Winter party at the Bronze

[You're welcome to join th party, everyone ]

Enaindvajseti januar. Še en dan, pa bo dopolnila šestoeno leto njenega življenja. In veliko ljudi, sošolcev, jo je čudno gledalo, ko jim je na vprašanje, kaj bo počela in kje bo za svoj rojstni dan odgovorila nič posebnega in doma. Pa saj jih je razumela, glede na to, da bi vsak izmed njih organiziral največjo zabavo, ki bi jo lahko. Da, takšni so bili njeni sošolci, katere je sedaj gledala že dobri dve leti. In prav nič se niso spremenili od njihovega prvega snidenja. No, pa saj to sedaj ni bilo tako zelo važno. Pravzaprav, se je razlog skrival nekje drugje, ne v tem, da ima jutri rojstni dan, pač pa v tem da.. da, tokrat si je zaželela malce druženja z ostalimi smrtniki. A ne zaradi zabave, ki bi se nakoncu obrnila le v njeno korist - pač pa zato, ker je za tistih nekaj uric, ki jih bo preživela tukaj, želela pozabiti na vse, kar ji ni dovoljevalo, da bi se za trenutek sprostila in uživala v svojem obstoju. Da, za teh nekaj uric bi jo lahko močno izrabil kdorkoli, ki bi ji prekrižal pot, a Lilith je bila prepričana da je za tisti dan ne bo zmotila nobena od strani; vsaj nikakršnih informacij o kakršnemkoli napadu na svetlostrance ni dobila. In še izganjalka naj bi mela rojstni dan, ha? Torej svetlostranci tudi niso imeli kaj pripravljenega razen če je bila ta zabava le krinka... morda pa res... A s tem se tokrat ni obremenjevala. Preprosto je pritisnila na kljuko vrat, ki so jo ločevale od tople notranjosti lokala, nato pa smuknila v prostor, kjer so jo v nekaj trenutkih zajeli toni glasbe in tokrat je Lilith čisto sproščeno, na ustnice narisala svoj pristen nasmešek, ter se prepustila toku zvoka, ki jo je ponekaj trenutkih ponesel proti šanku. Nekajkrat je zaslišala Claire, njeno ime pod krinko in poskušala odzraviti vsem, čeprav je dvomila, da jo sploh kdo sliši. Prvič se je prikazala luči brez temnega plašča, s kapuco poveznjeno čez glavo. Prvič so ji njeni sletli kodri prosto padali čez ramena. Še zmeraj pa se je držala svojega 'trenda' in je na sebi imela oblečeno oranžno obleko, ki se je skladala z ognjem in ki ji je sicer pokrivala kolena, toda večina ljudi se je zagotovo spraševala, kako to, da je niti malo ne zebe, ko stopi ven. Toda obremenjevala se ni niti s tem. Izgledalo je, pa tudi počutila se je, kot bi ponovno živela kot navadna smrtnica; in če si je priznala, ji je ta trenutek vse skupaj prav ugajalo. Četudi je drugače delovala kot ledena kraljica... tokrat bi lahko normalno govorila še z osebo, ki je drugače ni niti malo prenesla..

[Nick, hon' ]

[I am here my dear ]


Stal je pred vrati in se resno spraševal kaj sploh dela tukaj. Ni imel kakšnega posebnega namena se to noč zabavati, a kljub temu je bil tukaj. Obljubljali so veličastno zabavo in ker so bili vsi tukaj se je tudi Nick pojavil. Glavni razlog je bil seveda zbiranje informacij, a globoko v sebi si je zaželel družbe. Preprosto ni želel biti več sam. Zadnje časa je veliko razmišljal o vsem kar se mu je dogajalo.
In potem je bila tukaj še Lillith. Ni vedel kaj v resnici čuti do nje in kaj pomeni njuna povezava. Želel si je biti v njeni družbi, a hkrati ni prinesel, da je bil ob njej tako neprepričan vase in tako neodločen.
A prav želja po družbi ga je nocoj pripeljala sem. In to želja po njeni družbi, čeprav ga nebi motila tudi družba kogarkoli drugega ampak najbol si je želel videti in govoriti z njo - Lillith.
In čeprav ni vedel o njej skoraj nič si jo je želel bolje spoznati. Sedaj pa je stal pred vrati, kot nek obupan fantič. Za trenutek je okleval in si že skoraj premislil, ko je le odrinil vrata in vstopil.
V klubu je vladala toplota in zvoki pogovora so ga objeli še preden je do konca vstopil skozi vrata. A kljub vsem ljudem je lahko začutil, da je tukaj tudi ona. Lahko je čutil točno kje se nahaja in bil je prepričan, da ga je tudi ona začutila.
A ni se ji prebližal. Ne še. Zaprl je vrata in se za trenutek ustavil in razgledal. Nato je stopil do šanka in si naročil dve pijači. Bil je prepričan, da ga bo Lillith poiskala, ko in če si bo zaželela njegove družbe.
Ker je ni hotel motiti, je le slonel ob šanku in čakal, da se zabava razživi in da se mu Lillith pridruži, če si bo tega želela.

Anya se je z lahkotnimi koraki približala vratom Bronza. Lahko je slišala skladbo znanega benda. Oblekla je preprosto do kolen segajočo temno modro obleko. Obuta je bila v prevtako temno modre čevlje z nekoliko visoko peto. Odprla je vrata in vstopila. The Bronze je bil resnično lepo okrašen. Nekoliko božično, čeprav je bil božič že zdavnaj mimo. Za trenutek ali dva se je vstavila in občudovala snežinke, ki so bile obešene po celem klubu. Po prerivanju za njo je ugotovila, da je zaprla vhod v klub. Hitro se je odmaknila v mirnejši kotiček in se reazgledala po prostoru. Zaznala ni nobenega od Scoobyjev. Zdelo se je, da še niso prišli. Nekoliko zdolgočaseno se je odmajala do šanka in naročila sok. Morda ni bila ravno pijača za zabavo, a bilo ji je vseeno. Glavo je naslonila na roko in s pogledom skakala od obraza do obraza. Čudno se ji je zdelo, da ni nikjer zaznala Buffy, saj je praznovala rojstni dan. Popila je požirek soka in se začela rahlo pozibavati v ritmu glasbe. Ni se še toliko sprostila, da bi pozabila na svoje skrbi. Na D'Hoffryna pa tudi na take bolj človeške. Z prsti je nemirno tapkala po pultu in čakala na Scoobyjeve.

Izgledalo je, kot bi bila tukaj ena izmed prvih, ki so privršali na zabavo. In ko je tako opazovala, kako se je prostor vedno bolj in bolj polnil, je skorajda spregledala nekaj, kar se je premaknilo v njej. Vroči plameni, ki so tekli po njenih so zagoreli močneje in Lilith je vedela, kdo je krivec za to. Nick. Nekaj v njej se je premaknilo, na ustnice pa ji je švignil nasmešek in prava čustva, ki jih je tokrat pustila, da so prišla na dan. A še zmeraj ni mogla verjeti, da se je nekdo, kot on znašel tu, na preprosti zabavi smrtnikov.
Ni mogoče... si je nekajkrat ponovila v mislih, ko je sledila svojemu občutku in se mu tako približevala, si utirala pot med množico, ki se je že zbrala na plesišču.
In nato, ga je, kljub temu, da je komaj verjela svojim očem, zagledala nekaj metrov oddaljenega od njenega pogleda, vendar bila je toliko skrita med telesi ljudi, da on ni mogel videti nje. Tistih nekaj sekund, ko je le nepremično stala in nekoliko presenečeno zrla vanj, je zanjo minevalo, kot bi minevali dnevi, toda Lilith seveda nebi bila Lilith, če se nebi že po nekaj takih trenutkih zbrala in lahkotno stopila bližje k njemu, tako, da jo je tudi on lahko končno zagledal in ne samo čutil v njegovi bližini. V pozdrav mu je tokrat namenila nasmešek, vendar ne takšnega, kot bi ga namenila komurkoli drugemu na temni strani; ta je bil za razliko od njenih hladnih prijetno topel in je sporočal, da je vesela, ker ga vidi.
"Torej.." je preprosto začela pogovor, ko je sedla poleg njega, "... kaj počne takšen mladenič na takšni nezanimivi zabavi, kot je tale? Mislila bi si, da bi raje ostal doma in prelistaval tistočstranske, nekaj stoletij stare bukve... Ali pa bi si poiskal kaj bolj zabavnega." njene modre oči so počasi poiskale njegove, a tokrat ga za razliko od prvega snidenja ni prebadala z njimi, pač pa ga je le umirjeno gledala. Ravno ta pogled, mu je lahko jasno sporočal, da je vesela, da se ni odločil za še enega izmed samotarskih dni, pač pa, da je prišel sem. Čeprav še sam verjetno ni poznal razloga zakaj...

