Drusilla & Spike

Gotovo je bilo prav nenavadno opazovati njeno silhueto, toda sama tega ni zaznala. Čutila je neznatno moč, ki jo je dobesedno vlekla sem; čutila je, da je tukaj nekaj pomembnega. Toda kaj? Glavo je nagnila nekoliko vstran, da so njeni temni lasje popadali po njenih ramenih, bela obleka, ki jo je imela oblečeno in bi bila gotovo primernejša za poletni čas, pa je plapolala v mrzlem vetru. Sama ni čutila mraza in veter je bil zanjo kot osvežujoča sapica, nežna in blaga. Polna luna, ki se je kazala na nebu, jo je klicala ven, nekaj je morala storiti, toda kaj, ko se je še vedno počutila šibko in edino, kar je lahko počela, je počela sedaj. Njeno telo se je nežno zibalo v vetru, kot kakšen ovel list, in v njeni glavi je igrala pesem, nežna in tiha, tako prijetna. V zraku so vrtinčile majhne snežinke, samo tu in tam kakšna. Tudi večjih oblakov ni bilo in vse je bilo tako.. Občutek je bil kot v Pragi, samo da jo je takrat veselilo, kako so mrtva telesa ležala naokrog, kako čudovito so bila krvava in kako.. "Ah," je zasanjano zavzdihnila ob spominih, ki so se priplazili k njej kakor majhna senca. Potem pa je začutila tujo toplino. Nekdo je bil tukaj. Zasmejala se je k luni in sama pri sebi v nekakšnem zapetem tonu dejala: "Ampak čutim te, in tvojo bližino in vem, da si.." Vonj je bil tako znan, tako prijeten in tako.. "Spike?" je njeno vprašanje odmevalo po celotnem župnijskem vrtu, ki je bil prazen in tih. Nikogar nikjer, vsaj tako bi verjeli, če ne bi bili ona. Toda ona je vedela. Ona je lahko čutila in čutila ni samo njega, ne samo svojega ljubega, ki je tistega dne z njo prišel v Sunnydale, da bi ubil tretjo izganjalko. Ne, tudi njo je lahko vonjala in njen vonj jo je prebadal. Bila je tako čista in oddajala tak pozitiven žar.. Moral je biti z njo, in to pred kratkim. Moral je govoriti z njo ali celo.. "Kako nizkotno," je užaljeno zamrmrala pri sebi, čeprav je njen glas še vedno odmeval, se odbijal v zidove cerkve in od zidov spet nazaj. "Kar tako pustiti svojo ljubljeno in oditi k njej. Ali te ni sram? Mar je tvoje življenje padlo tako nizko? Včasih si bil mogočen in ubijal si in bil si sam svoj.." Zasanjano se je spet zasmejala in veselo vdihnila hladen nočni zrak ob spominih na preteklost. Kako se je rada spominjala Prage.. ali celo Kitajske! Tisti mogočen občutek, ki ga je dala kri tedanje izganjalke, tistega dekleta. In kako je gorelo in plameni so požirali vse, toda bili so tam. Pa ne samo ona in on, tudi Angel. Oh, njen Angel. Le kje je bil? Je mar tudi on nosil vonj po izganjalki, tako kot Spike? Se je tudi on spustil tako nizko? "Ampak kje si zdaj? Gospodična Edith te je videla! Slabo, slabo! In tako prijazno in dobro. V kaj te je prisilila? Ampak gorela bo, in plameni jo bodo požrli. Takrat bo naša družina spet vesela in jedli bomo in se veselili. Zabava bo, vabljeni bodo vsi.." je zamišljeno nadaljevala in se končno obrnila ter ujela njegov pogled. Bil je daleč, toda nedvomno jo je slišal. Nosil je tisti svoj dolg, usnjeni plašč in še vedno je bil enak, niti malo se ni spremenil. Njen Spike..
Počasi se je odpravila proti njemu, korak za korakom po mehkem snegu. "Toda ti si tukaj," se je nasmehnila – nežno in ljubko, kakor je znala, čeprav je v njenih očeh gorelo vse prej kot nežnost, ljubkost in milina, ki jo je oddajal nasmeh. "In Spike.. kako se nisi spremenil. Samo sprati moraš iz sebe ta vonj prijaznosti, saj sam veš, kaj moraš storiti, da boš lahko spet to, kar si. V kar verjameš." Zdaj je bila dovolj blizu, da je s svojo šibko in suhceno dlanjo segla proti njegovemu obrazu in s tankimi prsti rahlo zdrsela po njegovem licu, nato pa se zasanjano nasmehnila. "Vem, da se pod to smešno masko še vedno skriva moj ljubi Spike. Kajne, da se?" Zvenelo je, kot da ga prigovarja, še vedno s taistim nežnim g lasom. Ne, ni pozabil samega sebe, moral je biti tam, še vedno, tako kot včasih. "Moral bi se vrniti v Prago," se je nasmehnila, tokrat z bolj zanjo tipičnim nasmeškom. "Ta bi te obnovila, bil bi, kot da je nikdar nisi zapustil.. Kajne, moj ljubi?" Bil je njen, pripadal ji je. In ta izganjalka.. Šel je skozi fazo, to je bilo vse. Globoko v sebi je še vedno hrepenel po uničenju, gotovo je bilo tako.

[Spike ]

Šlo je zgolj za golo naključje, da se je Spike v tistem trenutku znašel na sredi zapuščenega vrta, saj ni imel nikakršnega namena, da bi vstopil v cerkev ali počel bilokaj v povezavi s tem. Dnevi njegovega samopomilovanja so bili že zdavnaj mimo in bil je prepričan, da je na svetu ni več stvari, ki bi se lahko spet poigrala z njegovimi čustvi in preizkušala njegovo odločnost. Zopet je bil hladnokrven ubijalec, a tokrat striktno za dobrobit svetle strani, kar ga je navdajalo z občutkom pomembnosti in navsezadnje tudi pripadnosti. Toda še vedno je bil vampir in kot takega so ga tako zapuščeni in skrivnostni kotički, kot je bil stari zaraščeni vrt za cerkvijo, še vedno čudno privlačili. A tiste noči je bil vrt vse prej kot zapuščen. Ženski glas se je kot srhljiva melodija razlezel preko celotnega vrta, dosegel Spikovo uho, da se je nekje globoko v sebi zdrznil, kot da bi ga pravkar polili z mrzlo vodo. Ni se mu bilo treba ozreti v smeri, od koder je glas prihajal, da bi ugotovil, komu pripada. Le ena oseba je premogla govoriti v melodiji; le ob eni osebi ga je lahko prevzel tako nenavaden občutek... Drusilla. Je bilo to sploh mogoče? Ko ga je poklicala po imenu, se je navkljub nasprotovanju svoje volje počasi le obrnil na petah in svoj pogled končno usmeril na drugo stran vrta, kjer je sredi teme izstopala visoka bela postava, katero bi marsikdo takoj zamenjal za duha. Videti je bila še bolj bleda in hladna kot ponavadi in Spike je takoj uganil, da je v eni izmed svojih faz šibkosti, ki so jo navidez naredile tako krotko in nemočno. Nič čudnega, da je Spike včasih ob tem takoj začutil nujo, da mora poskrbeti zanjo, jo varovati in bdeti nad njo. Nad svojo princesko... Sedaj že dolgo ni čutil nobene potrebe po tem, da bi ji moral biti kaj naklonjen, čeprav se je sedaj globoko v njemu zopet nekaj zganilo. Nek prastar občutek za katerega je mislil, da ga je že zdavnaj prerasel. ''Dru,'' je hladno zamrmral in razmišljal, kaj bi bilo najbolj pametno storiti. Navsezadnje je bila samo vampirka in te je po novem pobijal brez pretirane izbirčnosti. Še sploh če so delovali na temni strani. Toda ta občutek, ki ga je držal nazaj... mu je Drusilla še vedno nekaj pomenila, navkljub povrnjeni duši? ''Sram česa?'' se je nenadoma posmehnil, čeprav ni vedel, zakaj bi se sploh trudil pogovarjati z njo, ko pa tako in tako ni imelo nobenega smisla. Včasih se mu je zdela njena norost prisrčna, sedaj pa mu je bila povsem odveč. ''Kolikor se jaz spomnim, si me ti pustila,'' se je namrščil, kot da bi ga to dejstvo še vedno jezilo. Zavil je z očmi, ko mu je zatrdila, da ni več samosvoj in mogočen ubijalec, kot je bil nekoč, saj je bil sam sedaj popolnoma nasprotnega mnenja. Spremenil se je, zopet, in tokrat zares na boljše. Premagal je vampirja v sebi in postal človek. Seveda ni pričakoval, da bi Dru lahko to razumela, kaj šele sprejela. Sicer pa... zakaj bi mu moralo biti sploh mar za to? Bila je preteklost, tako kot vse ostalo. Ko je zopet pričela besedičiti, je sam pri sebi samo naveličano zavzdihnil, saj ga je prijelo, da bi jo samo ignoriral in odšel, a vendar ga je njeno približevanje nenadoma ustavilo. Bilo je kot da bi ga njen pogled primrznil k tlom; da je bila že samo njena pojava tista, ki je uklenila njegovo voljo do te mere, da z njo ni mogel več samostojno upravljati. Bilo je vse preveč spominov nanjo, da bi ji lahko kar tako brezbrižno obrnil hrbet. In še vedno je bila tako lepa, privlačna na pogled; na videz mila, a hkrati tudi neizmerno hladna kot sneg, preko katerega je kar lebdela. Le koga ne bi mogla očarati njena krutost? Njen dotik na licu ga je zaskelel bolj, kot da bi s svojimi nohti zarezala vanj, in moral je zapreti oči, kot da bi se s tem hotel upreti skušnjavi, v katero ga je prigovarjala. Drusilla je prav gotovo imela sposobnost manipulacije in Spike se je tega dobro zavedal. Predstavljala je nevarnost za njegovo ponovno razdvojitev, česar pa si - sploh sedaj, ko sta z Buffy ponovno gradila na njunem odnosu - nikakor ni smel privoščiti. ''Ne,'' je zato nenadoma ostro odrezal, sunkoma odprl svoje oči in trdo zgrabil za Drusillino krhko zapestje, da jo je ustavil sredi giba, svoj pogled pa odločno uperil vanjo. ''Nisem več tvoja lutka, Dru,'' je hladno zamrmral, da je že spominjal na starega hladnokrvnega Spika, pri tem pa si ni mogel kaj, da ne bi ošinil njenih zlobnih ustnic, ki si jih je že od nekdaj želel samo zase. ''Ubiti bi te moral,'' je še dodal z glasom prezira, a kljub temu popustil svoj prijem, kar je kazalo na to, da česa takšnega še vedno ni sposoben. Navsezadnje je bila to Drusilla...

