Spike & Buffy

Bila je temna in hladna noč, na videz nič bolj drugačna od ostalih; razen morda dejstva, da je bila temperatura zraka nekoliko nižja kot običajno. Toda to dejstvo očitno ni preveč motilo visoke postave ovite v dolg črn plašč, ki se je pred svetlobo ulične svetilke skrivala za deblom velikega drevesa, od koder je imel svetlolasi moški dober pregled nad hišo nasproti njega. ''Daj no...'' si je Spike nestrpno zamrmral, medtem ko je s pogledom še vedno motril okno Buffyine spalnice, v kateri bi se zdaj zdaj morala ugasniti luč. Dekle je po njegovih opažanjih zapadlo v neko rutino, saj se je iz hiše odpravljala nekako ob istem času. Samo še danes. In če jo vidim z njim, jo bom... Ga bom... Oba bom. Tako. Kdo pa mislita, da sta? Spike je jezno pohodil že kak deseti cigaretni ogorek ter šele tedaj ugotovil, da se je pod njim nabrala že lepa zbirka. ''Prekleto,'' je zamrmral, a preden bi utegnil storiti kaj glede tega, so se vhodna vrata hiše Summersonovih nenadoma odprla in skoznja je izstopilo dekle, ki je v Spiku bilo zmožno vzbuditi nešteto možnih čustev. Še najpogosteje pa kakšno čudno mešanico, ki nikoli ni obrodila ničesar dobrega. ''Slayer...'' je vampir sam pri sebi zamrmral in zožil svoj pogled v dve temni reži, ki sta ponavadi nakazovali na to, da se po njegovi glavi podijo podle misli. In na nek način so se; oziroma si je Spike tega želel. Potem ko je ob ponovnem snidenju z Buffy doživel najhujšo košarico svojega življenja in je porabil kar lep čas, da si je čustveno opomogel - torej se izvlekel iz faze samopomilovanja - se je končno odločil, da bo temu resnično moral narediti konec. Bilo je res neumno od njega, da jo je po vsem, kar mu je storila, še vedno častil kot boginjo - medtem ko se je sama do njega še vedno obnašala kot da je le navaden pes; sicer zvest, ampak še vedno samo pes. In le zakaj bi moral on še naprej prenašati tako ravnanje? Njegove hladne ustnice so se stisnile v tihi jezi, ko jo je tako kot kakšen plenilec spremljal s pogledom, ko je stopila na pločnik in pričela korakati v smeri proč od njega. Nazaj k svojemu ljubčku, kaj? je norčavo pomislil Spike in naredil korak v smeri izza drevesa, da bi ji kot že nekaj noči prej začel slediti. Toda na njegovo nesrečo zaradi lastne preokupiranosti s tem, da Buffy ne bi spustil izpred oči, ni opazil, da so tla na nekaterih mestih precej dobro pomrznjena. In preden bi se utegnil zavesti, kaj je razlog za njegovo izgubo ravnotežja, je že divje zamahnil z rokami in s telesom omahnil v smeri proti smetnjakom ob cesti. En sam vzklik presenečenja se je zlil z ropotom prevrnjenega smetnjaka, katerega dobršen del vsebine se je stresel na ulico, pa tudi na vampirja, ki je obležal na tleh. ''Bloody hell...''

((Buffs? ))

[You're awsome. ]

S prsti je krcnila po stikalu in luč njene sobe je ugasnila, sama pa je zaprla vrata in se, med tem, ko je nase vlekla svoj plašč, napotila navzdol po stopnicah. Proti Dawn, Willow in Gilesu, ki so gledali na televiziji nek črno-bel film, je zaklicala, da odhaja, a težko bi trdila, da ji je kdrokoli namenil kanček pozornosti. Očitno so se močno vživeli v film, čeprav je sama vedela, da so ga najbrž gledali že vsaj trikrat, če ne celo več. Sama že dolgo ni takole 'padala' v filme, a navsezadnje za to tako ali tako ni imela časa. Navsezadnje je morala pobijati vampirje, skrbeti za svojo malo sestro, zraven vsega pa so se v njeno življenje sunkovito vračali stari znanci in povzročili takšno zmedo, da je tudi takrat, ko je imela pred seboj dobro zgodbo, razmišljala o tisočerih drugih stvareh. Za njo so tresnila vrata, sama pa se je, ovita v debel šal in pokrita s toplo kapo, odpravila po poti, ki je vodila od hiše do pločnika. Ker se je vsak večer ob približno istem času odpravila od doma, je zdaj to počela že sama od sebe, ne da bi sploh razmišljala. In ker se ponavadi pred njeno hišo ni zadrževalo ne vse zlo Sunnydala, ne kdo drug, na kogar bi dejansko hotela naleteti, je s hitrimi koraki odkorakala vzdolž ulice, ko je nekaj glasno zaropotalo. Hitro se je obrnila in s pogledom zdrsela do smetnjakov, kjer se je nekaj premetavalo v kupu odpadkov, ki so zdaj ležali na ulici. Počasi se je približala prevrnjenemu smetnjaku, takrat pa je s pogledom ujela peroksidno prebarvane lase.. Očitno ni imel namena odnehati. "Živjo, Spike," je dejala in skušala ugotoviti, kako se je pravzaprav znašel v vsej tej nesnagi, hkrati pa je bil v njenem glasu dominanten nejevoljen ton, ki je jasno kazal na to, da vidi, da vampir še zdaj nima namena odnehati z zasledovanjem. Prekleto, to je počel pred več kot tremi leti, pa še zdaj ni odnehal..
Roke je prekrižala na prsih in ga pričakujoče spremljala s pogledom, ko se je končno spravil iz kupa odpadkov. "Že samo zato, ker je tole javna lasnina, se mi zdi, da bi te morala nagnati," je dejala z grenkim, nič kaj zadovoljnim nasmeškom - toda kljub vsemu je bilo jasno, da mu ne bo naredila ničesar. Navsezadnje je bil to Spike, že spet z fiksno idejo, da ji mora slediti.. Samo čakala je lahko še na to, da jo bo pričel prepričevati, da ima vsaka izganjalka željo po smrti. "In ker se spet plaziš za mano, ti lahko rečem samo: Spike, spelji se." Obrnila se je ter pričela nadaljevati svojo pot stran, a že po nekaj korakih je obstala in se obrnila z zvezdavim izrazom na obrazu. Pa naj se razloži, če se zna. "Ali pa imaš kakšen dejanski razlog, da se zadržuješ tukaj, Spike?" je pričakujoče vprašala in nasmejano povzdignila obrvi, prepričana, da česa pametnega tako ali tako ne bo spravil skupaj.

((just doing my job ))

Samo še tega se mi je manjkalo... je nejevoljno pomislil, ko je kar čutil, kako se mu je Buffy začela približevati s tistim trapastim nasmeškom na obrazu, s katerim je več kot jasno izražala svoje naveličanje nad njegovim početjem. Že je lahko slišal korake, medtem ko se je trudil iz sebe spraviti kup raznoraznih odpadkov, pri čemer se je trudil skriti svoj obraz, da ne bi videla njegove osramočenosti. Svoje identitete pa s tem tako in tako ne bi mogel prikriti, saj njegovi peroksidni lasje ne bi mogli biti bolj očitni. Njenemu pozdravu se je samo namrdnil, odločen, da ji ni dolžan nikakršne naklonjenosti več, ter se naposled končno uspel spraviti na noge. Jezno se je otresel še tistih nekaj odpadkov, si popravil plašč in končno dvignil svoj odločen pogled naravnost k Buffyinim očem. O ne, tokrat ga ne bodo uročile. ''Aja? Od kdaj pa ti odločaš o tem, kaj bo z javno lastnino?'' se je takoj odzval in izzivaje nagnil glavo po strani, pogleda z nje pa ni umaknil. Naj bi mu bilo nerodno ali kaj? ''Phh. Navsezadnje si samo izganjalka, ne pa Angleška kraljica ali karkoli,'' se je posmehnil in zavil z očmi proti nebu, češ kakšna neumnost. Sicer pa... kaj jo briga, kaj počne? Kot da je njej kdaj bilo mar zanj! Če se ji ne bi ves čas ponujal, bi jo prav gotovo videl samo ob posebnih priložnostih kot so razne apokalipse, ali pa kadar Dawn pobegne od doma. ''Plazim za tabo?'' se je ogorčeno posmehnil ter uprl roke v boke. ''Zakaj misliš, da gre vse povsod vedno zate? Se človek, vampir, karkoli, ne more niti v miru sprehajati ali kaj?'' se je takoj začel braniti, ko je postalo več kot očitno, da ga Buffy bere kot odprto knjigo. Čeprav se je trudil ostati neprizadet, ga je to, da mu je kar tako na lepem obrnila hrbet, močno razkurilo, a na srečo se mu ni bilo potrebno pognati za njo. ''Razlog?'' je presenečeno povzdignil obrv in se ozrl naokrog, da bi si s tem pridobil nekaj časa za dober odgovor. ''Veš kaj, z razliko od tebe jaz ne potrebujem nobenega razloga, da te...'' Ugriznil se je v ustnico v trenutku, ko se je zavedel, da se je pravzaprav izdal s tem, ko jo je začel obtoževati zaradi besed, ki mu jih je bila namenila v grobnici. Ko mu je rekla, da ima sama vedno dober razlog, da pride k njemu. Seveda - kadar je hotela koristiti njegove usluge. Mar se je bilo tako težko ustaviti pri njemu kar tako, brez razloga, samo za klepet? ''Sploh pa se sprehajam - glagol premikanja - in ne zadržujem. Če opaziš razliko,'' je nato hitro dodal in v podporo svojih besed začel korakati dalje po pločniku, v smeri, kamor je bila namenjena Buffy.

