Hoja po vrvi [Adam, Dawn; Elisabeth, Nick]

[Vajina naloga je priti na drug konec vrvi, istočasno. Elisabeth in Nick vama lahko ponagajata s kakršnimikoli norimi fintami, ampak razsodba gre vedno Drusilli ali NPCju. Zaporedje postov naj bi bilo takšno: Adam, Nick, Dawn, Elisabeth; Adam, Nick, Dawn, Elisabeth.. Za odgovor ima vsak na razpolago največ tri dni. Pišite obsežno, saj najboljšega pisca misije čaka simbolična nagrada. Če kateri izmed sogovornikov v roku treh dni po zadnjem postu ne bo odgovoril, se bo smatral kot 'pogubljen'; če noben temnostranec ne odpiše, potem pa je zmaga v rokah svetlostrancev. NPC kot čarovnik Orpheus ali Drusilla se bosta v ta pogovor vmešala takorekoč kadarkoli, odvisno od situacije. Večinoma bo šlo samo za besede, ki vam jih bosta namenila, ker sta zgolj gledalca lastne galapredstave. Veliko sreče - we'll see you at the finish ]

Ko so se končno vsi spravili v šotor, si je Adam kar oddahnil. Seveda se je najprej pojavil problem, kako sploh priti do svojih sedežev v vsej množici. Skoraj nestrpno je hodil naprej. Otroci so brez kakršnegakoli nadzora staršev tekali naokrog, starejši so vpili ter iskali svoje sedeže, on pa se je v vsej množici počutil nekoliko izgubljenega. Kaj je sploh počel tukaj? Nikoli ni izrazi kakšne posebne želje po cirkusu. Saj jih sploh ni maral. Pha. Neumno, neumno, neumno. Čeprav mu je v mislih odmevala ta beseda, se je odločno podal dalje. Našel je prost sedež in se usedel. Ali se mu je samo zdelo ali se je ves hrup zdaj, ko so bili vsi v šotoru, nekako polegel? Balzam za njegova ušesa. Nekajkrat si je šel z roko skozi svoje lase, da bi se sprostil, potem pa se posvetil dvorani. Narejena je bila precej značilno za cirkuse, vsaj kolikor se je Adam spoznal na te stvari. Pogled mu je zašel na razne stvari, ki so jih postavili. Opazoval jih je popolnoma brezizrazno. Le kateri norci bi želeli početi kaj takšnega? Takšne stvari so ga že od nekdaj odbijale, čeprav je imel na nek način rad nevarnost. Potem pa se je namuznil. Ne takšne vrste nevarnost. Le zakaj bi se brez kakšne posebne potrebe postavljali v kaj takšnega?
Ozrl se je po dvorani in opazil nekaj špranj, skozi katere je prihajalo še zadnjih nekaj ljudi. Nekaj mu je reklo, da je to njegova priložnost da se izmuzne iz te predstave, a tega ni mogel storiti. Ozrl se je po ljudeh, ki so že z navdušenjem pričakovali začetek.
Nenadoma pa je ves hrup v dvorani potihnil. Kot bi se čas ustavil so se vsi pogovori končali, hkrati pa so se ugasnile tudi luči. Samo tema, povsod naokrog. Adam je začutil nevarnost, še preden se je ta dejansko pojavila. Po dvorani se je zaslišal tudi smeh. Neprijetno ga je zmrazilo. To je bil smeh norca, človeka, ki je pripravljen storiti vse da bi dosegel svoj nori cilj. Tema je postala dušeča, v tistem trenutku pa so se prižgale luči. In usmerjene so bile naravnost vanj. Kaj za... Ugotovil je, da sploh ne sedi več na svojem sedežu, pač pa na sredini dvorane. Ali tam nekje. In luč je sijala naravnost vanj. Ko si je čez nekaj časa opomogel od močnega žarka, se je na hitro razgledal. Tam je bila tudi Dawn, ki ni izgledala nič manj presenečena kot on sam. Želel ji je že nekaj reči, potem pa je začel govoriti tisti glas in ni mu preostalo drugega, kot da mu prisluhne. Yeah right. On pa cirkus? A kakorkoli že, glas ni ponujal nobene možnosti za kakršnokoli pogajanje, kaj šele boj. Bil je skrit nekje v temi, ki ju je obdajala. Hoja po vrvi?! Zazrl se je proti dvema visokima lestvama, ki sta bili povezani s tanko vrvjo. Očitno je zdaj le izvedel, kdo bo tisti, ki bo obsojen na hojo po njih.
