Dawn & Spike; Spike & Buffy

Na njegovo zahvalo ni odgovorila, sploh ni reagirala in na nek način je to samo olajšalo stresno situacijo, skozi katero je morala tisti trenutek. Glede na to, kaj vse ji je rekel, si vsega, kar je v preteklih minutah naredila zanj, po njenem sploh ni zaslužil. Zdelo se je, da je to naredila samo v nekakšni otopeloti, v prepričanju, da to mora narediti, samo zato, ker je že prej rekla, da bo. "Ne," je prikimala Buffy s pogledom, uprtim v tla. "Prepričana sem, da sploh nisi ljubosumen in da to počneš zato, ker nekje globoko v sebi želiš samo, da bi se nam dobro godilo." je nekoliko cinično dejala, nato pa se spet obrnila in naredila prvi korak po stopnicah, proti trdnim lesenim vratom. "Nikamor ne bežim," so jo ustavile njegove zadnje besede. Kam naj bi bežala? Kamorkoli je pobegnila, tam je naletela na nekoga, ki je bil spet del vsega tega zmešanega sveta, za katerega je morala skrbeti. In končno se je spet počutila, kot da spada sem, končno je bil tukaj Angel, zraven katerega se je počutila tako varno in domače in ki je pred njo slekel vsakršno tančico, med njima ni bilo skrivnosti; tako je čutila. Vedela je, da je to, kar imata ona in Angel, nekaj tako posebnega, da bi si tega Spike lahko samo želel, samo hrepeneče je lahko sanjal o tem.. in ji trgal srce ob tem, ko je izpostavljal tisto slabo točko njene in Angelove zveze, ki bi bila lahko resnična, če ne bi bila sama tako prepričana, da ga vodi predvsem želja po razdoru veselega parčka in nenadoma jo je prepavilo res močno čustvo; ni mu imela namena tega dovoliti. "Kam naj zbežim, Spike?" je vprašujoče pogledala nekam v njegovo smer, gotovo pa ne v njegove oči. "Kamorkoli grem.." Spet se je ugriznila v ustnico, nato pa v zavedanju patetike celotne situacije prhnila in uprla roke v boke. "Vedno je tam nekaj, kar me ustavi. Vedno je tam nekaj, kar me pahne v ta zmešan svet in na koncu.. Na koncu bežim k tebi, samo zato, ker vem, da boš zagotovo tukaj. Nikoli ne bežim od tebe in vedno, vedno, ko se pojavim tukaj, sem tu z razlogom. Ponavadi gre za dejstvo, da vem, da se lahko na tebe vedno zanesem. Ker sem prepričana, da boš vedno tukaj, da boš sprejel vse udarce in vse besede, ki ti jih naložim, ker si tisti 'ta močni tip'. Potem pa se kar naenkrat streš in vse je narobe. In vse sem zakrivila jaz, ampak jutri boš spet močni tip, ki sprejema udarce." Zamahnila je z roko, češ ampak zakaj bi to zanimalo tebe?, nato pa prijela za kljuko vrat. Tako, izpovedala se je, bilo je popolnoma resnično in na nek bizaren način se je zdaj počutila veliko bolje. "Pravzaprav.. Sem ti hvaležna, da stojiš tu in sprejemaš vse, kar naložim nate. In hkrati me prav to dela šibko. Smešno, kajne?" se je grenko nasmehnila ob lastni ironiji.

Spike je ob njenem ciničnem odgovoru zavil z očmi in naveličano zmajal z glavo. Saj je bil res ljubosumen in res si je želel razdora njune zveze, vendar pa sta bili ti dve dejstvi tako malenkostni v primerjavi s tistim, kar je on čutil do nje. Ljubezen, v svoji najčistejši obliki, brezpogojno. Navkljub vsej bolečini, ki jo je trpel zaradi tega, ker mu Buffy ni vračala enakih čustev, je vztrajal v svoji naklonjenosti, ker jo je ljubil natanko tako kot je. Toda Buffy tega očitno ni ali pa ni hotela razumeti. Nihče jo ne bo nikoli mogel ljubiti tako kot on – to je bilo dejstvo, ki se ga je Spike trdno oklepal vselej, ko je njunemu odnosu grozil propad. In to sploh ni bil tako redek pojav. Četudi ga je od hrepenenja iz dneva v dan trgalo na kosce, si življenja brez nje enostavno ni mogel predstavljati. Ona je bila bistvo njegove eksistence. Zaradi nje je bil to, kar je sedaj – zaradi nje ni več toliko tiste pošasti, katero je iz njega ustvaril Angel (seveda potem ko ga je Drusilla povampirila). Stal je zato v tišini in bil tokrat on tisti, ki je nemo poslušal, kar je imela za povedati. Kajti ni imel česa komentirati – pa tudi če bi, bi s svojim ostrim jezikom najverjetneje zanetil nov prepir, za kar pa v tistem trenutku resnično ni imel ne volje ne moči. Pa saj tako in tako ni bilo pomembno – očitno še ni hotela odpreti svojih oči resnici in Spike ji tega nikakor ni imel namen vsiljevati. Kar naj živi svojo pravljico, kajti na koncu bo tako kot ponavadi pristala s solzami v njegovem naročju. Ob tem bi ga seveda zamikalo, da bi ji nekega dne postal nedostopen, da bi ji ja v živo dokazal, kako pekleto ga potrebuje – a kaj ko ta na videz zlovešči vampir ni imel srca za kaj takega. Tako in tako jo je v preteklosti že prevečkrat ranil. Spike je videl je, kako je prijela za kljuko, in ob tem tudi sam naredil nekaj korakov bližje vhodu v kletne prostore. Sit je bil tega, da jo zopet na nek način izgublja – čeprav je nikoli resnično ni imel. Oziroma bi jo, če se ne bi Angel prikazal tu pred njim. Obstal je šele, ko ga je dosegel njen glas, pri čemer je počasi dvignil svoj pogled v njeni smeri, vendar pa njenih oči ni nikdar dosegel.
''Navsezadnje je to smešen svet,'' se je še sam grenko nasmehnil, ko je v stanju rahle zamaknjenosti strmel nekam v njeni smeri. Že to, da se je vampir lahko zaljubil v izganjalko, je bilo proti vsej logiki in zakonom narave. ''Kjer je lažje pretepsti nekoga, ki ga imaš rad, kot pa ga objeti,'' je dejal v taistem tonu in Buffy končno namenil pogled v oči. Nikoli ni bil deležen objema zato, ker je bil tam – tam je bil, da je nanj lahko sproščala svojo jezo. In tudi sam je bil le redkokdaj deležen trenutka, ko jo je lahko objel, jo potolažil – do nje je veliko lažje prišel takrat, ko sta bila v sporu, ko so pele pesti. ''Povej Dawn, da mi je žal za tisto prej,'' je dejal, ko se je predramil iz zamaknjenosti, ki jo je terjal trenutek, ter se že obrnil, da bi se spustil po stopnicah navzdol. ''In hvala, ker si se oglasila. Ne vem, kaj bi se mi drugače zgodilo.''

Opazila je, da se ji počasi približuje, a ni se imela namena zadrževati. Ne, vse, kar ji je povedal, je v njej naredilo takšno burjo čustev, da je morala zgolj domov, morda tako kot Dawn jokati za nekaj časa, čeprav se ji je zdelo, da trenutno iz sebe ni sposobna spraviti solz. Navzven je bila tako prazna.. znotraj pa se ji je zdelo, kot da je šele sedaj zares dojela njegove besede in se pričela z jezo, žalostjo in nenavadnim občutkom ničvrednosti odzivati nanje. Samo v sebi seveda, nazunaj je bila še vedno izgubljena mala deklica, katere pogled se je izgubil nekje v daljavi. Bolelo je. "Seveda," je počasi pokimala, čeprav je spet trajalo kar nekaj časa, dokler je dojela, čemu je kimala. "Oprosti, Spike," je končno dejala, ko ji je postalo jasno, da seveda ni vse, kar mora reči. "Res bi te morala večkrat objeti," je zamrmrala, a tako tiho in tako pri sebi, da je najbrž ni mogel slišati. Morda pa samo ni hotela, da bi jo. Vedela je, da bi mu spet in spet ponudila lažno upanje, čeprav med njima očitno ne bo ničesar, razen če bi Angel spet odšel ali kaj podobnega, a v to je dvomila. "Bom," je ponovno pokimala in z roko počasi pritisnila na kljuko, da so se vrata cvileče odprla. Vanjo je udaril močan sunek svežega zraka, ki je zarezal vanjo. Ni ga pričakovala, tukaj jo je dušilo, zunaj pa je bilo tako sveže. Nočni zrak, nekaj meglic in polna luna. Zares polna. "Najbrž te ne bi nihče pretepel, kar bi bilo zares nezabavno," se je skušala pošaliti, se le delno obrnila in mu namenila grenak nasmešek, nato pa se brez pozdrava obrnila in skušala pogumno in ne skrušeno oditi proti domu, toda že sama tema in dejstvo, da hodi sama, jo je potrlo. Ko je bila dovolj daleč, da je lahko z gotovostjo trdila, da je njeno postavo zajela tema, se je obrnila in s pogledom skušala ujeti grobnico, v kateri je zdaj najbrž sedel njen svetlolasi večni rešitelj. Ni hotela delovati tako vzvišeno in tako nezainteresirano, a druge poti tako ni bilo. Več lažnih upov, kot mu jih je namenila, bolj je silil vanjo in tega mu ni hotela dovoliti. Morda je bil čas, da končno zaživi, brez tega, da se zanaša na vse ostale okrog nje. Od nikogar ni smela pričakovati ničesar, ker nihče izmed ljudi, ki so jo obdajali, ni bil vpoklican. Morala bi se truditi sama, brez da bi jo iz stresnih situacij reševali znanci in prijatelji, ki so na koncu doživeli svoje padce, za katere se sama ni vedno brigala. Počasi se je spet obrnila in zamišljeno nadaljevala pot proti domu, razmišljujoč o tem, ali naj Dawn sploh pove, da se ji Spike opravičuje. Najbrž bi potem hotela vedeti, kaj se je zgodilo in razlagati bi bilo težko..