((here I am ))

Nasmehnila se je, ko se je zavedla, da ima Spike spet namen igrat hladnega človeka. Saj ji je bilo to všeč, samo kazal je svojo šibkost. Vedela je, da ga lahko zlomi, imela je to moč, ne glede na to, v kaj je bil prepričan sam. "Samo zato, ker si se spremenil. Nehala je plesati želja po smrti v tvojih očeh, prepričana sem bila, da se je izgubila.. in veter je o tebi ves ta čas šepetal tako neverjetne stvari. Kako si se spremenil, kako si vedno boljši.." Nasmehnila se je nekam v nebo, nato pa nadaljevala: "Veš, da tega ne smem dopustiti. Umrl boš, ker ne spadaš tja, Spike. Tvoja izganjalka je nemočna in v tebi išče oporo, toda ko bo spet dovolj močna, se bo obrnila proti tebi in te odvrgla.. in kot jesenski list boš ležal na tleh, pokrit s snegom, po katerem hodiš. Čemu? Samo zato, ker je tam ona? Ker ima na obrazu tisti bedast pogled, ki te vleče k njej? In ker si postal tako nemočen, da se mu ne znaš upreti..?" Zasanjano je s pogledom odtavala stran, nekam v daljavo, s pogledom je motrila luno. Kako lepo je sijala, s tem ubijalskim sijem. Bila je noč za ubijanje, vedela je, čutila, slišala in okušala. Kri se bo spet prelivala, toda ni je hotela prelivati sama. Želela si je smrti, veliko le-teh, močnih in zaznamovanih, toda skozi to ne bo šla sama. Spike je vedno znal to narediti; tudi tokrat bo moral pomagati. Ne bo se mogel upreti, ko bodo zapihali vzhodni vetrovi, ki nosijo željo po uničenju in smrti. Ne bo se mogel upreti zdaj, ko je tu ona. Samo zaradi njega. Samo zaradi veselja ob ubijanju, ki sta ga včasih gojila oba. Vedela je, da tudi v njem še ni zamrlo. Nekje je še vedno plesala iskra, še vedno je vedel, kako zabavna je lahko igra smrti, še vedno si jo je želel in ni se ji mogel upreti. Lahko je igral močnega Spika, ki je odločen, da bo ostal Buffyjina lutka, toda nikoli to ne bo. Ne zares. V sebi je skrival moč, ki se je morala uporabljati za prelivanje krvi. Samo majhna zanetena iskra ga je lahko spremenila.. In ona je bila tista, ki je morala zanjo poskrbeti.
Ko je trdo in grobo zgrabil za njeno roko, se je iz dna srca zasmejala. Začutila je bolečino in začutila je sladko zmago. Že zdaj ga je imela v svojih mrežah, tako hitro ga je lahko ulovila.. "Toda Spike.." je v tonu pesmi zamrmrala in ga pogledala naravnost v oči, v katerih je gorela jeza. Dobro. To je potreboval. "Veš, da tega ne moreš. Želiš si.. Toda tega ne moreš. Bilo bi, kot bi ubil samega sebe. Kajne? Ubil bi lastno eksistenco, ubil bi delček sebe, tistega, ki predstavlja sebe. Ne moreš me ubiti. Ljubiš dejstvo, da nekje obstaja nekaj, zaradi česar si lahko pošast. Ubijaš lahko, ne da bi razmišljal in lahko jih raniš, ne da bi občutil bolečino." Med tem, ko je govorila, se je z obrazom vedno bolj približevala njegovemu, da je zdaj lahko na licih čutil njen vroč dih. Četudi jo je trdo držal, je v sebi čutila zadoščenje. "Ubiti bi moral koga drugega. Saj sam veš, da nočeš ostati poteptan list v snegu.. Želiš si moči – in slave in vroče krvi. In kolikor dolgo boš to zadrževal v sebi, bolj bo vse kričalo po uničenju. Dokler ne boš uničil samega sebe." Roko je iztrgala iz njegovega prijema, takrat pa je preko vrta zapihal močan veter, v katerem so zavalovili njeni lasje in v katerem se je spet mladostno z vetrom poigrala njena tanka, bela oblekica. "In spet piha ta veter.." se je zasanjano nasmehnila in s pogledom spet izgubljeno zdrsela po vrtu. Ah, kako si je želela, da bi Spike spet videl, kdo v resnici je.. Da bi spet plesal v plesu smrti, da bi spet brezbrižno prelival vročo kri. "Nisi še pozabil na Prago," je dejala in čeprav je morda to delno zvenelo kot vprašanje, je šlo za neomejano trditev. Njen pogled je grobo ujel njegovega, v katerem je hotela videti nekaj drugega. Ni hotela tega ubogega, usmiljenja vrednega Spika, senco tega, kar je obstajalo nekoč. "Nisi pozabil na moč, ki ti jo da kri izganjalke. Nisi pozabil na veselje ob tem, ko uničiš vse, kar je nekoč gorelo v človeku.. Želiš si tega. Berem te, Spike. Nimaš več okusa po pepelu, nekje globoko v tebi je okus po plamenih. Želiš si ga spet zaželeti.." S tem, ko je končala, je spet s prsti zdrsela po njegovem licu, pripravljena, da tokrat odreagira še močneje. Bi jo lahko udaril, vrgel na tla in ji dokazal, da mu je vseeno? Bi jo lahko poškodoval..? Želela si je tega. Želela je videti, da jo lahko udari, da je v njem še vedno želja po tem, da nekomu prizadane bolečino. Ni šlo za to, da bi se boril proti temni strani – med njima je bilo nekaj močnejšega. Boril se je proti temu, kar je ljubil, proti lastni materi, ki ga je spremenila v to, kar je bil zdaj. Ker ni v trenutku odreagiral, je stopila na prste in z ustnicami zdrsela po njegovem licu. Spet se je igrala eno izmed njenih igric, toda bolj si je želela tega, da se vrne k njej. Igrice se je lahko šla vedno – toda če bo dobila Spika nazaj, bo vse to nično. Od lica je počasi z ustnicami zdrsela proti njegovemu ušesu in zamrmrala: "Ne dovoli, da te ima za lutko ona, Spike. Sam veš, kdo si. Zakaj bi se pretvarjal? Želiš se spet počutiti živega. In samo jaz ti lahko pomagam pri tem.. Ker sem del tebe, tisti, ki poskrbi, da se spet počutiš živega. Izgubil si strast in vnemo, toda vse to se lahko vrne.. ker si to želiš."

''Povej svojemu vetru, naj se briga zase,'' je nesramno odrezal v stilu starega Spika, ki ni nikomur prizanašal s svojo nesramnostjo. Drusillino besedičenje ga je očitno jezilo, saj je s tem nagovarjala demona v njem, ki pa ga je Spike že lep čas držal nazaj. Najbolj nadležno pa je bilo seveda to, da se je Drusilla pojavila ravno sedaj, ko se je bil Spike končno sprijaznil s svojo novo vlogo in se odločil izkoristiti svojo dušo na kar najboljši način. Bil je ravno v miru s samim seboj, vedoč, kje je njegovo mesto, sedaj pa zopet to. In te njene besede – način, kako je govorila o njegovem odnosu z Buffy in tem, kako se je med njima vedno končalo, je bil udarec, ki mu ga je zadala naravnost na pravkar zaceljeno rano. ''To ni res,'' je zamrmral z lesketom naraščujoče jeze v njegovih očeh, ki je vzniknila iz odpirajoče se pore njegovih dvomov. Drusilla je resda bila nora, vendar je točno vedela, kje so njegove šibke točke. Kako ne, če pa so ju povezovala desetletja njunih vampirskih življenj? Drusillin smeh, ki je bil sad njegove grobosti, je tudi sam razumel kot znak svoje lastne pomehkuženosti. Ne bi se smejala, če bi jo v tistem trenutku ubil – a ker je ni bil sposoben, je to pomenilo, da ga ima na nek način še vedno v oblasti, kar je bil dodaten razlog za njegovo jezenje. Toda Drusilla je imela prav in Spike si je ob njej težko zatiskal oči pred resnico o svoji dvojni naravi. Vampirka pred njim je nedvomno predstavljala vse, kar je še bilo demonskega v njem. Bila je bistvo njegove eksistence in četudi ga je že tolikokrat prevarala, tega ni mogel zanikati. Bila je njegova temna stran. In ko jo je tako klicala na plan... ''Utihni,'' je Spike nestrpno zasikal, nenadoma ves trd od besa, ki je razsajal v njem in s katerim se je boril proti dvomom, ki so vznikali zaradi Drusillinih besed. Topel dih na njegovem licu mu je priklical spomine iz preteklosti – tiste, v kateri sta si z Dru delila vse. Strast, kri, zlo in smrt. Lahko bi bila kralj in kraljica apokalipse, če se mednju ne bi umešal Angel in če bi bila njegova srčna izbranka malce bolj prisebna. Lahko bi posedovala celoten svet in vse bi bilo lepo in prav – vsaj z vidika vampirja, kakršen je nekdaj bil. Tako pa je šlo vseskozi samo za nekakšno igro, mogoče celo samo za njeno lastno korist in veselje. Nič čudnega, da se je nazadnje zaljubil v izganjalko – ta mu je vsaj vračala čustva, pa čeprav od začetka izključno negativna. Malomarno je pustil, da se je iztrgala iz njegovega prijema, na robu tega, da bi izza pasu izvlekel količek in utišal to pesem, ki mu jo je prepevala znova in znova – s katero ga je tako očitno skušala zvabiti nazaj na stara pota, nazaj k sebi. Spet je spregovorila in ga s pogledom zopet priklenila nase, četudi se je njegova duša vztrajno skušala otepsti teh okov. ''Nehaj,'' jo je zopet poskušal utišati, čeprav bi jo lahko enostavno samo mahnil, pri čemer pa se mu je glas že toliko zlomil, da se je vse skupaj slišalo bolj kot nekakšna prošnja. ''Vem, kdo sem, in ne rabim ne tebe ne tvojega vetra, da mi pravita o tem,'' je poskušal biti kar se da odločen, čeprav je bilo očitno, da ga Drusilla ni nameravala jemati resno. Zopet je s prsti zdrsnila preko njegovega lica, zaradi česar je Spike svoj obraz kljubovalno zasukal proč od nje ter v boju s samim seboj stiskal zobe. Njene ustnice so prastari ogenj strasti, ki ju je nekdaj povezoval, samo še bolj podžgale in Spike je bil že resnično nevarno blizu tega, da bi se zavestno odločil spustiti vse od sebe ter ponovno oživeti demona v sebi. Glas njegove duše in vesti se je zdel že tako daleč, medtem ko sta bila Drusillina bližina in vonj po starih časih tako zelo blizu, da ju je lahko čutil z vsem svojim bitjem. Vzdrhtel je, ko so se njene ustnice dotaknile njegovega ušesa, in njegove roke so bile že pripravljene, da si vzamejo tisto, kar je bilo nekoč njegovega. Toda temu je sledil nenavaden glas, ki se je izvil nekje iz njegove notranjosti; glas, ki ga Drusilla ni mogla slišati; glas, ki se je združil skupaj s stavkom 'Sam veš, kdo si' in dal Drusillinim besedam povsem nov pomen. Spikove oči so se nenadoma bliskovito odprle, kajti glas je pripadal izganjalki – glas, ki ga je sanjal, glas, ki je napajal njegovo dušo. Vedel je, kdo je. In še preden bi Dru lahko začutila silno moč preobrata, jo je že doletel grob udarec, s katerim jo je Spike neusmiljeno odrinil od sebe, da je kot zavržena lutka padla po tleh in se je njena bela obleka zlila s snežno odejo pod njima. Na Spikovem obrazu je tedaj v soju srebrne lune kraljevala spačena podoba krvoločnega vampirja, njegove ustnice pa so se vihale v privoščljivem nasmešku. ''Hvala, da si me spomnila na to, ljubezen,'' je dejal hladno kot že dolgo ne ter se ji počasi začel približevati. ''Bi rada zlobnega mene nazaj?'' se je začel privoščljivo muzati, nato pa se sklonil k njej in jo navkljub dejstvu, da se mu je še malo prej zdela prešibka, da bi lahko z njo tako grobo dejal, zgrabil za vrat. ''Tukaj me imaš. Z dušo vred,'' je zlovešče zamomljal in si jo zviška še kar namuznjeno ogledoval. Občutek je bil enostavno preveč dober, čeprav se mu je dekle po eni strani še kar smililo. Saj ni bila njena krivda, da je bila tako nora. ''Mimogrede – kaj pa ti veter pravi o tvojem Angelusu? Morda bi morala njega ubiti – to bi bilo šele zabavno...''