Od kdaj ona odloča, kako bo z javno..? "Od takrat, ko ste se vi vampirji in demoni odločili, da je uničevanje javne lastnine tako zelo zabavno," je mirno odgovorila, čeprav se je po eni strani počutila, kot da res ni nobene potrebe, da mu odgovarja. Navsezadnje je bil samo nadležen vampir, ki se je odločil, da ji bo težil, dokler ne umre, čeprav ji seveda ni bil sposoben prizadejati večjih fizičnih bolečin. Ne, res ni imelo najmanjšega smisla, da mu je posvečala pozornost. Namrščila se je, nato pa prikimala in njegovim besedam dodala kratek: "Res je." Ni bila angleška kraljica - hvalabogu. "Če bi bila jaz ona, bi bila že tako zgubana, da bi se morala slej ali prej upokojiti," je cinično dejala, prepričana v to, kar je pravkar povedala. Ni imela namena biti smešna ali karkoli takega in na njenem obrazu je počival rahlo zdolgočasen izraz, ki je kazal na to, da je na takole sceno, ki jo pravkar opazuje, že bolj ali manj navajena. Ob njegovih naslednjih besedah pa ji je ušel nasmešek. Zares, kako tipično zanj! Bil je prepričan, da ji mora vedno dokazati nasprotno, čeprav je bilo to nemogoče. Vseeno pa se je odločila, da se lahko mirno igrata njegovo igro - navsezadnje je vedela, da ima prav.
"Prav, sprehajaš se," je pokimala, roke pa prekrižala na prsih. Počasi jo je začenjalo zebsti in samo predstavljala si je lahko, da je Spike že lep čas tukaj zunaj stiskal svoje prezeble prste okrog cigaretov.. Aha, pa ga je imela. Saj je vedela, da mu bo na nek način že dokazala, da sam živi v laži in vedela - vedela - je, da ima dokaz samo nekaj korakov stran. Odpravil se je proti njej in ko je ravno hodil mimo nje, ga je prijela za roko in močno potegnila nazaj. "Okej, sprehajalec." je pokimala in ga za seboj potegnila v nasprotno smer, proti nekaj razkošnim drevesom, ki so stala pred njihovo hišo. Ni se ustavila, dokler nista bila dovolj blizu drevesom, da je na tleh lahko jasno videla zajeten kup cigaretnih ogorkov. "Torej se sprehajaš in naenkrat si moraš odpočiti, zato se odločiš skriti med tale drevesa ki so, kako nenavadno, ravno pred našo hišo, in na tem ubijajočem mrazu pokadiš nekaj škatlic cigaret?" ga je vprašala z povzdignjenimi obrvmi, ton v njenem glasu pa je jasno izdajal, da si ga bo z veseljem privoščila, če ji bo takole skušal prodati neresnične finte. "In - samo pojasni mi, Spike - kako natančno si uporabljal glagol premikanja, ko si tukaj pokadil ta mali milijon cigaret? Prisežem," je še mimogrede dodala. "Če bi bila več doma, bi bila jezna že zaradi dejstva, da onesnažuješ našo parcelo." Res, potem pa je bilo te ogorke potrebno odstranjevati.. Pričakujoče ga je pogledala. Vedela je, da se bo skušal nekako izviti iz vse te zmede, a vedela je tudi, da nima ravno veliko izhodov; če sploh kakšnega.

''Hej, jaz nisem uničeval ničesar...'' je takoj začel protestirati, nato pa pomislil, da pa se prevrnjen smetnjak vseeno lahko smatra - vsaj po Buffyini logiki - za predmet vandalizma, ''...kar že ne bi bilo uničeno,'' je tako dokončal in se še za hip zamislil nad tem, ali imajo njegove besede sploh kakšen smisel. ''Sploh pa me ne moreš metati v isti koš z njimi, ker imam dušo,'' je še hitro dodal in pokimal, kot da bi to moralo pojasniti vso zadevo. Saj se res ni spravljal na javno lastnino - le od kje zaboga ji zdaj to? ''Kljub temu ji boš nekega dne že preveč podobna,'' je nesramno pripomnil. ''Če boš imela srečo.'' Ton njegovega rahlo znižanega glasu je spominjal na čase, ko ji je Spike še z vsem srcem privoščil smrt - v najboljšem primeru po njegovi krivdi - kar se je še posebno njemu zdelo sila zabavno in je bilo tudi razlog, da so se njegove blede ustnice ukrivile v nekakšnem zaigranem zlovešče-privoščljivem nasmešku. Vse samo da jo spravi ob živce. Bil je toliko prepričan vase in svoj neprizadet nastop, da ga je Buffyin prijem, s katerim ga je precej grobo zvlekla za seboj, precej presenetil in skorajda bi zopet zdrsnil, če ga ne bi sama tako močno držala. ''Pusti me, ženska zmeš...,'' je jezno mrmral, ko ga je tako zvlekla do drevesa, kjer se je končno uspel iztrgati iz njenega prijema, ogorčen nad njeno predrznostjo. Potem ko si je spet popravljal plašč in se nekoliko tesneje zavil vanj, je svoj pogled namuznjeno spustil proti mestu, kjer je še pred nekaj minutami zmrzoval med čakanjem nanjo in kjer je bil sedaj le še kup poteptanih cigaretnih ogorkov. ''In kaj si sedaj? Sherlock Holmes?'' se je sarkastično namuznil ter jo porogljivo pogledal, odločen, da bo vztrajal pri svojem ne glede na vse dokaze. ''Si preverila DNK sline, da veš, da so moji?'' je izzival dalje ter pri tem vsakič posmehljivo prhnil. Ne glede na to, kako ujeto se je lahko počutil, je po eni strani take 'razgovore' prav pogrešal. To je bilo namreč edinokrat, ko sta se z Buffy dejansko uspela spustiti v nek daljši pa čeprav vsebinsko povsem neumesen pogovor/prepir. In kolikor mu je šlo njeno obnašanje na živce, toliko je tudi užival v tem, da ji je šel na živce tudi sam. Je bilo vsaj pošteno, če ne drugega. ''Onesnažujem?'' se je zarežal, saj se mu je beseda zdela več kot samo pretirana. ''Pa me toži pri GreenPeacu, če se že greš ekologa,'' se je spet posmehnil, naveličano zavil z očmi in se obrnil, da bi nadaljeval pot, ki jo je začel. ''Sicer pa kaj ti mar, kaj jaz delam,'' je nato zamrmral izven svojega norčavega sloga, pri tem pa dvomil, da bo Buffy ob tem opazila, da je globoko v sebi v bistvu potrt, ker je zaradi Angelove konstantne prisotnosti zanemarjala njun odnos.

"Seveda ne," je zaigrano razumno pokimala. Saj ga je poznala in če je kaj vedela, je bilo razbijanje ena od njegovih najljubših prostočasnih aktivnosti. "Ja, ti si vampir z dušo, veliko boljši od njih, bla bla bla." je naveličano pokimala. Še vedno je počel enake neumnosti kot včasih, ko ni imel duše. Da se je kaj dosti spremenil? Ne, še vedno je bil stari 'dobri' Spike in to, da ga je našla pred svojo hišo, je dejstvo, da je ostal enak, samo še podkrepilo. Užaljeno ga je pogledala in z javkajočim glasom dejala: "Hvala, Spike, res mi je to v tolažbo. Anglež," mu je še užaljeno vrnila nekaj, kar se ji je tisti trenutek zdelo dovolj spodobno, da bi bila lahko dejansko to že žaljivka.
"Hecaš se, kajne?" je prhnila ob omembi ideje, naj preveri DNK. "Sicer pa začasa tvojega življenja tako ali tako niso ravno iskali vzorcev DNK in dvomim, da je tvoj dedni zapis zabeležen kjerkoli, razen v tebi, zato ne bi imela s čem primerjati. Sicer pa Willow počne vse te inteligentne stvari, jaz sem tukaj samo zato, da te naženem stran," je končno povzela poglavitno misel, ki nikakor ni prišla ven ravno brilijantna. Zazdelo se ji je, da je izpadla kot popolno teslo, kot da ni sposobna niti preveriti DNK zapisa.. Willow bi to zagotovo znala, toda Willow je za razliko od nje vztrajala pri faksu, Buffy pa je pobegnila kmalu po mamini smrti; saj ne, da bi ji že pred tem šlo pretirano super. GreenPeace? Ne najbolj vzpodbudna ideja, sploh zato, ker se sama ni 'šla ekologinje', ampak ji je šla nesnaga, ki je po možnosti sploh ni povzročala sama, pač na živce. Je bilo to tako narobe? "Ah, vi ljubosumni vampirji," je naveličano zmajala z glavo, ko je bilo očitno, da je Spike spet napeljeval na dejstvo, da preveč časa zapravlja z Angelom. Vsaj Angel ji ni bluzil o tem, kako je preveč s Spikom in zdelo se ji je, da Spike enostavno pretirava. Navsezadnje je menda lahko sama izbirala svoje fante, kajne? "Sicer pa mi mora biti mar, ker ves čas delaš samo takšne reči, zaradi katerih moram pozneje pospravljati za teboj. Tako ali drugače. In naj ti povem, sploh ni zabavno," je trdno dejala, češ ves čas moram delati, ker ti razmetavaš.