Še nikoli ni hodil po vrvi. No, to je bila pravzaprav laž. Ko je bil star trinajst ali štirinajst let, je poskusil. Eden izmed njegovih daljnih sorodnikov je bil pravi mojster pri tem in mu je pokazal. Skušal je razmisliti. 'Bistveno pri tem je, da zaupaš vase. Potem pa preprosto greš. Korak za korakom, dokler nisi na cilju. Samo hodiš. To je preprosti del. Ampak prepričan moraš biti vase. Če te zagrabi panika ali če samo za trenutek pomisliš, da boš padel, je konec. Postaneš živčen in takrat boš zagotovo padel. Zaupanje, zapomni si...' Adam je enkrat globoko vdihnil, potem pa stopil do Dawn. Očitno jima ni preostalo nič drugega kot da storita. Obstajalo je mnogo nevarnosti, a uspelo jima bo. Pravzaprav jima mora. Ni pozabil tistih besed, da so življenja njunih prijateljev v njunih rokah.
V vidnem polju se je nenadoma pojavila tudi Elisabeth. Adamov pogled se je zmračil. Njo je že poznal, in njuno zadnje srečanje ni bilo preveč prijetno. Opazoval je neznanca, ki se je postavil ob njo. Nick? Adam ga vsekakor še ni srečal, a vendar ni dvomil, da je prav tako prijazen kot Elisabeth. Ne bi si mogel zamisliti še boljše situacije kot je bila tale. Res super.
Dihaj. Na hitro je premislil vso situacijo. Vse skupaj je bilo več kot očitno velika past. Za vse, in ta del ki se je dogajal zdaj, je bil past za njega in Dawn. Možnosti nista imela, prav tako je dvomil, da jima je kdo sposoben pomagati. Zagotovo jih je ta čarovnik ali kdorkoli je že bil, na nek način onemogočil. Ob njemu je stala Dawn, nasproti njiju pa stala dva zlobneža oziroma temnostranca, ki sta, kot je kazalo, imela vsa pooblastila. Situacija nikakor ni bila dobra, ravno nasprotno. A Adam je nenadoma zaslutil, da bo še vse v redu. Zaupanje. In ko je pomislil na vse, ki so bili ujeti v tem šotoru skupaj z njim... Dawn, Spike, Angel, Buffy, pa tudi vsi ostali... Nikakor se jim ni mogel izneveriti. A kot najprej se je moral posvetiti Dawn. "Si v redu?" Komaj slišno so besede dosegle Dawn, a vedel je, da ga je slišala. Že po lahnem premiku njenih oči in tudi po tistem lesku v njih. "Zmogla bova. Morava." Nista imela izbire, česar se je tudi ona očitno zavedala. Počasi je stopil do lestve in se ozrl proti Dawn, pogled pa mu je mimogrede obstal tudi na temnostrancema. Kot prvo je moral videti, če je Dawn sploh pripravljena storiti to. Imela je nekaj malega izbire, a dvomil je, da bo odklonila. To sta morala storiti, že če se je ozrl naokrog, je videl, da je situacija brezizhodna.
Bila je igra. Na vse... Ali na nič.

Nick je skupaj z Lilith zakorakal v prenatrpan šotor, kjer je večina že sedela v svojih sedežih in čakala na to, kaj se bo zgodilo sedaj. Tudi Nick je bil rahlo napet od pričakovanja.Upam, da bo predstava izpolnila zahteve občinstva je pomislil z ledenim nasmeškom na obrazu. Ko se je oglasil glas čarovnika je Nick pogledal proti Lilith.
"Se vidiva po koncu predstave? Mogoče celo med njo !" nasmehnil se je demonki, ko so zadnje Orpheusove besede še vedno odmevale po šotoru
"... Navsezadnje je Ustju pekla namenjeno veliko dogajanje, kajne?"
Ko so besede izzvenele si je Nick preko glave potegnil svojo črno kapuco, ki je bila kot dodatek njegovemu plašču. Pomignil je Lilith v pozdrav in se ji še zadnjič nasmehnil preden je izginil. Ni hotel, da bi ga kakšen svetlostranec prepoznal, ker če bo kdo slučajno preživel tole igro, ni hotel njihovega besa občutiti na lastni koži. Ni vedel, če je Orpheusov načrt popoln in vedno je obstajala možnost, da kdo preživi. Prav iz tega razloga je bil spet oblečen v svoj dolg,črn plašč s kapuco.
Naj se igre pričnejo
In počasi je začel stopati proti areni, kjer je bilo že vse pripravljeno za začetek predstave. Sedaj je resnično čas za zabavo Nick. Mogoče pa ti bo zaradi tele predstave cirkus še prirasel k srcu. in leden nasmeh, ki se ga zaradi kapuce ni moglo videti mu je počival na obrazu, ko se je počasi prebliževal areni s temi mislimi.
Poslušal je Orpehusov glas, ki je razložil pravila igre fantu in dekletu, ki sta bila videti še tako mlada, da Nick res ni vedel zakaj se Orpheus sploh obremenjuje z njima.