Spiku je ob njenem opravičilu ušel tih izdih posmeha, pri čemer je odvrnil pogled nazaj predse, nekam navzdol proti stopnicam, h katerim je bil namenjen. Kaj drugega pa naj bi pričakoval od nje? Da bi se mu zaradi nenadnega občutka krivde, ki bi ji jo morale vzbuditi njegove besede, takoj približala in ga objela? Seveda ne in Spike še vedno ni mogel razumeti zakaj. Očitno ga je res imela namen še naprej držati na distanci, kot da bi jo pri tem vodilo upanje, da bo Spike zaradi tega nekega dne enostavno odnehal. Jo prenehal ljubiti... Oh, seveda bi to storil že zdavnaj, če bi bilo tako preprosto. Njenih tihih besed resda ni slišal; pa tudi če bi jih, ne bi upal na to, da bi Buffy glede tega nameravala kaj spremeniti. Slišal je cvilež vrat, ki je nakazoval na to, da bo zdaj zdaj ostal sam v grobnici, ter se zato že pričel počasi spuščati navzdol po stopnicah. Ob njenih zadnjih besedah se je utegnil le hudomušno nasmehniti, saj je tako in tako vedel, da je v tistem trenutku že izginila v noč, kot ponavadi brez normalnega pozdrava. Končno je le dosegel tla in se za nekaj dolgih trenutkov še prepustil mislim ter mešanici občutkov, ki so mu ostali po preteklim srečanjem z Buffy. S pogledom se je odsotno ozrl po svojih sedaj povsem obvezanih rokah in se namuznil šibkosti, v katero se je spravil in katera je bila pravzaprav razlog, da je bil deležen Buffyine pozornosti. Vedoč, da je tudi to samo še en del njune kaotične preteklosti, se je leno odvlekel do postelje ter si nekoliko s težavo slekel oblačila, nato pa se končno spravil pod odejo. Bil je enostavno izmučen od vsega, toda sedaj se je zdelo, vsaj tisti trenutek, da je zopet našel manjkajoči košček miru. Nič več norosti, nič več samopomilovanja... si je obljubil v mislih, ko je glavo udobno namestil v vzglavnik in spokojno zaprl oči, pri čemer se mu je na hladnih ustnicah izrisal njegov tipičen zlovešč nasmeh. I'm back.

nekaj tednov kasneje

Po neuspelem poskusu, da bi obiskal hišo Summersonovih, se je Spike vrnil nazaj v grobnico, pri čemer pa ni izgledal pretirano poklapano. Njegov um je bil že fokusiran na nalogo, ki si jo je bil zadal za tisto noč – pobiti čim več vampirske golazni. Navsezadnje je bilo pobijanje tisto, v čemer je bil sam že od nekdaj najboljši. In le kaj bi lahko bilo še bolj smotrno od tega, da bi združil zabavno s koristnim? Do tega spoznanja je prišel nekje sredi Londona, ko je razmišljal o vseh urah – kaj urah, dnevih! - svojega življenja, ki jih je zapravil za raznorazna prizadevanja, da bi osvojil tisto, kar mu ni bilo namenjeno. Medtem ko je bila njegova usoda tako očitna... Ob vstopu v grobnico je Spike kot prvo najprej odvrgel svoj plašč, nato pa se sprehodil na drugo stran proti sarkofagu, kjer je stal velik hladilnik, v katerem je hranil svežo kri. Odprl ga je in iz njega vzel kozarec napolnjen s to gosto temno rdečo tekočino ter si ga približal k ustnicam. Kljub temu da se je počutil veliko bolj kot človek, sta vonj in okus še kar klicala po njegovi pravi naravi. Spil je nekaj dolgih požirkov, nato pa s kozarcem v roki stopil do sarkofaga, na katerem je imel razvrščeno raznorazno orožje, ki se ga je bil odločil pregledati. Od samostrelov pa do navadnih količkov – izgledalo je, kot da bi se pripravljal na vojno, v resnici pa je šlo bolj za to, da se je poskušal nekako zaposliti. Vsekakor pa v tistem trenutku ni pričakoval, da bi ga kdo pri tem utegnil zmotiti, niti ni več upal na kaj takega. Svoje misli je namreč poskušal držati kar čim dlje od Bufy, saj bi se drugače lahko le mučil s premišljevanjem okrog tega, kako se je odzvala na njegovo darilo. Kljub temu da je lahko ukanil svoje misli, pa nikakor ni mogel pregnati občutka nekakšne nestrpnosti, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo...

((Buffs ))

[here she be ]

Ves čas, ki ga je v precej počasnem tempu porabila od njihove hiše pa do pokopališča, je premišljevala. Navsezadnje se je moral vrniti, kako bi sicer v njenih rokah pristala ta poezija? Niti za trenutek ni podvomila, da ni bila namenjena njej in ko je bila že na pol poti, je kupček papirja vzela iz žepa ter dodatno upočasnila tempo, da je lahko zares prebrala kakšno pesem. Bile so preproste, toda drugačne. Ne najbolj tipične in niti ne najboljše stvaritve, ki jih je kdaj brala, toda bile so njegove in razumela je, kaj je skušal z njimi povedati. Dokazati ji je hotel, da ji lahko zdaj pokaže samega sebe v celoti, kar jo je na nek način presenečalo, toda to je na nek način tudi pričakovala. Dobro, morda ne točno tega, toda nekakšna sprememba je morala biti. Nekaj se je moralo premakniti v njem že tisti dan, pred nekaj tedni, ko ga je nazadnje videla. Odločitev, da se vrne v Anglijo, je bila gotovo dobra in sama je bila že takrat prepričana, da se je odločil spremeniti. Na bolje. Pesmi, ki jih je prebirala, so morale biti že zelo stare; papir je bil že zdelan, pisava je bila netipična. Saj ni bila najbolj prepričana, če je Spika sploh kdaj videla pisati, toda kljub temu ji je nekaj pravilo, da so to stare pesmi, ki jih je pisal William tisti svoji Cecily, v znak ljubezni, ki mu je nikoli ni vračala. Kako tipično. Končno se je, ko je bila le malo oddaljena od njegove grobnice – morda kakšnih dvajset, trideset korakov – in jo je lahko razločila v temi, prikopala do zadnje pesmi. Čeprav so ji prsti na rokah že zmrzovali in jih ni niti več najbolje čutila, se je oklenila knjižice in obstala na mestu. Zadnja pesem ni spadala k ostalim. Na to je kazal novejši papir, nekako spremenjena pisava. Tudi vsebina je delovala bolje, predvsem pristneje. Težko bi rekla, da je ni vse, kar je Spike pustil pred njenimi vrati, pa četudi je šlo za svitek slabe poezije, resnično ganilo. Bilo je bolj pristno, kot če bi ji povedal vso svojo zgodovino, kot je to že storil. Bilo je bol podobno izpovedi v najčistejši obliki. Bilo je neverjetno. Zadnjo pesem je prebrala s cmokom v grlu in lističe spet vtaknila v žep, tako kot tudi svoje prezeble roke, in obstala na mestu. Kaj se je šla? Kaj za vraga mu lahko ona ponudi, med tem, ko ji je sam dal takorekoč vse? Ničesar ni imela zanj, niti besed, ki bi jih morala izreči, ni imela pripravljenih. Samo stala je tam, prepričana, da bo lahko izrekla vse, kar bi morala, čeprav je bilo jasno, da tega ne bo sposobna. Bila je kot v kakšnem šoku. Vse se je zdelo tako.. neresnično. Kljub temu je počasi nadaljevala svojo pot proti grobnici in se ustavila pred vrati. Oprijela se je kljuke in počasi pritisnila nanjo; vrata so se vdala in tiho je vstopila. Takoj ga je lahko zagledala, nekako zamišljenega in odtujenega, čeprav je bil še vedno enak. Vsaj na pogled; odet v črno s peroksidno svetlimi lasmi, ki so ga ločevali iz teme. Očitno je pregledoval svoje orožje, a ko jo je zagledal, se je ustavil, zaradi česar ji je bilo seveda samo še bolj neprijetno. Kaj naj reče? Kaj za vraga sploh lahko reče? Na primer: 'O, živijo, Spike, videla sem, da si mi na pragu pustil poezijo, pa sem se odločila, da te pridem pozdravit?' Kako neumno.
"Hej," je vseeno tiho pozdravila na prav neumen način, čeprav je bila odločena, da iz sebe ne bo naredila trape. Kakšen optimizem. Dolgo je trajalo, da se je zavedla dejstva, da pravzaprav stoji sredi stopnic z odprtimi vrati za seboj, ki so v že tako mrzlo grobnico dovajala leden zimski zrak. Odsotno je stopila iz stopnic in pustila vratom, da so treščila ob tečaje, nato pa se spet prepustila Spiku. "Zdelo se mi je, da sem te videla.." je počasi pojasnila in se počasi približala steni, se naslonila nanjo, da je lažje sploh razmišljala, kaj šele stala na majavih nogah, pogled pa še naprej merila naravnost v njegove oči. Kot bi želela ugotoviti, ali je resničen, ali pa.. "Kako je bilo v Angliji?" je previdno vprašala z enakim, tihim in monotonim glasom. Morala bi narediti nekaj, morda skočiti k njemu in ga objeti, pokazati, da je zares vesela, da se je vrnil – bila je, toda šok se je še vedno oklepal njenega telesa in ni ga hotel kar tako zapustiti.