''Točno tako!'' je odločno pritrdil njenim besedam, čeprav je bilo več kot očitno, da ji je vseeno, kako zelo poseben je. Če ga že nihče drug ni hotel braniti in poveličevati, se bo pač sam. Tako in tako je bil že od nekdaj samosvoj. Le kdo potrebuje druge? ''Saj te nisem imel namena za kaj tolažiti,'' se je namrščil in jo vzvišeno premeril. Če je mislila, da se bo kar tako sprijaznil z vlogo, ki mu jo je 'dodelila', se je presneto zmotila. ''In pa sploh ne začenjaj s tem,'' jo je opozoril glede njene opazke, saj je bil sam pravzaprav ponosen na svoj izvor. Če ne drugega je imela angleščina daleč najboljši izbor kletvic. Ob njenih besedah se je samo muzal ter si jo veliko raje radovedno ogledoval, kot pa da bi jo dejansko poslušal. Šele ko je prišla do dela, kjer je pojasnila svoje 'poslanstvo', si Spike ni mogel kaj, da ne bi prasnil v glasen krohot. ''Yeah right,'' je odvrnil še kar v smehu, ''Vidim, da si zelo učinkovita pri svojem delu.'' Izzivajoče jo je premeril ter ji tako dal vedeti, da njunega srečanja še dolgo ne bo konec - še sploh zato, ker si je sama tako očitno želela, da jo pusti pri miru. Toda le zakaj bi se moral še naprej gnati za nedosegljivim - poskušal doseči, da bi ga ljubila, ko pa lahko le uživa v tem, kar imata sedaj? Tako in tako je bilo teženje ljudem neke vrste njegov hobi. In če je bil to edini način, da je svoj čas preživljal z njo... Ko ji je obrnil hrbet, ga je ustavila omemba ljubosumja, s katero je Buffy načela temo, ki je bila pravzaprav razlog za celotno sceno. Odvrnil bi ji, da ni ljubosumen, temveč jezen, pa si je raje premislil, ker mu tako in tako ne bi verjela. Namesto odgovora si je zato raje ponovno prižgal cigaret, ne meneč se za to, kakšne vrste dokaz bi to lahko bil. ''Aja?'' je nenadoma užaljeno prhnil, se zasukal na petah in se jezno zastrmel vanjo. Le kako je mogla? ''Smešno, da sploh še kaj opaziš,'' je zamrmral in se ji z nekaj koraki počasi približal, tako da sta si bila s telesi čisto blizu. ''Ko pa se cele dneve vlačiš naokrog s tisto ubogo dušo. Mora biti pa res zabavno - se pretvarjati, da ne obstajam; da se sploh nisem vrnil. To ti je všeč, kaj?'' je jezno zamrmral, pri čemer je temačen lesk v njegovih očeh izdajal prikrito grožnjo, ki pa v bistvu ni imela neke trdne podlage. ''C'mon Slayer... pokaži, kaj ti resnično pomenim,'' je v tihem šepetu izzivaje dodal ter se ji z obrazom, na katerem se je počasi izrisal tisti zlovešč in kar malo hinavski nasmešek, le še bolj približal, da je lahko začutila njegov dih na sebi... Vedel je, kaj bi temu moralo slediti - in po neki čudni logiki si je tega prav želel.

"Spike, edino, po čemer se razlikuješ od drugih vampirjev je to, da ves čas govoriš, kako drugačen si, čeprav je očitno, da se sploh nisi spremenil!" je vzkliknila in - da bi izjavo podkrepila - še rahlo zakrilila z rokami, čeprav je v trenutku opazila, da je najbrž izgledala samo bolj butasto kot ponavadi. Ampak hej - imela je prav in že to je bilo dovolj. Ali pa vsaj.. prepričana je bila, da ima prav; četudi je vedela, da bo z vso lahkoto ta vampir našel udarec, s katerim jo bo skušal poteptati. Tako kot v 'dobrih starih časih' - ko jim je pomagal samo za denar in ko je bil približno toliko nakladaški, kot sedaj. "Kaj, boš rekel, da te je užalilo lastno poreklo?" se je namuznila, čeprav je vedela, da je bil nanj kar močno ponosen. Spet je prekrižala roke na prsih in se prisiljeno namuznila.
Presneto, ta pogovor je iz trenutka v trenutek postajal bolj neumen, omemba Angela in seveda ponovno dokazovanje, da je pravzaprav tako ljubosumen, da težko stoji na trdnih tleh, jo je dobesedno prisililo v to, da je zavila z očmi. "Lepo te prosim, Spike!" je vzkliknila in še tesneje prekrižala roke na prsih. "Če ti je tako problematično gledati Angela, potem te nihče ne sili, da se klatiš okrog naše hiše in mučiš samega sebe. Pojdi domov, spij steklenico viskija, poglej si kak film, Jamesa Bonda ali karkoli že vi Angleži gledate, in mi daj mir." mu je ponudila zelo preprosto rešitev njunega 'problema'. Ni mu bilo potrebno biti tukaj in lahko bi bil kjerkoli drugje, ne pa tukaj. Hej, lahko bi pretepal kakšne usrane demone, pa še tega ni počel, enostavno zadrževal se je tukaj in se trudil po najboljših močeh, da ji je pil živce. Kako standardno. Čeprav bi po vsem tem reševanju Zemlje pričakovala, da se bo vrnil kot kak odrešenik, je bilo tole nesmiselno, hkrati pa tako tipično zanj, da bi se skoraj lahko začela tolči po glavi samo zato, ker je tako bedasto pričakovala, da bo njeno zvezo z Angelom sprejel za samoumevno. Spet se ji je približal, spet je bil popolnoma tesno ob njej, čutila je lahko njegov hladen dih, toda to je ni zmotilo. Niti za trenutek. Hladno je povzdignila pogled in ga uprla v njegove oči; ni se ga bala, ne glede na to, kako grozeč je bil njegov ton. Predobro ga je poznala, ni ji mogel škoditi. Hladno je stisnila dlan v pest in precej močno udarila Spika, da se je ta znašel na tleh. Po eni strani si tega res ni želela, po drugi pa mu je vendar morala dokazati, da ni tukaj zato, da jo bo strašil z grozečim tonom. Ne, tega je imela vendar dovolj. Tisto nakladanje o tem, da ima vsaka izganjalka smrtno željo? Ne, ni šans, dovolj je slišala že takrat. "Tukaj nisem zato, da bi se ti dokazovala, Spike." je mirno rekla in spet prekrižala roke na prsih. Ne, ničesar ji ni mogel.

''In ravno v tem je tvoj problem!'' je Spike takoj našel način, kako ubraniti njen udarec. Navsezadnje pa je le bil mojster besednih iger. ''Ne vidiš razlike!'' je sedaj tudi sam zamahnil z rokama, češ naj ga raje malce bolje pogleda. ''Resda si opazila, da zaradi duše ne pobijam več civilistov, ampak...'' Za nekaj trenutkov je utihnil, iščoč besede s katerimi bi izrazil tisto, kar ga je preganjalo v mislih. ''Prava sprememba je tu znotraj,'' je čez nekaj trenutkov dejal in si pri tem položil dlan na prsi; na mesto, kjer naj bi bilo jedro duše. ''In bila si prva, ki je verjela v to,'' je dodal k temu ter jo tako spomnil na čase, ko je bil njun odnos pravzaprav na višku. Ko je bila med njima dejansko nekakšna tiha ljubezen, katere Spike z razliko od nje ni mogel kar tako pozabiti. ''In ravno zaradi tega, se mi ne upaš več z iskrenostjo zazreti v oči – ker veš, da je resnična; ker veš, kaj boš videla,'' je dokončal svoj govor, pri katerem je uporabil tisti resen ton iskrenosti, ki ga je bila z njegove strani lahko deležna le Buffy. Vedel je, da ima prav, in v to ne bi mogel biti bolj prepričan. Znova in znova mu je namreč dokazovala, da ne prenese njegove bližine. Ravno zato pa sta potrebovala takšne igrice, da sta se sploh lahko soočala drug z drugim.
Na njene besede glede porekla je le posmehljivo prhnil in si namesto komentarja raje privoščil vdih cigaretnega dima. Za to, da ga užali, se bo morala pač malce bolj potruditi. ''Saj sem!'' se je zadrl nazaj ter se šele nato opomnil, da ni potrebe, da se dereta sredi ulice, kjer je večina stanovalcev najbrž že spala. ''In kam me je tisto pripeljalo?'' se je posmehnil sam sebi, ko je pomislil na teden po tistem, ko mu je Buffy dala košarico – ko ga je pretirana mera samopomilovanja in pasivnosti skorajda spravila ob pamet. In Spike je vedel, da bi bilo za vse najboljše, če bi lepo enostavno odšel, začel novo življenje v kakem drugem mestu in pač nadaljeval s svojim 'poslanstvom' lepo po svoje, a vendar tega koraka nikakor ni zmogel. Vsekakor pa ni hotel biti podoben Angelu – bog ne daj – ali pa da bi na tak način priznal svoj poraz. Ne, Spika se nihče ni mogel kar tako znebiti. Navsezadnje se je vrnil nazaj za to, da dobi tisto, kar mu pripada. In pri tem vsekakor ni nameraval kar tako odnehati.
Lahko je čutil, kako je s svojim nastopom vzbudil v njej željo po tem, da ga fizično pripravi do tega, da se ji umakne s poti. Užival je ob pogledu na kljubovalen lesk v njenih očeh; še toliko bolj zato, ker je vedel, da obstajajo določeni pogoji, ob katerih se lahko ta lesket prelomi. Čeprav je pričakoval močan udarec, ni imel nobenega namena, da bi se ga ubranil. Navsezadnje njegov cilj ni bil to, da bi ji povzročal kakršne koli fizične bolečine, pa čeprav jih je kot izganjalka dobro prenašala. Ne, za kaj takega jo je še vedno preveč ljubil. Ob padcu na trdna in mrzla tla se je iz njegovih ust izvil krohot, ki je kazal na to, da ga s tem odzivom nikakor ni prizadela. ''Ampak si se mi vseeno,'' je že nekaj trenutkov odvrnil povsem hladno, se postavil nazaj na noge in si s prstom obrisal potoček krvi, ki se mu je zaradi udarca izlil z nosa. ''Kot vedno na isti način,'' je nadaljeval ter se ji spet pričel počasi približevati, s tistim tako tipičnim nasmeškom na obrazu. ''S taisto strastjo...''