"Ampak Spike.." se je nasmehnila. "Saj veš, da mi veter vedno pove samo to, kar hočem od njega.. in hočem tebe. Veš, da te bom dobila, ne glede na to, kako zelo se boš upiral," je bila samozavestna. Prepričana je bila, da je še vedno Spike tisti, ki ga bo zlahka ovijala okrog prsta, kot je to vedno počela. Imel je trdno, železno voljo, toda lahko ga je prepričala. Vedela je, da ga bo; samo koliko časa bo porabila, tega ni vedela.. Videla je, kako se je lomil pred njo, a hkrati je vedela, da ji ne bo uspelo kar tako. Šlo je po majhnih korakih, takih, ki so jih opravljale majhne žuželke.. toda tudi te so prišle daleč. Majcene, kot so bile, nemočne proti človeku.. in kljub temu tako močne. S pogledom je preletela tla in sama je lahko vsepovsod videla plazeče se živalice, čeprav jih ni videl nihče drug. Vedno je bilo tako, vedno je videla tisto, kar je bilo očem drugih prikrito. Česar so se bali, v kar niso verjeli in tisto, kar jim je podzavestno vedno plavalo v mislih. Vse jih je lahko videla, če je želela. Spika je videla samo toliko bolj.. bil je edini, ki ji je bil tako blizu. Vsa zgodovina, vse, kar je bilo nekoč – vse je bilo tukaj še danes, samo, da tega ni dovolj dobro vedel. In hotela ga je opomniti. Hotela je, da bi vedel in da bi spet čutil. Želja po uničenju, po prelivanju krvi in smrti. Vedela je, da je še nekje v njem; bil je njen Spike, poznala ga je predobro, da bi kar tako odnehala, ne glede na to, kaj vse se je zgodilo. Četudi se je blatil z odnosom z izganjalko, četudi je tistim dobrim pomagal zmagovati. "Toda prepričan nisi.." ga je nežno prekinila, ko je z ustnicami drsela po njegovem licu. "In tukaj sem zato, da ti pomagam.. da ti pokažem, da ti povem. Nisi še pozabil.." Nasmehnila se je, saj je lahko čutila, kako se je vedno bolj prepuščal njenim besedam. Vedno bolj so ga vabile in vedela je, da bo tako – toda tudi to, da si bo premislil, je predvidevala.
Začutila je vso njegovo telesno moč, ki jo je vrgla po tleh, v mrzel sneg, ki ga sama niti malo ni čutila. Prevzel jo je navdušen smeh, takšen, zaradi katerega je preslišala vse, kar je govoril. Zdelo se je, da je zaradi njenega hladnega smeha vse, kar je bilo v njuni okolici, še toliko močneje zaledenelo. Obrnila se je na stran in lasem prepustila, da so se pomešali z belim snegom na tleh. Razveselil jo je njegov odziv. To, da jo je vrgel po tleh, to, da se je razjezil.. samo kazalo je na plamene, ki so plesali v njem. Kazalo je na plamene, željne po močnih udarcih, po uničevanju. Včasih jo je znal dobesedno mučiti – morda še vedno ni razumel, da ji je mučenje prineslo samo in izključno užitek. Zakaj bi sicer še vedno tako zelo ljubila svoja fanta, svojega Angela in svojega Spika? Oba sta bila njena, ker sta jo oba znala mučiti na najbolj okrutne načine. Počasi se je njen smeh polegel in zares počasi je vstala. Na njeno obleko se je oprijelo nekaj snega, njeni lasje so se lesketali v belih snežinkah. Svoj pogled je še z večjo ljubeznijo usmerila proti svojemu Williamu, ki ga je imela tako rada. Tako zelo, da mu je imela namen pomagati, da se vrne na stara pota. Bil je njen. Moral je biti, pripadal ji je. "Preženi strah, Spike," se mu je nasmehnila in nežno stresla z lasmi, da so snežinke popadale po tleh, se zlile z novo zapadlimi, da jih ni bilo več mogoče razločiti. "Zakaj bi se pretvarjal, da je vsa ta duša prinesla kakršnokoli spremembo? Saj si čutil, kako je gorelo, ko sem se te dotaknila. Čutil si, da nisi to, za kar se izdajaš. Še zdaj to čutiš, zaradi strahu, ki ti ga nosi ona, pa se držiš stran.. In veš, da te ona ne potrebuje. Samo enkrat moraš spet začutiti, pa boš vedel. Nima smisla, da se pretvarjaš. Moj Spike je vedno znal pravilno ubijati. In vem, da se skriva v tebi."
Z nohtom je zdrsela nekoliko pod lastnim vratom, kjer se je pokazala majhna zarezica krvi. Čas je bil, da se vrne k njej, čas je bil, da se spomni, kdo je zares. Z blazinico prsta je nato zdrsela po zarezi, ki si jo je povzročila, in z jezikom obliznila kri iz njega. Vedel je, kaj pričakuje tudi od njega in vedela je, da bo to tudi dosegla. Spet se mu je približala, brez strahu v očeh. Morda ga je nagnal v kosti drugih, ona pa je bila dovolj močna – in dovolj ga je poznala – da je vedela, da ji ne bo storil ničesar. Ni je mogel ubiti in vsa fizična bolečina, ki ji jo je prizanesel, je bila samo pesem za njeno kamnito srce. Z eno roko se je oprijela njegovega ramena, nato pa zdrsela po njegovih prsih. "Prav zares.." je začudeno zamrmrala. "Ne moreš mu verjeti." Končno se je z dlanjo ustavila na mestu, kjer naj bi bilo njegovo srce, z drugo pa je nežno zdrsela po njegovih svetlo obarvanih laseh. "Samo tukaj," je pomignila na njegovo glavo. "Ti nekaj pravi, da se moraš zadržati. Tukaj," je močneje pritisnila na mesto srca. "Pa še vedno poje pesem smrti. Ne laži, William. Vem, da jo slišiš. Tako glasna je, da jo slišim celo jaz.." Spet je z blazinico prsta zdrsela po rani, ki je še vedno dajala nekaj kapelj krvi, in vsebino nežno in počasi položila na njegove ustnice. Moral jo bo okusiti. In vedeti je moral, kaj bo občutil..

Spike si ni mogel kaj, da se ob vsem tem ne bi tudi na nek način čudil njeni vztrajnosti in prepričanosti v to, da ga lahko povrne v stanje čiste zlobe. Le kako naj bi ji kaj takega uspelo, če pa je bila tu še vedno njegova duša, ki bi ga slej ali prej spet naravnala na pravo pot? Če ne drugega bi se zlomil zaradi slabe vesti in občutkov krivde – skozi ta pekel pa si vsekakor ni želel še enkrat. ''Samo preko moje duše,'' je stisnjenih zob prezirljivo odvrnil in bil navkljub njenim besedam, ki so trdile ravno nasprotno, prepričan, da ga ne more pripraviti do tega, da bi samo njej v veselje zopet pobijal nedolžne ljudi. Drusilla je iz njega resda znala izvabiti kar najslabše in najbolj podlo, toda vest je bila še vedno tista, ki ga je omejevala pri dejanjih. Imela je podobno vlogo kot tisti čip, ki ga je prikrajšal za ubijanje, le da je delovala še toliko bolj zahrbtno.
Spet tisti smeh, ki je stresel do kosti, hkrati pa je kar vabil k temu, da bi se mu pridružila vsa okolica. In Spike je zopet začutil, da izgublja na veljavi, da ga njegova fizična moč ne more obvarovati pred bitjem, ki ga je imel sedaj pod seboj. Ne dokler bo v njemu še vedno ostajal tisti droben košček naklonjenosti, ki jo je še kar gojil do te izkoriščevalske vampirke. Sedaj se je tudi sam začel vedno bolj zavedati dejstva, da bo del njega vedno pripadal Drusilli - vse dokler ji bo dovolil, da koraka po tem svetu. In tega ga je bilo na nek način groza, saj je bilo živ dokaz za njegovo izprijenost. Ves čas je predvsem Buffy poskušal dokazati, da je v svojem bistvu predvsem dober človek, sedaj pa ni zmogel ubiti ene izmed najnevarnejših vampirk, ki so kdaj koli obstajale. Pa tu sploh ni šlo za usmiljenje, saj Drusilla sploh ni bila človek... To spoznanje ga je za trenutek zmedlo in vsekakor bi bilo zanj veliko boljše, da bi izkoristil priložnost in se po hitrem postopku pobral čim dlje proč od nje, toda kaj ko pa je bil pravzaprav že ujet. Sredi smeha se je zbegano odmaknil od nje in jo pustil ležati v snegu, dokler ni spet prišla nazaj k sebi. Zakaj je ni mogel ubiti? Zakaj je ni mogel utišati, zakaj si je nekje v sebi želel, da ne bi odnehala s svojim prepričevanjem? Kaj za vraga se je zopet dogajalo z njim? Zazrl se je v svoje lastne dlani, kot da bi na njih videl pravkar prelito kri, nato pa svoj presenečen in po eni strani kar malo prestrašen pogled dvignil nazaj proti Drusilli, ki se je že postavila na noge in ga sedaj motrila s pogledom polnim navidezne ljubezni. Njene besede so bile kakor odgovor na njegove misli, kar je še dodatno pripomoglo k temu, da jih je zopet začel vpijati. Kadarkoli bi lahko stekel proč, če je že ni zmogel ubiti, toda sedaj ga je od tega odvračalo še nekaj drugega. Tisto, česar se je najbolj bal – želje po njenih opojnih besedah in občutku mogočnosti, katero mu je Dru vseskozi pripisovala. Njegova duša je kakor da zamrznila, medtem ko so po njegovih žilah vzniknili plameni pohlepne sle.
Kakor uročen je spremljal gib njene roke, pri katerem si je z ostrim nohtom zadala krvavečo rano, s katero naj bi nadaljevala svoje poskušanje, da bi ga zmamila nazaj k sebi. Lakomno je opazoval, kako si je s prsta obliznila lastno kri, in lahko je začutil prastaro poželenje, ki je od njega zahtevalo, da zadovolji vampirja v sebi. Drusilla mu je že zlezla toliko pod kožo, da je sedaj lahko samo stal in pustil, da je z njim počela stvari, za katere ni vedel, da jih je pravzaprav že ves ta čas nekako pogrešal. Tisti telesni stik, ki sta si ga lahko delila le dva vampirja med seboj; nekakšen smrtonosni ples ljubezni in krvi, ki je povezoval ti dve krvoločni bitji. Pustil ji je vse dotike in omamljeno vpijal njene besede, ne da bi se pri tem zavedal lastnih misli. Bilo je kot da bi sam povsem zbledel, kot da bi od njega ostala samo še marioneta, s katero je Drusilla znala vedno spretno upravljati. Ni se bilo več čemur za upirati; sedaj si je že želel. Vonj po njeni krvi, ki mu jo je s prstom ponesla prav do ustnic, je bil dovolj, da so se v Spiku prebudili vsi tisti čuti, ki še niso pozabili njenega okusa. Njegove ustnice so se samodejno razprle v pričakovanju, njegov jezik pa je že zaobjel konico njenega prsta, da bi okusil ta svojevrsten posladek. Spike je globoko v sebi vzdrhtel in bilo je očitno, da je bila kaplja samo začetek. Ne da bi karkoli razmišljal je z rokama zgrabil Drusillo okrog pasu, si jo grobo prižel tesno k telesu, s svojimi zobmi pa se prisesal k rani na njenem vratu. V sebi je gorel, strasti pa tako in tako ni nikoli znal nadzorovati. Tisti trenutek je vedel samo to, da si jo želi, bolj kot karkoli drugega. In pesem smrti je končno preglasila glas njegove duše, ki jo je zagrnila tema Drusilline sence...