V istem trenutku, ko je občutek nestrpnosti dosegel svoj višek, so se vrata grobnice nenadoma odprla, Spikov pogled pa se je ob tem v nezavednem pričakovanju takoj dvignil v smeri, od koder je vanj butnil val ledenomrzlega zraka. Bila je Buffy in Spike je lahko že po njenem izrazu sodeč lahko vedel, da je prejela njegovo poezijo. Prej kot si je bil mislil. Med njima je zazeval molk, saj tudi sam ni bil prepričan, kako naj bi se odzval na vse skupaj. Že tako ni bil ravno navajen njenih obiskov, sploh pa ne takih brez dobrega razloga. Preprosto obstala sta, kot da bi čas popolnoma obmiroval, ter le nemo zrla drug v drugega, dokler ni bila Buffy tista, ki je kot prva prekinila to napeto tišino. ''Hej,'' jo je posnemal, saj je bilo to edino, kar je bil v tistem trenutku sposoben spraviti iz sebe. Presneto, v njeni bližini še vedno se ni mogel normalno obnašati. Res dober začetek. Toda na srečo ni bilo nerodno tudi njemu, saj je Buffy prav očitno kazala znake nekakšnega nelagodja že s tem, ko se je raje umaknila k steni, namesto da bi se mu približala. A to Spika ni posebej prizadelo. Dosežek je bil že to, da je sploh prišla. Šele ko so vrata grobnice glasno trčila ob tečaje, se je Spike uspel predramiti in se posledično zavesti nastale situacije. ''Ja...'' je zamrmral nič kaj določeno, saj si je lahko mislil, kaj so njene besede v bistvu pomenila. Morala je prebrati njegove pesmi, saj mu drugače prav gotovo ne bi namenila obiska. ''Nisem vedel, če si doma, pa sem potem samo...'' je začel pojasnjevati, pri čemer se je sicer nekoliko zlagal, vendar pa svojega stavka nekako ni zmogel dokončati, kot da bi mu zaradi poezij postalo nenadoma nerodno. In njen pogled - še nikoli je ni videl, da bi zrla vanj na tak način, kot da bi mu sedaj resnično lahko segla do dna duše. Tudi sam bi ji ga lahko še lep čas vračal, pa ga je njeno vprašanje glede Anglije na nek način zmedlo, saj se mu je tisti trenutek zdelo, kot da je minilo že davno tega, pa čeprav se je ravnokar vrnil. ''Bilo je... drugače kot sem pričakoval,'' je nato le odgovoril, se za nekaj trenutkvo zamišljeno zazrl v svoj kozarec, nato pa ga odložil na pokrov grobnice poleg enega izmed količkov, kot da mu sedaj ob Buffyini prisotnosti ne bi bilo več do lastnih vampirskih užitkov. ''Novodobno, če veš, kaj mislim,'' se je kratko nasmehnil in ji zopet namenil pogled. ''Lahko prideš bližje, saj ne grizem,'' ji je malce v šali poskušal namigniti na to, da mu je na nek način nelagodno, da sedaj še vedno drži to tipično distanco do njega. Saj ni pričakoval nekega čudeža, samo izpadlo je tako nenaravno. Obrnil ji je hrbet in se sprehodil po prostoru, na drugo stran mimo fotelja, proti nizki omari, na kateri se je dalo celo sedeti in v kateri je hranil raznorazne steklenice. ''Ostal je samo še dobri stari viski. Celo steklenico sem ti prinesel. Saj veš... zaradi zadnjič,'' je govoril svoj monolog, ko se je sklonil v omaro in iz nje privlekel steklenico viskija, ki jo je bil še vedno dolžan Buffy. Bilo je sicer že dolgo tega, toda Spike vsekakor ni pozabil svojega dolga. Ko se je s steklenico v roki zopet vzravnal, se je s telesom zopet obrnil nazaj k Buffy, pri čemer je njegov pogled zopet ustavil pri njenih očeh. ''Upam, da so ti vsaj malo všeč,'' je naposled zaskrbljeno in hkrati upajoče zamrmral, kajti prav zares mu ni bilo do tega, da bi se ponovno osmešil.

Ni mogla kaj, da se ob njegovem povrnjenem hej-ju ne bi nasmehnila. Tako je vsaj vedela, da ni edina, ki se počuti tako prekleto neprijetno. Nekako sploh ni vedela, kaj naj reče, kako se naj obnaša, kako naj reagira.. samo tam je bila in pričakovala, da bo iz tega srečanja brez kakršnegakoli razloga kaj dejansko nastalo. "Saj bi lahko vseeno poskusil," je pričela brezsmiselno blebetati, očitno zato, ker ni vedela, kako naj drugače nadaljuje pogovor. "Dawn in Will sta pekli kekse in jih zažgali, med tem ko smo gledale Vojno zvezd. Verjemi, da ne bi niti malo motil." Zdelo se ji je, da ve, kaj se mu plete po glavi. Najbrž še vedno ni želel biti 'v napoto'. Presneto, veliko bolj v napoto je bila velikokrat njena lastna sestra! Moral se bo navaditi tega, da ni nezaželen.. Ni hotela, da se počuti tako. Hotela je, da se njeni prijatelji počutijo sproščeno in da se tu in tam dejansko oglasijo na zažganih piškotkih, če so ravno kje blizu. "Lahko bi vseeno prišel," je zaključila s podobnim stavkom, kot je bil tisti, s katerim je začela. Ni mu bilo potrebno čutiti nelagodja, saj je bil navsezadnje del Scoobyjev in vedno je pomagal, vedno poskrbel, da so se stvari lepo izšle. Čeprav je bil bolj samotar, mu ni bilo potrebno samemu životariti naokrog. Čemu, ko pa je bil prostor zanj tudi v Summersovi hiši?
"Ja, nič več kočij in sena na ulicah," se je pošalila. "Šokantno." Vedela je, da je bil začasa svojega življenja v Angliji vajen drugačnega sveta in nič čudnega ni bilo, če se mu je kljub vsemu nov svet zdel preveč drugačen. Sama še sploh nikoli ni bila v Angliji – ali kjerkoli drugje, če je že dobro pomislila. Priklenjena je bila na ta suhoparen, demonski Sunnydale in tako bo najbrž tudi ostalo, dokler ne umre tako ali drugače. Čeprav si smrti ni najbolj želela. Hej, ko jo dvakrat okusiš, se je že počasi naveličaš.. "Dolgo te ni bilo.." je kljub temu želela izvedeti kaj več, čeprav je deloval glede tega obiska Anglije precej misteriozno. "Je bil kriv šok zaradi vse te novodobnosti ali.. Kaj si počel?" je kar naravnost vprašala, toda ne s preveč nasilnim tonom. Še vedno je govorila tiho, zdaj nekoliko bolj pristno, manj monotono, toda še vedno zadržano, kljub temu, da je počasi prihajala k sebi. "Oprosti, ker sem tako.." Ni vedela, kako naj bi ta stavek dokončala, zato je dodala samo: "Enostavno vedela bi rada. Saj veš, izgineš in se potepaš po Evropi, to mora biti zabavno; med tem, ko mi doma pečemo piškotke. Ni čudno, da bi rada izvedela." Namuznila se je in skomignila z rameni, nato pa res prišla bliže k njemu. Zakaj bi držala distanco, če ni bila potrebna in če sta bila v resnici veliko bliže drug drugemu, kot sta pokazala navzven? Zdaj se je tako počutila popolnoma povezanega z njim – njegove pesmi, ena za drugo, so ji popolnoma odprle pogled nanj. Zakaj bi se obnašala, kot da ni v resnici povezana z njim, če pa je sama čutila, da je tako? Iz sarkofaga je odmaknila enega od samostrelov ter ga položila na kup količkov, nato pa previdno sedla na tisti del sarkofaga, ki je bil prazen. "Preglejuješ in čistiš opremo, se pripravljaš na boj ali samo meriš vzdržljivost te plošče?" se je pošalila, ko je znova s pogledom zdrsela po vsem tem orožju, ki ga je uporabljala tudi sama. Nato je s pogledom zdrsela k njemu, ki ji je ponujal steklenico viskija. "O, bog," se je zasmejala – končno se je počutila bolj sproščeno. "Saj menda mojih besed zadnjič nisi vzel resno, kajne?" Njena lica so rahlo pordela ob spominu na dogodke tiste noči, saj je bilo res, da se je alkohol rahlo lotil njenih možganov. Ne zares izrazito, a kljub temu je govorila nekatere reči, ki niso imele največjega navdiha zdrave pameti. "Saj veš, kako me ponavadi prime tole. Raje obdrži zase tale viski. Sicer pa lahko popijeva kdaj drugič." Nasmehnila se je, prepričana, da je to čisto mogoče, saj sta s Spikom večkrat tukaj posegala po alkoholu. Sama pa ga res ni imela namena vlačiti domov.. Njegove naslednje besede so jo spet nekoliko zresnile, a kljub temu je na obraz naslikala prizanesljiv nasmešek. "Odprte so. Stare, kajne? Razen tiste zadnje.. Si tisto pisal pred kratkim? Zdela se mi je boljša od ostalih." Ni imela namena povedati, da se zaveda, da ne gre za noro dobro poezijo, toda navsezadnje tudi slaba ni bila. "Všeč so mi bile,"je končno pokimala in se iskreno nasmehnila v njegovo smer.

Dvomeče se je namuznil, saj je sam pri sebi vedel, kaj je bilo tisto, kar ga je zaustavilo. In če je sedaj pomislil, kako zelo se je tistikrat motil, se je počutil prav neumno. Vseeno pa ni imel kaj obžalovati, saj se je vse skupaj razpletlo še boljše, kot bi se lahko sicer. Bila sta sama, v njegovi grobnici, kjer ju prav gotovo ne more nihče motiti. Tiho se je zasmejal, ko je omenila zažgane kekse, in morda si je celo za hip zaželel, da bi bil lahko del te smešne situacije. Še sploh če je bila zraven Dawn, saj se je ob njej počutil nadvse sproščeno, Willow pa je bila pač Willow. ''Morda naslednjič,'' je odvrnil, kar pa je spet zvenelo kot nekakšno odlašanje, ki lahko vodi v neskončnost. Ni vedel zakaj, toda včasih s tem ni imel nobenih problemov. Preprosto prišel je, vdrl skozi vrata, sredi dneva, če je bila prilika, in brez kakršnih koli zadržkov zasedel enega izmed foteljev, da so imeli še probleme s tem, kako bi se rešili njegove nadležne prisotnosti. Sedaj z dušo pa se je počutil nekako izgnanega, saj se je bolj zavedal dejstva, da Giles in Xander nista ravno navdušena nad njim. Skratka bilo je preveč ljudi na enem kupu, da bi utegnil vsem ustreči v svojem obnašanju. Morda pa se je preprosto začel preveč obremenjevati s tem, kaj si drugi mislijo o njemu. Pri večini je bil namreč daleč od tega, da bi bil zaželjena družba. ''In skorajda bi se izgubil! Si lahko predstavljaš? Da ne moreš najti niti ulice, v kateri si se rodil,'' je dodal v rahlem smehu, da bi tudi sam prispeval k šali, čeprav svojega 'izleta' v Anglijo sam načeloma ni dojemal kot neke vrste zabavno nostalgijo. Bilo je preveč osebno, da bi znal to popotovanje opisati zgolj z besedami. Anglijo si preprosto moral občutiti na lastni koži. Spet bi se lahko potopil v zamišljenost, katere se je nekako navadil med svojim odhodom – saj je ravno zato odšel, da bi lahko v miru premišljeval -, pa ga je prehitelo Buffyino vprašanje. Očitno jo je vse skupaj res zanimalo, čemur se je Spike pri sebi moral nasmehniti. Za hip se mu je celo zazdelo, da ima pred seboj Dawn, ki so jo polna ušesa, in ne izganjalke. ''Nič posebnega. Taval sem naokrog, iskal kraje, ki sem jih nekoč obiskoval... mimogrede zbrcal nekaj demonov,'' je končal odgovor v šali, spet zato, da ne bi vse skupaj izpadlo preveč melodramatično. Le kako naj bi ji pojasnil to, da je šlo pravzaprav za neke vrste miselno popotovanje, soočanje z lastno preteklostjo in posledično sprejemanje sedanjosti? ''Saj ti ne zamerim,'' je zamahnil z roko, ko se mu je začela opravičevati za radovednost. ''Zakaj pa kdaj ne poskusiš? Saj se Sunnydale med tvojo odsotnostjo ne bi podrl od hudega,'' je namuznjeno odvrnil, nenadoma pod vplivom besede 'zabavno', saj je nekdaj to res bilo. V časih, ko je bil še brezmadežni vampir, ko sta z Dru tavala po svetu od mesta do mesta in sejala svojo zlobo med ljudmi. Tisto je bilo res zabavno, čeprav ga je sedaj zaradi teh dejanj večinoma pekla vest. ''In naj ti povem, da me je bilo groza leteti!'' je še dodal in smeje zmajal z glavo, češ kako je lahko sploh mogoče, da se nekdo kot on lahko boji česa tako malenkostnega in povsem normalnega. Kar nekoliko odleglo mu je, ko se mu je Buffy končno odločila približati, saj res ni bilo več nobene potrebe po tem, da bi se obnašala tako zelo otročje. ''Vsega po malem?'' je ostal neodločen in se sam pri sebi namuznil, saj je bilo glede na količino vsega orožja res težko vedeti. Lahko bi zbiral tudi lastno vojsko, toda to nekako ni bil njegov stil. ''Tako in tako je ta prostor potreben spomladanskega čiščenja,'' se je namuznjeno ozrl po grobnici, ki je res videla že boljše čase. Ampak saj ga sedaj tako in tako ni bilo kaj dosti doma. ''Glej in se čudi,'' je odvrnil na njeno nejevero glede viskija in se muzal njenemu odzivu. Videti jo tako sproščeno in iskreno nasmejano je bilo res nekaj posebnega. ''Bolje zate, da ga bova res,'' je resno dodal in ji v šali namenil prav tak pogled, nato pa steklenico odložil nazaj na omaro. ''Resno mislim. Vsekakor ga raje spijem s tabo kot pa s Clemom. In da veš – on se tega ne bi branil,'' jo je še malo dražil, da vse skupaj ne bi postalo preveč resno. Vsekakor pa si viskija ni želel spiti sam – to je preveč spominjalo na stare depresivne čase. Ko je čakal na njeno mnenje glede pesmi, se je počutil skorajda nekako živčno, kot da bi bilo res pomembno, kaj si misli o njihovi kvaliteti, za katero je sicer že sam vedel, da ni bogvekaj. ''Vse so iz časa, preden sem postal vampir. Razen zadnje, ja... Niti teden dni ni stara,'' je obotavljivo odvrnil in ob njeni pohvali dvomeče privzdignil obrv. ''Kaj pa vem... Zdi se mi, da si imela prav, ko si rekla, da sem še vedno slab pesnik,'' se je namuznil in ji namenil rahlo hudomušen pogled. ''Resda imajo zgodovinsko vrednost, ampak grem stavit, da zanje ne bi dobila niti penija,'' se je še pošalil, da bi vedela, da ji ne bo zameril, četudi mu prizna, da gre za navaden kup čečkarije. Navsezadnje mu je zadostovalo že to, da jih je sploh sprejela, saj je bilo to enako temu, kot da bi ji podaril del svoje duše, ki pa ji je sicer že tako in tako v celoti pripadala. ''Sedaj so tvoje. Jaz jih ne potrebujem več,'' je nato dejal v mirnem in zadovoljnem tonu ter svoje besede podkrepil s toplim nasmehom. Sedaj je bil končno osvoboen preteklosti.