Ko jo je zagledal je na njenem obrazu opazil velik nasmešek, ki ga je kar malo presenetil. Bil je topel in prijazen in ni vedel ali si samo domišlja ali ga je res vesela. Ob njunem prvem srečanju ga je prebadala zgolj s hladnimi nasmeški, tokrat pa si je očitno želela, da bi ga spet videla.
In tudi Nick je bil tega vesel. Vesel je bil, da jo spet vidi in da ej lahko ob njej. Vrnil ji je topel nasmešek in vsi ljudje okoli njiju so se mu zdelo povsem nepomembni. Samo Lillith je bila tista, ki jo je opazoval. Vsedla se je zraven njega in ga poiskala s pogledom med tem pa mu namenila nekaj besed.
Ko sta se njuna pogleda srečala je opazil, da ga njene oči ne prebadajo ampak, da le umirjeno zrejo vanj. In v njem je spet zagorel plamenček, ki ga je poizkušal ves ta čas ko se nista videla pogasiti. Sedaj je že lahko toliko kontroliral svoje moči, da ni izbruhnil v ogenj vedno, ko je bila v njegovi bližini, še vedno pa ni vedel kaj bi se zgodilo če bi se ga dotaknila ali če bi ga slučajno poljubila. Seveda ni niti razmišljal o tem, saj se mu je zdelo, da za kaj takšnega nima niti najmanše možnosti.
Za trenutek se je izgubil v njenih očeh nato se je le zbral in pred njo postavil eno izmed dveh pijač, ki jih je naročil zase in za njo že šred tem, saj je upal, da ga bo poiskala in nato končno le spregovoril
"Mladenič si je za spremembo zaželel nekaj družbe. Že dolgo ni bil na kakšni zabavi." z nasmeškom je doda "Poleg tega mu je zmanjkalo tisoč let starih knjig. Ampak raje mi ti povej kako, da se 600 let stara demonka pojavi na takšni zabavi? Kolikor vem tudi demoni niso ravno tisti, ki obiskujejo takšne zabave?" ji je vrnil z toplim nasmeškom. Všeč mu je bilo, da je bila Lillith tako sproščena in dobre volje. Tudi sam se je "nalezel" njene pozitivne energije in tako se mu je zdelo, da bi bila lahko ta zabava resnično posebna.
Res je, da še sam ni vedel zakaj je sploh bil tukaj, a sedaj se mu je zdelo, da je bila tole pravilna odločitev.
"Torej bi naj bilo danes tukaj veliko ljudi? Veš za kakšnega posebnega gosta, ki bi naj prišel?" je vprašal, saj je slišal, da naj bi prišla tudi sama izganjalka. Do sedaj je še ni imel časti spoznati.
Poleg tega je lahko, če je pogovor tekel naprej nemoteno opazoval Lillit in pri tem ni izpadel čuden. Naredil je nekaj požirkov pijače nato pa se spet zazrl v njo.
"Slišal sem, da te kličejo tudi pod nekim drugim imenom. Kako pa to?" jo je vprašal, saj je res slišal, da jo je nekdo pozdravil z drugačnim imenom kot se je predstavila Nicku.

"No, potem pa dobrodošel na zimski zabavi v enem izmed mojih najljubših kotičkov.. če izločimo gozdove in se osredotočimo le na center Sunnydala." je je z nasmeškom odgovorila na njegove besede, ki so ji sporočile, da si je zaželel malce družbe.
In v tistem trenutku se ji je zazdel še bolj podoben njej sami, kot se ji je zdel prej, tistikrat, ko ga je spoznala. A spraševala se je, kako bo in kaj bo drugače po današnjem večeru, ko se je prepustila čustvom in jih ni zatirala globoko v sebi. Bil ji je všeč, to si je sedaj že upala priznati, vsaj sami sebi, če ne že naglas. Toda vseeno ni vedela kaj na, oziroma v njem je zbudilo v njej to, kar je bilo zamrznjeno že štiristo let njenega obstoja. Zopet je začutila njegove plamene tako močno, kot jih je prvikrat, vendar tokrat se ni oddaljevala od njih, pač pa se je sprostila in pustila, da je njegova moč objela njeno in njena njegovo, vanjo samo pa je prišel tisti prijeten občutek, ki ga je imela vsakič, ko sta se videla, le, da ga je ponavadi poskušala ugasniti, kar ji je, po dolgih urah muke, ponavadi tudi uspelo. Njegovo vprašanje je ni presenetilo, svoj pogled je zopet usmerila v njenove oči in mirno odvrnila:
"Hmm... recimo, da si je tudi starejša demonka zaželela malce družbe in zabave. Da upoštevamo še to da je jutri njen rojstni dan... No, pa imamo dovolj razlogov." namenila mu je enega svojih, tokrat pozitivnih nasmeškov, nato pa svoj pogled zopet usmerila v množico in nekaj časa opazovala njihove nasmejane obraze in sproščene poglede.
Vsi so se zabavali. In tokrat je bila tudi ona ena izmed njih, zato si je morala priznati, da pravzaprav ni tako zelo slabo, kot je sprva mislila, da je. Na njegovo naslednje vprašanje je le kratko prikimala, nato pa mu odvrnila:
"Da, gospodična Buffy ima danes rojstni dan in ga misli praznovati tukaj. Vse najboljše ji želimo.. Dneva mi pa ne bo pokvarila." svoj pogled je zopet usmerila vanj in nekaj časa le nemo zrla v njegove oči, kakor, da bi mu želela sporočiti nekaj, za kar še sama ni vedela kaj bi lahko bilo.
Imela je željo, da bi jo zopet objel, kakor jo je takrat, ko sta se videla pred tisto trapasto cirkuško predstavo, a ni si ustvarjala lažnih upov, da si tudi on želi vse skupaj ponoviti. In če si je priznala, se je sama pri sebi bala tistega, kar je čutila globoko v sebi. Bala se je same sebe, katera jo je lahko najbolje uničila.
"Claire." je tiho odvrnila na njegovo vprašanj, ki jo je potegnilo iz njenih misli. "Moje rojstno ime. Claire Elektra Winter."

"Jutri imaš rojstni dan" je presenečeno in precej glasneje kot je načrtoval rekel. Niti slutil ni, da je za Lillith jutri poseben dan. Ali pa je bil to samo še en dan v njenem življenju?
Nerodno se je nasmehnil in s tišjim glasom dodal "Še sreča, da si mi to povedala danes. Tako bom lahko ob pol noči prvi, ki ti bom čestital" je nasmejan dodal. Če boš seveda hotela biti z mano do polnoči je še pomislil, a tega ni izrekel naglas.
V zraku je vladala dobra volja in pozitivna energija in Nick se je hotel vsaj enkrat v življenju tako sprostiti in pozabiti na vse težave in na vse kar ga je omejevalo in težilo. Klub se je počasi povnil in zabava je bila tik pred tem, da se razživi. Želel je, da bi bila ta noč zabavna in normalna, kot, da je samo še en mlad fant, ki si želi zabave in družbe. In odločil se je, da bo vsaj enkrat v življenju pustil za sabo vse svoje spomine in bo samo užival v trenutku. Če bo šlo vse po sreči bo skupaj z Lillith, kar bi ga neizmerno veselilo.
"Ne ne bo ti pokvarila dneva v to sem prepričan." je prijazno rekel "Obljubim, da se bom potrudil, da ti ne bo nihče pokvaril večera." je še rekel z nasmehom in se spet izgubil v njenem pogledu. Nato pa se je domislil izvrstne ideje.
"Ali so mogoče za majhno igrico? Pretvarjajva se, da se še ne poznava in da sva dva povsem navadna človeka, ki sta se srečala na zabavi. Pozabiva na najino preteklost in na to kateri strani pripadava, vsaj za to noč in se samo sprostiva in uživajva. Ali si za to?" je rekel in jo napeto opazoval. Hotel se je sprostiti in pozabiti na to, da ni navaden fant. Ni hotel, da bi ga oviralo to, da pripada temni strani. In vsaj to noč si ni želel bojev in zarot. In upal je, da bo tudi Lillith to pripravljena narediti vsaj za eno noč neglede na to kakšne bodo posledice.
"Torej Clair, moje ime je Nick . Me veseli, da sva se spoznala." je začel in iztegnil roko v pozdrav. "Te lahko povabim na pijačo?". Pomežiknil ji je in ji namenil še enega izmed sproščenih nasmeškov ter upal na najboljše.
Če bo sprejela njegovo igro se bi lahko ta večer izkazal za prav posebnega. Če pa ne bo .... no potem bo izpadel kot največji bedak, ampak bo že prebolel.

"Da." je odgovorila in se nasmejala ob njegovi presenečenosti "..ampak ne skrbi. Saj je samo en dan več v mojem življenju. Čeprav bo ta verjetno lepši, če praviš, da boš ostal z mano do polnoči... toda dvomim.. naveličal se me boš, boš videl. Nisem ravno najbolj družaben tip." nežno se je ugniznila v jezik in tako preprečila, da bi nadaljevala stavek, ki bi razkril tisto, za kar še sama ni bila prepričana, če je resnično.
A vse je nakazovalo na to.. da je?
God.. kam sem prišla? se je vprašala v mislih, a odgovor je poskušala potuhniti, vsaj za danes, če ne za še kar nekaj časa, kot bi si želela. Pravzaprav niti ni natančno vedela, če je to, kar se je dogajalo dobro.. ali slabo? Toda, kako naj bi ona vedela, kaj je dobro? Saj je bila črnina vse, kar je štiristo let obdajalo nekaj, kar naj bi se imenovalo njeno srce. Je bil sedaj čas, da do njega pride tudi svetloba? Ali pa se je njena muhasta notranjost odločila poigrati še z nekom več... čeprav je bila prva stran vsekakor bolj verjetna kakor druga, je Lilith ni morala izključiti. Ne, vendar bala se je je.
"Oh.. hvala.. v to, da se boš potrudil sem prepričana" je z nasmeškom dejala na njegove besede, da se bo potrudil, da bo njen večer takšen, kot si ga je zamislila. Miren, zabaven in lep.
Drugega tokrat preprosto ni potrebovala. Ob njegovi ideji je povzdignila obrv in ga nekaj časa nejevrno gledala, češ, ali tega skoraj ne počneva že sedaj? Tokrat ni bilo nobenega domačega hladu med njima, le tista prijetna toplina, ki je Lilith ni bila vajena. Po nekaj trenutkih njenega nejevernega pogleda, pa se je nasmehnila in kratko pokimala, češ, da se strinja s predlogom.
"Živijo Nick. Me veseli. In ja, seveda, sprejmem povabilo." se je zarežala in sprejela njegovo roko ob dotiku pa je v njenem telesu zagorel plamen, ki ga je, tudi ona, malce težje umirila.

