Winter party at the Bronze

"Vampir."Celo v mislih je besedo izrekel z nepredstavljivim zaničevanjem in gnusom. Spet so ga preplavili spomini na srečno otroštvo, starše, lep dom... In nato na dejstvo, da se je vse skupaj nenadoma končalo. Toda začelo se je nekaj novega. Večdnevna izkušnja mučenja, zaničevanja in bolečine. Divje sovraštvo do te vrste bitij je v njem kakor nepogasljiv ogenj gorelo sovraštvo. Reve. Vsi skupaj so reve! petdeset proti tri, eden od treh je bil otrok. Zares pogumno, ja. Pa vseeno jih je polovica pomežrla še preden so se lahko dotaknili kateregakoli od teh treh. Zatem pa več ni bilo rešitve. Prišla je smrt... Nato pa žalost in bolečina, ki sta ga spremljali skozi vsa ta leta.
Skozi te spomine je še kar naprej stiskal jekleno dlan, v kateri je držal vampirjev vrat. "Buffy? Ja, je šla za nekom."je rekel. "Ampak to tebe ne bi smelo skrbeti. Tebe naj skrbi tvoja lastna usoda."je zagrozil, vendar se je odločil poslušati.
In bilo je zelo dobro, da se je tako odločil, saj je v neznančevem glasu zaznal močno obžalovanje in kaj kmalu je postal prepričan, da je ta vampir na svetli strani, kar je še sam potrdil. Začel je popuščati prijem, dokler ni roke čisto razklenil. "Prosim, oprosti za to. V sebi imam zakoreninjeno sovraštvo do temnostrancev in moja reakcija je bila prenagljena."se je na kratko opravičil in upal, da bo nezanec razumel in opravičilo sprejel.
"Zapri oči in obenem izdihni. To bo odpravilo pritisk, ki ga zdaj čutiš v očesih."mu je tiho svetoval, se spravil na noge in ponudil roko, da bi ga potegnil na noge. "James sem. Vendar me samo Izganjalka tako kliče. Vsi ostali me kličejo Gemino. Najprej te bom spravil v red, nato pa se lahko pogovoriva."se je predstavil in se nasmejal, česar pri njem pred nekaj leti ne bi bilo videti. "Greva nekam stran, saj te ne morem zdraviti med temi nevedneži... Še križali bi me." je predlagal in z glavo pomignil proti vratom, kjer zagotovo ni bilo nikogar.
Morda pa bo le izvedel kaj se dogaja v tem malem, a zelo razburljivem mestu. Čeprav je že kar lep čas sumil, da se nekaj dogaja, je potreboval tudi potrditev, ki jo bo zelo verjetno dobil po pogovoru z Adamom. Nekako mu je zaupal, saj je odkrito govoril in je zares obžaloval dejstvo, da je vampir. Zares je hotel živeti, vendar, kdo pa ni hotel živeti? Toda na to vprašanje si je lahko takoj odgovoril. Jaz. On pa je v svojem življenju imel nekaj velikega. Morda ljubezen? Verjetno res, saj se je le zaradi te splačalo vztrajati na tem od boga pozabljenem, propadajočem, zla polnem svetu.

Moral si je oddahniti, ko je izvedel, da je Buffy šla. Najverjetneje za Spikom, torej se bo to prej kot slej končalo. Adamu bi se najbrž moralo zdeti zanimivo, da je ves ta čas tako brez dvoma zaupal izganjalki. Navsezadnje je bila Buffy tista. In za njo je bil pripravljen storiti tudi vse. Občudoval jo je in tako dalje, ampak celotna situacija je bila drugačna, kot je zvenela. Ampak kakorkoli že, ni dvomil, da bo Buffy uspelo.
"Oh..." Moral je izpustiti ta vzdih, ko je neznanec še bolj stisnil njegov vrat in je Adam lahko skoraj čutil, kako so mu oči rahlo izstopile iz očesnih jamic. Na to bi lahko gledal kot zanimivo novo izkušnjo, če mu tokrat ne bi grozila smrt. Skoraj bi se spet namrščil, potem pa se je opomnil, da mrščenje boli, zato je raje odnehal.
Z zanimanjem je poslušal odgovor. Zakoreninjeno sovraštvo do temnostrancev? Če je tako pomislil je tudi on čutil nekaj podobnega, a ne tako močno, kot je to najbrž občutil moški pred njim. Moral je priznati, da so bili vampirji vse prevečkrat kruti. Nekateri si preprosto niso zaslužili živeti. Moral se je popraviti. Večina od njih si ni, in prav gotovo je v to skupino spadal tudi on sam. Njegovo pozornost je spet pritegnil moški, ki je popustil prijem okrog njegovega vratu in raje je ubogal njegova navodila. Oči je zaprl, ob tem pa tudi izdihnil. Pritisk v njegovih očeh je res popustil, zato si je oddahnil. Morda pa bo naposled le preživel ta večer. Sprejel je ponujeno roko in vstal, ob tem pa zanemaril rahlo vrtenje v glavi. Zavedal se je, da je najbrž izgledal grozno. Zlasti njegov obraz. Ampak najbrž ni bil pretirano razpoznaven, zato se s tem ni obremenjeval.
"Gemino torej." Z zanimanjem je pogledal moškega pred sabo in pokimal. "Me veseli." Najbrž to ni bila ravno primerna fraza, ampak ni si mogel pomagati. Spet je pokimal, v potrditev Geminovih besed, in se odpravil proti vratom, ob tem pa si ni mogel kaj, da ga ne bi med hojo rahlo zanašalo. A to tako ali tako ni bil problem, saj je večina ljudi že odšla na plesišče, ostali pa so pozabili na pretep. Njemu je bilo vsekakor prav. Odrinil je vrata in vanj je butnil val zraka, ki je bil tokrat mrzel. Hvaležno ga je vdihnil in se nekoliko bolj zbral, ob tem pa začutil, da se mu moči vračajo. Potem se je naslonil na zid in počakal Gemina. Pravzaprav, če je tako pomislil, se je zdel nekoliko podoben njemu samemu. Ali pa se mu je vse spet samo dozdevalo?