"To je zadnje čase tvoj tipičen odgovor," se je zadržano nasmehnila. Res je bilo, tako pogosto ji je obljubljal, da se bo kje pridružil, čeprav se zaenkrat to še ni zgodilo. "Si opazil?" je zamišljeno dejala in ga vprašujoče pogledala; je morda to opazila samo ona sama? Se ji je morda že tako sfuzlalo, da je analizirala njegov besedni zaklad? Dobro jutro, Buffy, čas je, da se zbudiš.. je pomislila in komaj opazno stresla z glavo. Tole ji ni bilo najbolj podobno. Ponavadi ni niti opravljala polovičnega razmišljanja, zdaj pa si je belila glavo s tem, kar Spike govori. Ne, tole res ni bila ravno ona.
"Ohja, res neprijetno. Pozitivna stran osemdesetih je vsaj ta, da vemo, kje smo se rodili, ker smo se bolj ali manj vsi rodili v bolnišnicah," se je nasmehnila in skomignila z rameni, ob čemer se je dobro zavedla dejstva, da je bila sama komaj povita v cunje, ko je Spike že ubil dve izganjalki in.. preživel več kot samo eno življenje. In naenkrat se je počutila.. tako majhno. Saj vendar ni poznala ničesar, med tem ko je on v teh sto in koliko letih preživel prav vse, kar človek lahko doživi. Ona pa še ni potovala iz Kalifornije! "Sicer pa mora biti drugače.." je odsotno pokimala in s pogledom zdrsela po grobnici. Nekako se je nenadoma počutila tako – premlado. Premlado, da bi bila sploh tukaj. Že res, da se je z izjemno hitrostjo bližal njen petindvajseti rojstni dan, toda to ni pomenilo ničesar. Spike je bil.. Spike je preživel stoletje. Angel še več, in Anya, prekleto, Anya je živela več kot tisočletje. Sama pa je bila majhna deklica, ki je komaj zaživela samostojno življenje, kljub tema pa je bila na njenih ramenih vsa teža tega nenavadnega ubijanja vampirjev, demonov in ostale golazni. "Mislim," se je ujela v popolni odsotnosti in skušala nadaljevati: "Saj veš, ko, hm, prideš nekam, kjer že dolgo nisi bil. Nekako tako, kot če umreš in se v tistih nekaj mescih spremeni čisto vse. Tvoje življenje se obrne na glavo, čeprav si bil pred kratkim še mrtev." Zdelo se ji je, da je dovolj jasno, o čem govori – o življenju, preden se je žrtvovala za svojo sestro, za prijatelje, za svet. Ampak zdaj je bila tukaj. In tistih nekaj mescev, ko je ni bilo, se je vse popolnoma spremenilo. Kako je moralo biti šele Spiku, ki se je po skoraj sto letih vrnil v rodno domovino. Najbrž je bila njegova rodna hiša tako že podrta, kar je moralo biti precej neprijetno. "Vedno zabavno," je pokimala, ko je Spike omenil brcanje demonskih riti. Seveda, to je bilo vedno zabavno, sicer pa je sam spadal med ljudi, ki so imeli radi dobre pretepe. Najbrž je bila tudi sama nekako odvisna od dobre akcije.
"Upajmo," se je Buffy spačila ob ideji, da bi se Sunnydale podrl ob njeni odsotnosti. "Večji problem bi bila Dawn, ki bi se seveda ves čas zapletala s težavami, Willow, ki bi med tem lahko postala popolna črna-Willow, Xander bi si lahko nase nakopal kakšen ljubezenski urok in Anya je tako ali tako vedno težavna, sicer pa bi lahko Giles spet pričel hoditi s kakšnim mojim sorodnikom," se je spomnila na njegovo romanco z njeno mamo, kar ji gotovo ni bilo najbolj všeč. "In najbrž bi ti lahko povzročil kakšne dodatne težave.. In saj veš, vedno moram biti tukaj, da lahko po potrebi zbrcam še vaše riti." Namuznila se je, čeprav je bilo to popolnoma resnično. Konstantne težave, ves čas. In kot izganjalka je enostavno morala poskrbeti za to, da je bilo vse tako, kot je moralo biti. Bilo je naporno, a to je bila njena naloga. Sploh pa bi jo najbrž Giles starševsko nadrl, če bi se odločila kar oditi, ker ji manjka dopusta. "Na letalu?!" je nejeverno vzkliknila. Tega zares ni pričakovala. "Ne morem verjeti," se je zasmejala, a ne tako, kot da bi se iz njega delala norca. Samo smešno se ji je zdelo, glede na to, da je bil to Spike. "Spomladanskega?" je povzdignila obrvi. "Ne vem, če si opazil, ampak zunaj je ledeno. In mislim, da ne bo kmalu kakšnih zvončkov in trobentic v snegu. Prejle sem skoraj zmrznila, ko sem se sprehajala proti.. Sem." je dejala in se nasmehnila. Da, pomladi bi si res želela. Ves ta mraz in sneg ji ni bil pisan na kožo in v Sunnydalu ponavadi ni bilo takšne beline, kot sedaj. Ni ji bila všeč – veliko raje bi enostavno ostala sredi poletja, ko je lahko nosila kratke rokave, ne pa zmrzovala celo v kuhinji ob prepečenih piškotkih. Bilo je neprijetno.
"Popivanje s Clemom? Joj," se je nasmehnila ob misli na demona s 'problemi s kožo', ki je očitno zelo rad pil. Saj mu ni mogla ravno zameriti, saj je tudi njo alkohol zares zlahka ujel, toda očitno je bilo z dekleti veliko zabavneje popivati kot z moškimi. "Raje jo skrij. Saj veš, nikoli ne moreš vedeti, kdaj se bo tukaj pojavil Clem in ko se bo, bo zahteval pijačo." Kratko se je nasmejala in se z rokama naslonila na ploščo sarkofaga, da je lažje sedela. Torej je bilo to - to. Osvobodil se je svoje preteklosti, vsaj upala je tako. Samo prikimala je, rekla pa ni ničesar. Ni imela namena kritizirati njegovih pesmi, ker morda denarne vrednosti res niso imele, a imele so toliko več.. Napisane so bile iz duše in to je lahko začutila, ko jih je prebirala. Enostavno spremenjen je bil, to je lahko čutila. Zaželela si je, da bi se ji pridružil na mrzlem sarkofagu in ji povedal še kaj o Angliji ali čemerkoli, samo govoriti je želela, ne glede na temo. Počutila se je nenavadno – res ponavadi ni kar tako prihajala.