"To sploh ni moj problem!" je prepričano vzkliknila. Sploh ne. To je bil njegov problem in ves čas ga je potiskal prednjo. Ves prekleti čas je povzročal nezaželjene probleme! In ko so bili končno odkriti - so bili to njeni problemi. Pa kaj še! "Tvoj problem je, če ne znaš pokazati, da sploh obstaja kakšna razlika!" je nadaljevala v istem, trdnem in hkrati naveličanem tonu in vnovič je zakrilila z rokami. "Še vedno verjamem v to, da si spremenjen, morda nekje globoko znotraj, toda Spike, če pogledava dejstva.." Skomignila je z rokami in se ozrla po nebu, iskajoč kakšne besede, ki bi povezale to, kar je zaenkrat obstajalo samo v njenih mislih. Morda je bil nekje v notranjosti tako zelo spremenjen, kot je trdil, nazunaj pa.. "Še vedno si ljubosumen, aroganten in vase prepričan vampir, ki je odločen, da okrog sebe ne potrebuje nikogar! In če si se res spremenil, potem si to dobro pokazal takrat, zdaj pa.. Zdaj pa si čisto enak kot takrat, ko smo ti plačevali, če smo hoteli, da si sploh kaj sodeloval z nami! In kako za vraga naj jaz vidim, kako zelo si se spremenil, če pa tega najbrž ne vidiš niti sam? In če si tak zaradi Angela, potem se nisi spremenil niti za sekundo," je zaključila, trdno prepričana v vse, kar je izrekla. Ni je bilo strah, da bi ga užalila. Če je bil tako močan, kot je kazal navzven, potem je moral biti sposoben pogoltniti njene besede tudi znotraj. In če ni bil tako močan, potem je bil že skrajni čas, da se neha pretvarjati, da je ves nepremagljiv in pokaže, da je zares človek. Ali vsaj vampir z dušo. "Ne upam se ti..?" je prhnila in se mu uporniško zazrla v oči, v te globoke oči, ki so jo lahko potegnile vase, če ni dovolj dobro pazila. V trenutku ji je postalo neprijetno, toda pogleda kljub temu ni odmaknila, samo vedno bolj vroče ji je postajalo in počasi je čutila, da ji kljub zunanjemu mrazu lica pravzaprav gorijo.
"Morda imaš problem s sprejemanjem lastnih problemov," se mu je posmehnila. "Kamorkoli te je nekaj pripeljalo - vedno te je tja pripeljalo zaradi tebe, Spike. Zaradi tvojega preveč ztrajnega značaja." Zavila je z očmi in vrnila roke v to negotovo stanje, tesno stisnjene k prsim. Vedno so ji ljudje govorili, da taka telesna govorica nakazuje na neprepričanost vase, a sama je s tem bolj nakazovala upornost. Dejstvo, da se ne strinja prav z ničemer izrečenim iz sogovornikove strani in da je njegove besede ne dosegajo kaj preveč. Morda jo je nekoliko presenetilo dejstvo, da se je spet pričel krohotati, toda tega mu ni imela namena pokazati. Če bi pokazala - samo za trenutek - kakršenkoli znak zmede, bi bilo to zanj gotovo tako omamno, da bi bil takoj prepričan, da je zmaga na njegovi strani. In tako zlahka se sama ni imela namena vdati. Pa naj se smeji, če mu je toliko do tega. Sicer pa bi vse to lahko že tako ali tako pričakovala. Tough guy, seveda. In seveda se je spet postavil na noge, spet je bil navidez nepremagljiv. Kako jo je to spravljalo v jezo! Sama se mu je znala odpreti in četudi ga je vedno pozneje 'obdarila' z udarci, kot naprimer prav zdaj, ni skrivala same sebe. Vsaj tako je bila prepričana, čeprav se je morda večkrat delala močnejšo, kot je bila v resnici - in to prikrila z udarci. Toda vedela je, da jo pozna. Vedela je, da ve, kako v resnici čuti in smešno, vedela je celo, da je v resnici morda res tudi to, kar je vedno trdil - da je bitje teme, tako kot on. Seveda ne v celoti, toda morda je bil delček nje takšen. "Ah, utihni, Spike," je naveličano znova zavila z očmi in mu namenila močnejši udarec, zaradi katerega je spet pristal na tleh. Morda je globoko v sebi samo čakala, da ji nameni udarec nazaj, tako kot včasih. Čeprav si tega ni želela. Samo toliko bolj normalno bi bilo.. "Res ne boš nikoli nehal sanjati, kajne?" je dejala v zasmehljivem tonu.

Način, kako je obrnila njegove lastne obtožbe proti njemu, je v njegovih prsih zanetil plamen besa, ki se je pravzaprav rodil iz bolečine, katero mu je s tem prizadejala. Bilo je kot da bi ga zgrabila za vrat in postavila pred ogledalo, v katerem je zagledal svojo lastno dušo, povsem razkrito in tako prekleto ranljivo, kot je bilo za duše pač značilno. Res se je pretvarjal, res se je nedavno tega zavestno odločil, da bo igral po starih pravilih. In to samo zato, ker v novi podobi ni predstavljal ničesar, ker je bil preveč ranljiv... Kako zelo je hrepenel po tem, da bi ga ob vrnitvi sprejeli z vso hvaležnostjo, ker jim je prav on omogočil, da so sploh še lahko obstajali na tem svetu! In kako je verjel, da se s tem konča njegova trnova pot do Buffyinega srca - da bo tudi njega končno nehala preganjati preteklost, da bo v svojem obstoju končno dosegel zanj neke vrste blaženost. Ampak nekatere stvari se očitno res nikoli ne spremenijo... Da bi lažje prenesel njene besede, je stisnil zobe in v krču skušal obvladovati naval energije, ki je kar tresla njegovo telo. V primerjavi s tem, kako dobro je shajal s fizično bolečino, je bila notranja zanj vselej uničujoča. V tistem trenutku je imel občutek, kot da bi se njegova duša pričela drobiti; medtem ko je demon v njem še vedno zahteval pokončno vztrajanje. ''Raje odkrito priznaj, da sem ti v vsakem primeru odveč. Vse dokler me resnično ne potrebuješ. Po vsem tem, kar sva skupaj že dala skozi, bi ti moral biti vsaj prijatelj. Pa mi ne pustiš. Še vedno mi ne pustiš, da bi ti bil lahko blizu,'' se je nato le zbral, opogumljen s strani demona v sebi, na katerega se je zadnje čase vse več naslanjal. Le kdaj se bo ta morija končala? Če bi vedel, da ga bo duša tako razdvojila, se ne bi nikoli odločil zanjo. Res je bila težko breme – in če bi jo lahko, bi jo zaradi neuporabnosti pri doseganju njegovega cilja najverjetneje že zdavnaj reklamiral. ''Saj ne zahtevam, da me moraš ljubiti, Buffy. Samo spusti me blizu. V tisti temačen del, kjer si ravno toliko osamljena kot sem sam,'' je naposled dejal v tihem glasu svoje pristnosti. Spike je namreč vedel, da je ne more prisiliti, da bi ga ljubila – tako kot tudi ni mogel prisilit sebe, da je nebi. Toda počutil se je nekako ogroženega; pravzaprav ga je bilo strah pred tem, da bi jo Angelu uspelo povsem oddaljiti od njega. Že to, da je bila vsa prežeta z njegovim vonjem, je bilo zanj preveč in nič čudnega, da zaradi tega ni mogel kontrolirati svojih agresivnih impulzov. ''Tako. Povedal sem. Zdaj pa izvoli in me ponovno raztrgaj.''
Sprejel je njen izziv in se ji tudi sam zazrl v te čudovite oči, ki so zanj pomenile svojevrstno prekletstvo. In čeprav je Buffy uspelo zdržati pogled, je lahko čutil, da se je nekaj v njej pri tem pričelo lomiti. Medtem ko bi sam lahko tako stal po cele dneve in si bil vseskozi na jasnem, kaj čuti do nje. In kot je bila to njegova moč, je bila hkrati tudi največja šibkost. ''Bolj z reševanjem le-teh,'' se je namuznil, čeprav je bilo res, da jih je tudi sprejemal bolj težko. No ja – kakor katere. ''Vztrajnosti ni nikoli preveč. Kajti ko jo zmanjka, se zlomiš. Kajne?'' je odvrnil na njene besede, ki naj bi zvenele kot očitek, a vendarle jih je Spike znal obrniti nazaj proti njej sami. Kajti ravno on je bil tisti, ki se je imel moč dvigniti iz teme vsakokrat, ko se je sama zlomila, jo ujeti in vrniti nazaj na pot. Bil je takorekoč mojster vztrajanja, kajti brez tega se ne bi nikoli zmogel vzdigniti nad tiste, ki so ga tako zaničevali.
Tudi drugega udarca ni želel ubraniti, saj mu telesna bolečina v tistem trenutku ni pomenila več ničesar. Vse skupaj pa tudi ni bilo več tako zelo zabavno kot prvič. Morda ravno zato, ker ga je ta njena neomajnost nehote razočarala. Kot da ne bi premogla drugačnega odziva... Tako mu ni preostalo drugega kot je z vso silo zopet butnil ob tla in začutil nov pritok sveže krvi iz nosu, a vse to se je tisti trenutek zdelo kar nekako oddaljeno. Tudi ni se poskušal takoj postaviti na noge, temveč je svojo glavo pustil ležati na ledu, pri čemer je svoj pogled odsotno ponesel proti kristalno jasnemu a še vedno temnemu nebu, na katerem so se lesketale redke zvezde ter opazovale, kako je izgubljal bitko s samim seboj. ''Ne,'' je po nekaj trenutkih čistega molka zamišljeno odvrnil ter se tokrat počasi in kar nekako stežka dvignil v sedeč položaj, s pogledom spuščenim nekam predse. He was still beneath her... ''Ker je to edini način, da shajam s to nočno moro.''

