Dawn & Spike; Spike & Buffy

Bil je le še eden izmed zdolgočasenih popoldnevov, ki jih je Spike večinoma preživljal v samoti svoje grobnice, in ko ni pričakoval, da se bo kdorkoli spomnil nanj. Ker mu nekako ni bilo do spanja, je Spike svoj prosti čas poskušal porabiti na vse mogoče načine - od tega, da je dejansko pospravil ves nered, pregledal nekaj starih filmov in potem zopet pristal v naslonjaču s knjigo v roki in steklenico pijače nekje ob sebi. Nekako je bil to še edini način, da je zaposlil samega sebe ter skušal svoje misli preusmeriti na kaj drugega kot le na Buffy in neuspešno razvijanje domislice, kako bi se najbolj učinkovito znebil Angela. Taka samota ga je po eni strani ubijala, po drugi strani pa je bila odlična za razvijanje njegove potrpežljivosti, za katero je nedavno ugotovil, da zna biti še kako koristna. Bil je prepričan, da ga ne bo nihče motil, saj jih ni bilo veliko takih, ki bi že vedeli za njegovo vrnitev. Vse dokler ni zaslišal odpiranja vrat...

((Dawn? ))

Ta dan se je šola Dawn vlekla le še počasnjeje kot ponavadi in vsakih nekaj minut je zdolgočaseno pogledala na modro uro, ki je visela na steni. Končno pa je zazvonil tudi odrešilni zvonec in kakor hitro je mogla, je pograbila svoje stvari in se odpravila. Oblekla si je še nov zimski plašč, ker je bilo zunaj presneto mrzlo in strkla proti znanemu pokopališču. Marsikomu bi se to zdelo nenavadno, toda sama je imela dober razlog, da je hitro tekla proti grobovom. Slišala je namreč, da naj bi se Spike vrnil in seveda se je morala v to prepričati na lastne oči in ga obiskati. Zaradi svoje nestrpnosti je kar hitro stala pred njegovo grobnico in brez nadaljnega pomisleka je že odpirala vrata. Stekla je v prostor in v naslonjaču zagledala svojega najljubšega vampirja. Hitro je odšla do njega in ga vsa srečna objela. "Res je! Res si nazaj!" je nato glasno rekla in se mu nasmehnila. Ni bila prepričana ali naj verjame govoricam ali ne in tako se je seveda mogla prepričati na lastne oči. Sedla je zraven njega in si ga najprej na hitro ogledala. Še vedno je bil enak in to ji je bilo na njem všeč. Še vedno tisti stari, dobri Spike! "Kako si kaj?" ga je nato radovedno vprašala in ga pogledala.

Namrščeno je privzdignil pogled izza knjige in dobesedno obstrmel nad tem, kar je videl. ''Dawn, kaj za vra...?'' a ni utegnil dokončati, saj ga je dekle dobesedno napadlo s svojim objemom in ga tako popolnoma zmedlo. ''Ja, sem... Kdo ti je povedal?'' Kako butasto vprašanje... Zagotovo Buffy. Če se je spomnila, da dejansko še vedno obstaja. Odložil je knjigo in se tako osredotočil na Dawn, ki po njegovem mnenju nikakor ne bi smela biti tukaj. ''Saj veš. Kot ponavadi,'' se je namuznil, kar je bilo daleč od resnice, ampak nekako se ni nameraval spravljati v take vrste pogovorov. Še sam ni vedel, kaj se je točno dogajalo z njim, pa bo to razlagal nekomu, ki je za celo stoletje mlajši od njega? ''Saj veš, da ne bi smela biti tu. Buffy me bo ubila, če izve,'' je namuznjeno pripomnil, vstal ter sam pri sebi zmajal z glavo, nakar se je spomnil, da bi pravzaprav lahko... ''Saj bi ti kaj ponudil pa... Saj veš, kako je to pri meni,'' se je opravičil, ker je bil res nekoliko v zadregi, ker je v celem prostoru ni bilo stvari, ki bi jo lahko ponudil kot prigrizek človeku.