Po nekaj trenutkih, ki so za Nicka trajali celo večnost in po nejevernem pogledu,ki mu ga je namenila, se je nasmehnila in kratko pokimala, češ, da se strinja s predlogom.
"Živijo Nick. Me veseli. In ja, seveda, sprejmem povabilo." se je zarežala in sprejela njegovo roko. Ko sta se njuni roki dotaknili je v Nicku zagorel tisti plamen, ki ga ob njunem prvem srečanju nikakor ni mogel obvladati. A sedaj mu je to z nekaj truda le uspel. Nenazadnje je to vadil večino časa ko je bil sam. Predse je samo priklical Lillitihno postavo in vedno znova se je v njem pojavil tisti vroč ogenj, ki ga je lahko sedaj vsaj delno kontroliral.
Pokimal je natakarju in naročil dve pijači, ter nato eno podal proti Lillith drugo pa je obdržal sam. Dvignil je svoj kozarec, da bi nazdravil z Lillith in rekel
"Naj bo ta noč čarobna." Pomežiknil ji je in čeprav se je zavedal kako se je stavek slišal je kljub temu upal, da bo ta noč nekaj posebnega.
Nazdravila sta nato pa je Nick vstal in ji pomignil naj mu sledi. Prerinila sta se mimo nekaj ljudi in se počasi bližala eni izmed zadnjih prostih miz. Nick je opazil, da se "njuni" mizi približuje še en par in tako je skoraj neopazno dvignil roko in nekaj zašepetal. Nek drug fant, ki je plesal v bližini para, se je zaletel v moškega in žensko in vsi trije so se zakotalili po tleh. Hitro so bili spet na nogah in z njimi ni bilo nič narobe, a Nick in Lillith sta že bila med tem že pri mizi.
Vsedla sta se in Nick je spet spregovoril " Clair povej mi kaj več o sebi. Kaj rada počneš ali kaj podobnega. Rad bi te bolje spoznal" je rekel z nasmeškom. Bilo je malce nenavadno, tale njun pogovor, a se je odločil, da se bo popolnoma pripustil. Hotel je izvedeti več o njej in upal je, da mu bo zaupala.
Bilo mu je prijetno da sta bila skupaj in da sta se takole pogovarjala. Edina težava je bila, da se je težko upiral, da je ni preprosto poljubil. Tega si je zelo želel, a za kaj takega je bilo preprosto prezgodaj.
Čez nekaj trenutkov se je le opogumil in jo vprašal "Ali bi šla plesati? Sicer nisem ravno najboljši plesalec, ampak sem se pripravljen potruditi." je rekel nasmejan. Res se je sprostil in v njeni družbi to sploh ni bilo težko.

@ Anya

Bronze je norel. Naenkrat se je klub spet do vrha napolnil, kakor je bilo to v navadi za velike zabave, ki jih je prirejal včasih. Nekaj časa je sicer obisk upadal, toda zdaj je bila razlika očitna. Buffyjin pogled je zdrsel po natrpanem prostoru, kjer so se tolikokrat zabavali s celotno skupino Scoobyjev, zdaj pa ni videla nikjer nikogar. Prav nič rojstnodnevno se ni počutila, a tako je bilo že nekaj let. Ta datum ji je sicer pomenil dodatno leto morda staranje, ki ga ni tako zelo začutila na lastni koži, morda bližajočo se smrt. Ah, je pomislila in se namuznila. Glede tega ji res ni bilo treba skrbeti; če boš umrla, te bo pač Willow obudila od mrtvih. S to cinično mislijo si je na obraz priklicala nasmešek, ki je vendarle naznanjal, da je razpoložena za zabavo. Morala je samo najti skupino Scoobyjev, ki se bi po vseh pravilih racionalnosti morala držati skupaj, in si dati duška na plesišču. Bronze je bil tukaj od nekdaj in navajena je bila na to, da je bil prav ta kraj tisto glavno zbirališče nje in njenih prijateljev in nikjer drugje ne bi bilo boljše mesto za praznovanje petindvajsetega rojstnega dne. Sicer pa se je na nek čuden način tega celo veselila, čeprav ni čutila nadnaravnega veselja, ki naj bi ljudi obsedlo ob rojstnodnevnih zabavah; toda navsezadnje to ni bila ena od njih, to je bila zgolj zabava, na kateri se je zbrala s prijatelji, da jim lahko naprimer plača pijačo, ker ima slučajno danes tudi petindvajseti rojstni dan.
Med tem, ko se je počasi premikala skozi množico, ki je veselo klepetala, popivala in uživala ob dobri glasbi, ki je prav tako kot vse ostalo v današnjem Bronzu, spominjala na stare čase, in ki jo je delala nostalgično. Končno se ji je zazdelo, da je ob šanku zagledala znano postavo; seveda, le stežka bi spregledala suhceno Anyo s svojim tipičnim izrazom, ki je potoval vse tja od zdolgočasenosti pa morda celo do zamišljenosti. Vedela je, da je ta tisoč let stara demonka še ni opazila in počasi se je skušala neopazno prikrasti za njen hrbet. Začudilo jo je sicer, da ni bila, kot je bilo v navadi, tukaj skupaj z Xandrom, a predvidevala je, da jo je morda Xander pustil tukaj in se odpravil na faks, kjer je porbal še Willow, ki je imela menda danes daljša predavanja. "Hej, Anya," je pozdravila, ko je bila dovolj blizu, da ji ni bilo potrebno preko glasne glasbe kričati proti prijateljici - saj ne, da je tudi takrat najbrž ne bi opazila. Zasedla je barsko stolček ob Anyinem in se nasmehnila najstarejši Scoobyjevki, ki je bila očitno sama. Le zakaj? Ali res še nikogar ni bilo tukaj? Za Gilesa je tako močno dvomila, da bo prišel, četudi ne bi imela nič proti, a kar se tiče Dawn, Willow in Xandra - zanje je bila prepričana. In Angel, le kje se je potikal? Pravzaprav je zares ne bi tako zelo motilo tudi, če se ne bi prikazal - ker je navsezadnje vedela, da se ne počuti najbolj domačega med ostalimi prijatelji - toda želela ga je vsaj videti še enkrat danes, preden se ta rojstni dan konča. Sicer pa je bilo v navadi, da so se ta praznovanja prelevila v peklenske preizkušnje, ponavadi v dobesednem pomenu besede, in prav nič je ne bi čudilo, če bi se morala tudi ta večer spopasti s kakšnimi temnimi silami. Toda zaenkrat je bilo menda vse varno in Bronze se je vrtel v ritmu glasbe.. "Kako si kaj?" se je znova nasmehnila proti Anyi, ki je že dolgo ni zares videla - oziroma ni zares govorila z njo. Tako ali tako je bilo ponavadi to precej težko, vsaj glede na njeno tisočletno demonskost in fobijo pred zajčki. "In kako to, da ni Xandra?" je še mimogrede dodala, nato pa dejala še: "Saj ima namen priti, kajne?"

Adam je postopal pred klubom. Ni vedel, zakaj je bil danes tu. Niti ni vedel, če bo tu še kdo od njegovih znancev. Winter party? Morda bi ga moralo skrbeti. Takšne stvari so bile ponavadi center dogajanja. In ponavadi ne dobrega. Moral se je nasmehniti sam sebi in svojemu premišljevanju. Saj je bil samo Brozne. In kaj se mu lahko zgodi tukaj, razen kakšnega osamljenega večera. V kar pa je nekako dvomil, ker je že v tistih nekaj trenutkih, ko je stal v senci ulične svetilke, v klub odšlo veliko več ljudi kot jih je bilo ponavadi noter.
Zabava se je že začela in v mrzlo noč se je slišalo nekaj glasbe, ki jo je igral eden izmed bolj znanih bendov. Za te pa je bilo Adamu vseeno. Skomignil je z rameni in postava v črnem se je počasi napotila proti vhodu v klub. Odrinil je težka vrata in vstopil. Vanj je butnil val toplega zraka. Zdaj, ko je opazoval natrpano plesišče in bledo svetlobo kluba, se je spomnil, zakaj je včasih tako rad zahajal sem. Čeprav so po njegovem mnenju vse nekoliko pokvarili z modro belo dekoracijo. Ampak kdo je bil on, da bi sodil o tem?
Namrščil se je in odšel do šanka. Ni imel namena česa piti, zato je le odkimal, ko se mu je približal natakar. Obrnil se je proti plesišču in opazoval množico, ki je navdušeno plesala. Nekaterim je to uspevalo bolje, drugim pa nekoliko slabše. Namuznil se je sam pri sebi. Pravzaprav se je včasih prav lepo imel tudi sam. A hitro je znalo postati dolgočasno, zato je na skrivaj upal, da se mu bo kdo pridružil. Nenadoma se je vprašal, kaj sploh dela tu. Odvrnil je pogled s plesišča, ko je opazil nasmeške, ki mu jih je vztrajno pošiljala neka rdečelaska. Namrščil se je in se popolnoma zatopil v svoje misli.

[ Anyone? ]