Videla je lahko, kako so ga njene besede končno zadele. Kot da je morda zares nekje pod vsem tem pretvarjanjem, da je močan in bo zdržal vsak udarec, doumel točno to, kar je hotela povedati. Imela je prav in to je na njen obraz priklicalo komaj zaznaven, bled nasmešek. Če bi se ga le kaj od povedanega prijelo in bi bil naslednjič sposoben vsaj njej, za katero je trdil, da se mu nikoli ne odpre, pokazati, kakšen je v resnici. Saj ni bilo nič narobe s tem, da je ranljiv. Tudi sama je bila. S tem, ko se je skušal pred njo dokazovati, je dokazal zgolj to, da ni še dovolj zrel, da se pokaže takšnega, kakršen je v resnici. Saj je imel morda tehten razlog, toda zanjo je bil to vedno isti Spike. Tisti, ki jo je v srednji šoli preganjal, tisti, ki ji je pomagal premagati Angela, tisti, ki so ga zvezali in naprtili Xandru v stanovanje, tisti, s katerim se je pod nekakšnim čudnim urokom skoraj poročila.. tisti, ki je varoval Dawn, ki je bil tam, ko se je morala nekomu zaupati, tisti, ki je sprejel njene udarce in poljube; enak je bil takrat, ko jo je skušal posiliti, kot tudi takrat, ko se je vrnil z dušo. Enako ji je pomenil takrat, ko ga je šolska klet pripeljala do tega, da se mu je zmešalo, kot tudi takrat, ko je lahko zaspala v njegovih rokah. Vedno ji je pomenil veliko. In če se je bal, da bo s tem, da ji pokaže, kakšen je, v njenih očeh postal slabič, se je motil. To, kar ga je v njenih očeh delalo zares slabega, je bilo ravno to, da ni hotel pokazati, kdo je v resnici. Skrivanje za masko je prišlo vsakemu tu in tam prav, toda ves čas? Kdo pa je hotel biti? "Oh, Spike," je zavila z očmi, prepričana, da gre za novo mučeniško foro, v kateri bo dokazal, da je za vse kriva sama. Ni imela časa za take reči, četudi se ji ni nikamor mudilo. Svojih dragocenih minut, v katerih bi se lahko znebila kakšnega ostudnega vampirja, ni imela namena zapravljati v pogovorih, ki niso vodili nikamor. Tako ali tako se med njima ne bi nič spremenilo. "Pustila bi te blizu, če bi mi blizu tudi prišel na normalen način. Tole?" je pomignila proti tlom pri drevesu, kjer se je prej skrival. "Da se plaziš za menoj? In potem ti naj popolnoma zaupam in te spustim blizu?" Zmajala je z glavo. "Preveč diši po starih časih. Saj se spomniš, hm, znebil-se-bom-čipa-in-ubil-to-psico? Kako ti naj zaupam? Vedno lahko prideš do mene, samo da si ti prekleto preveč ponosen, da bi se prikazal pred kom od mojih prijateljev ali celo, bog ne daj, Angelom. Za kaj takega si enostavno previsok, kajne?" Ni razumela. Ni razumela kaj je hotel doseči, kam je ciljal s tem beganjem za njo, ko pa bi lahko prišel naravnost do nje. Morda je nekje v svojih možganih to pretehtal tako, da je prišel do zaključka, da mora biti tak. Ker je tu Angel; prepričan je bil, da ga zdaj sploh ne bo hotela več pogledati, kar ni bilo res. Še vedno ji je veliko pomenil, še vedno se je na vse najbolj nenavadne načine vedno znova vračala k njemu. "Sploh pa ne bi bil osamljen, če bi se morda znebil vsega tega prepričanja, da moraš biti do vseh in do vsakogar nesramen in vedno tisti 'močnejši'. Nisi vedno ti tisti, Spike. Kar se mene tiče pa ne skrbi. Morda si me narobe prebral," je zatrdno dejala, prepričana v to, kar govori, čeprav se je v njej oglašal prav majhen in skorajda nezaznaven dvomeči ton. Velikokrat je to, kar je rekel, obveljalo za resnično. Vseeno je nadaljevala s trdnim glasom: "Z mano je vse v redu. Nisem osamljena, ne glede na to, kako močno me to želiš prepričati."
Pokimala je in se kislo nasmehnila. "Tudi s tem," je dejala, kot bi hotela potrditi, da ima svetlolasi vampir pred njo ogromno problemov in s tem, ko jih je potrdil, se ji je zazdelo samo, da so njene besede dosegle tisto, kar bi morale. Zdelo se ji je, da je dokazala, da je sam kriv za svoje probleme. Vse dokler seveda ni njenih besed spet obrnil proti njej. Ni mogla kaj, da ne bi odmaknila pogleda, s čimer je samo dokazala, da je imel tudi prej prav. Morda ga res ne more gledati naravnost v oči, ker ve, kaj je v njih.. ker ve, kaj bo on videl v njenih. "Nočno moro?" se je na zares nenavaden, nepristen način zasmejala. "Oh, ubogi Spike, on je tisti, ki živi v nočni mori." je dejala in zmajala z glavo. "Pa se zbudi," je s čisto preprostim tonom dejala. "Nihče te ne sili v to, da vedno znova podoživljaš te nočne more. Zbudiš se lahko vsak trenutek. In veš kaj se meni zdi?" Počepnila je k njemu, da ga je lahko brez problema gledala iz oči v oči. "Meni se zdi, da si enostavno preveč zaljubljen v to. V bolečino. Nihče drug ti je ne zadaja bolj, kot si jo zadajaš sam, Spike. Pa krivi mene ali Angela ali kogarkoli, ob kogar se pač lahko spotakneš. Sam veš, da se lahko vedno zbudiš. Ti se samo nočeš."

Ne glede na to, da je Buffy videla mimo njegove maske, je bilo očitno, da se ji še zdaleč ni niti sanjalo, kaj se pravzaprav skriva za njo. Resda je vedela, da obstaja znotraj tega vampirja tudi nadvse človeška plat, katero pa je Spike iz določenih razlogov še vedno zatiral. Plat, ki se je imenovala William – tisto šibko in pomilovanja vredno bitje, ki so ga začasa življenja vsi zasmehovali. In kot je Spike nekoč že dejal: prvič, ko se je zares počutil živega, je bilo takrat, ko je umrl. Demon, v katerega se je spremenil, je bil vse, kar kot navaden človek ni mogel biti. Z njegovo silo se je lahko dvignil nad družbo in njeno moralo ter čutil še kaj drugega kot le ponižanje. Te svoje šibkejše plati pa se je tako zelo sramoval, da je nikakor ni bil sposoben sprejeti, kaj šele pokazati. Mogoče bi mu to uspelo pred Buffy – še posebno takrat, ko je bila že tako na tleh, da je sam v svoji najobčutljivejši podobi še vedno ostajal močnejši - toda nikdar pred njenimi prijatelji. Kaj šele Angelom! Sicer pa se je tudi na splošno še vedno imel bolj za demonsko bitje, kajti le to mu je zagotavljalo nek občutek pomembnosti. Spike je bil vse, William nihče. Med njenim govorjenjem je Spike vseskozi upiral svoj pogled nekam proti tlom, ne da bi se pri tem z njegovega obraza dalo razbrati kakšno posebno čustvo. Bil je bled in hladen, morda še nekoliko bolj kot ponavadi – vse, kar je kazalo na to, da se v njemu odvija sprememba, je bil lesk žalosti in bolečine v njegovih očeh. Počutil se je natanko tako kot stoletje nazaj, ko je Cecily vzvišeno zavrnila njegovo dvorjenje, ko se je zavlekel v samotno ulico in v solzah ječal v svoji bolečini. Kar se je zgodilo zatem, ga je rešilo muk, toda tokrat ni imel občutka, da se mu obetajo boljši časi. Njegova duša je bila tako šibka, četudi neizmerno čista in nedolžna. Oziroma vsaj tako je mislil sam – ne glede na dejstvo, da je ravno zaradi nje lahko obvaroval svet. ''Nekoč sem bil dober človek, toda slab pesnik,'' je naposled le prekinil svoj dolgotrajen molk, med katerim se je zdelo, kot da Buffyinim besedam sploh ni več sledil. Spomini na bolečo preteklost so ga enostavno potegnili vase, tako zelo, da se mu je še okolica zdelo kot iz tistih časov. Kot da je ravno tisti trenutek sedel na umazanih angleških tleh ter zrl predse v raztrgano poezijo svojega življenja. ''Šibek in zaničevan...'' Svoj pogled je pri tem počasi spustil k svojim dlanem, kot da bi v njih ležala njegova preteklost. In po eni strani je – predvsem tista krvava. ''Ah, kaj sploh govorim,'' je nenadoma globoko vzdihnil, zmajal z glavo in nekajkrat zamežikal, da bi pregnal sled solza. Zdelo se mu je nesmiselno, da bi ji ravno v tistem trenutku, pa čeprav je bil še tako zelo prikladen, sredi ulice izpovedoval svojo dušo. Saj ni vedel, če bi mu sploh verjela – ali še huje ga resno jemala. In če bi se slučajno delala norca iz česa takega... tega prav gotovo ne bi mogel prenesti. ''Ne bi razumela,''' je nato zamrmral bolj sebi kot njej, saj je bilo razkrivanje duše velik korak, ki pa ga tisti trenutek morda še ni zmogel. Vse skupaj ga je enostavno preveč pretreslo. Tako dolgo si je namreč zatiskal oči pred seboj, da je že pozabil, kaj resnično pomeni biti William. S svojo dušo je seveda kot Spike lahko brezhibno shajal, saj ga je pri tem vodila aroganca demona, ki si ga je lastila toliko časa. Ti dve polovici sta bili enostavno tako zelo različni, da jih nikakor ni mogel sestaviti skupaj. In to se je kazalo tudi navzven – sploh v njegovem zmedenem odnosu do Buffy. ...nihče te ne sili v to, da vedno znova podoživljaš te nočne more... te njene besede so se v njegovih mislih pojavile kakor odmev, ki ga zaradi nadležnega tona predramil iz odsotnosti, v katero je potonil med njenim vztrajnim besedičenjem. Na njegovem obrazu je zasijalo nekakšno presenečenje, pri čemer je svoj lesketajoč pogled pričakujoče dvignil k Buffyinim očem, kot da bi vedel, da je v njih rešitev za njegovo izgubljenost. ''Moram... oditi,'' je nenadoma zamrmral, sprva še neprepričano, toda občutek, ki mu je pravil, da je to edini način, da se spopade s svojo preteklostjo, je postajal vedno močnejši. ''Moram biti... sam. Za nekaj časa,'' je nadaljeval, tokrat že skorajda v tonu neučakanosti. Anglija – le kako se ni mogel tega domisliti že prej? Zaradi novega cilja, ki si ga je postavil predse, se mu je nenadoma vrnila vsa energija in kot bi mignil je zopet stal na nogah. Bil je pripravljen, da odide že tisti trenutek, a je njegov pogled še vseeno pristal na Buffyinih očeh. Tokrat se bo resnično potrudil, da se nazaj vrne kot boljši človek. Tak, kakršnega je Buffy pričakovala.