''Če je pa vse skupaj nekaj novega zame. Mislim to, da me dejansko vabiš, da pridem k vam. Kar tako. Na žitarice. In zažgane kekse. Me prav zanima kaj si Giles misli o vsem tem,'' se je kislo nasmehnil in se spogledal z Buffy, sploh kar se tiče tistega v povezavi z Gilesom, ki Spika res ni nikoli maral. Še takrat ne, ko so ostali brez spomina in sta dejansko mislila, da sta oče in sin. Seveda pa je bilo tu še dejstvo, da si je Buffy želel imeti izključno samo zase in to je bilo pri tako veliki in vedno obiskani hiši precej nemogoče. Nič čudnega, da ji je zato moral slediti naokrog in čakati na primeren trenutek, da bi jo ujel na samem. ''Ja, ampak dvomim, da te na ogabno belo in stokrat razkuženo bolnišniško sobo lahko vežejo nostalgični spomini,'' je namuznjeno odvrnil, nič kaj navdušen nad mislijo, da bi se moral roditi v eni izmed njih. Z druge strani sobe je opazoval Buffyin obraz ter skušal uganiti, kaj se ji je v tistem trenutku podilo po mislih. Videti je bila nekako zamišljena, vendar pa ni želel drezati vanjo. Potrpežljivo je počakal, da je iz sebe spravila nekaj bolj oprijemljivega ter se tokrat tudi sam zamislil. ''Vedno je drugače,'' je prikimal na njene besede. On je to moral dobro vedeti, saj je to že večkrat izkusil na lastni koži. In čeprav se mu je to dogajalo dokaj pogosto, se še vedno ni navadil, da te večina sprememb zaradi previsokih pričakovanj zna velikokrat globoko razočarati. ''Drugače kot je bilo, drugače kot si mislil, da bo. Svet se spreminja in mi se moramo z njim,'' je dejal in sam pri sebi rahlo skomignil. ''Jaz sem živ dokaz za to.'' Obmolknil je za trenutek, nato pa ji zopet namenil dolg pogled v oči rekoč: ''Tako kot tudi ti.'' Nasplošno pa ni bilo nič narobe s tem, da se je svet spreminjal, kajti ravno to je dajalo ljudem možnost, da so se spreminjali tudi sami. Eni na boljše, drugi na slabše; toda vsi so se med tem časom naučili nekaj novega.
Z zadržanim nasmehom je poslušal njeno izgovarjanje pred tem, da ne bi nekega dne preprosto vse skupaj poslala k vragu in si dala duška, ter se odločil, da je nima smisla prepričevati. Navsezadnje pa tudi njemu ni bilo do tega, da bi zapustila Sunnydale in njega samega v družbi kopice norih Scoobyev. Razen če bi ga hotela vzeti s seboj, ampak potem bi si svet lahko ogledovala le pod okriljem noči, kar pa tudi ni bilo najbolj praktično. ''Kakor hočeš,'' je namuznjeno zamrmral in ji ob tem ponudil sila izzivalen nasmešek, ki je preizkušal njeno odločenost. Morda bi jo pa moral nekega dne oziroma noči enostavno ugrabiti. ''Ti se kar smej! Leteči vampir iz devetnajstega stoletja? Lepo te prosim,'' je zaigral pretirano ogorčenost, čeprav resnično ni spadal med navdušene letalce, ne glede na to, kako vsakdanja zadeva je to bila. ''Seveda sem opazil... Sicer pa – hej! – od kdaj je tebi toliko do tega, da se spotikaš ob moje besede?'' se je začudil, saj je bila to ponavadi bolj njegova naloga, da je z izbiranjem besed preskočil samo bistvo povedanega.
''Točno tako in ravno zato te opozarjam. Da ne boš potem moralizirala o tem, da sva spila tvoj viski. Ker vem, da boš v tem primeru natepla mene in ne njega,'' ji je požugal s prstom ter se seveda šalil, saj njegov namen ni bil, da bi jo opominjal na njeno običajno ravnanje z njegovim telesom. Bil je zadovoljen in pomirjen hkrati, ko mu je s kimanjem dala vedeti, da so njegove pesmi na nek način varne pri njej. Ni mogel sicer vedeti, ali jih bo zadržala zase, ali jih bo komu dejansko celo razkazovala, vendar pa je pri sebi nekako dvomil, da bi bila sposobna kaj takega. Še sploh če je resnično dojela pomen vsega skupaj. Opazil je njen pogled in v tišini, ki se je razpredla med njima, nekako uganil, česa si je želela. Počasi je zakorakal proti sarkofagu, v eno roko vzel kozarec s krvjo, z drugo pa odrinil orožje še bolj na en kup, tako da je na prostoru nastalo dovolj prostora za dva. Počasi je tudi sam sedel poleg nje, kozarec pa pri tem spet odložil nekam na stran, saj je vedel, da ji ni bilo ravno v užitek gledati krvi kot pijače. Sam pri sebi se je nasmehnil in za trenutek ali dva poškilil v Buffyini smeri. ''Je to resnično?'' je nenadoma vprašal tisto, kar ga je že prav morilo, in neprepričano nagnil glavo vstran. ''To... Midva. Skupaj na sarkofagu, brez alkohola... Pa še pogovarjava se,'' je našteval vse tisto, kar je bilo tako zelo netipično zanju, čeprav si je že od nekdaj prizadeval za to, da bi bilo kaj takega lahko resnično. ''Nobene želje po tem, da bi me udarila...?'' jo je še malce podražil, ker se mu je zdelo dovolj varno, čeprav pri njej tako in tako nisi nikoli vedel.

"Nisem te vabila zato, ker so zažgani," je hitro zamahnila z roko, čeprav se je zavedala, da najbrž tega tudi ni vzel tako. Navsezadnje res ni mislila česarkoli žaljivega, hkrati pa se raje ni posvečala vsej tej problematiki, ki je kazala na to, da Spika bolj ali manj sovražijo vsi moški v njenem življenju. "Da ne boš mislil. Gotovo bodo naslednjič bolje uspeli. Če bosta Dawn in Willow manj zaljubljeni v Mojsterja Yodo in bolj v odlične kekse. Saj veš, se zgodi," je skomignila in se nasmehnila. Navsezadnje je bila scena zares smešna in njena prijateljica, ki je v srednji šoli vse počela tako popolno, da je nihče ni mogel prekositi, je zdaj zažigala kekse, ker je na televiziji gledala že stokrat predvajan film, ki sploh ni kdove kako dobro prikazoval realnosti. Če jo je sploh, toda glede na to, da bi se marsikdo smejal, če bi mu povedali, da obstajajo vampirji in demoni, zaenkrat ni imela pomislekov niti glede majhnih zelenkastih bitij, ki so govorila v narobnem vrstnem redu. "Najbrž res ne, ampak navsezadnje te ne navežejo nikamor. Jaz se pred petim letom starosti ne spomnim kaj veliko, prav tako pa dvomim, da se česa spomniš tudi ti. Nostalgija je tukaj samo vprašanje tvoje zaljubljenosti v rodni kraj." Namuznila se je, saj navsezadnje res ni bilo najbolj mogoče podoživljati sijajnih spominov prvih minut človekovega rojstva, ker so se le-ti ponavadi ljudem izmuznili iz spomina. Vsaj njej, verjela pa je tudi, da kaj takega ni nosil v spominu marsikateri izmed njenih prijateljev – četudi so bili nekateri precej nenavadni. "In na koncu si našel svojo hišo?" je zvedavo vprašala, čeprav je imela v žepu očiten dokaz. Kje drugje naj bi bile njegove pesmi, ki jih je pustil na njenem pragu – kako bi jih sicer našel?
Mirno je prikimala njegovim besedam, samo da je dokazala, da se strinja. Ni bilo kaj več debatirati – res je bilo. Oba sta bila živa primerka tega, kako se svet spreminja.
"Priznati moraš, da je kar smešno," je odkimala, ko se je pred njenimi očmi prikazala slika Spika, ki sedi v enem od tistih modrih letalskih sedežev in živčno opreza okrog sebe, v strahu, da bo letalo zdaj, zdaj strmoglavilo. "Mislim, ti si navsezadnje vedno tako.. No, neustrašen," je skomignila z rameni. Ravno to je idejo o strahu pred letenjem delalo toliko bolj smešno. Lepo prosim, ne samo smešno, popolnoma nesmiselno! se je opomnila v mislih in se nasmehnila, a svojih misli ni na glas izrazila. Na nek način so se ji zdele tako.. Morda bi jih lahko vzel celo za žaljive, tega namena pa ni imela. Vsaj ne zaenkrat, ko pa se je ravno vrnil in prepričana je bila, da si ne zasluži ničesar takega, kot včasih. Videla je lahko njegovo izrazito spremembo, ki se ji je zdela naravnost čudovita, toda na nek način jo je strašila. Je bil mar zdaj tudi toliko bolj ranljiv za zunanji svet? "Saj veš, to so tvoje besede. In zabavam se ob spotikanju." Nasmehnila se je ob tej metafori, ki ni najbolj povedala kakršnekoli prave vsebine. "Ah, nikoli ne veš," je skomignila z rameni. "Ampak najbrž te ne bom obtoževala ničesar, vsaj dokler ne bom pod kakšno mero alkohola, ki bo poskrbela za to. To pa bo šele takrat, ko bo tale steklenica prazna. Torej si varen." Nasmehnila se je, čeprav ni imela dovoliti, da se ob njem spet napije, kot se je to zgodilo že nekajkrat. Ponavadi je pristala doma in se borila z bruhanjem, ker zares ni najbolje razločila prave mere pijače. To jo je spomnilo na dogodek izpred nekaj let, ko jo je pivo spremenilo v pravega jamskega človeka.. ne, zares ni imela najboljših izkušenj s pijačo. Rahlo je zardela in se v manjši nelagodnosti nasmehnila.
"Niti ne," je skomignila, kot da ji ni mar, čeprav je tudi sama opazila, kako sta danes na zares nenavaden način obvladala veščino komunikacije. "Mislim, saj veš, da me tu in tam prime, da bi ti zmaličila obraz.." je povedala resnico, a jo ovila v nekakšen lahkoten ton, s katerim je hotela preprečiti zagrenitev pogovora. "Ampak povedala sem ti.. zame si vedno isti človek, ne glede na to, kaj počneš ti. In ne glede na to, kaj vse počnem jaz. Sicer pa si mi dal nekaj zares kul pesmi in mislim, da sem še vedno pod dovolj velikim vplivom, da ne premorem niti minimalne dajmo-pretepsti-Spika želje." Spet je skomignila in se pri tem zavedla, da mu je izdala bolj ali manj celotno svoje razmišljanje, ki je delovalo nekoliko prelahkotno. Ni ga mogla kar takole pustiti misliti, da ji zares ne pomeni ničesar. Spet je na njenem obrazu zavladala opazna rdečica in v tišjem, resnejšem tonu je dejala: "Saj veš, da mi je žal za vse te bedarije, kajne?" Po eni strani se je še bolj neprijetno počutila prav sedaj, a navsezadnje je morala reči nekaj, kar bi lahko pokazalo, da vse, v kar se je sprevrglo njuno razmerje, ni bilo ne načrtovano in ne želeno. "Mislim.. ne samo zaradi pesmi. Zaradi vsega. Ker ne delam s tabo, kot si zaslužiš. Ampak tudi to se lahko spremeni." je spet optimistično dodala, da se pogovor ne bi spremenil v novo jokajočo seanso.