"Mislim, da Buffy! Ampak nisem popolnoma prepričana." mu je odgovorila in se nasmehnila. "Ah pa kaj potem..." je zamahnila z roko. "Saj ni njena stvar kje sem in konec konec ni moja varuška. Sama znam prav dobro poskrbeti zase!" je odločno rekla in zavila z očmi. Pa saj je tudi sama vedela, da ne bi smela biti tukaj in vendarle si ni mogla kaj, da ga ne bi obiskala. "Konec koncev pa bi moral biti vesel, da me vidiš veš!" mu je kar malce užaljeno rekla in ga malce dregnila s komolcem. Kljub vsemu pa tukaj skupaj z njim ni mogla biti kaj preveč dolgo jezna in že pri njegovem naslednjem stavku se je namuznila. "Seveda vem kako je s tabo ter vsemi temi človeškimi stvarmi ! In res me prav nič ne mika, da bi vzela kakšen vampirski prigrizek!" je rekla in se zahihitala. "Poleg tega pa tako ali tako nočem ničesar!" mu je zagotovila. "Prišla sem samo, da bi se na lastne oči prepričala, če si res tukaj." mu je nato priznala. "Si že videl marsikoga odkar si prišel?" ga je vprašala in se takoj nato spomnila, da mu mora povedati še nekaj. "Joj nekaj pa bi ti res skoraj pozabila povedati! V mesto je prišel cirkus in vsi smo se odločili, da si bomo ogledali eno predstavo. Vsekakor moraš moraš tudi ti z nami in kar pazi se me, če te ne bo!" mu je hudomušno rekla in ga navihano pogledala. Prepričana je bila namreč, da ga bo prepričala tako ali pa drugače!

Spike se je sam pri sebi posmehnil ter Dawn namenil enega izmed tistih oh-kaj-res pogledov. ''Ravno to sem ji zadnjič skušal dopovedati,'' je zamrmral bolj sebi kot njej ter hip zatem pomislil, da morda ne bi smel govoriti o tem. Navsezadnje se ni hotel vtikati v njun odnos, ker bi na koncu tako in tako po neki čudni logiki on potegnil takratko. ''Sicer pa je bistvo v tem, da jo skrbi zate, ker te ima rada,'' je nato dodal, da ne bi zvenelo kot da je povsem na Dawnini strani. ''Vesel sem, da si prišla,'' je takoj rekel, da ne bi bila preveč užaljena. ''Zadovoljna?'' se je še namuznil in ji namenil enega izmed tistih svojih tipičnih nasmeškov. ''Če bi prej vedel, da boš prišla, bi ukradel kake piškote ali kaj podobnega. Na stojnicah se zdaj dobi vse mogoče,'' je odvrnil, ko je nekaj brskal po omari, kjer je bilo sicer vse mogoče, a vendarle ni mogel najti nič užitnega. ''Kar seveda ne pomeni, da se sme krasti,'' je takoj dodal in jo pogledal češ, da ga ne bi slučajno posnemala in potem rekla, da tudi on to počne. Pozabljal je namreč, da Dawn ni več mala deklica kot nekoč. Komaj opazno se je nasmehnil, saj je bil globoko v sebi zares vesel, da ga je obiskala. Vsaj nekdo, ki odkrito pokaže, da mu je mar zame, je grenko pomislil. ''Pravzaprav samo tebe in Buffy,'' je priznal. Pa saj to ni bilo nič čudnega - nobene želje ni imel, da bi sedaj obiskal kar vse po vrsti. Ko je omenila cirkus, se je kot ponavadi samo posmehnil, saj ga ni prav nič fasciniralo. ''Kar pozabi,'' je gladko malo odklonil njeno povabilo ter se prekrižanih rok naslonil na sarkofag, ki je bil nedaleč stran od fotelja. ''Dovolj imam cirkusa po ulicah. Ta povampirjena mladina me res že utruja,'' se je namuznil, ko je pomislil na dogodke prejšnjih noči.