Ko je opazila, kako se pod močjo njenih besed počasi spet lomi, jo je to pripravilo do razkošnega nasmeška na obrazu. Tako, kot je vedela, se je tudi zgodilo – vedela je, da bo slej ali prej padel pod močjo vsega, kar je povedala in storila, toda kljub vsemu je zmaga njenih besed na njen obraz spravila širok nasmeh, četudi je že zdavnaj vedela, da bo tako. Bila je kot otrok, ki je v roke dobil lepo, veliko in močno darilo; hotela ga je uporabiti v lastno veselje, se z njim ves čas igrati. In zdaj je bilo to darilo, ki ji je bilo nekoč že podarjeno, pa ga je po neumnosti izgubila – in zdaj ga je imela spet na dosegu roke. Videla je lahko, kako se je šibil pod težo opojnosti njenih besed in vedela je, da bo njena kri vrhunec. Hotel jo je občutiti, ker jo je tako dobro poznal. In že tako dolgo ni občutil vsega, kar mu je lahko ponudila – v njem je spet zarjovela žival, ki je hotela potešiti telesno željo in željo demona v njem. In prav je bilo tako. Vedela je, kaj se je moralo zgoditi in enostavno dovolila mu je, da se je z ustnicami prisesal na njeno telo, da je začutil njeno kri ki je bila tako hkrati tudi njegova. Bila sta eno, ona in on. Bila sta ena oseba, eno čustvo, iz obeh je kričala želja po krvi in sladki smrti. Ona se nikoli tega ni branila, toda on, on je bil prepričan, da mora biti prijazen, da bi se prikupil izganjalki, ki ga bo na koncu poteptala kot blato na tleh. Toda ona sama, Drusilla, ona ga je ljubila. Bil je njena umetnina, bil je njena ljubezen, bil je del nje same. Zato se ji ni mogel nikoli upreti in zato ga je znala nadzorovati bolje kot kdorkoli drug. Vedela je, čeprav ni zares videla, da ga lahko sama prepriča v stvari, za katere ni bila sposobna poskrbeti niti izganjalka, četudi je trdil, da jo ljubi. Ni je ljubil, samo na njej je videl eksotičnost in to ga je vabilo. Toda zdaj je bila tukaj ona, da poskrbi, da se spet vrne tja, kamor spada. Ne skrbi, srce, poskrbela bom, da boš spet dovolj močan. Prav tako, kot jaz.
Z roko je zdrsela po njegovih laseh in nežno, toda še večno z neizmerno močjo, ki ji jo je prineslo dejstvo, da je zmagala, odmaknila njegovo glavo. S svojimi hladnimi, v katerih je klila želja po grozi, po bolečini in težavah, se je zazrla v njegove oči, ki so komaj zdaj doživele neverjetno spremembo. V njih se je iskrila želja po istem, po tistem, kar si je želela sama. In pijavke bodo lezle po njihovih mrtvih, razklanih telesih in se igrale z njihovimi organi, dokler ne bo ostalo ničesar. Ona pa bo še vedno tam, smehljala se bo in plesala v vetru in tam bo on, ki jo bo imel rad, jo oklical za svojo princesko in ji pokazal, kako zelo jo ima rad.. "Ampak veš, da ti jaz ne morem dati vsega zadoščenja.." je nasmejano zamrmrala. Vedela je, da bo razumel. V njem je kričala želja po vroči krvi in po zadajanju bolečine in vedela je, da bo to storil. Če bo potrebno prepričevanje, bo to tudi storila, ampak prepričana je bila, da bo uspela tudi brez tega. Bil je nemočen, vsaj pred njo. Bil je v njeni oblasti, vedno in povsod. Njen ljubi fant.. Toda vedela je, da se lahko še vedno obrne. Kljub temu, da je bil zdaj že popolnoma uničen zaradi želje njegove vampirske strani in zdaj je morala samo še poskrbeti za zadnjo podrobnost, ki ga bo spet vrnila k njej.
S prsti je zdrsela po njegovih ustnicah in se odsotno nasmehnila, zavedajoč se, da je na njih še vedno nekaj njene krvi. In če je bilo to, kar je v njegovih očeh videla, resnično, potem ga je ločilo samo še nekaj trenutkov, preden ga bo prepričala tudi v to, da je čas, da si popolnoma opomore. Nekdo bo umrl.. "Pridi k meni," je nežno zamrmrala in ustnice položila na njegove. Med tem, ko je z ostrimi nohti na prstih zdrsela po njegovem obrazu, mu je privoščila poljub, ki ga že dolgo ni podarila nikomur. In on si ga je zaslužil, potreboval ga je, da se je lahko spomnil.. s prsti je zdrsela navzdol, po njegovem vratu in zdelo se je, da je plamen v njej zdaj šele zagorel. Zdaj si je šele želela vsega, kar sta dala skozi, vse je bilo namreč tako živo pred njo, bilo je preveč resnično, da bi kar pozabila in tudi on ni mogel. Vedel je, kako čuti ona in vedel je, kdo je v resnici on. Samo potreboval jo je, da ga je tu in tam spomnila.
Odmaknila se je od njega, toda še vedno ostala tako blizu, da je lahko čutil njeno vročo sapo na sebi. Na njenem obrazu se je spet izrisal njen tipičen nasmešek in končno je končala svojo igro s tem, da je z nohtom zdrsela nizko po njegovem vratu, tako, da ni mogla raniti kakšne posebne žile. Prikazala se je njegova temna kri, v Drusillo pa je to naneslo samo nov val navdušenja in z jezikom je zdrsela po njegovi rani, da je tudi sama začutila vso mogočnost, s katero sta pravzaprav podpirala drug drugega. On je njej nosil samozavest, ona je v njem vzbujala željo po krvi. In to je potreboval, potrebovala pa jo je tudi sama. Bila je odvisna od njega. Morda ne tako, da bi brez njega umrla, saj je bila mogočna, toda kljub vsemu ga je potrebovala ob sebi.

Bilo je prav neverjetno, kako spretno si ga je Drusilla znala podrediti, pa čeprav je bil še pred nekaj minutami trdno odločen, da mu nima kaj ponuditi. Toda za Spika je bilo to vseeno kar nekako značilno – vse življenje je bil odvisen od naklonjenosti žensk, začenši z lastno materjo, do katere je gojil prav pretirano navezanost, pa potem vse od Drusille tja do Buffy. Vse so mu nekaj pomenile, od vseh je bil na nek način odvisen. Potreboval je žensko ob sebi, da se je lahko zavedal samega sebe. Nič čudnega, da je bil zadnje čase tako zelo zmeden okrog tega, kdo pravzaprav je oziroma kaj bi rad postal. Ta nepripadnost ga je enostavno ubijala, pa čeprav je imel dovolj trdno voljo, da se prebija skozi njo. Pozabil je že, kako je bilo včasih vse bolj enostavno – brez vesti in brez zadržkov; samo gola zabava, polna čutnih užitkov. Le kako si mu je uspelo tako zakomplicirati lastno eksistenco, če pa so bila pravila povsem jasna? Četudi je minila že cela večnost, odkar je Spike nazadnje užival Drusillino kri, je bil njen okus še vedno povsem enak in neverjetno domač. Bilo je kot da bi se po njej pretakali vsi spomini njune skupne preteklosti, vsa ljubezen in sorodstvenost, ki ju je povezovala. Nič čudnega torej, da je v Spiku kar zagorelo, ko se je s tem klicem v njemu prebudila zver, ki je bila do sedaj zatirana s strani njegove duše. Zopet ji je vdano pustil, da ga je sama odvrnila od njenega vratu in se z nepotešeno žejo v očeh zazrl v njene, ki se v toliko letih niso nikoli spremenile. Še vedno so znale videti pravo resnico in ker se je Spike tega zavedal, je bil to še dodaten razlog, zakaj so mu Drusilline besede lahko tako uspešno zasejale dvom vase. Poleg tega pa je bila tudi ona tista, ki ga je ustvarila, ki ga je rešila iz bede človeškega življenja in s katero je preživel večinski del svojega vampirskega obstoja. Njej se mu nikoli ni bilo potrebno dokazovati, da bi vedela, kdo je bil. Z razliko od Buffy seveda. Njeni dotiki so mu prijali in ga navkljub ostrini njenih nohtov, s katerimi je preizkušala trdoživost njegove hladne kože, na nek način pomirjali. Zdel se je kot otrok, ki se je po letih izgubljenega tavanja vrnil nazaj k svoji materi, ki ga je ljubila točno takšnega, kakršen je bil. Kljub temu da se je Spike v tistem trenutku zdel nekako nepriseben, pa je prav dobro vedel, na kaj je namigovala s svojimi besedami. Moral bo ubijati, pa ne zato, da bi s tem dokazal svojo surovost njej, temveč sebi, kar pa se mu v tistem trenutku sploh ni zdelo moralno sporno. Njegova zavest je bila daleč od tega, da bi upoštevala dušine zadržke. Ko ga je Dru povabila k sebi, se mu je na krvavih ustnicah zarisal droben nasmešek, ki pa se je kaj kmalu porazgubil v poljubu njune ponovno obujene medsebojne strasti. S svojima močnima rokama je medtem drsel po njenem hrbtu, ki ga je pred hudim mrazom varovala le tanka tkanina, da je nekje v sebi kot nekoč začutil nekakšno nujo, da mora poskrbeti za njeno navidezno šibkost. Skupaj sta bila eno in ta občutek se je v Spiku z vsakim dotikom vedno bolj krepil. Zdelo se mu je kot da sta se vrnila nazaj v preteklost, kot da se od takrat naprej ni ničesar spremenilo. Bila sta večna, kot je Spike nekdaj trdil, pa če si je tega sedaj še vedno želel ali ne. Po končanem poljubu se je na njegove ustnice vrnil že tako dolgo neuporabljeni nasmešek zloveščnosti, ki se je ob ostrini njenih nohtov samo še bolj okrepil. Zaprl je oči in dvignil glavo visoko proti nebu, na katerem je kraljevala velika ledena luna, ki je bila kot edina priča tej nenavadni združitvi, nato pa samo užival v občutenju Drusillinega okušanja njegove kri. Sedaj sta bila zopet povezana, čeprav se je zdelo, kot da se nikdar ne bi resnično ločila. Spike pravzaprav ni razmišljal o tem, da je zaradi Drusilline muhaste narave še vedno obstajala možnost, da bi ga nekega dne zopet zavrgla. V njemu je namreč prevladoval silen občutek mogočnosti, da je sedaj na svetu ni več sile, ki bi ju lahko obdržala narazen. Brez težav bi lahko pobil vse demone, s katerim bi ga utegnila zamenjati, Angel pa je bil tako in tako v izganjalkinem naročju. Ostala sta samo še onadva in svet pod njima. Vsaj tako se je zdelo, kajti Spike je v sebi še vedno premogel dušo – tega parazita, ki je sicer potlačen sedaj vztrajno čakal na trenutek, da useka po njegovi zavesti. Toda zaenkrat je bilo vse skupaj še preveč zabavno, da bi se Spiku njegovo početje zdelo v kakršnemkoli smislu narobe. ''Veter...'' je uživaško zamrmral, ko je na svojem licu začutil hladen piš, ki je zavel preko vrta. ''Kaj pravi?'' je vprašal tiho, počasi odprl svoje oči in se s svojim tipičnim nasmeškom ozrl navzdol proti Drusillinemu obrazu, na katerem je vladalo očitno zmagoslavje.