Ni mogla ujeti njegovega pogleda, a kljub temu se ji je zdelo, da čuti nekaj nenavadnega v njegovih očeh. Nekaj nepričakovanega, nekakšno spremembo? Toda zares ni mogla vedeti. Navsezadnje je bil to Spike! Tisti zanjo-vedno-enaki Spike. Pa je kljub temu doživljal nekakšno spremembo, ki je sama ne bi znala opisati. Njegov pogled je bil prikovan na tla in očitno ga še nekaj časa ni imel namena povzdigovati. Samo poslušal jo je in že to je bilo nenavadno, glede na to, da ga je pred nekaj minutami našla med odpadki enega od kesonov. In spet se je iz njega oglasil ta nenavaden, izgubljen glas, ki se ji je zdel tako tuj; kot da sploh ne bi bil njegov. Bebljanje. "Spike.." je dejala s tišjim, nežnejšim glasom kot poprej, čeprav še vedno ni bil preveč blizu prijateljskemu tonu. Prej je bilo očitno, da jo je njegovo govoričenje zmedlo. Saj vsekakor ni razumela, kaj je hotel povedati s tem.. s tem spominjanjem na to, kar je včasih bil. Se mu je spet enostavno pripeljalo? Zgodilo se je že večkrat, toda zdaj za to ni imel nobenega izrazitega razloga. Zdelo se ji je, da je enostavno prazno besedičil, toda morda.. "Še vedno si dober človek," je dejala, čeprav je opazila, kako se ves čas vse to, kar sta govorila oba, nepravilno prekriva. "Če se potrudiš. In stavim, da si še vedno slab pesnik," se je previdno namuznila. Spet je začutila, da se bo spustil v fazo samopomilovanja in tukaj mu več ni imela namena pomagati. Zdelo se ji je, da se mora zdaj odmakniti. Ne, ni mu imela namena pomagati pri tem, da se je lažje smilil samemu sebi. Vedela je, da to ne pripelje nikamor. Morda je bilo včasih prikladno, nekaj časa razmišljati, kot da se človeku dogajajo najslabše reči na svetu, toda navsezadnje je bilo to samo še huje. Samo bolj je potrlo človeka, samo bolj ga je potisnilo ob tla. In kdo naj bi to bolje vedel kot ona, ki je tako zapravljala precejšen del svojega prostega časa?
In v trenutku se ji je zazdelo, da je bil morda istih misli, ali pa je zgolj na kak drug način doumel, da mu to prav nič ne pomaga. Spet je ta nenavaden, njej tuj ton v njegovem glasu nadomestil tipičen Spikov ton. "Ne bi?" je povzdignila obrvi. Kako smešno, kljub temu, da je ves čas govoril, kako sta si podobna, je mislil, da ga ne bo razumela. Če je bilo res to, kar je ves čas trdil – da sta oba bitji teme, da se še najbolje razumeta, da imata podobna življenja in tako naprej – potem bi ji lahko zaupal. Očitno ni hotel. Je bilo torej vse njegovo govoričenje zamanj? "Ves čas trdiš, kako sva si podobna," je iznenada dejala, čeprav je še pred trenutkom v mislih jasno in glasno dejala, da tega ne bo izgovorila. "In misliš, da te ne bi razumela? Čakaj, kako že.. 'Bitje teme si, tako kot jaz'? Ali kaj si že trdil? In misliš, da ne bom sposobna razumeti? Če ti gre verjeti, Spike, sem edina, ki te lahko razume. Ampak spet pride na dan ta tvoj prekleti ponos, zaradi katerega skrivaš to kar si globoko v sebi. In to ne ubija, ne jaz in ne moji prijatelji, ne Angel in ne kdorkoli drug. Sam to počneš." Zmajala je z glavo, ker se je zavedala, da spet ni dosegla ničesar – in ker je vedela, da je Spike zagotovo v njenih besedah zaznal ton nekakšne užaljenosti – ker mu je sama vedno zaupala, on pa.. No ja, več kot očitno niti najmanj. Se je bal biti šibek pred njo? Lepo prosim! Ves čas je bila šibka pred njim in on je ni raztrgal – ali je res mislil, da bo tako naredila ona, če ji pokaže svojo šibko plat?
"Oditi?" je povzdignila obrvi. Spet nenavaden ton, ne tisti mučeniški, nekoliko izgubljen, toda odločen je bil tokrat. "Prav.." je zmedeno pokimala, saj ji ponavadi ni ravno javljal, kam gre in kako dolgo ga ne bo. Šel je, ne meneč se za posledice in se vedno znova vračal s čim novim, kakšno novo spremembo, četudi je bil znotraj vedno enaki Spike in prepričana je bila, da ga bo tudi sama vedno videla takega. Čeprav je bila prepričana, da nikoli ne bosta končala. Vedno je moralo biti nekaj med njima in četudi je bil vedno enak, je vedno nekaj čutila do njega. Vedno kaj novega. Naenkrat se ji je zazdelo, da njegove besede niso prazne in še preden bi lahko odšel, je hitro vprašala: "Kam pa boš šel?" Ni se ji namreč zdelo prav; to, da ga je ves čas blatila in ga ubijala z besedami, potem pa ga je vedno pustila samega. Morda ne bi smela tega, morda bi ga morala povabiti domov, da bi lahko z Dawn, Gilesom in Willow gledal tisti neumen film ali si z njo samo v kuhinji pripravljal kakšne žitarice, kakor je načrtovala, da bo storila, ko se vrne domov. Vedela je, da tega ne bi hotel, toda nekako se ji je zdelo nepravično, da ga tako pusti oditi, ne da bi vedela, če bo z njim vse v redu. "Ni potrebno, da si sam, veš," je končno dodala. "Ni potrebno, da si ves čas močen. Včasih se lahko spustiš na naš nivo in se v kuhinji bašeš z žitaricami s svojimi prijatelji.." Tako, pa je rekla. Bil je njen prijatelj.

Spike? Ali bi bilo primerneje, če bi ga poklicala kar William? Niti sam ni več vedel – kakor da bi pozabil, kakšno je njegovo pravo ime; kakor da mu nobeno izmed njiju ne bi več povsem ustrezalo. V kaj se je spremenil? Toliko o tem, da je Angel tisti, ki ne zmore nositi bremena svoje duše... Spike še sam sebi ni mogel verjeti, da se je on-vsemogočnež lahko tako zlomil. Je bila kriva Buffy s svojo pronicljivostjo? Navsezadnje je bila edina, katero si je drznil spustiti tako zelo blizu sebe; edina, katere besede so se ga vedno dotaknile. Toda zakaj se je pred njo potemtakem še vedno počutil tako prekleto šibkega in razgaljenega, na nek način osramočenega? Četudi je hotel, svojega pogleda nikakor ni zmogel dvigniti od tal, kot da bi se bal, da bi Buffy drugače lahko takoj uganila, kaj se dogaja znotraj njega. Vseeno pa se je bil ob njeni zatrditvi, da je še vedno dober človek in hkrati slab pesnik, sposoben nekako kislo nasmehniti. Bolj zaradi slednjega, čeprav je minilo že dolgo tega, da bi poskušal kaj spesniti. Vedel pa je, da je dober človek – in ravno to je bil njegov problem. Kajti del njega je to poskušal po vsaki sili zatreti. Tisti del, ki je verjel, da dober človek nima nobene posebne veljave. ''Ne vem več, kdo sem,'' je po tem premisleku odvrnil in sam pri sebi plitko zavzdihnil. Bilo je enostavno preveč vsega, preveč razbitin stare podobe, da bi sedaj lahko dovolj jasno videl novo. ''Vem, kaj bi rad bil, ampak...'' je znova tiho dejal in nemočno zmajal z glavo. Ne, s pretvarjanjem ni ničesar dosegel. Morda na videz, za kratek čas; dolgoročno pa se je samo slepil. Ponovno je zavzdihnil, tokrat zaradi spoznanja, da ima Buffy ponovno prav. Ja, res je bil preveč ponosen in res je bila najbrž samo ona tista, ki bi ga bila pripravljena razumeti. Toda še vedno ni bil pripravljen, da bi ji pokazal tisto, česar še sam ni hotel gledati. ''Nekaj se dogaja z mano in ne znam ti pojasniti,'' je naravnost odvrnil, saj je začutil kanček užaljenosti v njenem glasu. Toda s tem se sedaj res ni imel namena obremenjevati. Res je imel preveč svojih problemov in to, da odide, se mu je v tistem trenutku zdelo kot edina rešitev. Moral je biti sam in v miru razmisliti; proč od tega kraja in ljudi, ki so iz njega izvabljali kar najslabše. Moral se je soočiti sam s sabo. Napol se je že obrnil, da bi odšel brez nadaljnjih besed, ko ga je Buffy s svojim vprašanjem nenadoma zaustavila. Res ji je bilo mar zanj. Po vsem tem, kar sta tisti dan dala skozi, bi prej pričakoval, da bo komaj čakala, da se ga znebi. Navsezadnje je bil med drugim tudi prepričan, da ji je izven nujnosti povsem odveč. Se je tudi glede tega motil? ''V Anglijo,'' je na kratko odvrnil. Sprva ji je hotel odgovoriti s čim nedoločenim, saj ji tudi ponavadi ni razlagal podrobnosti, vendar pa se mu je sedaj zdelo povsem primerno, da ji pove resnico. Tako in tako ni imel več kaj prikriti. Svoj pogled, ki ga je prej že odmaknil, je zopet vrnil nazaj k njenim očem ter se nekako iz daljave previdno zazrl vanje. Običajno bi se ob omembi besede prijatelji temu posmehnil, ali pa takoj zatrdil, da sam nima in ne potrebuje nobenih prijateljev – s čimer je nazadnje tudi prizadel Dawn -, sedaj pa se je ob tem blago nasmehnil ter bil globoko v sebi hvaležen za te besede. In kar je bilo še bolj čudno – celo verjel ji je. ''Lahko jih shraniš za pozneje,'' je odvrnil, še vedno v rahlem nasmehu. ''Kajti skozi to moram iti sam,'' da bom znova lahko močan... Da se bo znova lahko našel. Rekel bi ji še, naj ga nikar ne čaka, saj ne ve, koliko časa mu bo vse skupaj vzelo, pa je vedel, da ne bi imelo nobenega smisla. Le zakaj bi ga čakala, ko pa je imela že nekoga ob sebi? On je bil tisti, ki se bo moral medtem naučiti, kako ji dovoliti to svobodo. Navsezadnje je res ubijalo le njega. Bil je pripravljen, da odide, toda del njega ga je še vedno hotel po vsej sili zadržati. In četudi se ga je odločil ignorirati, je pred tem vseeno moral nekaj storiti. Nekaj kar staremu Spiku nikakor ni bilo v navadi. Tako je počasi spustil svojo roko proti Buffyini, nežno ujel njeno dlan v svojo ter jo mehko stisnil v slovo - podobno kot takrat ko sta se nazadnje resnično poslovila...