"Zares slabo izgleda, ta Adam... Očitno se je spravil na nekoga preveč izkušenega zanj. Ali pa se je nekdo, preveč izkušen spravil nanj.je pomislil in se z rahlim nasmehom spomnil svojega prvega spopada z nekom preveč izkušenim za njegove trenutne sposobnosti. Bilo je dolga leta nazaj, z enim od mlajših budističnih menihov na jutranji vadbi. Naučen novih tehnik, se je James veselo zagnal proti nasprotniku, vendar je ob tem pozabljal, da je tudi mlajši menih šel skozi to fazo urjenja, kar je na koncu pripeljalo do tega, da ga je menih s komaj kakšno uporabo sile tako pretepel, da so se modrice videle še kakšen mesec. Ostali fantje so se norčevali iz njega z besedami: "Teorije naučen in pretepen." Takrat mu je najbolj prijalo da je ostajal zunaj, saj je hlad še najbolje pozdravljal bolečino.
Tako izgubljen v spominih je prispel do vrat, prijeten hlad mu je butnil v obraz, mu zbistril misli. Hladen, čist zrak mu je napolnil pljuča in z veseljem je spet zadihal. Manjša omotica, ki ga je doletela v klubu je izginila, vendar je kljub tej omotici jasno videl, da je Adam rahlo opotekaje sem ter tja hodil do vrat. Oblekel si je jakno in iz desnega žepa privlekel majhno kristalno stekleničko, polno brezbarvne tekočine. Odčepil jo je in jo podal vampirju. "Spij to, zbistrilo ti bo misli in vsaj tačas da odpravim poškodbe močno omililo bolečine. Pa ne skrbi, ni strup. Če bi te imel namen pokončati, bi to lahko storil tudi v klubu, saj že tako nisi kazal nobenih znakov življenja."mu je povedal, nato pa se lotil njegovega obraza.
Iz notranjega žepa je sedaj potegnil zamahano knjižico s črnimi platnicami, v njej so bili razni uroki, ki jih še ni dodobra obvladal, kar pomeni, da jih še ni mogel izvesti neverbalno. In ker Adamu ni hotel povzročati še večje bolečine, se je odločil, da bo raje uporabil knjižico, čeprav je uroke poznal tudi na pamet. "Bolje mi grejo bojni uroki, vendar tudi pri teh nisem ravno šibek."je pojasnil in pomignil na knjižico.
Čez nekaj minut je opravil z njegovim obrazom. "Dobro, obraz bi moral zdaj biti dober. Če te še kje boli, mi povej zdaj, drugače boš jutri trpel še trikrat bolj, kot trpiš zdaj."ga je pozval in mu namenil vprašljiv pogled. Sam je vedel, da mu vsak izveden urok pobere delec moči, vendar je bil do sedaj že tako izurjen, da je bila moč, ki so mu jo odvzeli šibki in zmerno močni uroki zanemarljiva. Močne uroke je izvajal z malo večjo težavo kot zmerne, toda še vedno mu je dobro šlo. Druga pesem so pa bili zelo močni uroki. Ti so mu ob nepravilni izvedbi pobrali precej moči, ko se jih je pa lotil na pravi način, so ga vseeno oslabili, čeprav bistveno manj kot, če se jih je lotil narobe.
"Rekel si, da bi se rad pogovoril in mene močno zanima, kaj imaš za povedati."je začel in upal, da bo izvedel precej več, kot je vedel do sedaj.

Vzel je stekleničko, ki mu jo je ponudil Gemino. Za trenutek ga je pogledal, potem pa skoraj brez obotavljanja izpil brezbarvno tekočino. Navsezadnje, škoditi mu ne more več. A kljub temu je čutil, da lahko zaupa Geminu, saj se je očitno na vse dobro spoznal. In Adam navsezadnje ni bil v položaju, ko bi lahko kaj prida izbiral. Zato je približal stekleničko svojim ustom in jo nagnil. Čutil je hlad tekočine, ki je tekla po njegovem hrbtu, potem pa je nenadoma čutil le še blažen mir. Vse bolečine so izginile in takoj se je počutil bolje.
Skoraj prestrašeno je opazoval knjižico, ki jo je Gemino potegnil iz žepa. Te stvari mu niso bile najbolj znane, zato je strah v njegovih očeh kar hitro zamenjalo zanimanje za to, kar je Gemino počel. Potem, ko je začel, pa je raje zaprl oči ter poterpežljivo sedel. Najbrž je bilo bolje to, kot pa da bi se premikal. Pustil je, da moški nasproti njega v miru opravi svoje delo, potem pa je nenadoma končal. Previdno je odprl oči in se nasmehnil. To je zdaj šlo že veliko lažje in predvsem brez bolečin. Vsaj nek plus tega večera. Ozrl se je proti Geminu, potem pa pokimal. "Prav."
Za trenutek je pomislil, potem pa začel. "Torej, domnevam da ti ustje pekla in te stvari niso ravno neznane... Čeprav to nima ravno kakšne povezave s tem." Za trenutek se je zmedel, potem pa se namuznil. "Dobro, dogodki tega večera. Da bi jih razumel, se morava vrniti v preteklost. Nekaj tednov." Pomislil je na tisti čas in nasmešek mu je nenadoma zbledel. Takrat je bilo še vse tako preprosto. "Takrat sem spoznal Spikea. On je... Vampir. Bil je na dobri strani, čeprav je včasih bil na temni. Ko sva se spoznala, me je hotel ubiti." Skomignil je z rameni, saj očitno s temi stvarmi nikoli ni imel sreče. Pravzaprav je večino ljudi spoznal prek tega, da so ga hoteli ubiti. Spike, Buffy in zdaj še Gemino. "Potem sva se pogovorila, ugotovila, da sva na isti strani in Spike mi je ponudil mentorstvo. Neke vrste. In on je bil bolj izkušen, ker je mnogo starejši od mene. Mimogrede, star sem osemnajst let. Seveda sem sprejel in že tisti večer me je začel učiti. Na nek način. In to se je nadaljevalo, medtem sem nekako... Začel hoditi z Dawn, Buffyjino mlajšo sestro." Tisto so bili srečni časi. Temu bi najbrž res lahko tako rekel. "Okej, to je bilo. Danes zvečer, tale zabava. Prišel sem, ker pač nimam kaj drugega za početi. Vampirji imamo dokaj dolgočasno življenje." Namrščil se je in ob tem ugotovil, da to zdaj počne z lahkoto. "Srečal sem Spikea. Ampak... Bil je drugačen, česar nisem pravočasno ugotovil. Nekaj se je zgodilo... Prestopil je na drugo stran." Temna stran, le kako je mogel? "Skušal me je pripraviti do tega, da bi ga napadel. Lahko bi rekli, da sem potrpežljiv človek, ampak ko je omenil Dawn... Zaupa mu kot starejšemu bratu. Ampak bil je drugačen, tega nisem mogel dovoliti, zato sem ga napadel. In potem... Hja, nisem imel ravno enakovrednega nasprotnika." Spike je bil mnogo starejši od Adama, in seveda mu je bilo popolnoma vseeno za vse, medtem ko je Adam moral misliti še na druge. "In zdaj je Buffy šla za njim. Upam da bo z njo vse v redu..." Njegov glas je zaskrbljeno odtaval, medtem ko je premišljeval o tem. Potem se je ozrl proti Geminu. "In če ti je kaj nejasno, vprašaj. Najbrž je vse skupaj zvenelo zmedeno." Rahlo se je nasmehnil in si z roko šel skozi lase, takrat pa se je zavedel, da je nekaj pozabil. "In, uh, hvala za tisto prej. Ker res ne vem, kaj bi bilo z mano, če se ne bi prikazal..." Hvaležno se je nasmehnil. Saj Gemino ni bil tako slab. Pravzaprav je ugotovil, da je povsem v redu.