"Kaj res? No prosim, da ji to poskušaša dopovedati malo bolj pogosto!" je rekla Dawn in se zasmejala. "Ne moreš si predstavljati kako je lahko včasih vse skupaj nadležno. Saj je konec koncev skoraj huje kot v zaporu. Včasih ne smem na razne zabave, govori mi kje lahko in kej ne smem hoditi in prav nikoli me ne vzame s seboj v kakšno pravo akcijo!" je malce potarnala Dawn in zavila z očmi. Kljub temu pa je vedela, da ji Buffy želi samo najboljše in ravno zato je včasih tudi kar hitro popustila. "Saj vem, saj vem." je nato rekla in se nasmehnila. "Pa saj jo imam kljub njenemu teženju tudi jaz zelo rada" je nato priznala Spiku. "Zadovoljna! Mmm piškoti..." se mu je namuznila. "Ukradel? Potem pa se Buffy sprašuje od kje se naučim vsega tega." je bolj sama zase zamrmrala in se znova nasmehnila. "Nikakor ne mislim pozabiti! To bo dogodek leta tukaj v Sunnydalu in ti ga hočeš zamuditi?" je nejeverno rekla in ga resno pogledala. "Poleg tega pa bo tja seveda prišla tudi Buufy in prepričana sem, da bo nadvse vesela, če se boš prikazal!" je malce spremenila taktiko in ga navihano pogledala. "Sedaj pa samo ne reci, da boš še naprej zavračal mojo ponudbo! Brez tebe bo pa res prevelik dolgčas!" mu je veselo rekla.

''Zadnjič je bila precej odločna glede tega,'' se je zamišljeno namuznil, ko se je spomnil njunega pogovora. Skorajda je že hotel dodati 'in seveda kar se tiče tvojih fantov' vendar pa se je utegnil še pravočasno zadržati. Ne sme izvedeti za Adama, se je hitro opomnil. Le kako bi naj se odzvala na dejstvo, da je Spike svojemu novemu varovancu naročil, naj jo ima na očeh?
''Naučila česa?'' je postal kar malo zaskrbljen, saj ni vedel, da ga je že v čem posnemala. ''Ne straši me. To, kar počnem jaz, se za mlade dame ne spodobi,'' jo je podražil, ker je vedel, da bo to vzela le kot šalo. Vsekakor pa je bil prepričan, da bi se odzvala povsem drugače, če bi kaj takega poskušal kdo drug. ''Imam drugo delo,'' se je poskušal izgovoriti, pa ni dvomil, da se res ne bi mogel nekako zaposliti. Ko je omenila Buffy in mu zagotovila, da ga bo le-ta vesela, se je utegnil le kislo nasmehniti. ''Nisem tako prepričan,'' je grenko odvrnil, saj jima še vedno ni kazalo preveč dobro. Po drugi strani pa je bil prepričan, da bo prav ona tja zvlekla tudi Angela, kar pa je bil zadnji prizor, kar bi si ga Spike želel videti. Razen, če kaj ne ukrenem... so se mu zopet oglasile tiste podle misli, ki so ga že lep čas spremljale. ''Čisto v redu boste brez mene,'' je še mrko dodal, se odmaknil od sarkofaga in se leno sprehodil preko prostora tako da je Dawn obračal hrbet.

"Si znam predstavljati ja!" je rekla in se nasmehnila. "Se ti zdi, da sem jaz mlada dama?" mu je navihano rekla in se namuznila. Splošno znano je bilo namreč, da se je Dawn še pred nekaj meseci nadvse pogosto znašla v težavah in jih sama tudi povzročala. In takrat se zagotovo ni obnašala kot mlada dama ali kaj podobnega. Morda bi bila takrat zanjo bolj primerna beseda divjakinja ali kaj takšnega. Vsekakor nič pohvalnega! "Kar pa se tiče predstave, si niti v sanjah ne misli, da se boš kar tako izmazal. Tam se moraš prikazati in pika. Daj no Spike!" mu je rekla in ga jezno pogledala. " Saj me menda ne boš pustil na cedilu!" mu je nato rekla, da bi v njem vzbusila vsaj malce krivde. "Jaz vsekakor ne bom v redu brez tebe! Umirala bom od dolgčasa in ti to dobro veš." mu je odločno rekla. "Prosim pridruži se nam in, če ti res ne bo všeč lahko takoj odideš domov. Samo toliko da prideš Spike!" ga je še naprej prepričevala in upala, da ji bo tokrat uspelo. "Sicer pa sploh ne vem v čem je tvoj problem... zakaj sploh nočeš z nami? Včasih sem mislila, da ti je druženje s tvojimi prijatelji v zabavo!" je kar malce užaljeno rekla. Stopila je do njega in ga vprašljivo pogledala. Prvič je opazila, da je nekaj na njem drugačnega in res jo je kar precej zanimalo kaj bi to bilo. "Si res prepričan, da si v redu?" ga je naposled neprepričano vprašala in ga pomenljivo pogledala.