"Nikoli ne boš vedel, kdo si zares, Spike," je v tihem in pomirjujočem tonu dejala ter skomignila z rameni. Tako nenavadno je bilo, kako sta iz prepirov prehajala v popolnoma normalne pogovore, potem pa spet nazaj v prepire. Upala je sicer, da s svojimi besedami ne bo zanetila česa novega, čeprav je v to zdaj nekako dvomila. Spike je bil popolnoma pod vplivom svojih misli, odpeljale so ga stran in deloval je celo, kot da bi bil na drogi, čeprav je še vedno dosledno poslušal in slišal vse, kar je rekla. Samo tako oddaljeno se je zdel.. "Ti bi moral to vedeti najbolje. Sto let in koliko, če do zdaj ne veš kdo si.." Spet je skomignila. "Nihče ne ve. Krivo je najbrž to, da smo preprosti ljudje," je skušala nakazati dejstvo, da tudi njega šteje med le-te. Bil je človek, znal je biti zver. To so znali vsi in vsi so ostajali ljudje. Imeli so svoje napake in svoja prepričanja, vsak je bil drugačen. Vsi so imeli svojo dušo, ki je pekla, ko so storili kaj narobe in ki je pela od veselja, ko so poskrbeli za dober razplet. Spike je bil vedno eden izmed njih, zdelo se je, da celo takrat, ko ni imel duše. Vsaj odkar je prišel v Sunnydale. Bilo je jasno, da je bil drugačen – drugačen od vampirjev, veliko bolj podoben ljudem. Če bi razmišljala več, kot ji je bilo v navadi, bi to gotovo videla. Videla bi tudi, da je bil veliko bolj iskren kot kdorkoli, pa čeprav se je skrival za masko močnega in mogočnega demona, ki ga je zapustil že zdavnaj. "Če veš, kaj bi rad, kaj si želiš.." se je nežno nasmehnila. "Si samo korak bliže temu, da to tudi izpolniš." Še sama ni vedela, od kod ta nenaden in izjemno pesniški navdih, ki je dejansko zvenel pametno. Zdelo se je, da tako velikih umetnin še ni spravila iz ust, z izjemo morda tiste, ko je pripravila poslednji govor, preden so se lotili Prvega. Ampak tole, sredi ulice, sredi vsega mraza, kar tako, naenkrat.. "Ne sprašuj, od kod tole pametno besedičenje, nimam pojma," se je namuznila, nato pa se zresnila in dodala: "Ampak prav imam. V to sploh ni dvoma. In zaupam vate. Še vedno. Nikoli ne boš vedel, kdo si, to, kar bi rad, pa boš lahko dosegel. Morda je v vsej tej trmi vendarle kanček dobrega." Spet ji je ušel droben nasmešek; pomirjujoč konec. Vesela je bila, da se ni končalo z novim valom solz in žaljivk, marveč z mirnim in spokojnim pogovorom. V katerem sta si povedala več, kot takrat, ko sta kričala na ves glas.
"V.. Anglijo?" je zmedeno ponovila in kar dolgo je trajalo, preden je povsem razumela težo njegovih besed. Anglija je bila daleč, bilo je tuje in neznano, obkoljeni so bili z morjem in z ljudmi, ki so govorili z enakim smešnim naglasom, kot oni sami - in pili so opoldanski čaj in navijali za Manchester United. In zdaj bodo imeli zraven vseh teh zanimivosti še Spika. V njej se je oglasil delček želje po tem, da ostane. Popolna sebičnost, ki jo je v trenutku prepoznala in odvrnila. Ni ji bilo namreč dovoljeno zahtevati toliko od njega, bil je namreč svoj človek, ki je lahko s seboj počel, karkoli je pač hotel. Tolikokrat ga je brez premisleka izrabila; tokrat je morala dokazati, da ga nima tukaj samo za to, da ga lahko pusti oditi, ne da bi ob tem sploh razmišljala. Da ga ima dovolj rada, da ga pusti.. Imela je Angela in ta bo tukaj zanjo, v to je bila prepričana. Če je Spike res moral oditi, je bila pripravljena to dopustiti. "Prav," je tiho zamrmrala in se nasmehnila ob njegovih nadaljnjih besedah o kosmičih. Pri njih jih gotovo ni nikoli zmanjkalo, tako da shranjevanje ne bo potrebno. S pogledom je ujela njegovega, v katerem je bilo nekaj nenavadnega, nekaj preveč pristnega in odločenega. Ni vedela, kdaj ga bo spet videla in kakšen bo takrat, toda če je bilo to dobro zanj, je bilo dobro tudi zanjo.
Ko je ujel njeno dlan v svojo, je Buffy zardela, toda luna morda tega ni tako jasno nakazala. Seveda je začutila nekaj, kako vendar ne bi.. "I love you." "No, you don't. But thanks for sayin' it." Pred očmi se ji je prikazala enaka scena kot njemu in za trenutek jih je tesno zaprla, ker se je trenutek zdel tako resničen. In ko jih je odprla, je spet v kotičkih oči začutila solze, ki jih je odstranila z nekaj kratkimi mežiki v daljavo. Čeprav tega ne bi smela, je stopila na prste in Spiku na lice privoščila majhen, bežen poljub, ki je kljub vsemu izdajal veliko in skorajda prepričana je bila, da je tudi Spike čutil, kar je naenkrat začutila sama. Toda Angel je bil tam, Spike pa je odhajal. "Vzemi si svoj čas, kolikor ga pač potrebuješ," je tiho dejala, ga še enkrat, preden je odkorakala, pogledala v oči, kar je na nek način celo zabolelo, nato pa se obrnila in odkorakala nazaj, proti hiši. Njen namen je bil sicer vse drugo kot vrnitev nazaj, v hišo, toda danes jo je vse preveč pretreslo, da bi lahko počela še kaj. Ni se obrnila in ni niti pomislila, da bi se vrnila nazaj, na temno ulico. S prsti je zatipala kljuko na vratih, odprla in skozi vhod vstopila v hišo, Spika pa pustila za seboj.

[Aw, ampak je lepo ]

Navkljub njenim besedam je bil Spike vseeno prepričan, da obstaja način, da končno spozna, kdo v resnici je. Pa čeprav bi po svojih lastnih izkušnjah moral vedeti, da se je človek sposoben tako hitro spreminjati, da še sam sebi ne more več slediti. Sto in toliko let se zdi morda veliko, vendar očitno še vedno ni bilo dovolj. Skrajni čas torej, da končno pride svoji duši do dna, ne glede na vso bolečino, ki je bila zasidrana v njej. Mirno je poslušal njeno govorjenje, ki ga je v tistem trenutku dojemal kot nekakšno tolažbo. V njemu ni bilo nikakršnih agresivnih vzgibov več; niti najmanjše nuje po tem, da bi ji kakorkoli nasprotoval. Vseeno pa je svoj pogled rahlo presenečeno vzdignil k njenim očem, ko je z omembo preprostih ljudi tako očitno nakazala na to, da ga sama šteje mednje. To se ni zgodilo prvič, saj ji je tudi Spike že enkrat omenil, da je sama z njim znala ravnati kot s človekom, navkljub dejstvu, da je bil pošast. Resnično je verjela vanj. On pa se ji je tako izneveril… Toda biti zloben je bilo tako prekleto lažje, kot pa se truditi za vsesplošno dobrobit. A biti zloben je pomenilo tudi biti sam. In kdo drug bi to vedel bolje od njega? Vsa ta zabava okrog pretepov in mačjega pokra je bila le posledica tega, ker drugače ni znal zapolniti praznine, ki je zevala v njem zaradi njegovega prepričanja, da mora po vsej sili ostajati tisti zlobnež. Zamislil se je nad njenimi naslednjimi besedami ter jih takoj povezal s svojo srčno željo. Je to, kar je sama trdila, veljalo tudi za uresničitev le-tega? Mu bo sploh kdaj uspelo osvojiti njeno srce? In če, kako? Mar ni poskusil že vsega? Očitno ne. Ušel mu je nasmeh, saj se mu njeno besedičenje sploh ni zdelo tako zelo pretirano – pravzaprav je potreboval ravno to. Upanje. Neko globoko vero, ki bi ga gnala naprej po pravi poti. Nič več zaletavanja. ''Hvala,'' je bilo vse, kar je lahko iztisnil iz sebe, po tem, ko mu je zopet zatrdila, da verjame vanj. Kajti nihče drug ni in ravno zaradi tega je imelo vse skupaj tako velik pomen zanj. Opazil je nasmešek na njenih ustnicah ter ji ga tudi sam vrnil. Res sta si bila v nekem smislu podobna; morda tudi ne samo v tistih temnejših predelih sebe.
Komaj opazno ji je prikimal in opazoval mimiko njenega obraza, da bi razbral njene misli. Očitno je bilo, da je pri sebi oklevala glede nečesa, in čeprav si je Spike nekje globoko v sebi želel, da bi ga nekako poskušala prepričati, da ostane, je bil še vedno prepričan v pravilnost svoje odločitve. Kajti v tem primeru ni šlo za beg. Morda samo za začasen umik, za novo pot – pot nazaj v smislu, da najde svojo prihodnost. In četudi ni potreboval njenega dovoljenja, mu je bilo nekako lažje, ko je slišal njeno strinjanje. Kajti če bi ga hotela imeti ob sebi, je najbrž ne bi bil sposoben kar tako zapustiti. Podobno kot takrat, ko je bil mnenja, da mora zapustiti mesto, pa ga je Buffy od tega odvrnila s tem, da še ni pripravljena na to, da ga ne bi imela ob sebi. Morda je to še vedno na nek način veljalo.
Ob stisku njunih dlani je tudi Spike lahko kar začutil goreče plamene, ki so vzniknili izpod prstov; čeprav je tokrat šlo za toplino neke druge vrste. Globljo, pristnejšo in predvsem človeško. Hkrati pa tudi nikakor ni pričakoval, da mu bo Buffy ob tem namenila poljub na lice. Četudi tako bežen in komaj občuten je imel za Spika izreden pomen. Po čutnosti bi se morda lahko primerjal s tistim, ki ga je od nje prejel po tem, ko ga je rešila iz Gloryinih prstov; a vendar je bil tokrat v svojem bistvu toliko močnejši. Bil je dokaz, da ji resnično ni vseeno; da je več kot le vreča za sproščanje jeze. Bil je njen, na nek način. ''Bom,'' je tiho izjavil, bolj zaradi občutka, da mora še nekaj reči preden izgubi stik z globino njenih oči. Njun prijem je popustil, hlad pa je pregnal toplino, ki se je razvila med njunima dlanema. Vendar pa to ni bilo pomembno, saj je le-ta še vedno obstajala v njegovem srcu. In vedel je, da ga bo grela še celo pot do Anglije in nazaj. Za nekaj trenutkov je tako še obstal sredi ulice, s pogledom zamišljeno spremljajoč Buffyino postavo, dokler le-ta ni izginila za vrati in ga pustila samega v mrzli noči, ki je kar dišala po spremembah. To, da je bila na varnem v hiši, ga je na nek način še dodatno pomirilo, saj sedaj res ni imel več razloga za odlašanje. Še zadnjič je ošinil temačno okno njene spalnice, nato pa s hitrimi koraki zabredel naprej v noč, ki je kaj kmalu lakotno pogoltnila njegovo samotno postavo...