Anya je zdolgočaseno srkala njen sok in se že resno spraševala, če se kdo namerava prikazati. Nedolgo zatem jo je nekdo potrepljal po rami. Buffy.
"Hej Buffs!" je kar morda malo preveč navdušeno pozdravila izganjalko.
"Oh, malce zdolgočasena sem. Drugače pa gre," ji je dejala z nasmehom na obrazu.
"Sicer pa vse najboljše!" ji je preprosto voščila in jo poljubila na lice. Nekako ni marala tistih dolgih verzov, ko želiš človeku le vse najboljše zaželeti za rojstni dan. Iz ozadje Bronza so se slišali glasovi pretepa. Anya se jim ni pretirano posvečala. Bežen pogled proti središču pretepa ji ni razkril pretepačev, saj je bilo oseb preveč in so ji zastirali pogled. Raje se je obrnila nazaj proti prijateljici, ki jo je spraševala po drugih Scoobyjih. Arya je nekako zagrenjeno pogledala.
"Nobenega še ni. Vsaj videla jih nisem. Ah, saj veš, da ne bi zamudili tvojega rojstnega dne," ji je veselo dejala.
"Sprašujem se kje za boga je Xander. Zagotovil mi je, da pride," je dejala in se ozirala po klubu. Xandra ni bilo videti. Mogoče pa je tukaj. Mogoče ga samo jaz nisem opazila, si je mislila sama pri sebi in ugotovila, da še sama ne verjame v to.
"AH, potem tudi ti nisi nobenega opazila?" je vprašala Buffy. Takrat pa se je ta obrnila in se ozrla proti pretepačema. Na hitro se je še opravičila Anyi in se podala proti pretepu, ki je kazalo, da se končuje. Anya je bila trdno odločena, da je ne bo spustila izpred oči. Ni namreč želela izgubiti še zadnjega Scoobyja, ki se je prikazal na zabavi. Pot si je utirala za njo. To ni bilo ravno enostavno. Dvorana je bila polna ljudi, ki so plesali in se zabavali. Prerivala se je za Buffy dokler nista prišli, do kraja pretepa. Enega že zdavnaj ni bilo več. Je bil pa zato drugi polomljen ležal na tleh. Ni zgledal v zavidljivem stanju. Zaslišala je Buffy, ki je rekla, da naj nekdo poskrbi zanj in izginila. Anya se je obrnila za njo in ugotovila, da ji je izginila izpred nosa. Oh, super. Še slavljenka beži z zabave, je zagrenjeno pomislila. Danes očitno ni moj dan. Pomislila je, da bi bilo mogoče bolje pomagati fantu na tleh, kakor stokati, kako butast dan. Bila je prepozna. Pri fantu je že klečal nekdo. Skomignila je z rameni in opazovala fanta. Zdel se ji je nekam znan. Je bil Dawnin fant? Od strani je opazovala pogovor med osebama pred seboj. Ni prisluškovala, a ujela je nekatere besede kakor so bile pretepen, Buffy. Torej pozna Buffy. Ni vedela ali bi stopila, do osebi ali ne. Bila je v nekakšni dilemi. Nato se je odločila, da bo raje še malo počakala.

[Se opravičujem za pozen post sam sem mela delo... Upam, da je post OK.

Drugače pa, koga jaz tukaj poznam?]

"Nezaupanje... Ena od najpogostejših lastnosti svetlostarncev."je pomislil ko je videl, kako nezaupljivo je Adam gledal stekleničko in knjižico. Toda tudi sam je bil v njegovih letih prekleto nezaupljiv. Vsako ponujeno hrano in pijačo je najprej preveril, da v njih zares ni bilo nobenega strupa ali kakšnih drugih narkotikov, vse, kar mu je bilo povedano je zaradi pomanjkanja zaupanja dvakrat preveril. Čisto ga je razumel. Enostavno prevečkrat se je že opekel na ognju zaupljivosti. Toda sam ni imel problemov z zaupljivostjo. Do pred dvema letoma je zaupal samo sebi in nekaj budističnim menihom. Nato pa je prišel v Sunnydale, kjer je spoznal Izganjalko. "In bil je večer in bilo je jutro, nova zaupanja vredna oseba."je po biblijsko pomislil in se sam pri sebi nasmehnil.
"Ustje pekla mi je dobro znano. Menda ste imeli kar precej težav s temnimi, ki so ga skušali odpreti... Še danes se sprašujem, kaj za vraga mi je bilo, da se nisem prikazal tukaj, čeprav mi je že pred dogodkom na uho prišlo marsikaj zanimivega."je relativno tiho povedal, toda fant je bil vampir, gotovo ga je zelo dobro slišal. Za temi besedami pa je enostavno poslušal, si zapomnil vsako od besed in vse skupaj dobro premislil ravno v času, ko je fant končal s pripovedjo.
"Spike... Zanj sem že slišal. Ves čas menjava strani, nikoli ne moreš vedeti, na kateri strani bo naslednjikrat ko ga boš srečal. Kje si vendar imel glavo, ko si se odločil, da bo on tvoj mentor? Mislim... Resda je dober, izkušen, vendar pa bi se sam raje tiho učil od Buffy, pa čeprav mi ta ne bi ponudila mentorstva, saj ti z veseljem odgovori na vsako zastavljeno vprašanje in ti tudi pokaže kak nov, a zelo uporaben prijem."je tiho, preudarno govoril in s pogledom preiskoval sogovornika.
Usedel se je na velik kamen, ki je stal pred vhodom in tako nadaljeval z odgovorom. "Dasi zaljubljen pa se ti tudi vidi, saj si zelo želiš živeti, za kar pa je na tem, od boga pozabljenem svetu potrebna kar velika mera ljubezni. Vendar pazi! Tvoj ponos te bo enkrat pokopal, če se ga ne boš naučil kontrolirati, saj so taki izbruhi zaradi ponosa ponavadi nepremišljeni in se ponavadi slabo končajo."je premišljeno povedal, ta zadnji del z malo ostrejšim glasom, saj si je to moral dobro zapomniti, če je le želel preživeti.
"Toda to še ne pomeni, da te ne razumem, ker dobro vem, kako ti je. Za ljubezen bi naredil in dal vse. Tudi svoje življenje."je nadaljeval z milejšim, razumevajočim glasom, nakar je umolknil ter čakal na sogovornikov odziv.