Čarovnik gotovo ve zakaj sta tukaj! se je opomnil. Nenazadnje si je obljubil, da ne bo nikogar več podcenjeval. Prevečkrat je že plačal to napako.
In potem je luč osvetlila novo postavo. Elisabeth, kot jo je predstavil Orpheus je očitno imela zelo podobno nalogo kot on.
Torej bom imel družbo? Vse skupaj postaja čedalje bolj zanimivo

In nato so prišle pričakovane besede ... »Čeprav verjamem, da sta odlična, hočem videti, kako dobro vama gre pod pritiskom… In za to bo poskrbel Nick.«...
Nick je stopil do Elisabeth in z velikim užitkom opazoval zmedena obraza pred sabo. Pokimal je demonki v pozdrav.
Se mu je samo zdelo, da je demonka ali je to tudi v resnici bila? To vprašanje sedaj ni bilo pomebno. Bo že kasneje ugotovil kako je z njo. Zanj je bilo pomembno, da izpolni svoj del naloge.
Njegova naloga pa je bila popolnoma preprosta. Izvajati pritisk nad dvema svetlostrancama, ki jima grozi smrt ali pa večno življenje kot marionetka.
Nič lažjega. Čista zabava torej!
Za Nicka je bil čisti užitek gledati, kako se Adam in Dawn v strahu spogledujeta in razmišljata kaj sploh lahko naredita. In nato je Adam očitno odločen, da jima uspe prevzel pobudo. Nick je lahko videl, da se je fant pripravljen boriti za njuna življenja.
In tako bo vse skupaj še bolj zanimivo, saj ne bo pustil, da dekle umre in on preživi. je pomislil preden je s tihim a jasnim glasom, ki je odmeval po areni spregovoril:
"Ne bi vaju rad motil pri vajinih zadevah, ampak čas neusmiljeno teče. Če hočeta še malo pokramljati si kar vzemita čas, saj so na nitki samo vajina življenja...." glasno se je zasmejal in spet spregovoril z glasom polnim posmeha "Oprostita tudi to ni res. Poleg vajinih življenj so tu seveda še življenja vajinih prijateljev. Ampak že če bosta uspela ohraniti svoja je to velik uspeh." še enkrat se je glasno zasmejal, da je njegov smeh rezal v tišino "Tako da ... brez kakršnegakoli pritiska.Nebi vaju rad priganjal. Življenja so tako precenjena!" Sedaj se je moral nasmehniti še sam pri sebi. Tole je bilo še bolj zabavno kot je pričakoval.
Ozrl se je proti Elizabeth in ji dal jasno sporočilo, da je sedaj ona na vrsti, da malo poživi dogajanje. Čeprav ni spregovoril ga je morala razumeti. Nenazadnje ni prišel sem poslušati sluzastih pogovorov, ampak se je prišel zabavati. In kje je zabava, če se dva človeka ne borita za lastno preživetje in za preživetje svojih prijateljev?

Tiho se je začela odpravljati proti šotoru in se obenem tudi razgledovati naokoli, če bi kje opazila koga znanega. Zdelo se ji je, da je v kotu oči ujela Buffy, vendar se ni odpravila do nje. Nekako se ji ni ljubilo in, če pove po pravici konec koncev sploh ni hotela biti tukaj. Na začetku je še res komaj čakala, da se bo predstava začela in bila je neznansko vesela vsega skupaj. Nato pa je izvedela, da Spike sploh ne misli iti in poleg tega sta se pred tem še pošteno sprla. Vsekakor ni bila pri volji za takšne bedarije in prav vse ji je šlo močno na živce. Edina oseba, ki bi jo lahko sedaj potolažila je bil Adam in še njega ni opazila nikjer. „Upam, da bo prišel.“ je glasno rekla in si začela nestrpno gristi spodnjo ustnico. Bil je namreč edini razlog, da je bila sedaj sploh tukaj in njeno počutje bi se še samo poslabšalo, če ga ne bi bilo. Od razmišljanja pa jo je odvrnilo napeto šepetanje drugih obiskovalcev in ugotovila je, da se vsi odpravljajo v notranjost velikega šotora. Sama se je kar pridružila množici in kar kmalu je sedela na eni izmed klopi v notranjosti. Predstava se še vedno ni začela in zaradi tega je še malo gledala naokoli, če bi kje opazila Adama pa na žalost ni imela te sreče. Kar naenkrat pa je zagledala svetle lase, ki so ji bile seveda še kako znane. To je bil nihče drug kot: „Spike!