''In jaz jih ne bi jedel, če bi bili,'' je namuznjeno odvrnil nazaj in se sam pri sebi začudeno zamislil nad potekom njunega pogovora. Kot vedno sta nekam zabluzila. ''Ja... on je prav gotovo utelešenje lepote,'' je dodal v rahlem sarkazmu, ko je pomislil na dolgouhega zelenca, ter se mimogrede vprašal, ali kje na svetu obstaja kak demon, ki mu je dejansko podoben. ''Kakorkoli... res me že lep čas ni bilo naokrog. Nič čudnega, da morate svojo potrebo po doživljanju znanstveno-fantastičnega zadovoljevati z gledanjem Vojne zvezd,'' je hudomušno pripomnil, sicer pa je dvomil, da je kaj takega veljalo tudi za Buffy. Njeno življenje je bilo tako in tako ena sama fikcija – vsaj s stališča navadnih ljudi, ki se jim še sanjalo ni, kakšne vojne se odvijajo okrog njih. ''To že, ampak vseeno pravim, da ni isto. Kar pa se zaljubljenosti tiče – ne bi bil Anglež, če ne bi bil ponosen na svoj izvor.'' In to je vsekakor držalo. Ti otočani, ki so bili že od nekdaj odrezani od preostalega sveta, polni nenavadnih običajev in seveda živeč v nenormalno deževni klimi so bili že od nekdaj razred zase. Ob njenem vprašanju je za nekaj trenutkov pomolčal ter sam pri sebi obujal spomine na potek celotnega iskanja, ki je bil poln tako nostalgije kot tudi razočaranj. ''Ne. Zravnali so jo z zemljo. In preko zgradili nek zanikrn hostel,'' je odvrnil malce nejevoljno, a kaj naj bi drugega pričakoval. Sto let in preko pa je mislil, da bo tudi dnevna soba ostala nedotaknjena? ''Toda...'' se je nenadoma nasmehnil in svoj pogled, ki ga je maloprej še zamišljeno upiral v tla, dvignil k Buffy. ''Niso uničili vsega. Večina se je baje prodala na dražbi, nekatere stvari pa so končale v starinarnici,'' je pojasnil, obraz pa mu je še vedno krasil nasmešek. ''Torej sem šel tja, od ene do druge. Pravzaprav si nisem mislil, da bi po vseh teh letih še lahko našel kaj svojega. Šlo je za čisto srečo ali pa naključje – ne vem, toda v eni izmed njih sem dejansko naletel na svojo zbirko. Če bi tip vedel, da ima pred seboj starodavnega pesnika... ji ne bi rekel 'kup počečkanega papirja iz 19. stoletja','' je namuznjeno končal svojo pripoved in češ, to je to, skomignil z rameni.
''Ni mi bilo ravno do smeha, če to misliš,'' jo je namrščeno pogledal in pri tem kar dobro uganil njene misli. Očitno se ji je moralo zdeti zares blazno smešno. ''V boju, to že, ampak... Kot da pa si ti že kdaj letela!'' je hitel odbiti udarec, ker je pa sedaj že res dobil občutek, da ta 'neprijetnost' ne bo ostala samo med njima. Saj je bilo smešno, ampak hvalil pa se s tem raje ne bi. ''Če sedaj to prevedem v angleščino – hočeš reči, da je bolje zame, če ti je niti ne dovolim spiti? To pa ni zabavno,'' jo je začudeno pogledal, pri čemer tudi sam ni bil ravno prepričan, ali imajo njegove besede sploh kakšen smisel. Pričakujoče jo je opazoval, saj ga je zares zanimalo, kaj bo ona imela povedati na to. Njemu ni bilo težko razpredati o odnosu, ki sta ga imela, saj je bil glede tega rad direkten. Ona pa se je glede tega vedno nekoliko izmikala. Ob odgovoru se je lahko samo namuznil, saj bi res bolj težko pričakoval kaj drugega; toda navsezadnje je bila vsaj odkrita z njim. ''Dobro. Ker če bi imele nate tak vpliv, kot na ostale... Si ne bi nikoli odpustil,'' je tudi sam izbral lahkotnejšo pot, čeprav je povsem dobro razumel bistvo povedanega. Njegov pogled je medtem zopet odtaval po prostoru, nakar pa se je ob njenih nadaljnjih besedah zopet vrnil k njenim očem. Dobro je delo kdaj pa kdaj slišati tudi kakšno opravičilo, čeprav Spike ni dvomil v to, da ji sicer ne bi bilo žal. Samo hotel je, da se mu tudi sama občasno odpre – ne le takrat, ko množice svojih problemov ni zmogla več držati v sebi. Mirno jo je poslušal, dokler ni zaključila svojih misli, nato pa v resnejšem tonu spregovoril tudi sam: ''Delaš točno to, kar se ti zdi, da si zaslužim.'' Utihnil je za trenutek, da bi oblikoval svoje misli, nato pa zopet nadaljeval, tokrat lahkotneje. ''In če povem po pravici, sem si večino udarcev pravzaprav zaslužil. Ne vseh seveda – še vedno imam svoj ponos, da veš,'' je dejal namuznjeno in ji namenil enega izmed svojih tipičnih pogledov. ''Dušo sem si izboril zato, da bi ti bil lahko bližje. In veš, da ti pesmi nisem dal zato, da bi ti vzbudil občutke krivde...'' Svojo roko je preko pokrova zdrsnil nekoliko bližje proti Buffyini, vendar pa se je navkljub bližini ni dotaknil. ''Če je to najbližje, kolikor ti lahko pridem...'' je dejal ter pogled s svoje roke pomaknil k njenim očem, ''...potem ne bi ničesar več spreminjal.''

»Verjamem, da res ne,« je nasmejano pokimala. »Saj jih navsezadnje ni nihče. Nesla sem jih ven, preden bi se slučajno pojavil kakšen Xander in si na njih zlomil zobe. Kar ne bi bilo nič kaj preveč šokantnega, verjemi,« se je nasmehnila. Lepo je bilo takole brezsmiselno kramljati o vsakdanjih rečeh. Tega s Spikom nista počela in tudi ni bila vajena, da bi kadarkoli z njim govorila o čem tako.. vsakdanjem. Če je že šlo za kak daljši pogovor, potem se je ponavadi vrtel okrog demonov, ki so jih raziskovali ali pa – pred nekaj leti – o tem, kako sta lahko tako nesposobno zgrešila posteljo. Zdaj pa je bilo vse drugače in težko bi rekla, da je bilo slabše. Morda je bilo celo veliko boljše – res sta se pogovarjala kot pristna prijatelja, čeprav tega ne bi smela nekako pričakovati. Bil je drugačen od njenih ostalih prijateljev, na nek način samotar, ki se je v njeni družbi končno znal v celoti odpreti. Med njima nikoli ni bilo resnih skrivnosti, tako kot denimo med njo in ostalimi fanti, na primer Rileyjem ali Angelom, ki sta ji dolgo prikrivala svojo resnično identiteto. Vsaj tega med njo in Spikom ni bilo. Šlo je za pristno zvezo, ki se je šele zares razvijala. In smer, v katero je šla, je bila Buffy po godu. »Vidiš, celo Willow je pritegnil, čeprav je moškega spola.. Mimogrede, je bilo to sploh kdaj dokazano?« se je namrščila, saj nikoli ni zares slišala – ali pa se dejansko spomnila, da bi bilo omenjeno kje v tej znani sagi – da je zelenokožec dejansko kateregakoli spola. Morda bi bil – bila?! – za Willow dejansko pravšenj. »Hočeš reči, da si tako znanstven in tako fantastičen?« se je v šali namrščila, čeprav je sama verjela, da je Spike eden izmed tistih ljudi v njenem življenju, ki le-tega delajo bolj zanimivega in na nek način tudi lažjega. Saj ni šlo za grozno veliko stvar, toda bil je tam. Vedno, sprejemal je vsak njen udarec in čeprav se morda tega ni zavedal, je to globoko v sebi najbrž počel zato, ker je hotel, da bi se ona počutila bolje. Nikoli ni odšel, čeprav bi mu že večkolikokrat moralo preskočiti vreliščno točko – že tolikokrat bi lahko odšel, pa ni. Samo zato, ker je bil tako zvest in ker je.. ker jo je ljubil, kot je trdil. In šlo je za ljubezen, ki je sama ni ne razumela in ne sprejemala, čeprav je morda globoko v sebi hrepenela prav po taki obliki ljubezni. Toda trenutno je bil pač tam Angel, ki je bil zanjo dovolj. In verjela je, da ga ljubi; to je bil tisti dovolj, vsaj zanjo.
»Precej pričakovano, glede na to, da Evropa enostavno ni več to, kar je bila nekoč,« je skomignila, čeprav je seveda ni poznala in pravzaprav ni imela kaj veliko pojma, o čem sploh govori. »Čeprav mora biti prav zanimivo,« je dejala počasi. »Mislim, to, da najdeš delčke sebe v starinarnici. Čeprav seveda tip ni bil prijazen.« Zadnji stavek je dejala s trdnostjo v glasu, čeprav je prav le-ta nakazovala na šalo, ki se je skrivala za besedami. Zdelo se ji je, da bi bilo to prav zanimivo – vedela je sicer, da je sama velik človek v človeški zgodovini, a realistično se je zavedala, da o njej nikoli ne bodo na veliko govorili, razen, če se bodo ukvarjali z istimi težavami, ki so bile postavljene pred njo, torej z izganjanjem vampirjev. Toda moralo je biti tako zanimivo, da bi lahko delčki zgodovine nekega človeka končali v starinarnici – da bi ugotovila, da po sto in več letih njen spomin še vedno živi in da nekdo še vedno ve, da je obstajala, pa četudi bi ji rekli 'slaba pesnica'. Ali ni bil ta občutek tako.. pomemben? Ali ni človek ob tem nehote dobil kanček občutka večvrednosti? Ali pa se je tako zdelo zgolj njej, ker ni poznala vseh strani tega demonskega življenja..? »Dobro, da si jih našel,« se je končno zbudila iz zamišljenosti. »Čeprav morda niso najvišje zgodovinske umetnine, je dobro, da so se ohranile. Pokazal si mi del tebe, ki ga nisem poznala. Hvala,« se je nasmehnila in končno iz žepa plašča potegnila ta svitek papirjev. Kratko je pomahala z njim, da bi mu pokazala, da je zares hvaležna zanj. Bilo je razkrivajoče, šlo je za nekaj popolnoma osebnega, nekaj, kar je bilo najbrž – vsaj pri njem – zelo intimno. In čeprav morda tega ni dovolj kazala, je res cenila to, kar je storil.
»Ne, nisem, ampak jaz sem dekle moderne dobe. Mene ne bi bilo strah,« se je namuznila. Najbrž je res ne bi bilo – vajena je bila hujših reči. Saj jih je bil tudi Spike, toda očitno pač letenje ni bilo ena izmed njih. Kar se ji je zdelo prav smešno, četudi se mu ne bi smela smejati. Vsak je imel svoje strahove, strah pred letenjem pa sploh ni bil tako zelo neobičajen.
Očitno je bilo, da se ji je spet pričel približevati, toda ni se umaknila. Dovolila je, da je svojo roko približal njeni in poslušala je njegove besede, čeprav se ji je morda zdelo, da so nekako.. preblizu. Toda odmakniti se ni imela namena. Prevečkrat je že to storila. »Neverjeten si, res,« se je nežno nasmehnila. »Vse, kar počneš je tako.. Nikoli te ne razumem,« je kratko skomignila. »In nikoli ne bi pričakovala, da..« Izgubila je besede, saj navsezadnje tudi ni vedela, kam meri. »Se spomniš, kakšen si bil, ko sva se prvič spoznala? Ves nevaren in ubijalski.. Potem pa to. Tako neverjetno je.« Svojo roko je položila na njegovo, pogled pa obdržala na njegovih očeh. »Res sem ti hvaležna za vse. Premalokrat ti to pokažem.«