''Res si nekoliko zrasla, odkar sem te nazadnje videl, ampak vseeno...'' je namuznjeno odvrnil Spike in se šele tedaj zavedel, kako jo je pravzaprav pogrešal. To malo Dawnie, za katero je kot nekakšen pomagač moral že ničkolikokrat poskrbeti. Dekle mu je resnično priraslo k srcu. Njen nenadoma jezen ton, s katerim mu je po vsej sili skušala prebuditi občutek krivde, pa je Spika resnično presenetil ter se ga tudi dotaknil. Kako je bil lahko tako presneto občutljiv? Nemo je zrl vanjo, ko se je tako na vse pretege trudila, da bi ga prepričala, da pride tja samo zaradi nje, vse dokler mu ni pogled kar sam odtaval proč. ''Saj bo dovolj drugih klovnov tam, ki te bodo zabavali,'' je zamrmral nazaj. Tudi če si je še tako želel biti del tega, je vedel, da enostavno ne bo šlo. On ni bil eden izmed njih. Pa tudi Angel ne bi smel biti tam. Obstal je sredi prostora in ji še vedno obračal hrbet, medtem ko je ona še vedno vztrajala pri svojem. ''Dawn,'' je začel in nekoliko sklonil glavo ter iskal besede, s katerimi bi izrazil svoje misli, a je nato le obupano zavzdihnil. Saj ni vedel, kako bi ji pojasnil tisto, kar se mu je zdelo tako očitno: Spike ni bil njihov prijatelj. Bil je le nekdo, ki jim je tu in tam, pravzaprav vedno priskočil na pomoč. Vsekakor pa ni z njimi preživljal svojega prostega časa. Za to je imel druge prijatelje, demone in druge uboge spake, ki so zabijale svoj nekoristen čas v Grave-u. Začutil je, da se mu je približala, vendar pa se še vedno ni imel namena obrniti. Samo strmel je predse, kot da je ne bi bil slišal, in zopet začutil, kako so se mu v očeh začele nabirati solze. ''Prekleto,'' je zaklel sam pri sebi, ko se je zavedel tega pekočega občutka in na hitro posmrknil. ''V redu sem. Ne skrbi zame,'' je še hitro dodal in se spet sprehodil na drugo stran sobe, da je postalo še toliko bolj očitno, da se izogiba kontaktu z očmi. ''Morala bi iti. Buffy bo skrbelo,'' je zamrmral ter se s prsti močno oklenil sicer že na pol prazne steklenice viskija. Kaj se dogaja z mano?

Dawn se ni niti nasmehnila več, ker še tega ni zmogla. Le kdaj se je tako spremenil? Ni ga mogla razumeti in videti je bilo kot, da Spike niti noče da bi ga razumela. In morda ju res ločijo stoletja izkušenj in vsega, vendar pa Dawn ni neumna in prav dobro je vedela, da se nekaj dogaja. "In seveda misliš, da bo zame popolnoma enako, če bo zraven mene nek klovn ali ti kaj ne? Mislila sem, da me poznaš bolje od tega Spike... očitno sem se zmotila!" je rekla in se sedaj tudi sama obrnila proč od njega. Svojega tsavka morda ni dokončal in najbrž ne bo nikoli vedela kaj je mislil reči, vendar je bilo vse možno prebrati iz njegovega obraza. Zanj to pač niso bili prijatelji in Dawn je to prizadelo bolj kot si je mislila, da bi jo. "Sploh ti ni treba govoriti, da bi ugotovila o čem razmišljaš veš! Nismo tvoji prijatelji kaj? Res sem mislila, da imaš drugačno mnenje o meni in jaz sem ga vsekakor imela o tebi. Veliko lepšega, če sva že pri tem. Sedaj pa sploh več ne vem kaj naj ti rečen ali kaj naj storim. Ne preproznam te več." je tiho rekla in glas se ji je močno tresel, ko je lahko znova spregovorila. "In, če boš ti sedel tukaj in vsem govoril kako super si prav! Pa delaj to in se smili sam sebi namesto, da bi meni, ki naj biti nekaj pomenila povedal kaj je narobe. To je tboja stvar in vendar mi ne laži! Nisem neumen otrok in čeprav morda tega ne veš ali nočeš vedeti imam čustva in vsekakor nisem neumna! "Če pa hočeš, da grem bom šla!" je pretreseno rekla in se obrnila da bi se odpravila. Na koncu se je še enkrat obrnila in pogledali proti njemu. Morda je bila malce preveč ostra. Vendar pa tega ni več mogla prenašati in vsa objokana je odhitela ven.