Bilo je točno tako kot v dobrih starih časih. Noč je bila praktično identična tisti, ko se je Spike prvič srečal z Buffy, ki bi morala že kot tretja izganjalka zapovrstjo umreti pod njegovimi rokami. Pravzaprav je bilo kar težko verjeti, da je temu mlademu svetlolasemu in navidez tako nesposobnemu dekletu uspelo prekrižati njegove načrte. Ne le, da ji je uspelo ubraniti njegove napade - vse skupaj je naneslo celo na to, da je prestopil na njeno stran, se po neki nenaravni logiki zaljubil vanjo ter si nazadnje zaradi nje izboril dušo. Dušo! Le kako je lahko tako izdal vampirja v sebi? Zakaj je ni mogel enostavno ubiti, ko pa je imel toliko priložnosti? Kako za vraga se mu je uspelo spustiti na Angelov nivo? Naravnost gnusilo se mu je vse skupaj, hkrati pa je ravno iz tega kipela jeza, ki jo je imel namen prav kmalu uporabiti za organiziranje svoje zabave. In tokrat bomo plesali v tvoji krvi, izganjalka... Te podle misli je odseval njegov mrk obrazni izraz, medtem ko se je počasi kot kakšna senca pomikal skozi Bronze, s svojim temnim pogledom oprezajoč za Izganjalko. Vedel je, da je tu - četudi ga pred dnevi ne bi povabila, naj pride na zabavo, je lahko čutil njeno prisotnost. Njegova kri je vrela v želji po tem, da dokonča tisto, kar se mu je pred tolimi leti ponesrečilo. In vedel je, da Izganjalka tokrat nima nobene izbire, kajti Spike brez duše je bil ponovno neustavljiv, krut in neusmiljen. V njemu ni ostala niti sled človeka, v katerega se je zaradi ljubezni do Buffy spremenil - niti kančka vesti, ki bi ga lahko omejevala pri doseganju njegovega cilja. To je bila njegova usoda...
Med vso to množico je še vedno lahko natančno razločil njen vonj. Tako dobro jo je poznal... Poznal je njeno dušo, njene misli in srce. Poznal je njene skrbi, njene probleme in bolečino. Poznal je celo njeno telo, vse do najintimnejših predelov! Poznal je moč njenih udarcev, bolj kot kdorkoli drug. In poznal je vse njene šibkosti... Enostavno vedel je, da se je tako zelo zakoreninil v njeno srce, da ga ne bi mogla ubiti, vse dokler se ne bi dokončno prepričala, da res ni načina za povrnitev njegove duše. In le kaj bi lahko bilo zabavneje kot zavedati se dejstva, da ji lahko pride tako zelo blizu, da ne bi niti opazila, kaj jo je zadelo? Najverjetneje samo še to, da se lahko odkrito pozabava z njo, nato pa jo skupaj s celotnim mestom spremeni v pepel. Z njim se že ne bodo igrali... Končno se je prebil do mesta, od koder je imel dober razgled proti šanku, hkrati pa je njegova temačna postava skupaj z izdajajočimi peroksidnimi lasmi ostajala skrita v senci. Njegovo oko je takoj prepoznalo Buffy, ki mu je sicer kazala hrbet, prav tako kot Anya poleg nje. Bili sta zatopljeni v pogovor, medtem ko ostalih Scoobijev očitno še ni bilo. Zabavaj se, dokler se še lahko, ljubezen. Kajti potem se bomo igrali po mojih pravilih... Prižgal si je cigareto, pri čemer je plamen iz vžigalnika za trenutek razsvetlil njegov zlovešče hladen obraz, ki je odseval njegove podle misli, nato pa si privoščil globok vdihljaj dima. Vsekakor je bilo za pričakovati, da Spike za nič na svetu ne bi zamudil takšne priložnosti - če je bilo kaj zabavnega, kar se tiče rojstnodnevnih zabav, je bilo to prav gotovo uničevanje le-teh. Čeprav tokrat ni imel v mislih razgrajanja po celotnem Bronzu. Zabavo si je želel le malce prirediti - s presenečenjem za slavljenko... You owe me a dance... Slayer.

Moral je priznati, da je bilo dolgočasno. Zaenkrat, a vendar ni dvomil, da bo tako tudi ostali. Medtem ko se je spraševal, kje so vsi, je naročil viski in se ozrl po klubu. Nikogar znanega ni opazil. Razen Buffy, ki pa je bila globoko zatopljena v pogovor z neko Adamu nezano žensko. Nekaj časa ju je opazoval in po načinu, s katerim sta govorili, je sklepal, da sta prijateljici. Kaj več od tega pa tudi ni mogel reči. Navsezadnje pa ni bila njegova stvar.
Pograbil je kozarec, ki ga je natakar postavil pred njega, in na dušek izpil vsebino, da je ostalo le še nekaj požirkov. Bil je vampir, torej je bil odporen na takšne ali drugačne alkoholne pijače. Vse je imelo svojo mejo, ampak Adam svoje ni prečkal nikoli. Saj po tem niti ni bilo potrebe.
Množica na plesišču je ponorela, ko se je na odru pojavil eden izmed obljubljenih glasbenih skupin. Adam bi skoraj zavil z očmi. Nekako ni mogel verjeti, da bi pred nekaj leti še sam navdušeno ploskal v prvi vrsti. Ampak vse se je spremenilo, in nekako je bil tudi vesel, da se je. Vsaj kar se je glede takšnih nastopov tikalo.
Nenadoma je njegovo oko v sencah kluba nekaj opazilo. Bil je le vtis, da je nekaj ali nekdo tam, in čeprav je tista slutnja takoj izginila, se je pozorno zazrl tja. V vseh letih se je naučil, da se še tako majhne slutnje ne da zanemariti. Ker ga njegov instinkt ni do zdaj še nikoli prevaral. Hitro je popil še tistih nekaj požirkov iz kozarca, potem pa se na videz brezbrižno obrnil in napel oči. Tokrat se je zanesel tudi na svoje čute. Moral se je kar potruditi, da je prezrl vonj vseh ljudi, ki so ga obdajali, ter se osredotočil na sence. Vonj, ki ga je razločil, mu je bil znan. Spike? Ni vedel natančno, zakaj se skriva. A iz njemu dokaj neznanega razloga so se mu ob tem, ko je zaznal vonj, po koži razlezli mravljinci. Bila je slutnja zlobnega, čeprav je bilo povsem mogoče, da ga je instinkt varal. Saj je bil Spike, za Bož... Ustavil se je in se popravil. Za njegovo voljo? Bolje se je slišalo.
Neopazno se je podal proti senci, kjer je nenadoma zaplesal ogenj. Le še en dokaz več o osebi, ki se je tam nahajala. V bledi svetlobi je lahko razločil tudi nekaj svetlih las. Bil je Spike. Počasi se mu je približal od zadaj. To mu je še kar dobro uspelo in Spike ga ni opazil, čeprav bi bilo možno, da ga je. Je pa dvomil o tej drugi možnosti. Ko je končno stal za njim, je zaslutil nekaj drugačnega. Morda frizura? Ni bila frizura, česar se je zavedal. Ampak tisto nekaj ni bilo nujno dobra sprememba. "Spike." Tiho izgovorjeno ime je bilo skoraj neslišno, a stal je dovolj blizu, da bi ga vampir lahko slišal. Kar ga tudi je, brez dvoma. A instinkt mu ni dal miru, zato se je nekoliko napel. Bil je Spike, a tudi on bi ga lahko napadel. Preprosto načelo, nikoli povsem ne zaupaj ljudem. Khem. Vampirjem.

Spike se je zabaval ob premlevanju svojih zlobnih misli in izmišljanju vseh možnih načinov, kako bi njuno srečanje naredil kar čim bolj zabavno. Sicer pa to niti niti ne bi moglo biti bogve kako težko, glede na to, da Izganjalka ni ravno skakala naokrog od veselega razpoloženja. No, pa saj tudi potem ne bo... Spiku se je na ustnicah izrisal zlovešč nasmešek in ravno ko se je bil namenil obrniti ter spremeniti svoj položaj, je za seboj zaslišal glas, ki ga kljub glasni glasbi ne bi mogel ne-spoznati. Presneti mulc... Spike je povsem pozabil na svojega mladega vajenca, ki tako kot vsi ostali še ni bil seznanjem z njegovo spreobrnitvijo. In ne glede na to, kako na živce mu je sedaj šla njegova prisotnost, si ni mogel kaj, da ne bi v tem videl določene zabave. Vampir brez duše, ki noče ubijati! Če ni bilo to prekleto smešno... ''Adam,'' je zapel z zaigranim glasom pretirane navdušenosti, ko se je na petah elegantno obrnil nazaj proti vampirju, kateremu se je kot vedno uspelo nekako prikrasti v njegovo bližino. ''Moj ljubi varovanec. Kako kaj ubijanje?'' se je ponorčeval iz njega, kajti nikakor mu ni bilo do tega, da bi skrival svojo spremembo - pa čeprav bi mu ravno to lahko pomagalo pri uničenju svetlostrancev. Samo kaj, ko pa se je tako zelo rad zabaval. Sploh pa mu Adam ni predstavljal nikakršne grožnje. Bil je samo mlad fant, ki je pobil svoje starše in sedaj trpel v občutenju krivde, namesto da bi se v svojih najboljših letih prepustil zabavi, ki jo je vsaj po Spikovem mnenju prinašalo pobijanje. ''Zdiš se mi napet,'' je nadaljeval s taistim hinavskim nasmeškom, pri tem pa izdihnil dim naravnost proti Adamovemu obrazu. ''Je kaj narobe?'' ga je povprašal in namuznjeno pomišljal nad tem, ali je sploh vredno zapravljati čas z njim. Glede na to, da mu je dobrosrčni fant šel predvsem na živce, bi težko rekli, kaj se je Spiku v tistem trenutku zdelo ljubše. Vsekakor ga ni več spominjal nase - prej na Angela, le da je bil še nekoliko bolj patetičen. ''Raje hitro izpljuni, ker nimam časa za te bedarije,'' je nato hladno odrezal in fantu namenil pogled poln zla, ki je vrel znotraj njega. O ja... vedel je, da ga je Adam lahko čutil, in to mu je na nek način pravzaprav laskalo. Sicer pa ne bo več dolgo, ko ga bodo začutili vsi...