Spike se je ob njenih besedah le namuznil, saj ni imel nič več za pripomniti. Včasih bi ji sicer ponudil kakšno opazko glede Xandra, ki mu nikoli ni bil preveč pri srcu, sedaj pa se je raje zadržal, saj je vedel, da Buffy tega ni marala. Prav zares si ni bil čisto nič podoben, toda tisti trenutek mu je bilo za kaj takega povsem vseeno. Nikomur več se mu ni bilo treba dokazovati. ''Morda ji je samo všeč zelena,'' je ponudil svojo varianto, a se naposled tudi sam skeptično namrščil. ''Napačnega sprašuješ. Sicer pa – si res želiš vedeti, kaj se skriva v njegovih spodnjicah?'' je dejal hudomušno, obenem pa kar ni mogel verjeti, s kakšnimi traparijami sta se obremenjevala. Saj je bil navsezadnje samo preklet film in koga briga, kakšnega spola so pošasti v njem. ''Recimo, da se odpovem tistemu prvemu,'' je namuznjeno odvrnil, saj ga je ta beseda nekako spominjala na laboratorije in podobno, kjer pa je tudi enkrat že končal. ''Sicer pa je tudi tisto drugo malce vprašljivo...'' se je nato namuznjeno zamislil, saj se je zavedal, da je kar se tiče obnašanja pogosto znal biti prava nadloga. ''Mogoče bi me morala primerjati s kakšno drugo zvrstjo,'' se je nato zopet zdramil in Buffy namenil nasmešek. ''Samo ne reci limonado,'' je hitro dodal in ji namenil enega izmed tistih svarečih pogledov, ki običajno niso pomenili nič dobrega. ''In strašljivo,'' se je zamišljeno nasmehnil. ''Ko te nenadoma udarijo vsi spomini in se ti za trenutek zazdi, da si se vrnil nazaj v čas,'' je zamrmral, ko je pri sebi obujal spomine na tisti trenutek, ko je po sto in več letih spet držal svoje pesmi v rokah, svojo nekdanjo šibkost, svojo dušo... ''Ja, le kakšen kičast spominek naj bi ti drugače prinesel?'' se je pošalil, ko mu je ob njeni iskrenosti nenadoma postalo nerodno. Za nekaj trenutkov je zato sklonil pogled, nato pa se le ozrl proti zbirki v njenih rokah in se ob tem komaj opazno nasmehnil. Počutil se je kar nekako olajšanega, gotovega in na nek način celo varnega. Pa ne da bi se v svojem življenju sicer počutil ogroženega, saj Spike ni poznal nevarnosti v negativnem smislu. Šlo se je zgolj zato, da se je bil pred njo povsem razgalil – snel svojo masko in ji pokazal, kdo je globoko v sebi, kar mu do tedaj nikakor ni bilo v navadi. Pa saj tudi nikomur ni bilo mar, kaj se skriva v duši tega arogantneža in nasilja željnega vampirja. Nikoli si ni priznaval svojih šibkosti, ker je vedel, da če bi se kdajkoli zlomil in padel, ga ne bi nihče hitel ujeti. Bil je samosvoj in s tem se je moral naučiti živeti. Zdaj pa, ko je imela Buffy v rokah nekaj njegovega, se mu je zdelo, kakor da je njegova duša pri njej na varnem. In bo ostala tam, ne glede na to, kaj se ima zgoditi z njim v prihodnosti... ''Yeah right...'' se je posmehnil in jo z privzdignjeno obrvjo dvomeče pogledal. ''Ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš,'' je odvrnil in ji na ta način še vedno namigoval na to, da bi se enkrat odpravila nekam ven iz tega utesnjujočega mesta.
''Hja, kdo pa je že kdaj razumel kakšnega pesnika?'' je skomignil in se tako poskušal malce pošaliti, saj se je bal, da bi vse skupaj lahko postalo preveč napeto med njima. In zadnje, kar bi si želel, je bilo to, da bi jo s svojo odkritostjo zopet pregnal. Prisluhnil je njenim besedam ter jo pri tem motril z nevsiljivim pogledom, s katerim se je želel le izgubiti nekje v njenih očeh. ''Nevaren sem še vedno,'' je spet v šali odvrnil, čeprav je bilo tisti trenutek očitno, da je daleč od tega, da bi lahko kakšnemu nedolžnemu bitju storil kaj hudega. Bil je samo še nekakšna senca bivšega sebe in to samo zaradi prepričanja, da se mora zaradi Buffy spremeniti. Le kako naj bi takrat vedel, da v njegovem mračnem srcu še vedno živi demon, ki te spremembe nikoli ni podpiral? Ob Buffyinem dotiku je vzdrhtel, vendar pa se je prisilil, da tega ni pokazal navzven. Seveda si jo je še vedno želel, toda šele sedaj je nekako resnično doumel, da jo najbrž nikoli ne bo mogel resnično imeti. Preden bi mu na misel prišla kakšna ideja o poljubljanju, je suho pogoltnil in razumevajoče pokimal na njene besede hvaležnosti, mimogrede še nežno stisnil njeno roko, nato pa svojo počasi vrnil nazaj k sebi. Vedel je, da se mora sam umakniti, preden se sama odmakne in mu s tem nenamerno zada bolečino. Svoj pogled je usmeril nekam predse in skušal zatreti občutek nekakšnega pomanjkanja, ki se je medtem uspel nekako naseliti vanj in se mu je zdel tako tuj... ''Si imela nocoj namen patruljirati?'' je naposled vprašal, da bi nekako ignoriral tisto sitnost v prsih pa tudi da bi razbil napeto tišino, ki se je razlegla med njima. Mogoče pa mu je manjkalo samo dobrega pretepa...

Seveda je bilo to možno, toda misel na Willow, mahnjeno na zeleno barvo, jo je nekako pripravila do nejevernega nasmeška. Rdečelaska je enostavno ostajala najbolj nenavadna čarovnica, kar jih je poznala - in najboljša prijateljica, kar jih je imela. "Prav imaš," je pokimala z - v šali - namrščenim izrazom na obrazu. "Raje pustiva.. takšne reči." Že samo ideja malega zelenca brez spodnjic je bila.. bolj zastrašujoča kot vse ostalo, kar se je dogajalo v tem filmu. In to brez dvoma. Res sta popolnoma zašla iz vsakršne normalne teme, ko sta takole debatirala o tem, kdo je kakšen v Vojni zvezd in v kakšno filmsko zvrst bi lahko utaknili Spika. Ne eno, ne drugo ni bilo niti najmanj značilno za njune pogovore in če bi šlo za kakšrnokoli drugo priložnost, bi se ji dejstvo, da takole kramljata o takih bedarijah, zdelo zastrašujoče. Zdaj pa je šlo zgolj za velikanski odmor od vseh neprijaznosti, ki sta jih kdarkoli v preteklosti namenila drug drugemu, izbrisale so se vse žaljivke in tukaj so bili samo še takšni pogovori, ki bi jih po vseh normalnih standardih morali izvajati člani zlobne trojice, če seveda ne bi bila dva izmed treh že pod rušo. "Si res prepričan, da bi te morala omejevati na zvrst filma?" se je namuznila. Nič kaj Spikovsko ni zvenelo - veliko bolj je bila navajena tistega nobenih-možnosti-ni-da-bi-me-označevali-ker-sem-unikaten Spika. Anglija ga je res spremenila, postal je bolj odprt, postal je bolj človeški in nasploh veliko bolj njej všečen. Pričakovala bi sicer spremembo, a tako zelo drastične spet ne. Le kdo bi ob tem pomislil, da morda manjka samo še malo, pa se bo ta drastična sprememba prelevila z poosebljeno zlobo? Seveda ni znala gledati tako daleč naprej in v njenih očeh je bil junak. Junak, ki je pred njo položil dušo in ji odprl svoje srce, pa naj je bilo še tako težko. Ne zanj. Spremenil se je; vrnil se je kot boljši človek. Občudovanja vredno.. "Saj ni tako slabo, kajne?" je povzdignila obrvi. "Vrniti se nazaj v čas? Saj menda nimaš tako slabih spominov na Anglijo in te zadeve, kajne?" Spet je sicer šlo zgolj za njeno predvidevanje; poznala je samo del njegovega življenja, tisti del, o katerem ji je takrat pripovedoval. O njegovi izvoljenki, ki ga je enostavno odvrgla kot staro krpo, kot da ji je vseeno. Zavedala se je, da je to včasih naredila tudi sama, toda vedel je.. Moral je vedeti, koliko ji je pomenil. Čeprav tega ni vedno pokazala na najboljši način in četudi je bila včasih do njega zares okrutna. Vedel je, ker je poznal njeno dušo. In zdaj je tudi ona poznala njegovo. "Ni tako zelo kičasto," je v šali skomignila. "Lahko bi, naprimer, kupil kakšne skodelice za čaj, to bi bilo veliko huje." Nasmehnila se je ob ideji, da bi zares prinesel nekaj tistih kičasto okrašenih skodelic, iz katerih so v filmih angleži pili svoje popoldanske čajčke. Prav nič mamljivo ni bilo, sploh zato, ker so bili, vsaj pri njih doma, vajeni cornflakesov v globokih krožničkih. "Ampak to ni njegova krivda," se je spet namuznila. "Pesniki ste popolnoma drugačni. Imel pa si še večjo smolo, ker je tvoje reči v roke dobil ne samo tip, ki ne zna ceniti umetnosti, ampak tudi slab navdušenec nad zgodovino. Najbrž ni dobil zaposlitve v kakšni veliki firmi in se zdaj enostavno preživlja s prodajo tvojih ostankov." Spet se je namuznila, čeprav je bilo to dejansko precej mogoče. Zakaj pa ne? Šlo je za starine in če komu ni uspelo drugje, mu je zlahka uspelo v zgodovinskem biznisu. Tako ali tako ni bil dovolj dobro zastopan.
Stisk roke je bil nepričakovan, toda topel, a vedela je, da se bo umaknil - prav zdaj, ko se sama ne bi. Toda razumela je in dala mu je prav; moralo je biti tako. "Niti ne. Ne samo, da počiva Sunnydale, zakaj ne bi počivala še njegova izganjalka?" Nasmehnila se je in rahlo skomignila, nato pa dodala: "Če pa imaš namen ti pobijati nemarne pošasti, se ti z veseljem pridružim. Hej, navsezadnje imam na razpolago to ali peko piškotkov in najbrž je res bolje, da se držim karseda daleč stran od naše hiše. Ti dve jo bosta nekoč še zažgali.." Spet se je namuznila in ga pričakujoče pogledala. Če je imel namen iti, bo šla z njim.