Ne, seveda ni mislil tega, vendar pa se tako in tako sploh ni šlo za to, v čigavi družbi se bo počutila bolje. Vsaj tako si je to predstavljal Spike. Le kako naj se zabava z njo, obdan z vsemi Scoobyi, ki ga bodo prav gotovo zaradi tega cel večer grdo gledali? Sploh pa se že zaradi Buffy ne bi mogel skoncentrirati. Njene obtožbe so ga res zabolele, vendar pa tega ni imel namena pokazati. Niti se ni imel namena braniti pred njo, se opravičiti ali poskušal karkoli spremeniti. Pa ne da bi mu bilo vseeno, le tako brezsmiselno se mu je zdelo. Tako in tako ni prosil za to, da bi mu kdorkoli skušal pomagati. Skozi to bolečino, ki ga je žgala v prsih, je moral iti sam. A vendar se je ustrašil, ko je Dawn tako odločeno naznanila svoj odhod. ''Dawn!'' je zaklical za njo, a je bilo že prepozno. Vrata je namreč zaloputnila s tako silo, da je povsem preglasila njegov glas. ''Prekleto,'' je še enkrat zaklel. Zakaj mu je šlo zadnje čase vse narobe? Zakaj? Svoj vedno bolj jezen pogled je zapičil v steklenico, katere se je močno oklepal, in si zaželel te opojne tekočine... Toda namesto tega jo je privzdignil in z vso silo zalučal v steno na drugi strani in prevrnil še nekaj drugih praznih steklenic, ki so bile razmetane po omari, ter se pri tem prav lepo porezal. Za nekaj trenutkov je tako obstal, sredi vsega nereda, in se zazrl v svoje porezane dlani, preko katerih je je začela mezeti kri in iz občutka jeze prešel v čudno stanje, kjer se mu je smeh mešal z jokom. Tako se je opotekel dalje preko razbite steklovine na drugo stran prostora in se mrmrajoč si neko pesem zavalil na pokrov sarkofaga. Ulegel se je na hrbet in prekrižal roke na prsih, nato pa zaprl oči in potiho še naprej nadaljeval z mrmranjem, ki je kot edino napolnilo tišino temačne grobnice...

