mogel uničiti. Tukaj je bila, da mu pokaže, da se ni dobro delati norca iz izganjalke, ki praznuje rojstni dan. Ni je bilo strah tega, da bi ji škodoval; ubiti je gotovo ni mogel že samo zaradi njene lastne jeklene volje, ki je določila, da bo njen smrtni rok daleč od tega trenutka. Ne, fizično ji ni mogel škodovati – psihično pa ji tako ali tako že je. Kot izganjalka je zlahka prenašala njegove udarce in mu jih prav s takšno silo vračala; kot človek, kot Buffy pa se je podirala kot hišica iz kart. In končno je bila – vsaj danes – hvaležna za usodo, ki ji je bila namenjena. Sicer bi bila najbrž že mrtva, ker bi se vdala. Tako pa je njena narava izganjalke, ki je bila trenutno zelo jezna, poskrbela, da je lahko stala in prenašala vse, kar ji je nalagal – da je lahko še vedno tolkla. »Veš, takrat si govoril o nečem novem. 'Oh, glejte, William je spet spremenil stran..'« Zavila je z očmi, s čimer je nakazala, da to počne še prepogosto in da je – spet kot izganjalka, ne pa kot človek – pričakovala njegovo spremembo. »Počasi postajaš nezanimiv. Saj te ne krivim. Mora biti kaj s temi vampirskimi možgani, ponavadi se še zadnje celice v njih izničijo, ko se odločiš, da bi slučajno spet zaživel kot mojster pobijanja. Poglej na primer Drusillo,« se je namuznila ob misli na njegovo bivše dekle.. Takrat pa ji je nekaj kliknilo. Drusilla. Seveda, kako je bila sploh lahko tako neumna. Morala je biti ona, sploh ni bilo drugih možnosti. Ona je bila tista, ki je poskrbela za njegovo spremembo.. Prekleto. Vedela je, kako zelo je bil Spike nekdaj navezan nanjo, a dejstvo, da ga bo težko pridobiti nazaj – čeprav tisti trenutek ni najbolj razmišljala o tem – je sploh ni tako udarilo kot zavedanje, da je pod njenim okriljem sposoben početi najbolj gnusne stvari, najbolj okrutne umore.. In kar naenkrat ji je kliknilo. Če se ne bo spremenil, ga bo morala ubiti. Njega. Ubiti bo morala Spika, vampirja, ki je skrbel za njeno sestro in zanjo, ki jo je imel rad in.. toda to ni bil on. Spike je izginil, tukaj je bil samo še hladen vampir, ki ji je želel bolečino in smrt. In vsa poezija je šla v nič. Kot da je to spoznanje ne bi dovolj močno udarilo, so jo dodatno zaustavile še njegove naslednje besede. Dawn. »Ne bi si drznil,« je grozeče zamrmrala, čeprav je vedela, da si bi prav lahko drznil; še več, da si morda celo bo drznil. Samo dotakne naj se je, samo skrivi naj ji lasek, pa bo umrl. Samo pomisli naj na to, da bi ji kakorkoli škodoval.. Pretepal je lahko njo in jo vlačil po tleh, tega je bila vajena; to, da se je spravljal na njene prijatelje, je bilo seveda veliko huje, če bi se pa slučajno spravil na njeno sestro.. potem pa mu je grozilo veliko več kot samo smrt. Da, tudi ona je bila sposobna postati prava pošast, če bi se samo dotaknil njene Dawn.