2 tedna kasneje

Minila sta dobro dva tedna, odkar je Spike zapustil Sunnydale z namenom, da se vrne nazaj v rodno Anglijo, kjer naj bi se vsaj po lastnem prepričanju imel priložnost spopasti s spomini na preteklost lastne duše; sedaj pa je kot samotna postava odeta v popolno črnino zopet stal na mestu, kjer sta se nazadnje z Buffy razšla. Edino kar ga je ločilo od teme ulice so bili njegovi še vedno enako svetli lasje ter bledoličen obraz, ki je za trdno masko hladu skrival neizmerno notranjo moč, ki si jo je bil pridobil med tem časom. V rokah je držal v blago ovit sveženj svojih poezij, ki jih je bil zbral v nekakšno doma vezano zbirko – vključno s pesmijo, ki jo je bil spisal povsem na novo. Vse skupaj je bil nekakšen simbol njegove duše, v svoji najčistejši obliki - kajti zlobno srce ne bi moglo peti - hkrati pa je bilo vse tisto, čemur so se ljudje nekoč posmehovali. In če se je Spike zaradi tega dejstva nekdaj počutil sila osramočeno, je sedaj na svoje umetniške stvaritve gledal z nekakšnim ponosom. Morda res niso bile najboljše, vendar pa so bile njegove. Bile so sad njegovega srca in duše in ravno zato tako zelo neprecenljive. S tem, ko je starim dodal še svojo zadnjo, pa je nekako zaključil to poglavje, ki ga je tiste noči, ko je postal vampir, pustil nekako nedokončanega. Sedaj se je na nek način končno počutil dopolnjenega in samo upal je lahko, da ta občutek ni bil le začasen. Kar nekaj dolgih minut je samo stal in zamišljeno zrl proti svoji roki, v kateri je držal darilo, ki ga je imel namen podariti Buffy v smislu simbolične geste, ki je nakazovala na to, da se ji je končno pripravljen odpreti do dna svoje duše. Navsezadnje si jo je priskrbel samo zaradi nje. Spike seveda tudi ni pozabil njenega povabila, da lahko kadarkoli 'pride k njej na žitarice', čeprav le-te niso bile ravno del njegovih prehrambenih navad, in da ni nobene potrebe po tem, da je ves čas sam. In ravno zaradi tega se je tisti večer nenajavljeno znašel tam; pripravljen, da vstopi v hišo, kjer se je zadrževal večinski del Scoobyev, ki mu sicer niso pomenili neke prijetne družbe. Toda preden bi utegnil potrkati na vrata ali pa celo kar tako vstopiti, ga je zadržal pomislek, da Buffy morda ni sama. Zadnje na svetu, kar bi si želel, je bilo to, da bi jo našel skupaj z Angelom kako posedata na sedežni v dnevni sobi in počneta vse tisto, kar je bila obljubila njemu. Ni želel tvegati, da bi ga kaj takšnega spet vrglo iz tira, potem ko se mu je končno uspelo sprijazniti z realnostjo in njegovo vlogo v njej. Zato je obstal je sredi giba in namesto, da bi potrkal na vrata, s prsti samo spolzel po leseni površini ter sam pri sebi tiho zavzdihnil. Zopet je ošinil sveženj pesmi in se jih v tistem trenutku odločil pustiti kar na pragu. Ni se bal, da bi jih odkril kdo drug ali pa da Buffy ne bi vedela, od koga prihajajo. Bile so namenjene njej in Spike ni dvomil v to, da ne bi razumela sporočila. Glasen smeh, ki se je nenadoma zaslišal nekje iz kuhinje, je bil zanj še dodaten poziv k temu, da je bolje, da se umakne nazaj v svoje življenje, saj s tem, da se ji je ves čas poskušal vsiljevati, resnično ni mogel ničesar doseči. Preden se je obrnil, je s pogledom še zadnjič ošinil prag izganjalkine hiše, nato pa se s hitrimi koraki že začel oddaljevati od hiše, ne da bi se pri tem enkrat samkrat ozrl nazaj. Noč je pogoltnila njegovo silhueto, še preden bi kdo utegnil kaj opaziti, in čeprav se je zopet počutil tako prekleto samega, je sedaj razumel zakaj mora glede tega enostavno potrpeti. V življenju namreč ne moreš izsiliti tistega, kar ti ne pripada. In če je bil Spike preklet s tem, da bo v svojem bistvu za vedno samotar, je bil sedaj že skrajni čas, da se končno neha upirati...

Dnevi so minevali dokaj mirno in Buffy danes zagotovo ni pričakovala česa večjega. Po tem, ko je kakšno uro porabila v kopalnici, kjer si je poskrbela zares pomirjujočo terapijo v bani ter poskrbela, da je bila zares kot prerojena, se je, še z napol mokrimi lasmi, odpravila v kuhinjo, kjer sta Willow in Dawn pekli piškotke. "Uau, dišeča hiša," se je nasmehnila svoji sestri in prijateljici, ki sta očitno v svoje delo vložili veliko truda. Jasno je bilo, da sta si želeli narediti nekaj popolnega, a sama si ni mogla kaj, da ne bi predvidevala, da bodo piškotki slej kot prej zažgani. Seveda na to ni pomislila nobena, ko so skorajda uro pozneje še vedno posedale pred televizijo in navdušeno spremljale enega od starih delov Vojne zvezd, čeprav je bilo jasno, da bi kaj tako neumnega lahko gledal samo kakšen član zlobnega tria, na primer Andrew. Samo zahvalile so se lahko, da le-tega ni bilo v Sunnydalu, sicer bi najbrž ob filmu, v katerem so same oboževale zares nesmiselno zgodbo, oddajal neumne komentarje o tem, kdaj je bil film prvič predvajan in podobno; skorajda prepričana je bila v to. Od smeha se je skoraj zadušila, ko je od začudene Willow zaslišala vprašanje: "Hej, kaj pa tako smrdi..?" Očitno ni bilo piškotkom več nikakršnega upanja, saj so bili popolnoma zažgani, pa tudi cela kuhinja je bila v dimu. Kljub temu, da je ves poskus sijajnih piškotkov propadel, je bilo tudi Dawn in Willow očitno kmalu vseeno in niso mogle kaj, da se ne bi smejale vsem tem popačenim oblikam, ki so jih prevzeli piškotki, prej v tipičnih oblikah zvezd in lunic ter srčkov. Minilo je precej, preden so prišle k sebi in se zresnile zaradi piškotkov. "Najbolje bi bilo, da tole nesem ven," je končno dejala in s kuhinjsko krpo prijela za razgret pladenj s piškotki in ga odnesla naravnost skozi vrata ter ga odložila na stopnice. Nasmehniti se je morala, ko je opazovala vsebino, ki je dobesedno gorela, vročina, ki so jo oddajali vroči piškotki, pa se je mešala z mrzlim zimskim zrakom. Njen pogled se je sprehodil po ulici, kjer je za trenutek zapazila temno silhueto, postavo, odeto v črn, usnjen plašč in z močno posvetljenimi lasmi, počesanimi nazaj.. Spike? je nejeverno pomislila, saj je postava v nekaj trenutkih izginila v temi. Počasi se je obrnila, da bi se vrnila v hišo, nato pa na pragu opazila zvitek papirovja, nekakšno improvizirano knjižico. Počasi jo je pobrala iz tal in odprla; pred njo se je prikazala nekakšna poezija, ne ravno najboljša, kljub temu pa pristna, resnična. Morda veliko bolj resnična kot karkoli drugega..
"Dawn, Willow," je zaklicala, ko je spet vstopila v hišo, samo toliko, da je nase navlekla plašč in svitek poezije spravila v žep le-tega. "Grem malo naokrog, saj vesta." Rekla ni ničesar več, saj ni bila ravno pri volji za razlaganje; samo hitro je zaprla vrata za seboj in se podala v temo.