Tako čudovito je bilo, kar se je odvijalo med njima. Spet sta bila takšna, kot pred nekaj leti, nerazdružljiva. Šlo je za majhen zdrs, za kratkotrajno oddaljenost drug od drugega, toda čas je bil, da se to spremeni. Videla je lahko, kako je užival v svoji lahkotnosti. Duša mu je prinesla prav smešne idealizme, ki so ga znotraj razžirali. Ona, ona pa mu je prinesla veselje in strast, ki jo je od nekdaj poznal, ki ga je gnala naprej in ki jo je potreboval, da je prišel skozi dan, ne da bi se počutil nemočnega in ubogega, ne da bi bilo potrebno samopomilovanje. Zasmejala se je, ko se ji je spet dokazal kot zvest temu, kar sta počela nekoč. Njen smeh je spet prevzel celoten vrt, toda tokrat je, četudi hladen in nevzdržen, zagotovo pel nekakšno pesem. Bilo je popolno, hotela je biti tam, z njim, hotela je krvi in hotela je, da bi jo spet oklical za svojo princesko, da bi bilo popolnoma vse tako, kot je bilo včasih. "Nekaj je zares šepetal.." je nasmejano oznanila. Na njenem obrazu je plesala zmaga, bilo je popolno. Nekdo je bil nekje, nekdo je čakal, da mu pokažeta, kaj pomeni trpljenje. Nekdo je bil posebej pripravljen, samo za njiju. Da sta se lahko poigrala z njim, da sta lahko zadala bolečino, da sta lahko ponovno skupaj okusila svežo kri nedolžnih. "Oh," je vzkliknila s skrivnostnim nasmeškom ter dvignila palec, stopila kak korak stran in se navdušeno razgledala po praznem vrtu. Vsakdo bi si lahko mislil, da zija v prazno, da se morda pretvarja ali celo vidi nekaj, česar v resnici ni tam. Resda je lahko videla reči, ki jih drugi niso bili sposobni, toda zdaj ni videla ničesar. Čutila je. Čutila je to smešno prisotnost, čutila je človeka, mladega in neizkušnega, ki si je skorajda zaslužil smrti samo zato, ker je bil tako pozno tako blizu..
"Glej.." je naprej navdušeno mrmrala, četudi ni bilo nikjer česa za videti. Vrt je bil navidezno prazen. "Oh, Spike, kliče naju," se je spet zasmejala in se obrnila k svojemu zvestemu spremljevalcu, ob tem pa skušala ugotoviti, ali ga sliši tudi on. Ali ga čuti. Moral je biti otrok, mlad, nepremišljen.. "Poje.." je spet dejala in odsotno pogledala v smer proti cerkvi. Morda ga ni čutil, morda ga bo morala poiskati ona.. toda tudi to ni bilo problematično. "Poje svojo pesem smrti." je končno končala in se s skorajda poplesujočimi koraki odpravila nekam proti steni cerkve. Vedela je, da bo prišel za njo, moral je priti, hotel je priti. Iz njenih ust se je izvila nekakšna pesem, tiha in nerazumljiva, kljub temu pa se je tu in tam razumela kakšna beseda. Pijavke in smrt.. in kri in bolečina. Vse v njej je prepevalo – to je čakala. Med tem, ko je z roko drsela po stari steni cerkve, se je odpravila vzdolž cerkvene strani, dokler ni pristala pred stranskim vhodom. In tam je bil, kot je vedela, da bo. Njegove oči so bile objokane in zdelo se je, da ni vedel, kako naprej. Morda je doživel deset pomladi, a še to je bilo vprašljivo. Bil je tako mlad, tako svež.. po njegovem telesu je vrtinčila mlada kri, ki je čakala na to, da jo nekdo spremeni v smrt. "Si se izgubil?" je zares nežno, s skorajšnjim pridihom materinstva, vprašala fanta in se počasi počepnila k njemu, da so bile njene oči na nivoju njegovih. V njih je sijal ves sijaj življenja, v njih je pela ljubka pesem in v njih je bilo nekaj, česar sama ni imela. Morda jih je ubijala ravno zato. Fant je zadržano pokimal, Drusilla pa je pogled povzdignila k Spiku, ki jo je dohitel in počasi spet vstala. Prepustila ga bo njemu. Čas je bil zanj in samo če je bil preveč nemočen, če bo pokazal znak usmiljenja – samo tedaj bi mu pomagala. Samo tedaj bi dodala svoj smrtonosni dotik, ki bi fanta spremenil v odpadel list. "Ne skrbi," je dejala z taistim materinskim tonom, ki ji ni bil tuj, toda je očitno samo prekrival to, kar je imela v namenu. Toda na nek način se je videla kot njegova rešiteljica – ni bilo res, da bi mu hotela škodovati. "Poskrbela bova, da spet najdeš pot do doma.."
Le kaj bodo peli, ko bodo našli njegovo truplo..? Videla ga je lahko, prepredenega z majhnimi živalicami, ki bodo v izgubljeni toplini iskale svoj novi dom. Dokler ne bo ostalo samo še okostje, mlado in ubogo, ki še nikoli ni doživelo prave bolečine, vsaj ne dokler je umrlo. Plesali bodo po njem, jokali bodo in iskali besede, ki bi opisale to hudodelstvo. Majhen otrok – morda še največja in najhujša preizkušnja za Spika. Počasi je stopila do njega, se z dlanjo naslonila na njegovo ramo in spet približala ustnice njegovemu ušesu, v katerega je zašepetala: "Veš, kaj te čaka." Nežno je ugriznila v njegovo uho, se nasmehnila in spet odkorakala v ozadje. Z blazinicami ene roke je, med tem ko je čakala, da Spike opravi svojo nalogo, zdrsela po dolgih nohtih na drugi, ki so bili pripravljeni, da opravijo delo namesto njega. Toda želela si je, da bi ga opravil sam.. in zato mu je dala prostor.