"Še misliti si ne moreš." Težave s temnostranci so bile vedno, še posebej tukaj v Sunnydaleu. Pri tem pa je bilo še najbolj nenavadno, da so te težave kar same poiskale in se sploh ni bilo potrebno truditi za to. Nekateri so imeli res veliko interesa za iskanje težav, Adam pa se ponavadi ni zapletal v takšne stvari. No, vsaj ne prepogosto.
Pozornost je preusmeril na Gemina in ga poslušal, ampak z njegovimi besedami se nekako ni mogel strinjati, čeprav tega ni pokazal navzven. Le pokimal je, saj je imel Gemino na nek način prav. A vendar Spikovega mentorstva nikakor ni obžaloval. Naučil se je nekaj stvari, obenem pa ugotovil, da mu je bil Spike na nek čuden način celo podoben. In to ga je strašilo, saj ni želel postati takšen kot on. Morda bo nekoč dočakal njegovo starost, ampak morda ne. Bila je verjetnost, da bo že jutri umrl, kljub temu pa je preudarno ravnal. No ja, večino svojega časa je to počel, včasih pa preprosto ni mogel, kar je tudi Gemino začutil, če je sklepal po njegovih besedah. Sklonil je glavo, da bi mu pokazal hvaležnost za nasvete, v mislih pa premleval njegove besede. Njegov ponos torej. Sam bi temu prej rekel skrb za ljubljene, ampak ni imel namena oporekati moškemu nasproti sebe. Namuznil se je njegovim zadnjim besedam in pokimal. "Povsem prav imaš, čeprav nisem vedel, da je tako očitno." S pogledom je premeril Gemina. Očitno res ni maral tega sveta in sam pri sebi se je spraševal, kaj se je zgodilo. Sicer pa, saj tudi on ni maral tega sveta. Večino časa. "Svet je krut..." Pravzaprav sploh ni opazil, da je te besede izrekel na glas, ampak bilo je popolnoma res. Tako zelo. Tudi tisto, da bi on moral biti že zdavnaj mrtev. Bilo je tako nepravično do ostalih, in včasih se je tudi spraševal, kdo je njegov 'stvaritelj'. Kdo ga je napadel tisto noč in ga spremenil v vampirja? Kdo ga je ubil, ali ubil vsaj tisto plat človeka v njem, ki jo je na srečo Adam znal povrniti, ampak žal šele po tistem, ko je naredil tisto grozno stvar? Najbrž ne bo nikoli izvedel, ampak to ga je mučilo večino časa. Če bi izvedel, kdo je bil, bi morda lahko vedel še kaj drugega. Zagotovo bi mu na nek način odleglo, da ve. Tako pa ni imel pojma. V mestu je bilo veliko vampirjev. Ampak ni poznal veliko vampirjev, ki so svojo žrtev pustili živo. S tem se je krog potencialnih vampirjev zmanjšal, a ne dovolj. Namrščil se je, takrat pa je opazil skoraj začuden Geminov pogled na sebi. Spomnil se je svojih besed. Svet je krut. Morda bi moral to pojasniti. Ali pa tudi ne. Imelo ga je, da bi priznal Geminu, kaj vse je storil, kaj vse se mu je zgodilo, ampak ga je nekaj zadržalo. Če bo vprašal, bo izvedel. Če ne, pač ne.

Gemino je opazoval Adama. Trenutno še ni hotel ničesar reči, saj je več kot očitno premleval njegove besede. Nato pa se je še sam zamislil. "Svet je krut. Natanko take bi bile tudi moje besede, saj imaš še kako prav, prijatelj. Ampak me pa zanima, kaj se ti je zgodilo, da si že zgodaj spoznal to resnico... In imam namen izvedeti."si je tako misli, obenem si pa odsotno gladil brado. Vendar ga je tudi tukaj zelo dobro razumel. Sam je namreč izgubil starše že pri enajstih letih. In na tako krut način. Zaradi svoje nemoči in počasnosti. Zato se je s še večjim zagonom učil ter treniral. Nato je s pomočjo priučenih veščin poiskal ter kruto kaznoval vsakega izmed temnostrancev, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri umoru njegovih staršev. Od takrat je bil do takih izmečkov brez milosti.
Toda pred nekaj minutami je ugotovil, da niso vsi vampirji izmečki. "Toda izjema potrjuje pravilo."mu je zopet prišlo v misli in nasmehnil se je. Vendar je Adamu nekaj ležalo na duši. Nekaj zelo težkega, nekaj, česar zelo verjetno ni povedal še nikomur. Morda je bilo povezano s tem, ko je postal vampir... Ali malo kasneje. Čudil se je tudi da je fant še zmeraj živ, ko pa ima komaj osemnajst let, saj sodobni vampirji svojih žrtev niso pustili pri življenju. To je kazalo na maščevalnost in krutost vampirja v smislu: "Če se že mučim jaz, pa naj se mučijo še ostali." In takšen vampir je napadal domala vse. Moške, ženske in otroke. Ni bil izbirčen. Morda pa enostavno hoče toliko ljudi spremeniti v vampirje, da bi zavladali svetu. "Kdo bi vedel..."si je mislil in se odločil, da bo poskušal poizvesti kaj o tem bremenu na Adamovem mladem, bolj ali manj neomadeževanem srcu.
"Morda ti je težko govoriti o tem, vendar me zanima, kako si postal vampir... In kdo te je po napadu našel. Tako ga bi lahko morda odkril."je tiho, milo povedal, saj se je malo bal odziva na tako vprašanje. In vendar, morda mu bo lahko prav on pomagal poiskati tega ničvredneža, čeprav bo razumel, če bo to hotel opraviti sam.
"Sam sicer ne verjamem najbolj v to, vendar bi s pogovorom mogoče lahko rešil kako vprašanje o tem, kar ti leži na duši."je še tišje nadaljeval ter se zgražal nad svojimi besedami. "Pogovor!? Kje za vraga si pa imel glavo ko si to neumnost predlagal, James? Ahh.. Danes verjetno res ni moj dan."je zgroženo pomislil, čeprav tega na obrazu ni pokazal. Roka mu je rahlo, neopazno trznila, hotel je seči po bodalu, samo zaradi varnosti. Toda v mislih se je spet kregal sam s sabo: "Menda ga ja ne boš ubil, ti teslo! Saj je ja na tvoji strani! Pa še kar prijazen izgleda, ta ti res ne bo ničesar naredil."