Ko se je Spike obrnil, je bil že en pogled v njegove oči povsem dovolj, da je Adam presodil situacijo. Ni mogel prezreti iskrice zla, ki je tlela v njegovem očesu. Zakaj, Spike? Končno se je predal temni strani. Ali pa so ga potegnili tja. Kakorkoli že, zdaj je bil na drugi strani. In nikakor ne več njegov 'mentor'. Lahko je skoraj slišal njegove misli, ko ga je z zaničevalnim pogledom premeril. Ubogi fant. Pomilovanja vreden dobrosrčnež, ki se žre zaradi umora svojih staršev. Res patetično, da se igra junaka. Bedak. Zagotovo se je v njegovih mislih vrtelo natanko to.
"Vem da ne boš imel kaj proti, če ti rečem, da ni nobene potrebe po tem, da me kličeš tako." Njegov vajenec? Morda nekoč, a ne zdaj. Moral je priznati, da ga je Spike naučil nekaj stvari, a ne vseh. In zdaj niti ni potreboval teh stvari. Spike je bil na drugi strani. Šele zdaj je dejansko dojel ta podatek in njegov pogled je bil zagovoto obtožujoč. In to je svetlolasca zagotovo zabavalo. A Adam ni imel moči da bi se boril z njim. Ubil bi ga, in to bi bilo več kot preprosto zanj zdaj, ko ni bilo več nobenih prepek. Go ahead, do it. Tokrat se je skoraj izzivalno zazrl vanj. Navsezadnje si je že od nekdaj želel umreti. No, ta del je že dal skozi. Želel si je biti ubit za vedno, to je zvenelo sprejemljivejše. Spike ga ni mogel prizadeti, torej s tem ni potreboval obremenjevati. Dvignil je pogled. Spikov pogled je tokrat naznanjal, da mu gre Adam na živce. Smola zanj. Morda bi moral opozoriti Buffy. Ampak dvomil je, da mu bo dal Spike priložnost za to, zato sploh ni poskušal. Morda, če bi ga napadel... Ne, odpade. Obraz mu je razsvetlil hladni nasmešek. Napade vsaj prikriti napad.
Zaenkrat pa se je ozrl proti Spiku. "Je kaj narobe?" Ponovil je njegovo vprašanje s kar nekaj sarkazma v glasu in nenadoma se je zavedel, da se ne prepozna več. Dvomil je, da ga prepozna Spike. "To bi moral sebe vprašati." Ni bil več 'tisti pomehkuženec', kot da bi nenadoma odrasel. In to popolnoma. Kdo ve? Morda je zaradi situacije in vse zadeve s Spikeom, ki ga je poučila, da ne sme zaupat nikomur, res postarala. Ampak to ni bilo pomembno, vsaj ne za Adama, ki se mu je prek obraza razletel hladen nasmešek, ko se je zazrl vampirju nasproti sebe v oči. "Nimaš časa za bedarije? Smola, torej zapravljam tvoj čas." Iz pogleda mu je sevala odločnost, ko je pristavil: "In kaj boš storil glede tega?" Bil je pripravljen na vse. Kakršenkoli napad, udarec, brco ali kaj podobnega. Komično, bil je pripravljen tudi na ugriz.

''Kako pa naj bi te klical? Sine?'' je nadaljeval s svojo posmehljivostjo, ki je bila tako značilna za starega Spika. ''Morda Vampir z zmedeno identiteto?'' se je zarežal, čeprav bi lahko rekli, da tudi Spike - vsaj tisti z dušo - tega problema tudi ni imel ravno razčiščenega. Toda to je bila sedaj tako in tako samo nepomembna preteklost. Zaznal je njegov obtožujoč pogled, ki ga je daleč od vsega najbolj zabaval. In lahko bi šel stavit, da bo nekaj takega dobil tudi od Buffy in vse ostale druščine - preden jih bo poslal šest čevljev pod zemljo. Ubogi fant, njemu tudi Drusilla ne bi mogla več pomagati. Ali pač. In četudi bi, si ga Spike nikakor ni želel imeti na svoji strani. Kajti potreboval bi celo presaditev možganov, da bi lahko bil to, kar se za vampirja spodobi. Izzivaje je zrl naravnost v njegove oči in ga pri tem bral kakor odprto knjigo. Tudi njega je poznal, saj je bil navsezadnje njegov mentor, in tako je tudi vedel, da se mu Adam nima nobenega namena zoperstaviti. Kot da bi imel sicer kakšno možnost... ''Še vedno ne moreš, kajne?'' ga je začel izzivati in počasi kot mačka okrog vrele kaše začel hoditi okrog njega. ''Ubijati,'' je še pristavil, za vsak slučaj, če bedaku ne bi potegnilo, na kaj je namigoval. ''C-c-c...Te res nisem ničesar naučil?'' je postal na strani in zmajal z glavo ter si ponovno privoščil dim. Resnično - zakaj za vraga se je sploh ubadal z njim? Niti toliko se mu ni zdel vreden, da bi ga ubil. Sploh pa ne sredi Bronza, saj ni hotel pritegniti izganjalkine pozornosti. Onadva bosta že opravila kasneje, nekje na samem... ''Woho, poglej si to. Skorajda zveniš kot jaz!'' je nenadoma vzkliknil, saj ga je njegova nenadna uporniškost in uporaba sarkazma resnično zabavala. ''Le da ti manjka malo več jajc. Res ne vem, kaj vidi Dawn na tebi,'' ga je začel žaliti in z užitkom opazoval njegove obrazne poteze. Saj res - Dawn - še eno bitje, ki mu je zaupalo s svojim življenjem. Tudi to bi se dalo lepo izkoristiti. ''Mimogrede. Tale Dawn... Saj veš, kako čutim do nje,'' je nadaljeval spletkarsko in se z nekaj koraki vrnil nazaj pred Adama, nato pa se zakrohotal: ''Koga slepim!? Ničesar več ne čutim!'' Bil je čisti glas zla, ki bi se prav gotovo lahko razlegel še daleč, če ga ne bi dušila vsa ta glasba in trušč, ki so ga zganjali ljudje. Spikov obraz se je že v naslednjem trenutku zresnil, kot da bi si preko njega nadel masko čisto hladnokrvnosti. S tem se je Adamu približal za korak, tako da sta si bila z obrazi sedaj že povsem blizu. ''Že od nekdaj me je zanimalo, kakšnega okusa je...'' je zamrmral samo zato, da bi iz njega izzval kakšen bolj konkreten odziv, ki bi vsaj namignil na to, da vseeno ni taka reva, kot je izgledalo. Pa tudi zato, da bi ga opozoril, da je bolje zanj oziroma hkrati tudi za Dawn, da ne stori kakšne napačne poteze - kot je bilo hitenje po pomoč k Buffy in podobno. Na njegovo zadnje vprašanje mu sprva ni imel namena odgovoriti, saj je vedel, da gre zgolj za nekakšno otročje izzivanje, ki pa nanj ni imelo nobenega učinka, nato pa se vseeno ni mogel upreti: ''Kaj bi rad, da storim?'' Ob tem mu je ponudil svoj zlovešč nasmešek in si v sebi samo želel kakšnega burnega odziva. Zahotelo se mu je prelivanja krvi, vseeno pa se mu je zdelo bolj zabavno, če bi kaj takega lahko izvabil tudi iz Adama. Kakorkoli... privoščil si ga bo v vsakem primeru.

"Misliš?" Rahlo je privzignil obrv ob omembi možnega imena zanj, čeprav je bila posmehljivost v Spikovem glasu še tako zelo očitna. "Kliči me Adam." Namrščeno mu je sledil z očmi, ko je hodil okrog njega. Na misel mu je prišla primera 'kot mačka okrog voče kaše". Ubijati? Namrščil se je, saj svojega obraza nekako ni mogel več sprositi. Ubijal je le zlobneže, temnostrance. In tokrat se je na njegovem obrazu pojavil posmehljiv nasmešek. Spike je bil točno to. Zlobni temnostranec.
"Naučil si me vse preveč stvari. Še posebej tole. Vzel bom kot zadnjo lekcijo." Obrnil se je, da je lahko spremljal njegovo hojo, ki mu je začela iti na živce. Tisto prekleto samozavestno zadoščenje, ki je bilo opazno na obrazu svetlolasca, pa še toliko bolj. Kot da je toliko boljši od njega in kot da je center vse pozornosti. Najbrž bo to tudi postal. "Zvenim kot ti? Uau, to pa res ni bil moj namen." Namrščil se je in se hladno nasmehnil. "Da bi zvenel kot ti? To sem si vedno želel." Njegov še vedno namrščen obraz je izdajal drugače. Morda si je tiste noči, ko ga je spoznal, za trentek zaželel, da bi bil kot on. A nič več, sploh pa ne zdaj, ko je zlobno krožil okrog njega in je bila vsaka druga beseda iz njegovih ust žaljivka.
Nenadoma je začel govoriti o Dawn in Adam se je napel. Ona mu je popolnoma zaupala in prav morda bi se ji zaradi tega utegnilo kaj zgoditi. Kaj neprijetnega. Stal je naravnost pred njim in mu izzivajoče zrl v oči. Adam je pomisli na Dawn. Spike je bil neke vrste starejši brat zanjo, in če bi ga videla takšnega bi mu zagotovo skušala pomagati in ga prepričati, da se vrne na svetlo stran. Kar bi Spike v svojem stanju takoj izkoristil. Tega ni smel dovoliti. Ne da bi se zavedel od kod mu moč ali kaj ga je prisililo k takšni reakciji, je sprožil roko in prijel šop Spikovih lasi, ki jih je z močnim sunkom potegnil nazaj in s tem preprečil vampirju, da bi mu še naprej zrl v oči s tistim pogledom. In moral je priznati, da je prav užival, ko je za trenutek vampirjev obraz spreletelo presnečenje. "Ojej. Pa ne mi reči, da tega nisi pričakoval?" Nasmeh, ki se je pojavil na Adamovem obrazu bi fanta zagotovo prestrašil, če bi se lahko videl. Bil je hladen in skorajda brezčuten. Kot da bi spoznal, da je za Dawn pripravljen storiti vse. In zavedal se je, da Spike ni vsemogočen. Morda nekoliko močnejši, a to ni pomenilo nič. Vsaj ne v tej igri, ki je bila na vse ali nič. Lahko bi bil ubit. V trenutku, a neko čustvo - morda jeza ali pa ljubezen? - je prisililo, da se je adrenalin pospešeno gibal po njegovem telesu. In Adam se je tega jasno zavedal. Kot da bi se čas ustavil, glasba iz kluba potihnila in bi bila samo onadva. "Naj ti povem tisto, kar je najbolj patetično od vsega skupaj..." Ne tako rahlo je obrnil Spikovo glavo, da se mu je lahko zazrl naravnost v oči. "Nekaj časa sem ti celo zaupal. Žalostno, kajne?" Tokrat se je na njegovem obrazu pojavil zlovešč nasmešek. "In naj popravim tisto, kar sem rekel prej. Nekaj pa si me le naučil. Lahko si ponosen sam nase. Naučil si me, da ne smem imeti usmiljenja s temnostranci." Hladen nasmešek je spreletel njegov obraz. Spike se bo prej kot slej osvobodil, in Adam ni dvomil, da mu bo ob tem v roki ostal šop periksodno blondnih lasi, a vendar je bil bolj kot kadarkoli pripravljen. Na vse. To pa je bilo edino, kar je bilo važno.