Zlovešč nasmešek je še kar ostajal na Spikovem obrazu, saj vampir še ni vedel, da ga na drugi strani cerkve čaka najbrž največja preizkušnja njegovega življenja. Še vedno ga je prevevala neizmerna lahkotnost, ki je bila na nek način tudi posledica Drusillinega pojočega besedičenja, na katerega je Spike vedno znal plesati. Še vedno rahlo otopelih čutov, s katerimi bi se jasneje zavedal dogajanja okrog sebe, ni mogel videti, slišati ali kakorkoli drugače čutiti dečkove prisotnosti – tega pa mu zaradi Drusilline sposobnosti pravzaprav nit ni bilo treba. Kot nekdaj je bila njegova vloga le sledenje njej, da mu je pokazala, česa si želi, sam pa ji je nato tisto kot vdan služabnik tudi priskrbel. Saj je bila navsezadnje njegova princeska... ''Potem ga ne smeva pustiti čakati,'' je zamrmral na njene besede, ko se je med razgledovanjem po vrtu za trenutek obrnila nazaj k njemu, preden je njen pogled spet zasanjano odtaval proti drugi strani cerkve. Preko vrta se je zopet razlezla Drusillina srhljiva pesem, ob kateri bi se marsikomu naježile dlake in ki je na Spika delovala podobno kot kakšen urok, saj se je takoj brez razmišljanja z elegantnimi koraki podal za njo kot kakšna lutka, ki je ostala brez lastne volje. Lahko je čutil, kako se je globoko v njemu vnel nemir, vendar pa se tega čustva nestrpnega pričakovanja z njegovega ledeno hladnega obraza ni dalo razbrati. Po izgledu je prav dobro spominjal na starega Spika, ki je bil brez slabe vesti zmožen najokrutnejših zločinov; z odsotnostjo vsakršnega leska v očeh, ki bi kazal na to, da se za njimi skriva občutljiva duša. In tudi počutil se je tako – vse dokler se tudi sam ni prikazal izza vogala cerkve in s svojim hladnokrvnim pogledom uzrl nenavaden prizor pred seboj. Njegove zenice so se v temi skorajda prestrašeno razširile, medtem ko se je demon v njem kar zvijal od navdušenja. Okamenelo je obstal in s celo mešanico čustev v sebi zrl v svetlolasega fantka, ob katerem je čepela Drusilla in dajala vtis materinske naklonjenosti. Enostavno zmrznil je ob pogledu na dečkove prestrašene oči, katerih barvo je lahko razločil navkljub svoji oddaljenosti. Čutil je Drusillin pogled na sebi, ki mu je velel, kaj mora storiti, vendar pa je bil v sebi vse preveč pretresen, da bi ji ga zmogel vrniti. Počutil se je kot da bi se v svoji notranjosti prelomil na pol – na dušo in svojo demonsko stran, ki sta si sedaj zrli iz oči v oči, pripravljeni za bitko nadvlade. Spiku se je zdelo, kot da pravzaprav tone v globoko brezno črnine, da se oddaljuje od realnosti in izginja v nič, čeprav se z dušo in telesom še vedno ni premaknil niti za ped. To ni bila resničnost; to je bila le nočna mora, iz katere se bo vsak čas prebudil in si olajšano oddahnil... Toda sekunde so se vlekle in namesto, da bi prizor pred njim začel bledeti, je postajalo vse skupaj čedalje bolj groteskno. Iz tega stanja zamaknjenosti ga je predramil šele Drusillin dotik, pri čemer ga je ob njenem šepetu na uho zmrazilo do samih kosti. Moral ga bo ubiti; tega nedolžnega in prestrašenega otroka, ki se je šele dobro začel zavedati sveta; ki je imel pred seboj še vse življenje, vse radosti in vse bolečine - nemočno bitje, ki bi ga moral pravzaprav varovati. Ne morem... se je oglasila njegova vest, pri čemer se je Spike kot v iskanju nekakšne podpore pri njegovi neodločnosti ozrl proti Drusilli, ki je stala nekje za njim in ga motrila s svojim tipičnim pogledom in nasmeškom na ustnicah, ki so še vedno nemo prepevale o plesu smrti in prigovarjale njegovemu demonu. Zbal se je tega drugega glasu, ki je zahteval od njega, da pokaže svojo pravo naravo, da se končno prepusti užitku in pozabi na nesmiselno samo-zatajevanje, ki mu je omejevalo dostop do vsemogočnosti. ''Me lahko odpeljete domov, gospod?'' je deček nestrpno vprašal, pri čemer je moškemu pred seboj očitno dovolj zaupal, da ni pomislil na to, da bi bil beg vsekakor boljša rešitev. In to je bilo za Spika ponoven udarec, ki je razklal njegovo dušo, namesto da bi okrepil njegovo zavezanost k temu, da mora pomagati nemočnim v stiski. Kajti po eni strani si je še vedno želel... Demon v njemu pa se je ob tem samo krohotal v pomilovanju njegove neodločnosti. ''Gospod?'' je deček boječe zašepetal, ko je s svojimi velikimi modrimi očmi prestrašeno zrl v bledoličnega moškega pred seboj, ki se mu je s počasnimi koraki nekako odsotno začel približevati. Spike je vedel, da je dečkova usoda hkrati tudi njegova – določila bo, kateri strani resnično pripada – dala mu bo končen in gotov odgovor na to, kdo v resnici je. Če ga ubije, si bo pridobil nazaj mesto ob Drusilli – kamor je že od nekdaj spadal; če pa ga reši, bo sicer kot že nič kolikokrat dokazal svojo človeškost, toda le kaj bi s tem pridobil? Kaj je s tem kadarkoli pridobil? Popolnoma ničesar... Razen izganjalkine naklonjenosti, čeprav je v bistvu potreboval njeno ljubezen, kratkotrajne občutek moralne zmage, toda kakšno zadovoljstvo je bilo to? Le zakaj bi moral še naprej živeti v bolečini in ljubezenski razočaranosti, občutkih krivde, zadržkov in samopomilovanja? Zakaj bi se v agoniji moral še naprej boril s samim seboj ter se trudil reševati svet, če pa mu to v končni fazi ne more spremeniti usode, ki ga je čakala po smrti? Zakaj bi reševal duše in zatiral vampirja v sebi, ko pa bi namesto tega lahko samo užival po mili volji, počel to, za kar je bil ustvarjen, vse dokler se njegova pot ne konča v peklu? Zakaj bi se trudil rešiti svet, ko pa ga je bilo enostavneje in vsekakor bolj zabavno uničevati? V končni fazi je pa je bilo vseeno... ''Mi zaupaš?'' je Spike odsotno vprašal fantka, ko se mu je že čisto približal in tako kot Drusilla malo prej počepnil k njemu, da se mu je lažje zazrl v nebesno modre oči, ki so nekako spominjale na njegove lastne. Bile so oči, v katerih je Spike lahko videl odsev svoje lastne nebogljene duše, katere se je demon v njem želel po vsej sili znebiti. In bilo je samo še vprašanje časa, na katero stran se bo nagnila tehtnica - na stran življenja ali smrti?

Kako smešno – še vedno je okleval, še vedno premišljeval. Po tem, ko je postal nekako odsoten, se mu je spet približala. Potreboval je namreč nekoga, ki bi mu prigovarjal, nekoga, ki bo poskrbel za to, da se nekaj v njem spet zbudi. Tako dolgo že ni ubijal, da je potreboval vzpodbudo. Ona je morala to storiti namesto njega. Ali pa samo malo nakazati.. pokazati, kako odlično je delo. Počasi se je spet približala fantu in Spiku, ki je čepel ob njem. S prsti je nežno zdrsela po Spikovi usnjeni jakni, pogled pa fiksirala na majhnega fanta, ki ne bo dočakal jutra. "Seveda ti zaupa, Spike," je dejala in se nasmehnila proti fantu, svojega srčnega izbranca pa ni pogledala – toda ni se premaknila k dečku, še vedno je ostajala pri Spiku. S svojo tanko roko je zdrsela po njegovi jakni navzgor, po vratu in po laseh, na koncu pa se s konicami prstov ustavila pri njegovem licu in ob tem zaznala, da to ne bo dovolj. "Oh, Spike.." je spet počasi začela in se ozrla v nebo, proti zvezdam, ki so žarele v temni noči. Kako lepe so bile.. "Še vedno odlašaš. Še vedno ne igraš po pravilih. In igra je tako enostavna.." Njen ton se je spremenil v delno hladnega, užaljenega in nezadovoljnega – razočaranega. Stopila je k fantu in s kazalcem zdrsela po njegovem licu, na katerem je lahko začutila osušene solze. Jokal je, ker ga je bilo strah. "Ne boj se, ljubi fantek," se mu je nasmehnila. "Vse bo v redu, kmalu boš kot nov." S koncem stavka se je šele nakazala dolga rana vzdolž njegovega lica, iz katere je vrela kri. Fantu so se po licih ulile solze, a nje to ni ganilo – niti malo. Neusmiljeno ga je zgrabila za roko, tako kot malo prej Spike njo samo, ga dvignila in potegnila za seboj prosti Spiku. Dovolj je bilo čakanja, čas je bil, da se igre začnejo. Ustavila se je pred Spikom in mu namenila svoj sprevržen nasmešek, nato pa spet ponovila potezo, s katero je za Spika poskrbela že prej. Njegov jok, njegova bolečina in njegovi kriki na pomoč so bili samo pesem za njeno srce. Med tem, ko sta uničevala sladko življenje v njem, ga ni mogel dobiti nihče. Izganjalke ni bilo in samo ona bi mu lahko pomagala – vsi ostali so bili proti njima nični in dejstvo je bilo, da ju bo, ko bo Spike spet zaživel kot včasih, nemogoče ustaviti.
Z blazinico prsta je zdrsela po fantovi zarezi na licu, nato pa ga kot breztežen predmet surovo odvrgla, da je s hrbtom udaril ob steno cerkve in padel. Ni izgubil zavesti – v trenutku se je spravil v sedeč položaj, objokano je skušal najti rešitev ob cerkveni steni. Joči, fant, a to ti ne bo pomagalo.. "Toda zdaj boš igral po pravilih." S prstom je zdrsela po lastnih ustnicah, da se jih je fantova kri oprijela kot kakšna barva; zažarele so v soju lune. Počasi, v svojih plesnih korakih, se je spet približala svojemu izvoljencu in ko je bila dovolj blizu, da je lahko šepetala, nerazločno dejala: "Kajne, da se jih boš držal..?" Z dlanjo je zdrsela po njegovih prsih, pogled pa priklenila na njegovega. Čas je bil, da se uda življenju, ki mu je že tako dolgo namenjeno. Zato ga je ustvarila, ker je videla njegov blišč, ker je vedela, da mu bo uspelo.. Zakaj se je blatil z bojem proti tej človeški strani, ki ni bila niti resnična? Bila je plod njegove domišljije, zgolj ideja, ki je prispevala k temu, da se je spremenil, a kriva je bila zgolj železna volja in želja po novem. Duša? Laž, ki so mu jo nalagali toliko let. Končno je imel priložnost, da pozabi nanjo. Toda še zdaj, ob tako enostavni nalogi, mu je morala pomagati.. Če si ga ne bi tako silovito želela nazaj, bi ga pustila tam v trenutku, ko je v njegovih očeh opazila goreč plamen usmiljenja. Stari Spike ga ni imel in bil je močan. Ta, nov in nenavaden, njej nepoznan, je imel v sebi nekaj, česar ni želela. A kaj naj bi storila, ko pa je bil vendar očitno tako neodločen..? Morala je pomagati, četudi to ni bila ravno ena od njenih vsakdanjih navad.
Z roko je zdrsela za njegovim plaščem in se privila k njemu kot majhna punčka iz cunj, vsa nežna in ranljiva, čeprav je bila najbrž tisti trenutek veliko močnejša. Z drugo roko je zdrsela po njegovem ramenu, za njegov vrat, nato pa končno položila svoje ustnice na njegove – in na njenih ga je čakal prav poseben posladek. Njegova kri je morala vplivati na Spika – sicer več ni vedela, kaj naj še stori. To je bila ideja in ta je morala delovati, ta ga je morala pripeljati nazaj, ga pripeti k njej kot njen neločljiv del.
Odmaknila se je od njega in ga počasi premerila, samo zato, da bi videla, kakšen je bil izraz na njegovem obrazu – se je res kaj spremenilo, kot je verjela, da se bo? "Čaka te," je pokazala v fantovi smeri; še vedno se je pritiskal ob steno, kot da je verjel, da ga bo le-ta obvarovala igre, ki jo je želela pred seboj videti Drusilla. Ne, ničesar ga ne bo obvarovala. Skrajni čas je že bil. Nekdo je moral umreti..