Očitno je bilo, da je ob vsem šoku izgubila na koncentraciji in brez problema jo je njegov lepo izpeljan udarec v trenutku spravil na ledena tla. In čeprav je bolelo fizično, se ni moglo niti primerjati s tem, kar je čutila v sebi. Pojma ni mogel imeti. Še če jo je tako zelo poznal, še če si je tako zelo želel, da bi trpela – ni mogel vedeti, koliko ji je zares prizadejal. Dvomila je, da ni sposoben videti skozi njeno hladno krinko na obrazu, toda vsega ni mogel videti. Prekleto, saj ga je vendar na nek način ljubila! Morda ne na enakega, kot Angela, toda še vedno je do njega čutila več, kot prijateljsko čustvo. In šele zdaj je lahko videla, kako dobro je bilo, da mu je ostala nedosegljiva, da je kljub njegovim tegobam, skozi katere je šel, da bi ujel njeno srce, ostajala hladna. Zdaj vsaj za to skrito bolečino ni mogel vedeti. To mu je izdala samo enkrat – ko se je žrtvoval za človeštvo – toda to je bilo postranskega pomena. Najbrž je na to že pozabil in če je.. potem je bila vsaj delno na boljšem. Čeprav s težavo se je kajhitro pobrala na noge in zmajala z glavo, da so se njeni lasje odmaknili izpred njenih oči. »Res, le kdo za vraga si ti, da bi bil sploh lahko tako prepričan vase?« je iz nje še vedno tolkla Izganjalka, odločena, da ga uniči. Še danes. Čeprav se je Buffy lomila, je ta močan značaj izganjalke v njej še vedno to prazno telo držal pokonci. Z nogo ga je udarila v koleno, ob čemer je poskrbela, da je spet izgubil ravnotežje, potem pa z udarcem v njegov obraz spet, kot prej, spravila Spika na tla. In hotela mu je pokazati. Hotela je, da vidi, da mu nikdar več ne bo dovolila, da se igra z njo. Še preden bi lahko vstal, je sedla nanj in s tem preprečila, da bi lahko – vsaj v prvih trenutkih – premaknil svoje telo iz mrzlega betona, ob tem pa s pestjo neusmiljeno nekajkrat usekala po njegovem obrazu. Dokler se ni zgodilo tisto, kar je bilo tako ali tako že pričakovano – tisto, za kar je Buffy vedela, da se približuje, Izganjalka pa ni imela pojma, da prihaja. Videla je njegov prazen obraz in to, da mu je bilo tako zelo vseeno, jo je psihično uničilo. Dokončno. Njen udarec je postal šibkejši, dokler se končno ni ustavil – dovolila je, da so se v njenih očeh zalesketale solze in ustavila je udarec, zamežikala, da ne bi dovolila solzam na plano in enostavno pustila, da se zdaj on spravi nanjo. Potrebovala je to, potrebovala je nekaj, da jo spravi k sebi; če jo je napadel, je vsaj lahko tolkla nazaj, zdaj pa je kljub temu, da je tako dobro vodila – vsaj tisti trenutek – popolnoma popustila. Dovolila je, da je videl, kako zelo jo je uničil in najbrž je upala, da se bo kje v njem oglasilo nekaj, morda tudi neslišen glas, ki bi ga poklical nazaj; a če je realistično pogledala je vedela, da je ta glas izginil in da je vse, kar lahko pričakuje, samo močan protinapad.

''Biti zloben nima nič opraviti z odločanjem. Vse je v krvi,'' je skomignil, saj se mu je to sedaj zdelo tako preprosto. Bilo je navsezadnje logično in povsem naravno. Kot vampir je bil ustvarjen za sejanje zla. ''In kar se tiče Drusille,'' se je naposled nasmehnil. ''Njeno umsko stanje je samo posledica tega, kar ji je storil tvoj preljubi fant – in spet nima nikakršne veze z odločanjem. '' Opazil je njen nekoliko presenečen pogled, ki ga je povzročila njena lastna omemba Drusille, in takoj uganil njene misli. Očitno ni bila tako zelo neumna, kot se je sprva zdelo, in to je Spika v trenutku začelo nadvse zabavati. ''Ti je končno potegnilo, kaj?'' se je muzajoče nasmehnil, češ le kaj drugega bi lahko zakrivilo njegovo spreobrnitev. ''Veš, v