Grenko se je nasmehnil sam pri sebi, saj je po Geminovem pogledu skoraj slutil njegove misli. Vampirji niso bili dobra bitja, vsaj povečini ne. In Adam je bil izjema, ali pa je vsaj sam tako mislil ter z mnogimi dejanji to dokazoval.
Njegove besede so ga na nek način predramile, ampak moral se je spet zamisliti. Napad... Po napadu... Tisti čas je bil še vedno tako živo pred Adamovimi očmi. Pravzaprav se ni spomnil tako dobro.
"Včasih sem bil povsem običajen najstnik." Celo eden izmed tistih, ki so bili vedno tam, če se je kaj dogajalo. Reden gost vseh zabav, zdaleč najbolj priljubljen in tako dalje. Po napadu pa je bilo vse drugače. Kar nekaj časa se je izogibal šole, potem ko se je naposled vrnil, pa je bil bolj samotarske narave. Seveda je še vedno bil priljubljen med dekleti, a nekako je imel oči samo za Dawn. Ampak moral se je vrniti k pripovedi. "Reden gost na vseh zabavah in tako dalje." Ni maral govoriti več o tej temi, ki je bila že tako ali tako zaprta, zato je hitro nadaljeval. "Ko sem bil star 16 let, sem se nekoč pač vračal iz zabave. Sploh še ni bilo tako pozno." To je bila ena izmed najbolj zanimivih stvari. Vedno je odšel med zadnjimi, a ne takrat. In vedno se je spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi odšel samo pol ure pozneje ali prej. Zagotovo bi bil še tisti stari Adam... "In nenadoma sem za sabo zaslišal nek šum... Ko sem se obrnil, ni bilo nikogar. Ko pa sem želel nadaljevati pot, se je pojavil za mano. Zaslutil sem ga prej kot pa da bi ga videl. Preprosto je bil tam. Ali bila." To je bila še ena stvar. "Nikoli nisem izvedel, kdo me je... Ugriznil. Prav tako me po tistem ni nihče našel. Preprosto zbudil sem se v neki ulici. Bil je grozen občutek... Bil sem enak kot prej, a nek del mene je izginil... Vrnil sem se domov in ubil svoja starša." Zakopal je obraz v svoje roke. Tisti del je povsem prevzel vse ostalo in ga pripravil do tega. Le kako je mogel? Kako je mogel to storiti njima? Pravzaprav se je Adam za ta dogodek še danes sovražil in se vedno znova tudi kaznoval zanj. "Potem pa sem se končno zavedel in ugotovil, kaj sem storil..." Njegov glas je zdaj zvenel pridušeno, saj še vedno ni zrl v Geminov obraz. "Pošast sem."
Trditev je tiho odmevala po temačnih sencah okrog njiju in bežno je opazil Geminov gib. Skoraj neopazen, a ni mu ušel. Domneval je, da ima tam nekje bodalo. Ampak Adam ga ni imel raniti, nikakor ne. Zavzdihnil je in počasi vzignil glavo.

"Priljubljen fant... Ni ravno neko presenečenje."je pomislil in rahlo nagnil glavo. Res je Adam tako izgledal. "Išče samotarja, posebneža med vampirji, saj ponavadi vsaj napadajo v skupinah. Toda ne ta. Ta je napadal z načrtom. Preučil je Adama in ga nato napadel v točno danem trenutku. Toda zakaj ga je čakal tako zgodaj? Fant je vedno odhajal zadnji. Morda pa je spremljal vsak njegov korak, ga zasledoval in napadel ravno v trenutku, ko okoli njega ni bilo prijateljev? Ali tistih, ki se tako pretvarjajo. Morda je ta vampir organiziran, morda ne. Vse je bilo preveč odprto. Ampak vsekakor je bil posebnež, saj je pustil žrtev živo. In nihče ga ni zmotil pri delu, saj bi izkušen lovec na vampirje ostal z Adamom, dokler ta ne bi prešel te začetne faze in nato zatrl željo po pobijanju, po krvi. Kakšen navadni človek ga pa tudi ni zmotil, saj bi enostavno pokončal še tega. In to je res zožalo njegov krog osumljencev."je še naprej tiho razmišljal ter v želji po tem, da bi Adamu pomagal, pozorno vpijal vsako izrečeno besedo.
Ampak to, kar je slišal po tem, bi ga vrglo na rit, če bi še vedno stal. Otrpnil je in resno pogledal sogovorniku v oči. "Slišal in videl sem že veliko neokusnega, groznega in za normalne ljudi tako strašnega, da do konca življenja več niso spregovorili besede, vendar je to, kar si mi zdaj povedal preseglo skoraj vse."je osuplo povedal, nato pa se spet zbral, saj ni bil sam kriv, da je to storil. Kriv je bil tisti prekleti vampir! "Toda zdaj me dobro poslušaj!"je povzdignil glas na malo višjo raven, ker mu je moral dopovedati, da res ni sam kriv in da se bo zaradi tega še bolj zagrizeno bojeval proti tem prekletim izmečkom ter poskušal najti svinjo, ki mu je to storila. "Nisi sam kriv, da te je tisti prasec napadel, prav tako pa nisi kriv umora svojih staršev. Vsi vampirji imajo v začetni fazi tako močno željo po krvi, da jih ni mogoče ustaviti, sami pa se sploh nočejo, saj jim je ubijanje nedolžnih všeč. In to je tisti vampir vedel. Ampak ti si bil dovolj močan, da si se temu uprl, postavil nasproti, čeprav je bila cena za to visoka. Vem, kako se je kriviti za smrt svojih staršev, okusil sem na lastni koži in še vedno okušam. Zato nisi pošast ti, ampak tisti, ki ti je to storil. Lahko si samo ponosen nase, saj ti je uspelo nekaj, kar tisočim vampirjem pred tabo ni uspelo: premagal nevzdržno željo po krvi. Zato ne krivi sebe in se po najboljših močeh potrudil, da ga najdeš in mu pokažeš vsaj del tistega, kar prestajaš sam. Tudi jaz sem tako storil. Ni veliko, vendar neka uteha pa še vedno ostane, da so tvoji starši maščevani."tako je končal ta svoj mali govor, ki je bil čisto resničen in nato rahlo zadihano počakal na, verjetno razburjen odziv mladega vampirja.