Nič ni kazalo na to, da se je imel Spike namen kaj kmalu odločiti, kaj bo storil s fantom pred seboj, in najbrž bi še lep čas samo odsotno zrl v njegove nedolžne oči ter premišljeval o lastni usodi, če se mu ne bi Drusilla v tistem trenutku približala. Še vedno je potreboval njeno vodstvo; potreboval je njen pojoč šepet in zapeljive dotike, ki so poveličevali demona v njem in senčili njegove šibkosti. Strah v njegovih očeh je zaradi Drusillinega posredovanja kmalu zamenjala popolna praznina, da z njegovega obraza ni bilo moč razbrati več ničesar. Tako kot malo prej je od njega ostala samo še lutka, ki je čakala na sprožilo za premik. Zaradi razočaranosti, ki jo je zaznal v Drusillinem glasu, ga je postalo na nek način celo sram, hkrati pa je ravno iz tega občutka vzniknila jeza, ki je na plan zopet klicala njegovo demonsko stran. Po vsem tem je bil še vedno tako prekleto šibek... in samo en preprost ugriz ga je ločil od tega, da bi zopet posedoval vso nekdanjo veličino. Res je bil patetičen. Spike se še vedno ni premaknil z mesta, prav tako je njegov pogled ostajal uporniško uprt v mladega fanta, ki je bil sedaj sodeč po njegovem izrazu na obrazu že blizu groze. V duši ga je zaskelela rana, ki jo je Dru zadala fantu, vendar je v nekakšni trmi ob tem samo stisnil ustnice in se prisilil k ignoriranju zahtev svoje vesti. Želel si je le, da bi bilo vsega tega, te nočne more, že enkrat konec. V sebi se je zopet zdrznil, ko je Dru dečka tako neusmiljeno privlekla bližje k njemu, vendar pa se je tokrat pred ponovnim zlomom obvaroval tako, da je odvrnil pogled od njega ter namesto tega svojo oporo poiskal v Drusilinih očeh. Kajti v njih je bilo vse, česar sam tisti trenutek ni imel – bile so polne obljub, takšnih in drugačnih, bistveno pa je bilo seveda to, da je Spike verjel sleherni izmed njih. Še vedno je tesno stiskal svoje ustnice in se, ko je Drusila dečka z vso silo vrgla ob steno cerkve, v sebi sicer zdrznil, vendar pa na zunaj ostajal popolnoma neprizadet. Vso svojo pozornost je namreč še vedno namenjal vampirki pred seboj, kot da bi ji skušal dokazati, da ga njena krutost ne more ganiti. Stal je tam in čakal na njeno bližino; čakal je njene dotike in krvavi poljub, ki je nosil vonj po smrti. Hotel je, da pride ponj... In res – zopet se mu je vrnila tista lahkotnost, zopet so zagoreli plameni, v katerih se je njegova duša spreminjala v pepel. Lahko je slišal njene krike in ker so ga le-ti še vedno skušali odvrniti od skušnjave, se jih je še toliko odločneje prizadeval utišati. Dečkova kri na Drusillinih ustnicah je bila kakor ključ, ki je po letih pozabe odklenil vrata zlu, ki je ves ta čas mirovalo v njemu. Sedaj jih je moral samo še odpreti in zakorakati skoznja nazaj v kraljestvo, ki mu je že od nekdaj pripadalo. V sebi je vzdrhtel v nenavadnem valu energije, čemur je sledila neznosna želja po zadovoljitvi vampirske sle. Njegov obraz se je spačil v masko krvoločnosti, pri čemer so bile Drusilline nadaljnje besede že povsem odveč. Sunkoma se je obrnil proti fantu, ki se je v grozi stiskal ob steno cerkve, in iz sebe spustil zverinski glas sestradane živali. Zdelo se mu je, kot da je bil pravkar osvobojen vseh okov, toda časa, da jim uspešno uide ni imel več veliko na pretek. Še je slišal krike svoje duše, kar pa ga je samo še bolj razjezilo. Hotel jih je utišati, hotel se je počutiti mogočnega in hotel je uničiti ta usmiljenja vredni obrazek pred njim, ki mu ni pustil, da bi se izrazil v vsej svoji zlovešči veličini. V nekaj trenutkih je bil pri dečku in ga brez odlašanja z roko zgrabil za vrat ter ga kot utrgano cvetlico lahkotno dvignil k sebi. Z drugo roko ga je objel okrog telesa, da bi umiril njegove ude, z enim samim gibom spretno izpostavil njegov vrat in samo še usekal. Svoje podočnike je divje zapičil v to mlado meso in žejno pil iz reke mladega življenja, vse dokler ni iz njega odtekla še zadnja kaplja krvi in je iz njegovih široko odprtih oči zrla sama smrt. V sebi je gorel in kri je pela v zmagoslavju. Čutil je mogočnost in vso nekdanjo veličino – kriki duše so potihnili in zdelo se je, kakor da bi se ponovno rodil. Nobenega občutka krivde, nobene slabe vesti – čisto zadovoljstvo. Njegova duša je bila premagana... Da je dojel resničnost svoje spremembe, je potreboval kar nekaj dolgih trenutkov, nato pa si ni mogel kaj, da ne bi iznenada izbruhnil v zlovešč krohot, ki je raztrgal tišino zapuščenega vrta in se kot zla slutnja razširil preko celotnega Sunnydale-a. Krohotal se je proti luni, ki je osvetljevala to grozljivo podobo pravkar prebujenega zla ter se lesketala v še vedno topli krvi, ki je mezela izza kotičkov Spikovih krvavih ustnic. Končno je bil osvobojen! Ko se je njegov smeh končno le polegel, se je s pogledom ozrl proti Drusilli - njegovi odrešenici, njegovi princeski... ''Ljubezen moja,'' je dejal vzneseno in truplo dečka malomarno odvrgel na tla, kot da bi šlo le za vrečo prazne slame, nato pa se ji med uživaškim oblizovanjem ustnic končno le približal. ''Moja princesa...'' jo je ponovno nagovoril in se še kar zlovešče smehljal, nato pa jo odločno dvignil v svoje naročje ter se z njo v rokah zavrtel okrog svoje osi. Veter, ki ga je pri tem povzročilo njuno gibanje, je s tal vzdignil snežinke, ki so zaplesale okrog njunih teles, medtem ko se je velika srebrna luna krohotala skupaj z njunimi zlobnimi srci. Zrl ji je v oči, nato pa njune ustnice združil v silovitem poljubu krvave strasti. Končno sta bila zopet eno - s krvavim poljubom združena v tem smrtonosnem plesu praznovanja njegove vrnitve.
In to je bil šele začetek...

Zgodilo se je, sprejel je svojo usodo in zaživel z njo – in to je na njen obraz zvabilo nov val navdušenja, saj ji je vendar uspelo, kar bi sicer uspelo malokomu. Prišla je, ujela Spika v svojo mrežo in ga spremenila, mu omogočila vso to mogočnost teme, ki se ji je imel namen upreti samo zaradi ljubezni do majhnega, nepomembnega dekletca.. toda zdaj je bila pozabljena. Zdaj je bila tukaj ona in ni imela namena dovoliti, da bi ji kmalu spet ušel ali da bi našel ljubezen pri kakšni nemočni svetlolaski, ki ga ni zares poznala in je od njega hotela, kar ni bil on. Ona pa ga je poznala in njej je lahko zaupal z življenjem, samo zato, ker je bilo očitno, da se mu ne bo izneverila. Bila je njegova vampirska mati, njegovo življenje je bilo v njenih rokah. Zares, ponovno. Zaplesala bi lahko z njim, a tisti trenutek je samo nestrpno stala na mestu in ob tem, ko je neusmiljeno zagrizel v dečkov vrat, je Drusilla nemirno in hkrati navdušeno poskočila na mestu in tiho zacvilila od veselja. Predal se je svoji resnični strani, svojemu pravemu jazu.. Dovolil je, da ga je prevzel. Opazovati ga, ko je iz mladega fanta počasi sesal vse življenje, ki je teklo po njegovih žilah, je v njej obudilo samo veselje, samo pričakovanje nad vsem, kar bo temu še sledilo. Ravno tako bo, kot v pragi.. je zadovoljno pomislila. Kričali bodo in rotili.. dokler od njih ne bo ostalo ničesar več. Pogled na fantovem izrazu je izražal grozo, grozo, ker tega ni pričakoval. Izgubil je življenje, četudi ga je komaj začel in ob tem je lahko trpel zaradi bolečin in nekako pričakujoče gledal Drusillo, kot bi zares verjel, da mu bo pomagala. Fant, pomoči tukaj ni, je pomislila. To je točka, od katere ni vrnitve, to je sladka smrt, ki ti je bila namenjena že ob rojstvu, zapisana v svetleče zvezde.. Uživaško je zrla v njegove oči, dokler niso le še kot mrtev odsev zijale v daljavo; takrat je pogledala k Spiku, ki je odvrgel njegovo težko telo in se zakrohotal k luni. Na njen bled obraz se je prikradel zadovoljen nasmešek, ki je kazal na to, da je končno dosegla to, kar je želela. Ubogal jo je, dal ji je točno to, kar si je želela. Bil je nazaj, vrnil se je k njej, kot se je otrok vrnil k materi po tem, ko se je za dolg čas izgubil. Toda ko se je vrnil, je ostal pri njej. Za vedno..
Dvignil jo je v svoje naročje in jo zavrtel, kot je to počel včasih, v dobrih starih časih, ko sta skupaj povzročala kaos in uničenje, smrt in trpljenje. Glavo je nagnila nazaj, da so njeni lasje zaplesali s snežinkami in iztegnila je roke, da bi lahko ulovila kakšno snežinko, da je lahko pozdravila luno in da je lahko proslavila zmago. In spet bosta lahko povzročala uničenje, ko pa je bil končno Spike spet njen. Njegova usta, ki so se združila z njenimi, so tvorile enega izmed ubijalskih poljubov. Čutila je lahko sladek okus krvi, ki se je še vedno držal njegovih ustnic in okus po pepelu je izginil. Spet je bil močan, v njem pa je gorel ogenj strasti, ubijalskega značaja, ki se je naselil v njegovo srce in končno pregnal tisto trapasto dušo, ki tako ali tako ni imela nobene funkcije. Kar bila je tam, ta duša, in če bi bila resnična, bi ga ustavila – pa ga ni, in vedela je zakaj. Roke je ovila okrog njegovega vratu in se tesno privila k njemu, da bi mu samo dodatno pokazala svoj nenavaden način ljubezni, ki jo je gojila do njega, takšnega, kot je bil v resnici – brez duše. Res je bila le-ta tisto, kar je vedno trdila. Bila je lažno upanje, ta duša, ki sta si jo omislila tako Spike, kot tudi Angel. Služila ni ničemur, izjemoma morda nekakšnemu zgrešenemu idealizmu. Toda ta je bil v mislih, ne pa v srcih. V srcih jim je namreč vedno bivala želja po mučenju, saj so bili navsezadnje bitja teme. Ko se je odmaknila od njega, je s pogledom ljubeče premerila njegove oči, ki so sijale v novem sijaju. "Kako lepo si to storil." je dejala in se nasmehnila ob misli na mrtvo truplo, ki je ležalo ob cerkveni steni. Ravno to je imela v mislih, ravno to je bilo tako.. popolno. Kot je William storil vedno po tem, ko je izgubil življenje in se spremenil v vampirja, kot je Spike storil vedno, ko sta se kjerkoli zabavala, kakor sta se hotela. "Iz njegovih oči je vela groza.. in iz tvojih plameni." Zarežala se je in nekoliko nagnila glavo, nato pa Spiku naklonila še krajši, bežen poljub, s katerimi se je samo dotaknila njegovih ustnic, a kljub temu je v njej še vedno plesal ogenj, nato pa dovolila, da jo je odložil na tla in ob tem se je prešerno nasmejana ozrla po praznem vrtu. "Ali je čas, da greva kam?" je nasmejano vprašala in z roko spet zdrsela po njegovih prsih, se na nek način naslonila nanj. Spet se je počutila nekoliko slabše, kot da bi moč lune bledela, kot da bi se na nebu počasi risal dan in kot da bi se izgubljala v nesmiselnosti, ki je imela svetlo točko, njenega ljubega, ki se je spet vrnil, popolnoma prerojen, a popolnoma enak. "Ali se mi samo zdi.." je zmedeno zamrmrala. "Ali pa luna res slabi?" Pogled je prikovala na polno luno, ki je sijala na nebu, močno, kot prej. Toda njej se je zdelo, da počasi izgublja na veljavi. Se je morda res bližal dan? Ali je bil čas, da se kam umakneta?