bistvu – če tako pogledaš - je vse skupaj prav smešno...'' je začel in se muzajoče ozrl nekam proti temnemu nebu, kot da bi na njem iskal svoje besede. ''Zaradi tebe sem si nakopal dušo, zaradi Drusille pa jo spet izgubil. Sicer pojma nimam, kako se je to zgodilo, ampak... '' svoj pogled je ponovno vrnil k Buffyinim očem in se zamišljeno za nekaj trenutkov zazrl vanje, nato pa spet spregovoril, tokrat nekoliko manj norčavo: ''I guess I really am a love's bitch. Ve ženske ste se že od nekdaj rade igrale z mano; hodile po meni in izkoriščale mojo naklonjenost. Morda res ne razumem vaše muhaste narave, toda eno stvar pa vem zagotovo – ne veste, kaj imate, dokler tega ne izgubite. In potem me spet po vsej sili hočete nazaj...'' In Drusilli je slednje več kot le dobro uspelo. Spike je vedel, da je ta želja veljala tudi za Buffy, čeprav ga na njenem obrazu ni bilo čustva, ki bi v tistem trenutku lahko nakazovalo na kaj takega. Toda vedel je, da si ga del nje želi nazaj. Njenega vdanega vampirja, ki jo je ljubil preko vseh meja... ''Si upaš staviti na to?'' se je spet zlovešče nasmehni, saj je Buffy očitno dojela njegovo grožnjo. Le kaj je bilo s to Dawn, da so se vsi tako zelo razburili, če je kaj namigoval nanjo? Preden bi ji utegnil karkoli odgovoriti, ga je s spretnim udarcem ponovno uspela spraviti iz ravnotežja ter ga s svojim telesom takoj zatem že pritiskala ob tla. In zopet so pele pesti. Toda njeni še tako neusmiljeni udarci mu niso pomenili ničesar. Razen vedno bolj nadležne bolečine, ki pa jo je bil njegov obraz sploh tisti večer že tako in tako vajen. Bil je iznakažen skorajda do nerazpoznavnosti, zamazan s krvjo in prekrit z debelimi podplutbami – toda še vedno je premogel tisti trdovratni nasmešek, ki je kazal na to, kako zelo mu je vseeno. In ko so udarci nenadoma postajali šibkejši, je zadovoljstvo v Spiku samo še naraslo. Še braniti se mu ni bilo več potrebno. Vsa njegova mračna notranjost se je dobesedno krohotala od zadoščenja, ko je minil še zadnji udarec in se je njegov pogled zopet srečal z Buffyinimi očmi, v katerih je lahko dobro videl lesketajoče se solze. Bila je dokončno zlomljena, še celo bolj kot je sprva pričakoval, da bo – enostavno obstala je sredi ruševin lastne duše, sama samcata izgubljena v temi, iz katere jo je ponavadi reševala ravno Spikova opora. Očitno se je šele sedaj začela resnično zavedati boleče praznine, ki je ostala za njim. Demonski Spike ujet pod njenim telesom pa se je ob opazovanju tega skrušenega obraza samo muzal nastali situaciji. Bilo je na nek način tako zelo čudno in nenaravno – samo sedela je tam, na svojem smrtnem sovražniku, in z odsotnim pogledom prav prosila po udarcih. Je bilo to to? Nobene zabave več? Očitno ji je res prišel do živega... Ali pa so bile v tistem njenem pogledu iskre prošnje, obupani klici po tem, da bi se njegova duša kot po čarovniji vrnila nazaj - da bi jo objel in zagotovil, da gre le za slabe sanje, da je bil še vedno tam, da bo vedno tam..? In prav gotovo bi ga to lahko obudilo, če bi v njemu ostala vsaj trohica človeškosti – toda duša je bila pregnana v celoti in tako so njeni klici zadeli ob vampirjevo čisto brezbrižnost. ''Je to trenutek, ko bi se mi morala smiliti?'' je po dolgem molku nazadnje vprašal in se mrščil ob iskanju pravega odgovora, saj je dvomil, da bi mu bila Buffy v takem stanju sposobna kaj kmalu odgovoriti. ''No ja...Vraga, če jaz vem,'' je naposled brezbrižno skomignil, saj takšnih in podobnih čustev kot demon ni premogel, nato pa storil točno to, kar se je njegovi logiki zdelo pravilno. Zgrabil jo je