Ob tem, ko se je Dawn vsa objokana pojavila doma, je Buffy skoraj znorela. Dejstvo, da je najprej sploh ni mogla pripraviti k temu, da bi se pomirila, jo je skorajda spravilo ob pamet in po tem, ko se je k pomirjanju njene sestre spravila tudi Willow, pa še vedno ni zaleglo, je pomislila, da se ji je an poti iz šole zgodilo kaj res slabega. Saj je vedela, da bo prišlo do tega; samo zato, ker je bila Dawn del njenega življenja. Šele, ko se je doma oglasil Xander s pico, se je njena sestra za silo pomirila in ji povedala, kaj se ji je zgodilo na poti domov; ob misli na svetlolasega vampirja, ki je njeno sestro vrgel popolnoma iz tira, se je tako razjezila, da je ni mogel nihče zadržati doma. Ne, to bo uredila še danes in prekleto žal mu bo, da je sploh pomislil tako govoriti z njeno sestro. O, ne, očitno je bil še preveč prepričan vase in tega mu ni imela namena dovoliti. Bil je čas, da mu pokaže, da se ne more kar tako obnašati do Summersovih deklet. Ob tem, ko je skorajda tekla proti pokopališču - vedela je namreč, kje ga bo našla - je samo besno razmišljala o tem, kaj vse mu bo vrgla v obraz. O tem, kako zelo nehvaležen je in o tem, da z njeno sestro ravna kot z nepomembnim majhnim otrokom, o tem, kako mu je lahko še prekleto žal, da jo je kdarkoli srečal. Na poti se je sicer njena jeza ohladila do te mere, da ni več iskala najbolj nasilnih načinov, s katerimi bi mu lahko pokazala, da se igranje s čustvi njene sestre ne splača in ko se je v hitrem tempu približevala grobnici, je zgolj zbirala besede, ki bi jasno pokazale, kako zelo besna je nanj. Kot vedno, so se tudi tokrat vrata njegove grobnice odprla z močnim treskom, česar pa je bil kriv najbrž tudi Buffyjin nasilen udarec v vrata, s katerim je lahko dokazala, da ni najboljše volje. Sploh se ni ubadala z neredom, razbitimi steklenicami in s tem, da Spika sprva sploh ni opazila, ker ni - kot tipično - gledal televizije in se zastrupljal z alkoholom. Enostavno napadla je v trenutku, ko je vstopila: "Prekleto ti bo še žal, da si se sploh kdarkoli prikazal v najinem življenju, Spike!" je grozeče zaklicala takoj ob prihodu in pogled zapičila v ležečo postavo na pokrovu grobnice. "Briga me, kaj je narobe s teboj, a če samo še enkrat pomisliš na to, da moji sestri rečeš nekaj, zaradi česar se bo doma prikazala objokana in strta, ti bom pokazala, kako je, ko obstajaš samo še v obliki pepela!" Očitno je bilo, da mu ni imela namena - vsaj pretirano - škodovati, a bes v njej je še vedno kraljeval in jo vzpodbujal h kričanju. "Kaj ti ni jasno, prekleto?! Dawn te obožuje! Obožuje te, Spike! Kako lahko sploh pomisliš na to, da jo tako grobo odsloviš, da dekle še uro po vajinem pogovoru doma ne more priti k sebi!?" Napotila se je preko prostora, ki je bil po tleh posut s steklovino, a ta je sploh ni motila. Niti toliko razuma ni bilo tisti trenutek v njej, da bi razmislila o tem, kako se je steklo znašlo tam in kako je mogoče, da je ta močen in pogumen vampir izgubljeno ležal na pokrovu groba in neslišno premikal ustnice; očitno ni bil niti toliko živ, da bi jo pogledal, ko je vstopila in to jo je samo še toliko bolj razbesnelo. Strl je njeno sestro in očitno mu bolj vseeno ne bi moglo biti! "Vstani," je jezno ukazala in jasno je bilo, da ga bo, če tega ne naredi takoj, sama zvlekla iz njegovega počivališča in mu zraven tega zadala kakšno veliko bolečino. "Takoj," je dodala in s tem dokazala, da misli resno. O, ne, z njo se ne bo takole zabaval. Dawn je bila krhka deklica, on pa.. Bilo mu je vseeno, čeprav se je vedno zdelo, da jo ima noro rad. Navadna kamuflaža in ona ji je nasedla. Kako je mogla biti tako butasta?!

Spike je s tem, ko si je znova in znova pomrmraval neko melodijo, zapadel v nekakšen trans, ki bi bil po globini še najbolje podoben popolni komi. Bilo je kot nekakšna mantra, s katero si je skušal očistiti misli in vsaj za hip pozabiti na bolečino, ki je zadnje dni postajala vedno bolj neznosna. In prav lepo mu je bilo - tako nekoristno ležati, zreti v strop in se enostavno požvižgati na vse. Kdorkoli bi ga v tistem trenutku videl, bi prav gotovo pomislil, da se mu je zmešalo. Saj morda pa res ni bil daleč od tega... Čeprav bi bilo za pričakovati, da bi trušč, ki ga je zagnala Buffy ob vstopu, prebudil vse mrtve v radiju nekaj sto metrov, se Spike ni ob tem niti zganil. Kljub temu da je bilo več kot očitno, kako besna je, se je na Spikovih ustnicah pojavil čuden nasmešek, kot da bi tako sceno že ves čas pričakoval. In namesto, da bi mu vse skupaj obudilo močne občutke krivde, je izgledalo, kot da se ga vse skupaj ni niti malo dotaknilo. ''Šššš, pusti me spati...'' je zamrmral tja v prazno in povsem mirno mižal dalje ter nadaljeval s pomrmravanjem. Njenega približevanja, ki je bilo zaradi razbite steklovine, ki se je drobila pod njenimi stopali, precej glasno, se je sicer zavedal, ampak temu ni posvečal pretirane pozornosti. ''Ja... kako lahko sploh pomisliš na to, Buffy?'' je spet zamrmral, navidez povsem v prazno, a je vseeno imelo smisel. Mar se ni prav tako počutil tudi on? Ko je tako oboževal Buffy, pa ga je venomer odslovila od sebe? Nenadoma je Spika ta misel spravila v čuden smeh norca, ki se trudi s tem prikriti dejansko samopomilovanje. V takem krču se mu niti slučajno ni zazdelo, da bi ubogal Buffyino naravnost grozečo zahtevo, da bi vstal. Navsezadnje se se mu je vse skupaj dozdevalo kot nekakšna slaba nočna mora, nekaj kar se v resnici sploh ne dogaja - nekaj, kar ga samo preganja in bi, ko bi odprl oči, v trenutku zbledelo. ''Pusti me spati, Buffy... Pusti me-''