“ je glasno rekla Dawn in se sama pri sebi rahlo nasmehnila. Bila je namreč nadvse vesela, da se je prikazal in na neka način tudi začudena. Res se ji namreč ni dozdevalo kdo bi ga lahko sploh prepričal, da bi se jim pridružil. Poleg tega pa se ji je sedaj tudi zelo, da je zadnjič kar malce pretiravala s vsem skupaj in na nek način si ni predstavljala njenega življenja brez prijateljstva s Spikom. Mislila se je že vstati in odpraviti do njega pa se je predstava končno začela in kar hitro je iz vrste za njo slišala nerganje. Zaradi tega je raje hitro znova sedla in se posvetila predstavi, ki naj bi bila odlična. Imela je ravno še toliko časa, da se je malce ozrla po prizorišču šotora in zagledala je razne pripomočke, ki so bile za cirkus seveda običajne. Resnično je upala, da bo vse skupaj zanimivo! Naenkrat pa so se ugasnile popolnoma vse luči in na začetku se ji to ni zdelo nič nenavadnega, potem pa je zaslišala grozljiv smeh, ki ji je kar naježil kožo. Vedela je, da nekaj ni prav in začela je prestrašeno pogledovati okoli sebe pa ni videla niti milimeter pred sabo. Kar od nikoder pa se je prikazal snop svetlobe in osvetlil njo in pa še neko moško postavo v njeni bližini. `Adam!` je veselo pomislila in že njegova prisotnost jo je močno pomirila. Kljub temu pa še vedno ni bila prepričana kaj se dogaja in začel ose ji je dozdevati, da je vse skupaj samo kakšna bolna šala. Zaslišala pa je tudi naslednje besede nekega moškega glasu in sploh ni bila prepričana od kod prihajajo. Vsekakor je bila kar hitro prepričana, da je zadeva veliko resnejša kot je sprva mislila. Ampak resnično ni imela pojma o hoji po vrvi in strah jo je bilo, da bi se zaradi nje kaj pripetilo Adamu ali kateremu koli od njenih prijateljev. Konec koncev je bila tukaj tudi Buffy in Spike, ki sta ji bila zelo pri srcu in res ne bi prenesla, če bi se jima kaj zgodilo. Kar streslo jo je, ko je opazila dva temnostranca, ki sta ju privoščljivo opazovala in situacija res ni bila nič kaj preveč rožnata. Pravzaprav je bilo Dawn kar pošteno strah in le malo je manjkalo, da bi od šoka kar omedlela. Vendar pa je bilo po drugi strani to ravno to za kar je Buffy že dolgo moledovala. Neka pustolovščina, ki si jo je sedaj že ne čas želela. Vendar zakaj se sedaj ni mogla umiriti in se je od strahu dobesedno tresla? Morda, ker resnično ni videla izhoda in jo je bilo neznansko strah za vse svoje prijatelje. Kot iz daljave je slišala Adamov glas in odsotno ga je pogledala. „Da v redu sem.“ se mu je zlagala in se poskusila vsaj malce nasmehniti. „Da resnično nama mora uspeti!“ se je strinjala z njim in nemočno pogledala okoli sebe. Situacija je bila namreč brezizhodna in prav zares ni videla druge možnosti kot pa, da se pač potrudita po najboljših močeh. Kar naenkrat pa je zaslišala tudi glas temnostranca po imenu Nick in njegov brezsrčni ton jo je zmedel in samo še bolj prestrašil. Spomnil jo je namreč na ljudi, ki ju sedaj morda potrebujejo in zavedala se je, da bosta morala nekako uspeti. Ni pa bila prepričana, če bo sama to sploh zmogla in tokrat je prestrašeno pogledala proti Adamu. „V resnici ne vem, če bom zmogla. Res nimam pojma o hoji po vrvi in nočem, da bi se zaradi moje nerodnosti karkoli zgodilo tebi ali mojim prijateljem! Tega ne bi prenesla...“ je tiho rekla in se mu privila v objem. Morda tega ne bi smela vendar se je v tem trenutku počutila preveč nemočno, preveč pretreseno. Potrebovala je njegov objem in slišati njegov pomirjajoč glas, ki ji je dal novih moči. „Morda bi bilo bolje, če bi se do konca poskusil prebiti ti. Z mano imaš veliko manj možnosti in na koncu sva lahko pogubljena oba. Raje bi videla, da ti uspe Adam, ker resnično ne bi prenesla misli, da bi se komu kaj pripetilo zaradi mene!“ je s tresočim glasom rekla in ga resno pogledala. Preživel bi naj namreč tisti, ki bi prvi stopil na trdna tla in posvarili so ju, da lahko spodleti obema, če bosta na drugi strani poskušala pristati enako časno. Sedaj je lahko samo upala, da se bo na koncu vse dobro izteklo in, da ne bo poškodovan nihče od njenih ljubljenih oseb. Resnično ni pričakovala, da bo predstava tako napeta!