Spike je enostavno užival, ko se je tako igral z njim, ga izzival in postopoma od njega dobival točno takšne odzive, kakršne si je želel. In ravno zaradi tega se mu ga je po eni strani zdelo škoda ubiti – pa to ni imelo nobene veze z usmiljenjem -, saj je bil tako... posmeha vreden. ''Še vedno ne dovolj, da bi se obrnil proti meni, kot je treba,'' je hladno odvrnil nazaj in s tem še naprej preizkušal njegovo zadržanost. O, ko bi ga vsaj mahnil in pokazal, kdo je v resnici – demon, ki hlepi po ubijanju! Naj ga že enkrat spusti iz sebe, tako kot je to ob Drusillini pomoči storil tudi sam. Pa še tako prekleto dobro je delo... ''Še dobro, ker mi tako in tako nikoli ne bi mogel biti podoben,'' je neprizadeto odvrnil in se muzal njegovi namrščenosti. Je bilo to vse, kar je premogel? Kakšen dolgčas! Toda kakor je Spike tudi predvideval, je bila ravno omemba Dawn tista, ki je Adama dovolj pogrela, da je še sam lahko začutil njegovo jezo in moč, ki se mu je nabrala v mišicah. Ni si mogel kaj, da se ne bi zadovoljno nasmehnil. Končno nekaj akcije! Kljub temu pa njegovega sunkovitega odziva ni ravno pričakoval – vsaj načina, kako je vse skupaj izvedel, ne. Spike ni pomnil, da bi se ga kdo kdaj lotil na tak dekliški način – s cukanjem las. Toda ali bi ga moralo, glede na to, da je imel opravka z Adamom, to presenetiti? Spike se je zakrohotal. Še Drusilla mu je znala zadeti konkretnejšo bolečino – še njegova lastna mati bi ga bolje zlasala. Tole je bilo enostavno ponižujoče – vprašanje je bilo le, za koga bolj? Spike mu je ravno zaradi te patetike nalašč pustil, da je lahko z njim oziroma z njegovo glavo počel pravzaprav karkoli se mu je zahotelo, saj je tako in tako vedel, da mu še vedno ni bil sposoben narediti kaj resnično hudega. Dovolil mu je imeti občutek, da ima nenadoma vse pod nadzorom, da je lahko boljši od njega, da je lahko močnejši... Sam pa se je medtem samo hahljal, kot da bi umiral od bolečine, ki so mu jo zadajali krči smeha v želodcu. Ubogi Adam je bil še vedno tako prekleto predvidljiv in nemočen... ''Nič ne skrbi. Nisi edini,'' je skomignil nazaj še vedno s taistim izzivajočim nasmeškom na ustnicah, pri čemer mu je zopet lahko vračal pogled naravnost v oči. Njegove nadaljnje besede ga niso ravno prepričale, saj se je še vedno obnašal v nasprotju z njimi. Če bi se resnično kaj naučil od njega, potem bi bil Spike že lep čas le kupček pepela. Tako pa je bil še vedno živ in pripravljen, da konča njuno igrico, ki ni vodila več nikamor. Prižgano cigareto, ki jo je še vedno držal v roki, je prislonil na Adamovo hrbtno stran roke, s katero ga je držal za lase, da je zacvrčalo in Adamu povzročilo dovolj bolečine, da je popustil prijem. ''Ničesar se nisi naučil,'' je hladno odvrnil ter Adamu z drugo pestjo namenil tako močan udarec, da je dobesedno poletel na drugi konec ter priletel ob eno izmed miz, kjer so posedali ljudje, ki pa so sedaj prestrašeno vstali iz svojih stolov in se odmaknili nazaj. To je pritegnilo pozornost, ki si je Spike sicer ni želel, vendar pa je hkrati dvomil, da bi Buffy in ostali z drugega konca Bronza lahko opazili kaj se dogaja. Klub je bil navsezadnje nabito poln, take stvari pa so se tu dogajale kar pogosto, zato se nihče ni kaj pretirano obremenjeval z občasnimi incidenti. Spike je stopil za njim, medtem ko se je Adam še vedno pobiral s tal, ter ignoriral poglede ljudi, ki so se mu umikali med njegovim približevanjem. ''In še vedno se tepeš kot dekle,'' je pristavil, ko se je zopet znašel poleg njega in ga zviška prezirljivo premeril, češ je to vse, kar zmoreš? ''Samo poglej se. Sramota za našo raso. Še svetlostranci si zaslužijo kaj boljšega od tebe,'' je zaničujoče zamrmral, ko si ga je tako ogledoval. Fant še tega ni bil vreden, da bi ga ubil - tako zelo ga je preziral.

Točno po njegovih predvidevanjih. Namuznil se je saj je to bil njegov načrt. Spikove besede je le tiho poslušal, pa tudi tisti udarec je bil skoraj pričakovan. Adam je včasih res oboževal svojo sposobnost hitrega razmišljanja. Spike ga ni poznal tako dobro, kot je misli, da ga je. Namreč, Adam je bil zelo dober načrtovalec. In Spike nekako ni zaslutil, da je tisto držanje za lase le del načrta. Točka številka ena : Prepričaj vampirja, da si nemočen in se ne znaš boriti. Adam se je sam pri sebi nasmehnil. Check. Spike je bil zelo prepričan v to. Torej se je Adam premaknil dalje. Točka številka dva : Pripravi ga, da te napade. To je v mislih odkljukal medtem ko je poletel proti mizi. To je bilo pravzaprav tvegano, a na nek način povsem običajno v Bronzu. Buffy, edina ki bi mu lahko kaj pomagala, je bila na drugi strani kluba in ta pretep najbrž ni pritegnil njene pozornosti. Sicer se na njeno pomoč ni zanašal, a če bi se le bežno ozrla in opazila dva svetlolasca, bi ji najbrž bilo hitro jasno, kaj se dogaja. A to je bila njegova preizkušnja. Ki jo je moral opraviti. Točka številka tri : ... Hitro je premislil in se hladno nasmehnil. Počakal je, da je Spike prišel do tja, ob tem pa prezrl rahlo vrtenje. Vampirji so bili močni. Majhen popravek. Vampirji smo močni. In ko je Spike naposled stal pred njim s svojim nasmeškom, ob katerim je Adama včasih prijelo da bi mu priporočil kakšnega zobozdravnika, je počasi vstal. Točka številka tri : Napadi. Brez milosti. In ko je Spike vso svojo pozornost posvečal temu, da se mu je posmehoval, je Adam skočil naprej. Naravnost vanj, da sta oba pristala na tleh. Adam s to prednostjo, da je bil na vampirju. Zazrl se je v njegove oči, ki jih je ovila tema, in se nasmehnil, potem pa ga z vso močjo, ki jo je premogel, udaril v obraz. Adam je bil že kot normalen najstnik močan, treniral je boks in se ukvarjal s športi. Ko pa je postal vampir, se je njegova moč še povečala. In trenutek, ko je udaril Spikea, je videl kot v počasnem posnetku. Najprej mu je na nek čuden način zavalovala čeljust, ko je udarec priletel v levo lice, potem pa je njegova moč pretresla celoten obraz vampirja in tako dal Spiku še en dokaz, da potrebuje lepotnega kirurga. Kot da ne bi bilo že brez tega dovolj očitno. Ker ni umaknil pogleda je lahko v vampirjevih očeh opazil kanček bolečine. Le kanček, ker je bil tako obvladan ali ker je bila to zanj malenkost? Dvomil je v drugo možnost, ker pač Spike ni mogel biti tako odporen. Tudi zlobne je bolelo.
Zavedel se je nekega občutka v sebi. Tisti udarec Spiku je bil tako dober. Ker je grozil Dawn, ker je ogrožal njen obstoj, pa tudi obstoj Buffy in ostalih. Pa tudi zato, ker je bil preprosto grd, sploh s tisim zloveščim nasmeškom. Prej, ko je bil še dokaj normalen, sploh ni bilo očitno, kako zelo je bil grd. Adam pravzaprav ni vedel, zakaj se posveča temu, kako grd je vampir pred njim. Ampak dobro se je počutil, da ga je preprosto moral še enkrat udariti. In še in še. Kar ni mogel nehati, ob tem se je ves čas zavedal tega, da Spikea vsaj malo boli. In morda mu je ravno zaradi tega na obrazu ves čas žarel nasmešek. Ljudje so se umaknili, saj niso želeli imeti opravka z dvema zmešanima blondincema, ki sta ležala na tleh. Eden na videz ukleščen pod drugim, ki ga je neusmiljeno tolkel. Opazil je nekaj podplut na njegovem obrazu in v zadovoljstvo mu je bilo, ker je vedel, da se bodo spremenile v modrice. Svojih udarcev zdaj ni mogel več prešteti. Točka številka štiri : Ne odnehaj. In poskusi preživeti. Namuznil se je in spet udaril vampirja. It's payback time? Oh, you must be kidding. Njegovi členki so bili že razboleli od udarjanja, ampak občutek je bil dober. In to je bilo vse, kar je štelo, sploh ko je opazil na roki nekaj krvi, ki ni bila njegova. Pa tudi Spikovi lasje niso bili več tako brezmadežno blond barve.