in čeprav je vedel, da je bil trenutek povsem ugoden za kakšen ugriz ali pa kaj podobnega, ni imel v mislih ničesar takšnega, kar bi škodovalo njeni fizični podobi. Svoj cilj za tisto noč je dosegel, pa tudi njemu samemu ni bilo več do tega, da bi svoj razbolel obraz še naprej nastavljal njenim pestem. Zato jo je le zalučal nazaj preko sebe in se kaj hitro pobral nazaj na noge. Vedel je, da bi se njun boj lahko vlekel vse do jutra, pa še vseeno ne bi mogli določiti zmagovalca. Tako in tako pa je imel zanjo še eno presenečenje, ki pa je tudi terjalo svoj čas. To noč je z rezkimi žezli plesal znotraj njenega srca, naslednjič pa bo plesal v njeni krvi... ''Upam, da nimaš nič proti, ampak počasi se bom kar odpravil. Ne bi rad spet smrdel po pepelu. Metaforično rečeno seveda,'' je dejal v njeni smeri, medtem ko si je popravljal plašč in se je med nagibom glave, s katerim si je popokal vratna vretenca, njegov obraz zopet prelevil v normalno obliko, ki pa zaradi podplutb, ki so skorajda že spominjale na tiste, ki jih je dobil zaradi Glory, ni izgledal kaj pretirano boljše od prejšnje vampirske spačenosti. Morda je samo bolj spominjal na človeka, ki je nekoč bil. Kakorkoli - kljub temu, da jih je pošteno skupil, je bila tista noč zanj prava uspešnica. Tako dobro je delo – uničiti izganjalko na način, s katerim pri drugih ne bi nikoli uspel. In če jo je sedaj tako pogledal, je bilo očitno, da ga v tistem trenutku res ni bila sposobna več ogrožati. Morda, če bi ji za to dal dober razlog, ki bi obudil izganjalko v njej, toda nekako ji s tem ni želel ustreči - preveč je užival ob pogledu na bedo, v kateri se je znašla. Who's beneath who now, bitch?

Njegovo brezpomensko besedičenje, s katerim jo je hotel prizadeti, je skorajda letelo na prazna ušesa. Poslušala je samo še polovično, sploh iz razloga, ker jo je tako močno šokiral z dejstvom, da je dovolil zlu kraljevati v njegovi duši. Toda navsezadnje to ni bilo nič takšnega; že prej je bil tak in vajena je bila, da so ljudje odhajali. Vedno so odhajali in včasih.. včasih je bilo lažje, včasih težje. Zdaj je bilo neznosno. Bilo ji je jasno, da je bila Anglija najslabša poteza; razgalil je svojo dušo, a dosegel je nekaj, česar nihče od njiju najbrž ni predvideval; svojo dušo je nosil na dlaneh, dostopno prav komurkoli. Sama ga ni hotela izrabljati – njegova vampirska punca pa je najbrž prav v tem videla čar in se poigrala s tem, kar se ji je ponujalo. Vedela je, četudi je v njej še vedno kričalo upanje – Spike je izginil. Razumela je veliko hitreje, kot je to razumela pri Angelu. Razumela je, kaj bo morala storiti, razumela je, da je sleherna trohica humanosti zapustila njegovo telo, ali pa, da jo je zgolj zastrlo zlo; toda v vsakem primeru ni bilo pomoči. Še vedno je verjela vanj, a bolj, kot je mislila na to, bolj se je zavedala, da pravzaprav verjame v nekaj, česar nikoli ne bo nazaj. Verjela je v nekaj, kar je bilo, a je izginilo. Verjela je v Spika, ki je znal ljubiti in čutiti, ne pa mlatiti in ubijati. In očitno ga ne bo več nazaj.. Zdaj je morala ugotoviti, kako naj se čimprej pobere na noge in ga uniči. Druge izbire ni imela. Samo kaj, ko pa je tako bolelo.. bilo je tako zelo očitno. Lahko bi jo pretepal; to ji ne bi škodilo. Kot izganjalka je imela višji prag bolečine, sicer pa je tako ali tako dobro sprejemala udarce in navajena jih je bila dvakrat močneje vračati, sploh, če je bila v njej resnična vnema. In zdaj? Sploh ni več čutila, samo mraz jo je oblegal – in tema. Neskončen nič. Tako nerealno je bilo vse skupaj, da je komaj verjela. Spike med zlobnimi.