Tudi sam se je začel muzati poteku njunega naravnost nesmiselnega pogovora in na njeno vprašanje hitro odkimal. Tako in tako ni bil ravno tipičen predstavnik česarkoli, zato je bilo že razmišljati o čem takem naravnost... netipično. Sicer pa je bilo tudi na sploh vse tako zelo drugače, odkar se je vrnil nazaj iz Anglije. Še nikoli poprej se ni počutil tako zedinjenega s svojo dušo – tako človeško. Še je pil kri, toda zdelo se mu je, kakor da v sebi ne premore niti trohice demonskega več. Je bila to posledica soočenja s spomini iz preteklosti in končnega sprijaznjenja s tem, da mu Buffy najbrž nikoli ne bo vračala svoje ljubezni do njega na način, kot bi si sam želel? Ali pa je bilo po sredi nekaj povsem drugega... ''Vsi res niso tako zelo slabi,'' je odvrnil, čeprav je ob tem deloval nekoliko negotovo. William res ni imel posebno omembe vrednega življenja. Vse se je vrtelo okrog njegove matere in njegovih kravo slabih poezij. Družba ga je zaničevala, prav tako kot njegove srčne izbranke. Potem pa se je že pojavila Drusilla; spomine od tu dalje pa bi s stališča človeka težko kategorizirali med dobre in slabe. ''Kar pa se tiče vračanja v čas…'' se je nenadoma nasmehnil v njeni smeri, ''...počutim se kot da bi se 'stare Anglije' kar malo nalezel. Saj veš – nostalgija in to.'' Zares je bil edinstven občutek, ki si ga Buffy najbrž ni mogla ravno dobro predstavljati. ''Kot v enem izmed tistih trenutkov, ko človeka prime, da bi kaj spesnil. Saj veš kaj mislim?'' se je skorajda vzhičeno obrnil proti njej, kar je moralo delovati blazno v neskladju s Spikom, ki bi se iz česa takega prej delal norca, kot pa tako resno mislil. ''Saj nisem Giles, zaboga. Ali pa kakšen izmed tistih nancy boyev,'' se je stresel ob ideji, da bi ji kot spominek prinesel skodelico. Resno, kako neumno je bilo to? Kot da so jih potem ti ljudje sploh kdaj uporabljali, ker pač nikakor niso sodile k zbirki njihovega prvotnega kompleta. ''Ja... ta novodobna mladina res ne zna ceniti umetnosti,'' se je strinjal z njenimi besedami, hkrati pa je bilo očitno, da mu to, da ga nagovarja z nazivom 'pesnik' strašno ugaja. Ko bi le tako laskali Williamu iz 19. stoletja, ne pa da so ga preko pesmi ocenjevali kot popolnoma ničvrednega. Buffy je bila najbrž edina, ki je bila v odnosu do njegovih stvaritev vsaj vljudna, če ne drugega. Ali pa je magični papir, ki mu ga je predlagala neka stara ženica, na katero je povsem slučajno naletel med svojim pohajkovanjem po odročnejših predelih Londona, prav zares deloval, kot mu je bilo obljubljeno. Sicer ni ravno povzročil, da bi Buffy na vse pretege jokala od ganjenosti in navdušenja, toda morda bi bilo brez njegove pomoči vse skupaj res še veliko slabše. Spike se je namuznil. Očitno je moral biti res zanič. ''No, ja, če je pa tako...'' je namuznjeno zdrsnil s sarkofaga in svoj pogled premišljujoče sprehodil od kupa orožja preko njegove temačne grobnice. ''Lahko še vedno gledava televizijo,'' je podal še tretji predlog in pomignil na fotelj, ki ni ravno slovel po svoji velikosti. ''Ker tudi jaz nisem ravno razpoložen za... no ubijanje pač,'' je dejal malce zmedeno, kot da bi se še sam čudil temu dejstvu. Ponavadi je bila misel na pobijanje kot injekcija adrenalina, ki ga je enostavno morala spraviti v takojšnjo akcijo. Sedaj pa se mu je zdelo veliko bolj primerno, da bi enostavno ostala pri njemu, skupaj sedla pred tv in pač v miru preživela večer. Ubijanje je bilo tako in tako... grozno? ''Kaj?'' jo je zmedeno vprašal, ko je opazil njen rahlo začuden pogled. ''Zakaj me tako čudno gledaš? Samo ne reci mi, da si za črno-belo televizijo preveč razvajena...''

((here we go... prva kitica ))

Nasmehnila se mu je, ko je očitno uvidel, da celotno njegovo človeško življenje vendarle ni bilo tako zelo velika polomija. Na čase se ji je zasmilil samo zaradi tiste majhne zgodovine, ki jo je poznala. Nikoli ni zvenelo, kot da bi Williama zares spoštovali; prej so ga zaničevali in ga zavračali na vsakem koraku in glede na to, kako dober človek je bil pravkar pred njo, se ji je to zdelo zares neumno. Navsezadnje ni bil eden izmed tistih, ki bi se kar tako obračali po vetru, tako je zatrdno verjela. Zaupala je vanj in verjela je, da ima za to tehten razlog. Saj ga je navsezadnje zagovarjala pred svojimi prijatelji, kljub temu, da je bilo pred Xandrom to že popolnoma nesmiselno početi; četudi se je menda v zadnjem času vendarle nekoliko sprijaznil z bledim svetlolasim vampirjem, ki jim je pomagal boriti se proti zlu. »Hm,« je rahlo pokimala, čeprav je s tem samo jasno nakazala, da nima pojma, kako naj bi izgledala nostalgija na rodno domovino. Sama je ni imela; Los Angeles je bil takorekoč na dosegu roke, tja pa tako ali tako ni zahajala, razen, če je šlo za izredne primerke – ni ji bilo potrebno poudarjati, da je bil za njene vrnitve v mesto angelov vedno kriv njen lastni.. Angel. Toda vleči to na plan, in to zdaj, pred Spikom; bilo bi naravnost neumno. Najbrž bi ga celo prizadela in danes, tako je bila odločena, tega ne bo naredila. Preveč ji je pokazal, preveč lastne duše ji je razkril, da bi lahko kakorkoli naredila kaj takega. »Ne zares,« je nasmejano odkimala, ko jo je vprašal, če lahko razume, kaj ima v mislih. Ne, nikoli ni bila nadarjena v pesnjenju in zagotovo to ni bil eden od njenih konjičkov v prostem času. Sama se je ukvarjala s pretepanjem vampirjev in to je bilo tisto, v čemer je bila dobra. Pesmi? Pisanje? Niti ne. Ko je nehala pisati svoj srednješolski dnevnik, se je zanjo pisateljska pot bolj ali manj popolnoma končala. Še SMS sporočila na mobitelu je le težko tipkala, sicer pa tako ali tako ni nikoli prisegala na to moderno vrsto komunikacije. »Saj veš, nekateri svoje pisateljske ali pesniške nesposobnosti raje ne razkrivamo,« je z rahlo rdečico na licih objasnila in jo skušala prikriti z iskrenim nasmeškom. Ne, nikakor ni spadala v umetniško zvrst ljudi. Veliko bolj ji je ugajalo pohajkovanje po pokopališču, preganjanje bitij teme – ali pa gledanje kakšnega nesmiselnega filma brez prave vsebine. Navsezadnje sploh ni bilo tako zelo dolgočasno, kot je zvenelo. »Khm, Giles ni nancy boy,« je precej neprepričljivo skušala zagovarjati svojega opazovalca. Brez kakršnegakoli uspeha. Zares ni imela niti kakšnih trdnih argumentov o tem, da bi bil Giles kaj drugega, čeprav je globoko v sebi verjela, da je vse prej kot angleški nancy boy, za kakršnega ga je očitno imel Spike. Toda tako ali tako ji je bilo že dolgo jasno, da ne bo nikoli zares sposobna umiriti prepirov, ki so vladali med njenimi prijatelji in vampirji, ki so ji bili pri srcu. Zares smešno, toda za to se ni več niti pretirano trudila; kljub temu pa je imela do Gilesa – če nič drugega – vsaj nek del dolžnosti, ki mu jo je morala izkazati, pa četudi ga ni bilo tisti trenutek tam. »Sploh pa on nikoli ne prinese skodelic.« Spet precej neuspel poskus, a tudi povsem resničen. Ponavadi ni nosil s seboj ničesar, razen morda kakšnih debelih bukev, ki pa prav gotovo niso bile namenjene njej v veselje. To, kar ji je prinesel Spike, pa je bilo.. Bilo je resnično darilo. Nekaj popolnoma pristnega. Nepričakovanega, a vendar. »Nikakor,« se je namuznila. »Očitno je niso razumeli niti v tvojem času, ampak hej, očitno evolucija od takrat ni šla nikamor.« Jasno je bilo, da se norčuje, a prav njen norčav ton glasu je nakazoval na to, da ga nima namena užaliti in da se zgolj šali. Navsezadnje pa je sama že povedala: njegove pesmi so ji bile kar všeč. Ob njegovem novem predlogu ga je kar nekoliko preveč osuplo pogledala. Hm, ti, on, na kavču.. Pazi se starih časov, ji je zaigralo v glavi, četudi je bilo jasno, da je tisto bolj ali manj mimo, vsaj zanjo. Vseeno pa.. Ampak to ni bilo pomembno. In samo Bogu se je lahko zahvaljevala, da tisti trenutek ni razumel njenih misli, saj bi se v tem primeru najbrž z veseljem ugreznila v zemljo. »Ah, črno-bela sploh ni problem,« se je namuznila in rahlo zamahnila z roko, vstala iz kamnitega pokrova krste in se počasi premaknila proti kavču. »Samo, saj veš, očitno je, da bova najbrž potem gledala kakšno zadevo, kjer bodo vsi govorili z nancy boy..« - skušala je posnemati njegov naglas, brez posebnega uspeha – ».. James Bond naglasom. Izganjalke ne maramo Zajtrka pri Tiffanyju.« Spet se je nasmehnila, nato pa kljub vsemu sedla na rob kavča in ga pričakujoče pogledala, češ kje pa je daljinec?; kajti danes ni imela namena kar tako oditi. Hotela je še malo ostati z njim, četudi pri gledanju popolnoma poangleženih filmov z naravnost smešno tematiko – toda če je bolje pomislila: kaj so pa gledale one doma? Vojno zvezd? Imela je srečo, da jim je pobegnila.