Preden jo je dosegel njegov odziv, je bila enostavno jezna, ker je njeno lastno sestro do solz pripravil nekdo, ki mu je vedno zaupala. Spike, heroj, ki je vedno poskrbel, da se njeni sestri ni nič zgodilo. Prekleto, ko mu je rekla, da se zanaša nanj, da jo bo varoval, ji je obljubil, da bo zanjo skrbel do konca sveta! In zdaj! Zdaj je ležal tam z tistim brezizraznim izrazom na obrazu, prepričan, da se bo slej ali prej obrnila in odkorakala, kot da se nič ne dogaja. Kot da je vse skupaj neka šala, ki jo je prišla izpeljati semle. Seveda, drugače se na ta večer, ko je bilo na programu kar nekaj dobrih filmov in ko se je doma zbrala vsa druščina, res ne bi mogla zabavati. "Če se ta trenutek ne pobereš, te bom še dolgo pustila spati," je grozeče zasikala, a očitno je bilo, da mu ni kaj dosti seglo do srca; bilo mu je vseeno. Vseeno mu je bilo, da je prizadel njeno sestro, vseeno mu je bilo, da je stala tu in kričala nanj in znotraj je čutila, kako se lomi. Kako je mogel kaj takega? Moral bi vstati, se nagniti čisto k njej in zakričati nanjo, da mu je vseeno - da bi lahko vedela, da mu ni. Tako pa mu je bilo to, da je tiho, bolj pomembno od vsega drugega; hotel je spati. Spati, med tem ko je ona norela od jeze in se tukaj izživljala nad njim; nad njim, ki mu je bilo popolnoma vseeno. Vse skupaj je bil zanj lanski sneg - pozabljen? Ne, tega mu ni imela namena dovoliti. Če ne bo šlo zlepa.. "Oprosti, srček," je grobo dejala, stopila k njemu in mu privoščila močno klofuto, ki je nekaj časa domevala v njenih ušesih. Del nje namreč nikakor ni želel tega narediti Spiku, toda večji del nje je bil tako besen, da bi ga lahko premetavala po grobnici, dokler ga ne bi enostavno pripravila do tega, da bi mu bilo spet mar. Samo to je hotela, hotela ga je videti besnega samega nase, ker je naredil kaj takega. Ni hotela videti zaspanega pijanca, ki se je zbudil ravno toliko, da ji je rekel: Pusti me spati, Buffy. Ne, ni se imela namena igrati takšnih igric. Če se je hotel izmikati, ga bo napadla močneje. Z vso jezo, ki jo je premogla, je zato dvognila pokrov groba in zdelo se ji je, da ji je vsa vnema dala nov zagon; Spika pa je enostavno vrglo na tla. Besno je odvrgla pokrov, da je treščil ob krsto in se jezno napotila proti Spiku. "Ne vem, če je toliko preveč, da si želim od tebe vsaj to, da bi ti bilo mar!" je jezno zakričala, počasi pa so se v njenih očeh pričele lesketati tudi solze. Ta občutek je poznala, že večkrat jo je dosegel in kljub temu je upala, da se mu bo nekako izognila. Enako se je počutila, ko je Angel izgubil dušo, ko je ugotovila, da je Faith zlobna, ko je odšel Giles in ko se je Willow spremenila v temno različico same sebe. Razočaranje, ki je peklo v prsih, ki je hotelo srce razklati na majhne koščke. Kot bi ji nekdo pridoščil zares močan udarec v prsi, zaradi katerega bi le stežka dosegala dovod kisika. Bolečina. "Obljubil si mi!" je še naprej brezglavo nadaljevala s kričanjem na Spika. "Obljubil si mi, da jo boš varoval! Till the end of the world.. Se spomniš? Ali pa ti je za vse to enostavno vseeno?! Spike, samo majhna deklica je. Moja sestra!" Nemočno je ob vsakem stavku začela odkimavati, ker se je borila s solzami. Kot da bi solzam sporočala: ne, zdaj me ne smete napasti. "Spravil si se na napačno Summersovo!" je odločneje nadaljevala. "Spravi se name, prav, ne bo bolelo niti pol toliko. Ampak ko se kaj zgodi moji sestri.. Življenje sem dala za to, da bi lahko ona živela, tebi pa je vseeno! Ti spiš!" Čutila je, kako jo počasi zapušča glas; dejansko je postajala vedno bolj hripava, a solzam ni imela namena dovoliti na plano, o ne. Morala pa je to spraviti iz sebe, peklo je in bolelo in spet je bil on tam. Spet je lahko nosil krivdo, da se je ona počutila bolje.