Njegov nov napad ni bil ne nepričakovan, pa tudi ne nezaželen. Vedela je, kaj se bo zgodilo in najbrž se je nekje v ozadju zavedala, da je ravno to tisto, kar potrebuje. Zadnji dokaz, da mu je vseeno. Da bo lahko močnejša. Da bo lahko na koncu dokazala, da to zmore. Njeno telo je kot vlažna cunja padlo na ledena tla in začutila je bolečino, toda to ni bilo vse, kar se je zgodilo. Kot bi jezna izganjalka v njej spet zaživela, le da se je zdaj polastila njene duše, je nekje v glavi, ki je bila zaradi udarca ob tla precej razbolela, zaslišala majhen glasek. Droben, a jasen. Mu boš dovolila, da kar tako pobegne? jo je nagovarjal. Ni šlo za kakšnega demona v njej; glas je bil odločen in sporočal ji je samo eno: spremenila ga bo v pepel. Morda ne danes, toda nekoč. Navdal jo je z novo vnemo in nekako zmanjšal, če ne izničil njeno žalost. Vse, kar je ostalo zdaj, je bil lesk v njenih očeh; in tega je moral opaziti, ko se je hitro postavila na noge in ga prodorno pogledala v oči. Ne, Spikey. Zdaj si se zabaval samo ti. Zakaj si ne bi nekoliko zabav privoščila tudi jaz? In čutila je lahko, kako so jo počasi zapuščala vsaj ljubeča čustva do tega obraza. Pustil bi te umreti, ko te je Angel napadel. V njej je počasi naraščala jeza. Odvrniti misli na človeka, ki se skriva za temi podpludbami je bilo težko. Bil je tam, vedno je bil tam. In zdaj je izginil. Izhlapel. Ni ga bilo več. Naj bi jokala za njim? Izganjalka se ne vda tako zlahka. S počasnimi koraki, ob tem, ko ji je v glavi zvonilo, se je pričela popolnoma neprisebno približevati postavi, ki je stala v mrazu. Kako mu je bilo vseeno.. ona pa je še vedno lezla k njemu, kot bi prosila za nov udarec. Samo spomniti se je morala vsega sranja, ki ji ga je nakopal, pa je bila situacija veliko lažja.. Skoraj te je posilil. Še ena resnična. Prizanašanje je moralo odpasti – če ni še prej, bi moralo zdaj. Večkrat se je spravil nate brez razloga.. V glavi je zaslišala številke, ki so odštevale korake, dokler se mu ne bo približala. Štiri.. tri.. Spomni se na Adamov zmaličen obraz. Lahko bi ga ubil. Dva.. Grozil je, da bo ranil Dawn. Ena. Ustavila se je tik ob njem, s pogumnim pogledom, ki je izražal slepo jezo. Nič več razočaranja – nikoli se ne bi smela zanašati nanj. Bil je vampir. Bil je ubijalec – in bilo mu je vseeno. In počasi je postajalo vseeno tudi njej. Ubila si Angela, da si rešila svet. Kdo pravi, da ne bi mogla ubiti tega izmečka, samo zato, da bi se rešila njegovega teženja? Počutila se je bolje. Morala je razmišljati tako – samo tako je lahko odvrnila svoje misli od tega, da je v njem nekaj, kar ga še vedno dela človeka. Izginilo je. S tem, ko jo je zadnjič udaril in jo zabil ob trdna tla, ji je to dokazal – in zdaj je bila pripravljena. »Dober načrt, veš?« se je posmehnila, iz odprte roke naredila pest in ga brezčutno spet usekala v najbrž že zelo razbolel obraz. »Mislil si, da me bo uničilo. Opazoval si preteklost in se nekaj naučil iz nje. Le kdo bi si mislil, da si bo ubogi William zapomnil ta leta..?« Namuznila se je. Morala je dokazati, da je tudi ona močna in z vsako besedo, ki mu jo je namenila, se je njen nasmešek povečeval in njen ego naraščal. »Ena napaka, Spike. Nisi Angel.« S tem stavkom je naredila nekaj, česar ponavadi ni počela. Sploh ne pri takšnemle boju. Z rokami se je naslonila na njegove prsi in ga enostavno odrinila s precejšnjo močjo, zaradi katere se je opotekel nazaj. »Ne zame, ne za kogarkoli. In ko bo prišel tisti dan, ko te bom iskala, ti ne bom prizanašala. In – ti povem še nekaj?« je rahlo povzdignila obrvi in ne da bi počakala na njegov odgovor, nadaljevala: »Na koncu boš sam. izgubil boš in cvrl se boš v peklu, skupaj s tvojo bedasto vampirko. Če boš imel srečo, ne bo tako zelo bolelo.« Ves čas ga je pogumno gledala v oči in izražala samozavest, ki je morda ni bilo toliko, še vedno pa je je bilo veliko več, kot prej. Daj, vrni udarec. Saj veš, da s tem samo pomagaš.. je pomislila in skušala pregnati zvonjenje v njeni glavi. Jutri bo to precejšnja buška.. in bolelo bo. Toda njega bo bolelo samo malenkost bolj..