Spikove ustnice so se razlezle v nasmešek ponosa, ko je Dru pohvalila njegovo dejanje – ubijanje, v katerem je bil že od nekdaj najboljši. Prav gotovo je imel za seboj najširši možen spekter svojih žrtev –vse od nedolžnih otrok, preko izganjalk pa do demonov in celo pripadnikov lastne vrste. Lahko je ubijal kogarkoli in kjerkoli, samo da bi prišel do svojega cilja in zavedanje le-tega mu je sedaj samo še krepilo občutek vsemogočnosti in prepričanosti v to, da ga nihče več ne more ustaviti. Niti Buffy. Končno si bo lahko vzel vse tisto, kar bi že davno tega moralo biti njegovo – sedaj ko ga Angelus ni mogel več ogrožati, je bila Drusilla samo njegova, in to je bilo vse, kar je potreboval ob sebi. Ostalo bo končalo pod njima... ''Kot v dobrih starih časih,'' je pritrdil na njene besede, preden so se njune ustnice ponovno združile v bežnem poljubu. In vedel je, da bo ta ogenj iz njegovih oči kmalu prevzel celoten Sunnydale. O, da... gorelo bo kot v Pragi – to ušivo mesto, ki je (ironija pa taka) še vedno stalo tam samo zaradi njega in njegovega žrtvovanja za dobrobit človeštva. Kar gnusilo se mu je to dejstvo, toda po drugi strani brez tega ne bi bilo nobene zabave. Previdno jo je odložil nazaj na tla kot kakšno krhko peresce in jo s svojim pogledom pozorno spremljal pri njenem lahkotnem gibanju, ki je spominjalo na lebdenje duha. Ob njenem vprašanju se je sam pri sebi namuznjeno zamislil in ji med opazovanjem tistih nekaj snežink, ki so še krasile njeno kot vedno urejeno pričesko, naklonjeno pustil dotike, s katerimi se je naslanjala na njegove prsi. S svojimi prsti je nežno zdrsel vzdolž njene rame, pri čemer se mu je na obraz zopet prikradla tipična zloveščnost. Places to go, slayers to kill... Zabavala ga je misel na dejstvo, kako dobro je poznal Izganjalkine navade. Lahko je predvideval, kje in s kom se je sedaj nahajala, poznal je vsak njen korak in njeno sleherno misel. Toda ta noč ni bila namenjena temu, da bi se z njo spustil v igro smrti – čeprav je bil prepričan, da le-tej tokrat nikakor ne bo ušla -, saj je imel v mislih nekaj veliko bolj podlega. Spomnil se je nezadovoljnega pritoževanja demonov, pri eni izmed partij mačjega pokra, nad tem, da podzemlje že dolgo ni bilo tako neorganizirano. Sicer je imelo veliko potencialov, a nobenega pravega vodje, ki bi jim vrnil vizijo o globalnem uničevanju sveta. To je bila vsekakor informacija, ki bi jo Spike z dušo takoj prenesel do Buffy, zdaj pa je bilo več kot očitno, da jo bo raje uporabil v svojo in Drusillino korist. Sedaj se je tudi sam ozrl proti luni, ki se njegovemu očesu ni zdela nič drugačna kot prej, pa tudi do jutra je ostajalo še kar nekaj ur. Ne, nič ni bilo narobe s časom – le mesto je postalo neprimerno. ''Čas je, ljubezen moja,'' je končno oznanil in se spet ozrl navzdol k Drusilli, ki se je zdela tako zelo šibka v primerjavi z njegovo pokončno držo. ''Podzemlje potrebuje princeso,'' je dodal z mehkim glasom, ki pa je v sebi skrival podton zloveščnosti. ''Luna se samo boji teme, ki prihaja...'' je nadaljeval vzneseno in s prsti zdrsnil proti Drusillinemu vratu, ''...z nama.'' Njegova dlan je končala na njenem hladnem licu in ga ljubeče zaobjela, pa čeprav se je v njej skrivala silna moč ubijalske sle, ki je samo še čakala, da se ponovno sprosti. Spike je bil pripravljen pomesti z vso temnostransko navlako, če bi se le-ta poskušala upreti njunemu prevzemu vodilnega položaja v podzemlju. V kar pa je močno dvomil, saj jima je bilo to navsezadnje usojeno. ''Pripravljena, da spet zasedeš svoj prestol?'' jo je vprašal, čeprav ni potreboval njenega odgovora, ter v svojo dlan ujel njeno, nato pa si jo ponesel k svojim ustnicam in ji ob rahlem priklonu namenil poljub. Pri tem ji je ves čas izzivalno zrl v oči, nakar se mu je na obraz zopet prikradel tisti tipični nasmešek. Še vedno držeč jo za roko se je ponovno vzravnal, nato pa jo elegantno – kot da bi jo peljal na plesišče - povedel naprej proč od cerkve in pozabljenega trupla ob njej. Bil je čas, da naznanita svojo vrnitev. In kje drugje bi bilo za to primernejše mesto, kot ravno v starem skladišču, ki je bilo tudi sicer uradno zbirališče temnostrancev in središče za kovanje najbolj zlobnih načrtov. Navsezadnje pa je bil tam tudi njun stari dom...

Videla je lahko, kako ga je njena pohvala razveselila. Ampak saj si jo je vendar zaslužil, premagal je samega sebe, patetičnega človeka v sebi je spet dvignil na raven demona in pokazal, kako močan je v resnici. Vse pomilovanja vredno trudenje, da zaživi kot dober človek, ga je očitno minilo, kot para, izpuhtelo v hladen zimski zrak. Spet je bil samo njen in bil je pripravljen plesati na njeno glasbo; to jo je vznemirjalo, ker je vedela, kaj vse lahko stori samo s tem, ko ga za nekaj lepo prosi. Spet bodo plesali v ognju, spet kričali zaradi plamenov, toda ona se bo smehljala in on bo svoje roke ovil okrog njenih bokov in z zlobnim nasmeškom bo opazoval, kako bosta iz njihovih bedastih obrazov izbrisala še zadnjo sled veselja. In potem bodo mrtvi, črvički se bodo plazili po njihovih razpadajočih telesih in kri bo vsepovsod, sušilo jo bo bližajoče se pomladno sonce. Samo ona dva bosta ostala, kot bogova na tem svetu. Njuna bo zadnja beseda. In tista punčka, tista svetlolasa izganjalka bo skušala udariti nazaj, toda nemočna bo. Ali ji ni bilo jasno? Proti njima ni mogla ničesar. Ni imela ničesar, s čimer bi ju premagala. Imela je samo svojo moč izganjalke, toda on jo je lahko strl. Ne zaradi svoje moči, ampak zato, ker se je zanašala nanj. Tako nepremišljeno je vlagala vanj vse svoje zaupanje.. saj jo je navsezadnje lahko čutila! Blodila je v temi, verjela, da ravna pravilno. Toda zapihal je nov veter, nosil je spremembe, dišal je po smrti.. In Spike ga je lahko vohal, le ona je bila tako neumna, da ga ni začutila. Ne boj se, Izganjalka, jo je potolažila v mislih, četudi je vedela, da je svetlolaska ne more slišati – ali pač? Tudi ti boš kmalu okusila smrt.. Z novim Spikom je lahko manipulirala, toda sama je to razumela zgolj kot izkazovanje ljubezni, ki jo je čutila do njega. Bil je njen, pripadal ji je in kako bi to bolje pokazala kot s tem, da ga je vodila skozi vse te neumnosti, to nepremišljeno zaljubljenost v izganjalko? Zbudila ga je iz sanj in ga privedla na realna tla. Bil je bitje teme, tako kot ona. Samo pokazati je moral, da se tega še predobro zaveda.. in to je danes storil. Zdaj ni bilo dvomov; pred njima je stalo samo še eno majhno, nepomembno dekletce, katere kri je dišala obema, ker je bila tako močna. Samo še ona je bila na poti, potem pa bodo zvezde spet zaplesale. Ob njegovih besedah se je zadovoljno zasmejala. Ona bo spet njegova princesa.. toda kje so vse njene lutke? Zbegano je ustavila smeh in pogledala proti luni, ki je bledo sijala. Uboga luna, se je zabliskalo v njenih mislih, toda rekla ni ničesar; nemo je spet pospremila Spikove besede in v njenih očeh se je spet zalesketalo, čeprav jo je mučila misel na to, da je nekje gospodična Edith skupaj z drugimi lutkami s svetlečimi lasmi čakala nanjo, ona pa je pozabila.. pozabila je, kje jo je pustila. Toda navsezadnje ni bilo nobene potrebe po teh lutkah. Pustila jih je lahko za seboj – zdaj je imela nov vir zabave. Njen pesnik se je vrnil k njej in vedela je, česa vse je sposoben. Pozabila je lahko na gospodično Edith; tako ali tako ji je morala zavezovati oči, ko pa je bila ves čas tako neposlušna.. Njen William pa je bil vedno ubogljiv. In vedela je, da bo tak tudi tokrat. Navsezadnje je tudi sam komaj čakal na bolečino, ki jo je bil sposoben povzročiti. To je bila njegova umetnost; slikal je smrt in to je počel z užitkom, pa tudi z vso nadarjenostjo, ki jo je premogel. Pokimala je Spiku, ki jo je že vodil stran od cerkve, med tem pa z zadovoljstvom, ki se je mešalo s kančkom strahu, naznanila: »Mesto že trepeta. Slišiš, kako je njihovo dihanje naenkrat postalo neenakomerno?« Ona ga je lahko jasno slušala. Bali so se, čutili so lahko, da se nekaj pripravlja – niso pa mogli vedeti, kaj je ta nekaj. In to jo je neizmerno veselilo. Čas je bil za njeno zabavo, za to, da njen smeh spet odmeva in za to, da ognjeni plameni požrejo vse te lične hišice pred seboj. Njim neznana sila je prihajala. Če so čutili strah, so bili neumni. To, kar jih je čakalo, je presegalo meje normalnega strahu. Čakala jih je nenačrtovana in neizbežna apokalipsa. »Čutijo lahko strah, še preden je ta pred njimi. Kako nenavadno,« je nadaljevala. »Toda navsezadnje nimajo pojma, kaj jih čaka. To, kar pričakujejo, je samo kanček tega, kar bodo dobili.. Midva bova plesala na njihovih ostankih.« Namuznila se je in ob tem rahlo brcnila ob mlado truplo, mimo katerega sta se sprehodila v noč.

[Nadaljujeva po obnovi, yes? ]