Kar je sledilo, vasezaverovani Spike vsekakor ni pričakoval. Tako zelo je bil zaslepljen z prepričanjem, da je Adam navadna reva, ki se še vedno ne zna bojevati kot se za pravega moškega oziroma v tem primeru vampirja spodobi, da ga je zaneseno začel že prav pretirano podcenjevati. In te svoje napake se je zavedel v trenutku, ko se je Adam pognal naravnost nazaj vanj ter ga s tako silo zrušil po tleh, da je Spike komajda sledil njegovim gibom. Situacije se je dobro zavedel šele, ko ga je doletel prvi udarec, ki bi se po silovitosti lahko kosal celo s tistim, ki mu jih je ponavadi namenjala Buffy. Toda ne glede na bolečino, ki mu jo je zadala Adamova močna pest, so se Spikove ustnice za trenutek ukrivile v nasmešku zadovoljstva. Končno! Končno je od njega dobil točno to, kar je po neki čudni logiki želel videti. Hotel je videti bes, hotel je videti, v kaj se lahko človek spremeni, če mu zagroziš z odvzemom tistega, kar mu pomeni največ na svetu. Kajti to je bilo bistvo celotne zabave – jemati, mučiti, groziti, pobijati... Adam mu ne bi mogel bolj ustreči. Toda udarci so se kar vrstili in ker se je Spike po lastni neumnosti znašel v nič kaj zavidljivem položaju, se ob takem navalu tudi ni mogel pretirano braniti. Resda je bil vajen udarcev in je imel nadpovprečno visok tolerančni prag za bolečino, pa je še vseeno lahko čutil, kako postaja njegov obraz vedno bolj iznakažen. Iz nosu in kotičkov ustnic mu je že mezela kri, prav tako pa so mu rasle tudi premnoge podplutbe, ki kasneje prav gotovo ne bodo izgledale nič kaj privlačno. Toda za kaj takega je bilo Spiku sedaj kaj malo mar – morda bo izpadel še toliko bolj srh vzbujajoč, kar pa bi njegovemu zloveščemu imidžu samo še bolj pristajalo. Vse, kar je moral storiti, je bilo zgolj čakanje. In po zadnjem udarcu, ki mu je sicer že skorajda zameglil pogled, je dočakal tudi to. Nikakor ni bil tako neumen, da bi se prepustil na njegovo milost in nemilost, samo zato, ker bi po svojih izkušnjah lahko predvideval, da ga na koncu koncev vseeno ne bi mogel pokončati. Ne, sedaj je bil čas za ubijanje. In kot da bi ta misel sprožila nov val energije, je Spike iznenada odbil Adamov udarec, nato pa ga z vso silo zgrabil za ovratnik in odrinil od sebe. Hitro je izkoristil priložnost, ki mu je bila dana, in se pognal proti Adamu, ko se je le-ta pričel pobirati s tal. Z močno brco mu je ponovno spodnesel tla pod nogami ter bil v naslednjem trenutku že nad njim. Njegov sicer krvav in pretepen obraz je bil spačen v maski vampirja, kar je samo nakazovalo na slo bo ubijanju, ki je skupaj z jezo narasla v njemu. ''Prav zares se nisi ničesar naučil,'' je privoščljivo siknil skozi zobe, medtem ko je mlademu vampirju zadajal udarec za udarcem, prav tako kot mu jih je on predtem, le da je bila silovitost njegovih še toliko močnejša. Kajti njega je vodila smrtonosnejša sila, ki je sedaj ni bilo več mogoče ustaviti. Njegov namen je bil sicer to, da ga ubije, toda dela si ni želel olajševati s kakšnim trapastim količkom. Nekdo mu je moral pač dokazati, da ni vreden hitre smrti – sicer pa je s svojim obnašanjem kar prosil po taki usodi. Pri tem se je Spike navkljub očitni zdelanosti počutil, kot da ga prežema neskončna energija, in prav zares je moral tako na videz izgledati kot kakšen blaznež. Njegova kri se je mešala z Adamovo, da ju ni bilo več mogoče ločiti, v demonskih očeh pa mu je gorela ena sama želja - želja po uničevanju. Po nekaj ducat neusmiljenih udarcev, s katerimi je izmaličil lepotčev obraz in ga tako spravil do stanja nekakšne pol-zavesti, se je zopet vzdignil, pri tem pa Adama z eno roko zgrabil za vrat in ga lahkotno kot peresce dvignil iznad tal, tako da sta bila njegova pogleda v isti liniji - Adamov premagan in njegov ubijalski. ''In to te bo ubilo.'' Toda kakor hitro je to spregovoril, že ga je pri tem zmotila sprememba v zraku. Že to, da se je število opazovalcev povečalo, mu ni bilo ravno po godu, za nameček pa je še ugotovil, da Buffy ni več na svojem mestu. ''Prekleto,'' je zaklel sam pri sebi, živčno ozirajoč se naokrog, saj je imel za Izganjalko povsem drugačne načrte - in le-ti niso vključevali tega, da bi ga predčasno videla ali pa zvedela za njegovo spremembo. Adam je bil le vmesna nadležnost in kot tako mu ga v naglici, v kateri se je znašel, ni bilo težko malomarno zabrisati nazaj med mize; kar je povzročilo še dodatno cviljenje deklet, ki so se prestrašile Adamovega dodobra zdelanega in sedaj negibnega telesa. Spike se zatem takoj pognal v nekakšen beg proti izhodu, pri čemer si je moral pot utreti kar z nekaj grobimi odrivi. Zabava je bila torej vsaj deloma uničena, čeprav je bilo to daleč od njegovega namena. Toda nekaj mu je dalo slutiti, da se je prava zabava šele dobro začenjala. In če je kaj poznal izganjalko... bo bila pri njemu prej, kot bi si lahko nalakiral nohte. Pri vratih se je samo še enkrat ozrl nazaj proti mestu, kjer je vladala vsesplošna zmeda, nato pa se hitrih korakov že podal v zavetje temačne ulice, ki je na mah pogoltnila njegovo zloveščo postavo...

Še preden je udaril, se je zavedel, da bo to njegov zadnji udarec. Čutil pa je tisto zadovoljstvo, ko je opazil Spikov obraz, ki je bil povsem krvav in podplut. Vsaj nekaj mu je uspelo, čeprav je bil Spike najbrž celo zadovoljen, da ga je tako obdelal.
Val energije, ki je zdaj zajel vampirjevo telo, je še predobro čutil. Namrščil se je, ko je odbil njegov udarec in ga spet vrgel po zraku. I believe I can fly. Skoraj bi se lahko namuznil, a vendar se je moral obdržati pri življenju. Zato se je skušal hitro pobrati, a udarec mu je spet spodnesel tla pod nogami. Lahko bi si mislil. Navsezadnje je bil Spike toliko starejši in bolj izkušen od njega, da med njima sploh ni bilo primerjave. In prej kot slej ga bo uničil, tega se je zavedel. Zaslišal je Spikov glas, ki mu je spet nekaj govoril. "Res? To sva že obdelala." Očitno je starejši vampir čutil potrebo po tem, da je vsakih pet minut omenjal Adamovo neznanje. Tudi prav. Bežen pogled po prostoru mu je povedal, da imata zdaj že kar veliko opazovalcev, ampak spričo krvi, ki je polzela Spiku po obrazu, ni nihče opazil dejanske oblike njegovega obraza. Njegova vampirska plat je planila na dan, in Adam je bil skoraj ponosen sam nase, da svoje ni spustil na plan, pa čeprav so bili vsi njegovi čuti popolnoma izostreni. A ne dovolj, kar je opazival takoj, ko ga je začel Spike tolči po obrazu. Uh. Očitno tudi on jutri ne bo izgledal preveč dobro.
Spikovi udarci so bili močni, ampak skoraj bi jih lahko primerjal s svojimi. Ampak z eno veliko razliko. Spike ga je želel ubiti, in to povsem dokončno in brez usmiljenja. Morda bi ga moralo začeti skrbeti, ampak lahko je opazil skupino ljudi, ki se je nabrala okoli njiju. Buffy bo zagotovo opazila, če ne, je morala biti slepa. Kar pa ni bila, in to je bila ena izmed tolažečih misli, ko ga je Spike vrgel nekam med mize. Spet, ampak vedel je, da bo Buffy obvarovala Dawn. Kar je bilo pomembno. In medtem ko je ležal tam, njegov obraz skoraj neprepoznaven zaradi vse tiste krvi, se mu je zazdelo, da je nad sabo opazil Buffy. Je bilo to res ali samo sad njegove domišlije? Spike se je že osvobodil. In svojemu prividu, ki bi prav mogoče bila resnična Izganjalka, je z zadnjimi močmi zamrmral. "Ne dovoli mu... Dawn." Potem pa ga je naposled zajela tema, ki ga je odrešila vseh bolečin in končno je lahko odmislil okolico. Bil je samo on, in padal je v temo.