Spiku je občutek nadvlade resnično stopil v glavo, kar je posledično vodilo do tega, da je izganjalkino vztrajnost začel podcenjevati. Res – kako je lahko pričakoval, da ga bo kar tako pustila oditi? Navsezadnje je bila to izganjalka – bitje, ki je bilo na svetu s poslanstvom, da se znebi golazni kot je bil on sam. Kako je lahko sploh podvomil v nekaj tako pričakovanega? S pogledom jo je spremljal, kako se je zopet vračala nazaj k njemu, kot trdovraten ščurek, ki ga lahko teptaš do onemoglosti, pa bo še kar migal s svojimi nožicami. In četudi se mu je to dejstvo v tistem trenutku zdelo še tako nadležno, je vedel, da ju na koncu koncev tudi to na nek način povezuje, enači. In sovraštvo, ki je zagorelo v njenih očeh, je samo še bolj podžgalo njegovo prepričanje v to, da je v njej več bitja teme, kot bi mu bila kdajkoli pripravljena priznati. Njen udarec je seveda peklensko zabolel, vendar pa ga je zdržal pokončno in ob tem le odvrnil obraz proč od nje. Za trenutek je zaprl oči in stiskajoč zobe globoko vdihnil. Ne, čas še ni bil pravi. Sploh pa mu je s svojo prizanesljivostjo - glede na to, da bi bila njena najbolj razumna poteza ta, da ga brez odlašanja ubije ali pa to vsaj resnično poskuša – kratila občutek prave nevarnosti in občutka resnične ogroženosti, ki sta bila vsaj zanj pogoj za zabavo. Namesto s količkom ga je poskušala zabosti s svojim ti-si-samo-zlobna-nagnusna-stvar odnosom, kar pa ga kot demona v najčistejši obliki resnično ni najbolj ganilo. Ob njenih besedah so se mu ustnice zopet ukrivile v trdovratnem nasmešku, ki ga nobena pest ni mogla prebiti. Svoj pogled je kljubovalno zopet zapičil v njene oči ter se tako rogal njeni sleherni besedi. Ni mu bilo mar. Ne zanjo, ne za Angela. Imel je Drusillo, svojo večno sopotnico, tokrat izključno samo zase. Preveč je dišalo po dobrih starih časih, da bi mu njeno besedičenje lahko prišlo do živega. Toda sama tega očitno ni razumela. Brez da bi se uprl ali kakorkoli drugače odreagiral je pustil, da ga je njen potisk odrinil nazaj, pri čemer se je sicer opotekel, a vendarle ni pristal na tleh. Na njegovem obrazu je še vedno kraljeval tisti večni nasmešek, s katerim je kot nekoč kljuboval njenemu zaničevanju. ''Kot da bi si kdaj želel biti,'' je odvrnil nazaj, ko je končno dobil priložnost za besede. Angel? Kako si ga je sploh drznila primerjati z njim? In kot da je bil on kdajkoli boljši od njega! Še vedno je bil taista podgana, ki mu je že od nekdaj rada kradla tisto, kar je sam imel za najljubše. Toda ne sedaj. Drusilla je bila samo njegova, kot bi to že od nekdaj morala biti. Bila sta eno, bila sta večna. Onadva proti celemu svetu. Ob njenih besedah, ki so namigovale na njegovo končno usodo, pa si ni mogel kaj, da se ne bi na ves glas zasmejal. Ona mu je pravila o cvrenju v peklu? ''Ne, motiš se,'' je naposled odvrnil in svoj zlovešče lesketajoč se pogled zapičil v njene oči, iz katerih je žarela odločnost, ki pa ga je samo še bolj zabavala. Bil je natančno tak pogled kot pri vseh izganjalkah, ki so verjele, da ga bodo slej ko prej spremenile v kup pepela – toda na koncu so se vse zmotile. ''Resda se bom cvrl v peklu – toda sam ne bom. Misliš, da nisem sposoben za seboj potegniti vse ostale družbe? In Angel? Kje misliš, da bo on končal?'' Naredil