Adam se je spet zatopil v razmišljanje. O svojemu napadalcu, seveda. S tem opravilom je porabil že marsikatero uro, ampak skoraj brez pomena. Imel je nekaj teorij, ki niso bile tako nemogoče. Teorija ena: vampir, ki ga je napadel, je to storil povsem po naključju. Idelana žrtev? Morda. Teorija številka dva: vampir ga je napadel z namenom, prav tako pa ga je z namenom pustil preživeti. Če bi temu lahko tako rekli. Morda kdo, ki se je vedno počutil zapostavljenega, v njegovi senci? Ampak to ni bilo mogoče, ker v šoli ni bilo drugih vampirjev. V mislih pa je imel zabave, kjer je srečal marsikaterega čudaka. Morda tam? Sledilo je še mnogo več teorij, saj je včasih večino svojega časa zapravil s tem, ampak nikoli ni obupal.
Pozornost je preusmeril na Gemina in ga pozorno poslušal. Ni mu ušel njegov vedno glasnejši glas, ampak kljub temu je enkrat pokimal, da bi mu pokazal, da se strinja z njegovimi besedami. Delno, ker je kljub temu bil on tisti, ki je ubil svoja starša. Z zanimanjem se je ozrl v sogovornika, ko je omenil smrt njegovih staršev. Sam pri sebi je zagodel. Zagotovo ju ni ubil on in popil njune krvi. In med ubiti in biti kriv za smrt je bila neka razlika.
Temu, kar je izvajal Gemino, bi Adam rekel lekcija. Na nek način ga je učil, kajne? Sam pri sebi se je lahno nasmehnil, saj ga je zbodla ena beseda. "Ves čas govoriš o njemu. Upam, da misliš kot o tistem vampriju, ampak pravzaprav je možno tudi, da je bila to ženska." Zavzdihnil je sam pri sebi. "In dvomim, da jo ali ga bom našel. Nisem ga videl." Videl res ni popolnoma ničesar, saj niti ni imel časa za to. Vampir ga je napadel od zadaj. "Čeprav, če ti povem po resnici, išečm to bitje že od takrat... Marsikatero uro sem preživel v ulici, kjer se je napad zgodil. In upal, da se bo vampir znova prikazal. Ampak vse ure čakanja so šle v nič." A Adam se ni dal, še vedno je zvečer včasih hodil vštric tiste ulice. "Ampak navsezadnje, saj skoraj ni možnosti za to. Tega se zavedam, a nikoli ne bom odnehal z iskanjem." Odločno je vzignil brado, da bi podprl svoje besede. Skoraj nezavedno, ampak ob tem mu je obraz spreletel temen nasmešek. Payback time. Vedno si je želel neke vrste maščevanja.
Potem pa mu je pogled obstal na Geminu. "Sicer pa, smrt tvojih staršev? Če ne želiš govoriti o tem, bom razumel. Ampak kaj se je zgodilo z njimi?" je vprašal in ob tem z zanimanjem preučil njegov obraz.

Starši. Geminov obraz je postal kot iz kamna, spreletela ga je senca. V svoji notranjosti je imel občutek, kot bi mu jeklena roka zgrabila in odtrgala drobovje.
"Mogoče si ugotovil, da so bili umorjeni. Pred mojimi očmi zaradi moje počasnosti in nemoči."je začel in pazil, da se mu glas ni zatresel. Da ti povem kaj več podrobnosti, moram začeti v času enaindvajsetih let nazaj. Oče je užalil enega izmed najmogočnejših vampirjev s tem, da mu je pobil skoraj vse podložnike. Oče je mislil, da jima ne bo mogel nič, saj je izgubil skoraj vse podložnike. Toda ta prasec je imel vplivne vampirske in demonske prijatelje. Potegnil je za nekaj nitk in v trenutku ju je preganjalo več kot petsto vampirjev, demonov in zlih čarovnikov. Nisem še bil rojen v tistem času, vendar je mati že bila noseča. Rodil sem se ob vznožju gore Lhotse, na meji med Nepalom in Tibetom. Tam smo živeli srečno, vendar v stalnem strahu, da nas najdejo. In so nas. Vzelo jim je sicer enajst let, vendar so nas našli. Izoblikovali so skupino petdesetih najboljših mož, vampirjev in čarovnikov med njimi ter jih poslali nad nas. Borili smo se, jih pobili več kot polovico. Toda ni jim bilo dovolj. Morali so nas nekako obvladati. Obkrožili so nas in naenkrat napadli. Spravil sem se nad svojih nekaj, vendar sem s kotičkon očesa videl, kaj se dogaja materi in očetu. Za hrbtom jima je bilo okoli pet demonov, z visoko dvignjenimi meči. Zaklical sem jima, naj pazita, stekel proti njima, pobil vse na svoji poti, in vendar sem bil prepočasen. So že zasekali. Enostavno padla sta. Mene so zajeli, me odpeljali v neko votlino ter me tri dni mučili, da bi jim povedal karkoli uporabnega. Toda zlomljenega duha, kot sem bil, mi je bilo vseeno za vse. Bolečino sem od nekdaj znal prenašati in edino, kar so dobili od mene, so bile žaljivke. Čisto sem se že vdal v usodo, ko je v votlino skočil menih. Pobil je vse, ki so bili trenutno tam, ter me rešil in odpeljal v samostan, kjer sem se sedem let učil, vse dokler nisem vedel vsega, kar so vedeli veliki meniški modreci in se naučil bojevanja, kot so ga znali meniški mojstri. Pri tem mi je pomagala izjemna volja, maščevanje ter izjemno dober, skoraj popolnoma fotografski spomin. Ničesar ni bilo, česar se ne bi mogel naučiti, vendar sem pri osemnajstih letih odšel iz samostana ter poiskal vsakega izmed izmečkov, ki so sodelovali pri umoru mojih staršev ter jih brez milosti pobil. Tako sem zatem potoval po svetu, se učil o kulturaj, jezikih ter uničeval temno golazen povsod, kjer so me potrebovali. Tako sem prišel sem."je povedal, nato pa se spet obrnil k Adamu. "Ti si tretji, ki ve toliko o meni. Prosim, zadrži zase vse, kar sem ti povedal."ga je še prosil ter nato opazoval odziv, ki je bil kar očiten.