Še preden bi lahko pogovor med Buffy in Anyo kakorkoli napredoval, je njeno uho ujelo glasove pretepanja. Zares, samo tega ji je bilo še treba; pa prav danes. S pogledom je skušala ujeti dogajanje, toda zaradi velike množice, ki se je gnetla na plesišču - in očitno dogajanju ni dajala prevelike pozornosti - je bil pogled na pretep zastrt. Sicer pa je tako ali tako najbrž šlo za skupino mulcev, ki se je napila in je bila odločena, da je čas za povzročitev vsesplošnega kaosa, samo zato, da bi slučajno ujeli kakšen pogled in bi se ob tem lahko počutili pomembne. Ob misli na to je zavila z očmi in se spet posvetila Anyi, ki je bila tisti trenutek najbrž najzanimivejši del dogajanja v Bronzu, če je seveda odštela dejstvo, da so se nekje na drugi strani pretepali mulci. Seveda ni pričakovala blaznih presenečenj za svoj rojstni dan, kljub temu pa bi bila vesela vsaj, če bi se od kje primajala Willow in Xander, ki bi definitivno prispevala k 'prazničnemu vzdušju'. Pričakovala bi, da se bosta kmalu pojavila - vedno sta bila tam, za vsak rojstni dan, zdaj pa sta enostavno izginila in očitno niti svetlolasa demonka ni vedela, kje sta. In Tara? Dawn? Presneto, naslednjič bi se res morali domeniti, da se dobijo nekje na poti, sicer so bili vedno preveč raztreseni po prostoru, da bi se našli. Ob tej misli je s pogledom spet preletela prostor, ob čemer je opazila, da se je okrog pretepačev nabrala večja množica, ki je spremljala dogajanje. In ali se ji je samo zazdelo, ali pa je res opazila Adamov obraz..? Prekleto, in ž jo je prepričal, da je v resnici dober fant. Toda dogajalo se je nekaj drugega, očitno se je nekdo spravil nanj. Opsa, takole pa ne bo šlo. Nihče ne bo pretepal fanta moje sestre, je odločeno pomislila in pogledala Anyo ter hitro dejala: "Oprosti, Anya.. nekaj se dogaja." Spustila se je iz visokega barskega stolčka in se sunkovito pričela prerivati skozi množico, ki se ni kaj dosti menila zanjo. Očitno so spemljali dogajanje in samo upala je lahko, da njihovi šokirani obrazi niso govorili: ubogi do smrti pretepeni fant. Ne, to ni moglo biti dobro, še po najboljšem scenariju ne. Končno se je prerinila skozi množico, kar pa je očitno počel tudi nekdo drug; ni videla, kdo, videla pa je, da se je nekdo sunkovito prerival proti izhodu, ne meneč se za jezne poglede, namenjene od tistih, ki jih je v teku odrival od sebe. Toda njen pogled je v tistem trenutku veliko bolj pritegnil precej iznakažen Adamov obraz; fanta so popolnoma pretepli. "Adam.." S hitrimi koraki je bila že pri njem in z roko je previdno zdrsela po njegovem obrazu, na katerem se je očitno sušila njegova lastna kri. Le kdo bi lahko fanta takole zdelal? Prekleto, to je bil višek. Ne, ni imela namena dovoliti neumnim ljudem, demonom, vampirjem - karkoli so že bili - dovoliti, da se tako spravljajo na bitja, ki so zraven vsega pripadala svetli strani. Adamonvo nerazločno mrmranje jo je samo še bolj vrglo iz tira. Dawn..? To je bil tisti višek, vrh ledene gore, ki jo je samo toliko pogrel, da je bila pripravljena tistega kogarkoli, ki se je spravil na Adama, pretepsti do smrti. In vedela je, kam se je ta kdorkoli odpravil. "Naj nekdo poskrbi zanj!" je naročila nekam v množico, ki se je gnetla okrog nje in Adama, nato pa se pognala v smer proti vratom, kamor je izginil tudi neznani storilec. Sama je prerivanje opravila veliko bolj vljudno, toda kljub temu se je dovolj hitro prerinila do vrat, nato pa izstopila iz kluba. Objel jo je mrzel zrak, a ta nikakor ni mogel izničiti vroče jeze, ki je v njej samo naraščala. Nekdo bo plačal za to, kar je storil. Nihče se ne bo spravljal na fanta moje sestre..

Hladen večer, natanko tak, kot jih je bil vajen doma. Čeprav dom, ki ga je trenutno imel v mislih, že več let ni bil zares dom, kraj, kjer bi se najbolje počutil. Morda je bilo tudi to krivo, da je neprenehoma potoval, čutil potrebo po pobijanju vampirjev in demonov. Nikjer ni mogel zdržati več kot nekaj mesecev, toda upal je, da se bo sedaj to spremenilo. Čutil je, da je tukaj v Sunnydalu nekaj posebnega, pa ne le zaradi vsem znanih skrivnosti o temnostrancih, temveč se je tukaj prvič po več letih čutil potrebovanega, na nek način je zaupal občutku, da mu prijatelji, ki si jih bo našel ne bodo zarinili noža v hrbet. Morda pa je končno le postal malo bolj človeški.
Stopil je z mraza v Bronze, klub, ki naj bi nocoj pripravljal zabavo. V klubu je bilo vroče, mogoče malo prevroče, zaradi česar si je slekel od snežink belo, sicer črno jakno. V licih ga je zapeklo, kar je bil le še en opomnik več o tem, da je stopil v precej vroč prostor, vsaj v primerjavi z zunanjostjo.
Bila je precejšnja gneča, vendar v vsej trumi ljudi, ki so bodisi stali, plesali ali hodili naokoli, ni videl nikogar, ki bi mu bil znan. Na enem mestu so bili ljudje še bolj nagneteni, kar je v Jamesu vzbudilo precejšnje zanimanje, ker je iz izkušenj vedel, da so se ljudje najraje zbirali na mestu kakšne manjše nesreče, nesreče ali dogodka, ravno takšnih razsežnosti, da so jim malo popestrili vsakdan. Isti ljudje pa običajno tudi niso nič pomagali ponesrečence, ampak so bili le v napoto.
Pohitel je proti tistemu mestu, kolikor hitro je v vsej gneči pač lahko in se prerinil skozi zbrane opazovalce, pri čemer ga je orjak neprijaznega izgleda skoraj udaril v obraz, tako ga je namreč motilo dejstvo da ga je nekdo prijazno prosil da naj se malo umakne. Pohitel je k ponesrečencu in pokleknil k njemu.
Celo neizkušenemu očesu bi bilo še preveč očitno, da so nesrečneža pretepli in je potreboval najprej prijazno besedo, nato pa morda hladne obkladke. James je bil pri prvem malo slabši, zato pa je bil izjemno dober v zdravljenju. "Kaj pa se je tebi zgodilo?"je vprašal in se rahlo nasmehnil.
Tedaj pa jih je opazil. Ko je moški odprl usta, je Gemino videl podaljšana podočnika, zašiljena v konico. Nasmešek mu je zbledel, prijaznost ga je minila. Opazil je, da so se opazovalci razkropili, očitno razočarani, da mu je nekdo vendarle priskočil na pomoč. Tako ga je lahko brez prevelike nevarnosti da bi ga kdo opazil, moškega zgrabil za vrat in stisnil, vendar ne premočno, saj je od njega hotel tudi podatke. Pokončal ga bo že še kasneje. "Vampir, kaj? Le kaj te je prijelo, da si se nocoj spravil sem? Si mogoče iskal kaj sladkega... Kri na primer?"je tiho vprašal z glasom, ob katerem je ledenela kri, z levo roko pa ga je tako močno stisnil za vrat, da so bile njegove žile na robu tega da počijo, oči pa so mu komaj opazno izstopile. Sile, ki so delovale na njegov vrat so bile tolikšne, da jih navaden smrtnik zagotovo ne bi preživel in iz jeklenega prijema se do sedaj ni rešil še nihče, torej se tudi ta vampir ne bo.

[[Torej... Adam? Mogoče bi lahko tukaj prišlo do tistega neizvedenega pogovora, za katerega sva se dogovorila že pred časom?]]

Nenadoma je odprl oči. Potem pa jih je raje spet zaprl, saj je bilo preveč svetlo, da bi vzdržal. Za trenutek je pomislil. Kaj se je zgodilo? Skušal se je premakniti, a je pekoča bolečina, ki je prevzela njegovo telo, to povsem preprečila. Ah, to se je torej zgodilo. Adamu so se nenadoma vrnili vsi spomini. Spike. Zloben Spike, ki ga je pretepel. In potem Buffy. Če je sploh bila ona. Ko se je spet rahlo premaknil, je začutil kljuvajočo bolečino v ozadju glave. To ni bil njegov prvi pretep, ampak zagotovo je bil eden izmed bolečih. Tudi v obrazu je lahko začutil vse mišice, kar zagotovo ni bil dober znak. In kot da bi se mu nenadoma povrnil sluh, je zaslišal hrup v klubu. Očitno je zabava šla dalje, ampak navsezadnje je bilo dobro, da je bilo tako. Skupina je še vedno igrala, ljudje pa so plesali, nekaj pa jih je bilo tudi okrog njega. Najbrž je izgledal kar zanimivo, ko je tako brez kakšnih posebnih znakov življenja ležal tam. Vedno si je želel biti neke vrste zanimivost. Nenadoma je začutil, da nekdo kleči poleg njega. In ker je tisti nekdo še prijazno ščitil Adamov razboleli obraz pred lučmi, je odprl oči. Najprej je potreboval nekaj trenutkov, da se mu je povrnil vid. Opazil je neznanca, ki je bil očitno pripravljen pomagati. Skušal se mu je nasmehniti nazaj, a nekako ni šlo, zato je odnehal. Na njegovo vprašanje je odgovoril nekoliko zmedeno. "Spike?" Bilo je res, zgodil se mu je Spike. Potem pa je malo premislil. Spet se je vračal. Le kdo je to? Nekoliko nenavadno je bilo, da je nek neznanec pripravljen priskočiti na pomoč. Nenadoma pa je neznanca prijaznost minila. Spet je potreboval nekaj trenutkov, da je dojel, kaj je bil vzrok temu. In v teh trenutkih ga je neznanec zagrabil za vrat. Adam res ni pričakoval tako čudovitega večera. Najprej ga pretepe njegov 'mentor', in to prav pošteno, zdaj pa ga še moški, ki je na prvi pogled deloval kot neke vrste rešitelj, drži za vrat. Pogled se mu je popolnoma zbistril. Neznančev posmehljiv vzklik ga je pripravil do mrščenja. Ampak nekako ni mogel normalno namrščiti obraza, zato je spet raje odnehal. "Ne." Odločno je zamrmral to besedo, potem pa se je nenadoma spomnil že precej oddaljenih misli. "Buffy! Saj je šla za njim, kajne?" Njegov pogled je bil zagotovo obupan. S pogledom je ošinil klub, oziroma tisti del, ki ga je lahko videl. Svetlolaske ni bilo nikjer in upal je, da ji je uspelo.
"Vampir?" Na žalost. Ko je pozornost spet preusmeril nazaj na neznanca, je morda v njegovih očeh bil tudi nek odsev žalosti tistih dolgih noči. "In ne, nisem iskal krvi." Ni maral sveže krvi, ni maral vzeti življenja, da je lahko on nekaj popil. Saj je bila samo kri. Namrščil se je sam pri sebi, medtem ko mu je začelo resno zmankovati zraka. "In zdaj, če ne zameriš, lahko malo popustiš tale prijem? Na svetli strani sem." Ni vedel zakaj, ampak moški pred njim se mu je zdel zaupanja vreden, pa čeprav ga je držal za vrat. "In potem se lahko pogovoriva o dogodkih tega večera." Moral je nekomu zaupati, sploh pa je tale deloval točno tiste vrste moški. Zagotovo ni bil vampir. Torej je bila samo ena možnost. "Sicer pa, jaz sem Adam. In res bi ti bil hvaležen, če me ne bi ubil." Spet je na svoj obraz skušal pričarati nasmeh, ki pa se je sprevrgel v neko pačenje zaradi bolečin. Tudi prav.

[ Jaa. ]