je korak vstran ter se s počasnimi koraki začel pomikati okrog nje, kot bi prežal na primeren trenutek, da jo znova napade. ''Če je tu kdo sam, potem si to ti, Izganjalka. She alone will stand blabla…'' se je norčeval, medtem ko so ga njegovi počasni koraki kot neslišno senco še vedno nosili krog nje. ''Lahko se skrivaš za svojimi prijatelji, toda mene ne moreš preslepiti. Ker sem bil tam s teboj, v tvojih najtemnejših kotičkih duše. In celo tam, kjer sem ti bil najbližje; tam, kjer te nihče drug ne more videti, si bila sama,'' je govoril dalje, kot je to seveda znal samo on, ji nalagal dejstva, ki bi morala boleti, čeprav je bilo očitno, da ni več preostalo veliko za uničiti. Buffy je bila zlomljena, preostala mu je samo še Izganjalka v njej. ''Kot vse tiste, ki sem jih ubil. Vse so me čakale, da jih odpeljem nebesom naproti...'' Postal je za trenutek, zopet z nasmeškom na obrazu. Saj ji je to nekoč že pravil - s tem ji je hotel samo dokazati, kako ima še vedno prav. Navkljub njunemu dolgoletnemu poznanstvu in vsemu, kar se je zgodilo med njima, je bila še vedno samo izganjalka. Izganjalka, ki ji je bilo usojeno, da jo popelje tja, kamor so si globoko v sebi želele vse – v smrt, v temo, kamorkoli, kjer ni bilo demonov, proč od tega krutega sveta. Enostavno vedel je, čutil, da se bo to tokrat tudi zgodilo. One good day... Enostavno moralo se je. ''Čakal bom nate. Na zabavi. Moji zabavi,'' je spet spregovoril, pri tem pa se ritensko že začel pomikati proč od nje, v smeri proti temačnejšemu delu ulice, ki je bil kot žrelo, ki je imelo namen pogoltniti njegovo mračno pojavo. ''Prihranil ti bom ples.'' Namenil ji je še zadnji zlohoten nasmešek in preden bi se utegnila ponovno zagnati za njim, se je njegov korak pospešil in že so ga objele sence stranske ulice, v katero je izginil. Bilo je samo še vprašanje časa, ko bodo Sunnydale zajeli plameni in bosta on in Drusilla plesala v preliti krvi izganjalke...

Pogumno je zrla v njegove temne oči, med tem ko je govoril in govoril. Moralo bi boleti, ko je vendar odlično zadel tista dejstva, ki so bila najbolj očitna. In vendar je bilo njej popolnoma vseeno. Očitno je Izganjalka v njej popolnoma prevzela nadzor, jo naredila hladno in nepremagljivo in izgledalo je, kot da ji je zares popolnoma vseeno; tisti trenutek ji je bilo morda zares popolnoma vseeno. Pred njo ni stal Spike, marveč samo še eden od demonov, ki so ji stregli po življenju. Je res mislil, da jo lahko premaga? Je bil res tako zelo naiven? Težko je bilo verjeti, da je pred njo ista oseba. Pa saj je bil vedno nepremišljen – očitno ni niti pomislil, s kom bo imel opravka, če jo zares razjezi. Je zares pozabil? Je pozabil, da je celo Angela poslala v pekel, četudi ga je ljubila? In kaj je bil Spike? Samo šibek fant, ki je želel nekaj pozornosti. Ne, tega, te igre se ni imela namena igrati z njim. Ni mu privoščila zmage, ni si je zaslužil. Kljub vsemu.. kljub temu, da jo je dal vedeti, da je dober človek, je zdaj dokazal, da je lagal. »Ne laskaj si,« se je zaničujoče nasmehnila. »Saj sam veš, da nisi sposoben narediti kaj takega. Ne zato, ker si tako zelo človeški, ampak zato, ker si še vedno šibek. Šibkejši od mene.