Ko se je pred njo pojavila pijača, ki ji jo je z nasmeškom ponujal, jo je previdno sprejela, kakor, da bi se bala, da bi jo polila po sebi. In se tudi je. Ni želela sporočiti vsemu svetu, kako zelo občutljiva je na tekočine, ter da so pri njej opekline, ki jih seveda povzroči voda, lahko desetkrat večje, kakor opekline nekoga, ki se je spekel zaradi stika z ognjem. Da, to je bilaena izmed njenih največjih slabosti, a je bila ponavadi skoraj neopazna neprevidnim očem kateregakoli bitja na tem planetu. Po tem, ko je spila požirek, je preprosto sledila njenemu 'novemu prijatelju' in poskušala spregledati njegovo čarovnijo, ki jo je lahko prebrala z njegovih ustnic in nato tudi videla, ko so se nekakšen zaljubljen parček in še eden izmed plesalcev zaleteli in nato padli po tleh. In da, ni si morala kaj, da se nebi privoščljivo, a neopazno nasmehnila.
"Dobra poteza.." je tiho zamrmrala, ravno toliko, da jo je lahko slišal on, ko je zasedla stol nasproti njega, nato pa si je na ustnice zopet narisala nasmešek.
Ob njem je bilo vse preprosto... lepo? Nekaj posebnega na nek način? A vseeno se je tega tako zelo bala, kakor se bi slon bal miši, če bi jo videl. In tega ni vedel vsakdo. No, trenutno ni vedel tega nihče, če smo čisto natančni. In Lilith je to čisto ustrezalo, vsaj zaenkrat. Vedela je namreč, da bo morda prišel čas, ko mu bo lahko zaupala čisto vse, kar ji je ležalo na duši. A ni si želela lepšati prihodnosti s kakšnim sanjarjenjem, zato je odrinila svoje misli proč in se raje posvetila njegovemu vprašanju, ki je bilo, za njo seveda, izjemno zahtevno.
"Hmm.. kaj rada počnem...?" je ponovila vprašanje in se vidno zamislila.
Kaj je rada počela? Večino časa je presedela doma, na udobmnem kavču, ko je morala v šolo, je pač odšla, ali pa je zunaj.. lovila, ali pa le drvela mimo drevesnih debel. Nič posebnega torej. A nato se je spomnila še na nekaj. Njeno veliko ljubezen v ranih letih, za katero ni sedla že kar nekaj časa.
"Igram klavir. No pravzaprav sem ga igrala, sedaj že kar nekaj časa nisem sedla zanj. Drugače pa ne počnem čisto nič posebnega... Običajne stvari pač." mu je naposled le odgovorila z nasmeškom na obrazu. "Pa ti? Kaj pa ti rad počneš?" je vrnila z enakim vprašanjem, ki je bilo po vsej verjetnosti enako težko zanj, kot zanjo.
Ali pa tudi ne, nikoli ne veš... Ob njegovem povabilu k plesu je spustila pogled in za nekaj trenutkov se je na njenih licih lahko dalo opaziti rahlo rdečico. Za nekaj trenutkov je pustila tišini prosto pot, da je namenoma zvišala napetost, nato pa je le uspela dvigniti pogled in počasi prikimati:
"Naj bo Nick. In ne govori, da nisi dober plesalec, dokler te ne vidim plesat." mu je odvrnila in mu nato z nasmeškom na obrazu pomežiknila.
Kaj za vraga je bilo na njem tako zelo drugačnega...?

"Jaz?" je vprašal kot, da bi se hotel prepričati, če res misli njega. Seveda je vedel, da ni vprašala to vprašanje nekoga za sosednjo mizo in rahlo je zardel, ko se je zavedel kakšno neumnost je pravkar izgovoril.To je naredil predvsem zaradi tega, ker še sam ni vedel kaj pravzaprav rad počne. Rad je uporabljal magijo, to je bilo res, ampak to je bilo za čarovnika tako samoumevno. Rad je pretepal in mučil ljudi in tudi ostala bitja, a tega Lillith ni hotel zaupati in tudi ni bil pripravljen, da ji zaupa svojo najbolj temno stran. Vsaj ne še, čeprav se je zavedal, da ga Lillith ne obravnava kot angelčka ali kakšnega prijaznega fanta, ki še muhi ne bi storil žalega.
Kaj pa je v resnici rad počel?
"Všeč mi je kar nekaj stvari. Rad imam predvsem šport, no vsaj imel sem ga, ko sem bil še mlajši" je končno tudi sam spregovoril in se zavedal, kako je njegov odgovor podoben njenemu. Ko je bil mlajši se je res ukvarjal s šporotm, a se je celotna zadeva končala zelo neprijetno.
"Rad se tudi zabavam, zato sem tudi danes tukaj. Zame ni lepšega, kot dobra zabava, da se lahko celo noč prijazno nasmiham vsem okoli sebe" je rekel malo sarkastično nato pa resno dodal "Mi je pa všeč biti v dobri družbi." pri tem se je nasmehnil Lillith in nasmešek je bil iskren. Zanj je bila zabava kaj drugega kot pa posedanje v lokalu, čeprav je moral priznati, da današnji večer sploh ni bil tako slab.
"Rad sem z prijatelji, ampak saj veš kako je, na naši strani se na prijatelje ne moreš ravno zanesti. Rad se tudi sprehajam, da si zbistrim misli, to pa je skoraj vse, razen seveda tistih običajnih stvari, ki si jih omenila že sama." je zaključil pripoved.
Ko je sprejela njegovo povabil na ples mu je srce začelo biti hitreje in sedaj je pustil za sabo resnično vse kar ga je težilo, vso svojo preteklost, nesmisle o tem kateri strani pripada, vse je pustil za mizo ob kateri sta sedela in ugotovil, da je postalo nepomembno vse razen nje..
Bil je skupaj z Lillith in to je bilo vse kar je potreboval. Prijel jo je za roko in ko sta se njuni dlani dotaknili, je v njem z vso močjo zagorel tisti plamen, ki pa ga je tokrat nadzoroval z lahkoto. Bilo je skoraj otročje lahko in gibal se je lahkotno kot še nikoli. Kot, da se je znebil izjemno težkega bremena.
Popeljal je Lilith na plesišče in počasi sta se začela gibati v ritmu glasbe. Ljudje okoli njiju so prav tako plesali, skakali in noreli in Nick je popustil vse zavore in se preprosto pridružil toku. Pred tem je, zaradi glasne glasbe še zakričal Lilith na uho :
"Upam, da me ne boš pretepla, če ti sotopim na nogo ali kaj podobnega. Še vedno nisem pozabil tvojih udarcev iz najinega prvega srečanja." Zarežal se je nato pa sta že plesala skupaj z ostalo množico. Šele čez nekaj časa se je Nick drznil Lilith tudi rahlo prebližati in v tistem trenutku se je zavrtela ena izmed mirnejših pesmi. Veliko parčkov se je pojavilo na plesišču in Nick je že hotel izginiti iz plesišča, ko mu je glas v glavi rekel:
To noč si brez zavor!
Tako je namesto da bi odšel iz plesišča potegnil Lilith bližje k sebi in v počasnem ritmu glasbe sta se vrtela. Bila sta objeta in zrla sta si naravnost v oči. In še preden se je zavedal jo je poljubljal in njegove roke so drsele vedno nižje, do njenih bokov in še nižje... In zdelo je, kot da se namesto krvi po njegovih žilah pretaka ogenj, a to ni bil nek slab občutek bilo je naravnost čudovito in želja v njem je rastla in želel si je da bi bil z njo. Želel si je biti z njo na vse načine. In ni mu bilo mar za množico ljudi okoli.
Hotel jo je odpeljati nekam stran, mogoče k njemu domoov kjer bi... a to so bile samo njegove fantazije in želje. Še nikoli ni do nikogar čutil česa podobnega in nikogar si ni tako želel. A najverjetneje se njegove želje niso ravno skladale z željami Lilith. In tako je počasi odmaknil ustnice od njenih in zdelo se je, kot da se je ogenj v njem rahlo ohladil. A občutek ni izginil.
Nato pa je zrl v njo in čakal... čakal ali ga bo preprosto pretepla, mu polomila kakšno kost ali dve, ga ponižala, bo odšla, ... ni vedel kako bo reagirala in želel si je, da naredi nekaj. Da mu pokaže kaj hoče ona, ampak sedaj je vedela kaj čuti on.
Med njima je bilo toliko več kot samo strast. Nick je bil prvič v življenju zaljubljen in tega se je sedaj zavedal. In tokrat je res ostal brez zapor, edina zapora je bila Lilith, saj ni vedel, kaj čuti ona in če so njena čustva takšna kot so njegova....... Če mu bo vrnila poljub potem.... Ampak kaj je sploh želela ona? Prišel je torej čas, da izve.