« V to je bila tisti trenutek tako prepričana, da ji ni mogel česa. Lahko bi jo zabil ob tla in lahko bi ji dokazal, da je trenutno fizično močnejši, toda vedela je, da ne more kaj veliko proti njej. Bila je močnejša, tisti trenutek je poskrbela, da ji ni mogel ničesar. Njegove besede so bile tako zelo prazne, da jih je le bežno ujela. Je mislil, da bo zdaj živčno tekala sem ter tja, ker naj bi se nekaj zgodilo Angelu? Prekleto, je bil res tako neumen? Očitno zares. Mislil je, da bo s svojo bedasto vampirko zmagal, samo zato, ker mu je očitno s svojimi zmešanimi besedami popolnoma uničila razum. Po drugi strani pa.. samo toliko bolje. Ko se bosta borila, ga bo premagala prav zato. Ker je tako neumen, tako prepričan vase.. tako – brez vsakršnega pojma. Spet je pričel govoričiti o rečeh, ki so ji bile tisti trenutek zelo daleč, čeprav je bila prepričana, da bo kmalu spet pri sebi in kmalu spet zlomljena, predvsem zato, ker ji je zares nalagal resnična dejstva. In ta so vedno bolela.. Zdaj pa so spet letela mimo nje. Srepo ga je gledala in skušala ugotoviti, ali se zabava, ali pa zgolj počne to zato, ker je to videl v kakšnem filmu. S pogledom ga je spremljala, ko je pričel izginjati v temi, a ni se imela namena pognati za njim. Njegova zabava, pa ja, je pomislila s sarkastičnim nasmeškom. Ni še vedel, kaj je storil danes. Prepričan je bil, da jo je strl, toda očitno se ni zavedal tega, da je istočasno tako zelo podžgal izganjalko – in jo bo vsakič, ko bo naredil še kak tak na njegov način premišljen in na njen popolnoma nepremišljen korak – da bo poskrbela za izbrisan nasmešek iz njegovega patetičnega obraza. Se je res zabaval s tem, ko jo je skušal streti? Saj ji je bilo na drug način popolnoma jasno, da vampirska logika ne sovpada z modernim (ali katerimkoli) svetom. Zrla je za njegovo postavo, za plaščem in svetlimi lasmi, ki so kmalu izginili v temi in si pri sebi mislila svoje. Ni mogla verjeti nenadnemu razpletu dogodkov in še bolj nenavadno se ji je zdelo, da je niso boleli. Vsaj zdaj ne. Zdeli so se ji nekaj, kar se je pač moralo zgoditi. Kot da bi že nekaj časa prihajalo do tega, samo da se sama morda še ni zavestno zavedala.. Kako je bila sploh lahko tako neumna? Ali ni bilo očitno, da ga je Anglija preveč spremenila? Postal je ranljiv.. in zdaj je Drusilla poskrbela za to, da je postal pošast. Nič nenavadnega, očitno je kot pes gospodarju on podlegal svojim dekletom. Bedak.
Počasi se je obrnila in se odpravila nazaj, proti Bronzu. Začeti je bilo treba hitro in udarno; poskrbeti je bilo treba, na ne bosta ne on, ne njegova psica ranila kogarkoli. Poskrbeti je bilo treba, da bosta oba cvrčala v peklu in kdo bi lahko sploh za to bolje poskrbel kot ena razjarjena izganjalka s svojo druščino svetlostrancev? Zmotil se je, podcenil jo je. In zdaj ga bo to stalo življenja. Četudi se je počutila precej utrujeno, so bili njeni koraki močni, hoja vzravnana. Nikomur ni imela namena pokazati, da je kakorkoli vplival nanjo; družbo bo potrebno prepričati, pripraviti nekaj dobrega in iztrebiti tega bedaka, še preden se s svojimi idejami in željami po prelivanju krvi loti nedolžnih. Čas je bil, da mu pokažejo, da je v resnici nebogljen fantek, pesnik, ki se še vedno utaplja v svoji utopiji. Močno je z nogo udarlia ob stranska vrata v Bronze, da so se odprla. Še prosil me boš, da te ubijem.. William.