(Mal bol čuden post pa dobr Nick se je pač popolnoma prepustil zabavi tako kot je rekel in fant pač ima svoje potrebe )

[Haha, šteken pa sploh ni čuden post, sam dolg je ko nevemkaj o.o]

Njen pogled se je kajkmalu spremenil iz polnega v praznega, ki je le čakal na to, da ji bo oseba pred njo odgovorila. Pa ne da bi bila nestrpna, kakor bi to bilo po njeni navadi počela ob njem, pač pa zbrano, kakor takrat, ko se je pripravljala na kakšnega od svojih spopadov.
"Ah..a. Razumem." je zamrmrala v odgovor, ko je končal, mu namenila odobravajoč nasmešek, ko je spegovoril o dobri družbi in nato dejala: "Bereš kaj? Mislim, ni nujno da so to tisoč let stare bukve o naših prednikih, zanima me... saj veš, če bereš kar tako, za kratkočasenje, ko nadte pade dolgčas?" vedela je, da je bilo vprašanje nekoliko nerodno postavljeno, a je sklenila, da se za to ne bo zmenila kaj preveč - če bo razumel, bo, če pa ne, pa tudi prav.
Ko sta počasi vstala z njunih stolov in mu je podala roko, češ, sedaj me lahko odpelješ tja, njene ustnice pa je zopet okrasil nežen nasmešek, ki ga je lahko bil deležen le on in tega se je verjetno sedaj lahko tudi zavedal. In ko je stopila ob njega, svoje roke pa ovila okoli njegovega vratu in se počasi, s svojim obrazom približala njegovemu. Čutila je njegove dlani na svojih bokih, ki so počasi drseli nižje in ob drugih časih bi ga s svojo fizično močjo preprosto odrinila proč od sebe - a tokrat ga ni, čeprav je napetost v njej naraščala in ni si mogla kaj, da nebi bila nekoliko nervozna. A oseba pred njo, je storila nekaj, kar jo je presenetilo bolj, kakor bi jo presenetilo kaj drugega. Poljub, ki si ga je želela tudi sama je bil storjen in čeprav jo je spreletel prijeten oblutek, ko so se njegove ustnice dotaknile njenih, se je strah v njej predramil še bolj kot kadarkoli prej, a ga je uspela zadržati v sebi in prekriti njene nestorjene reflekse, ki so bili tokrat vse prej kot dobrodošli. Bilo je, kakor da bi se čas okoli njiju ustavil in ko je obraz odmaknil od njenega, ter jo nekoliko zaskrbljeno in neprepričano gledal je vedela, da je vse, kar je prej ležalo na obeh padlo nanjo. Le še ona je imela skrivnost, ki je ni izdala. in ko sta tako edina stala na sredini plesišča, medtem, ko so vsi okoli njiju plesali in je iz ozadja prihajal pridušen hehet njenih sošolce, ki jo je opozarjal na to, da ju vidijo vsi, se je odločila. Nekaj časa je še pustila napetosti, ki je vse bolj dvigala pritisk, nato pa se na prstih približala njegovemu levemu ušesu in mu tiho zašepetala:
"Bolje zate, če se ne igraš z mano." svoje oči je po tem usmerila v njegove, ki so še zmeraj čakale na njeno dejanje. "Sprosti se tepček, ne bom te poslala v zrak kakor sem te prvič." je še zamrmrala, nato pa storila isto, kot je storil on pred njekaj minutami nazaj.
Brigalo jo je žvižganje okoli nje, ali sporti med stranmi, ki so se ravnokar dogajali. Brigalo jo je vse, kar se je dogajalo in izginjalo okoli njiju. In še preden je lahko karkoli zaustavila, je vanj prenesla polovico svoje ognjene moči, ki bi lahko ubila vsakega navadnega čarovnika ali pa katerokoli drugo bitje. A ne njega. Pazila je na to. In čeprav se je bala čustev zaljubljenosti, ki jih je spustila vase, se je odločila, da jim da možnost. Enkrat. Samo tokrat.