Močna klofuta ga je utišala, preden bi lahko nadaljeval s svojim mrmranjem, in ga - ne glede na to v kako bednem stanju je bil - precej zabolela. Navkljub temu pa se njegovo telo ni zganilo; le obraz je obrnil na stran ter nekje pri sebi pričakoval udarec tudi z druge strani. Tako in tako bi si jih zaslužil - še enega, dva, na desetine, pa tja v neskončnost. Želel si je te fizične bolečine, s katero bi lahko odmislil tisto, kar mu je razjedalo prsi. Hotel je spati; ali pa trpeti. Ni hotel več tega sveta, v katerem ni bilo tistega pravega prostora zanj. Bil je tako prepričan v zanesljivost svoje miselne odtujenosti, da mu je bilo po eni strani resnično popolnoma vseeno. Četudi je krivda ostajala. In potem ga je nenadoma dvignilo, da je imel sprva občutek, kot da je le poletel; šele bolečina, ki je temu sledila ob pristanku pa ga je zdramila vsaj toliko, da se je zavedel kaj se dogaja. V njegove oči se je vrnil lesk, toda še vedno ni bil povsem pri sebi. Krivda se je vrnila. Medtem ko se je Buffy še naprej drla nanj in je tem njenim obtožbam komajda sledil, se je nekako uspel usesti na tla ter se s hrbtom nasloniti na steno za seboj. Svoj pogled je počasi in trudoma ponesel k njenemu, s katerim je še kar besno strmela vanj, in si po neki čudni logiki zaželel, da bi ga znova udarila. Naj mu že enkrat pokaže, kako malo je njej mar zanj! Naj mu pokaže, da ga ne ljubi; da ga sovraži - ne pa nekaj vmes! Naj mu da razlog, da jo bo lahko tudi on sovražil in bo lahko mirno spal... Toda sam ni zmogel prvega udarca. Ni je zmogel izzvati; le čakal je lahko. Spet. Sploh pa je ne bi mogel nikoli raniti - jo je že prevečkrat. Pa tudi Dawn... ''Kaj sem storil,'' je nenadoma presenečeno zamrmral, kot da bi se šele v tistem trenutku zavedel, zakaj se pravzaprav gre - zakaj je Buffy tu, za kaj ga obtožuje. In njegove roke so bile vse krvave-''Kaj sem storil...?'' se je še enkrat ponovil in pogled s svojih krvavih rok spet dvignil nekam proti Buffyinemu zamegljenemu obrazu. Imel je občutek, kot da je resnično storil nekaj groznega, sploh zaradi krvi s katero so bile prekrite njegove dlani; ne pa da je bil problem dejansko samo v tem, da je bila Dawn pač samo tako užaljena, ker nikakor ni hotel z njo v cirkus.
Potem pa nenadoma - kot da bi se mu um v trenutku zbistril. ''Kako naj spim, če se pa že ves čas dereš name, prekleto!?'' je usekal tako iznenada, da je še sam sebe prestrašil. Očitno se je le uspel vrniti s transa in situacija, v kateri se je 'prebudil' mu nikakor ni bila všeč. ''Buffy?'' je butasto vprašal, kot da bi šele sedaj opazil, da je tam poleg njega. ''Je z Dawn vse v redu?'' Res ni imel pojma, kaj se dogaja.

S pogledom je sledila njegovemu, ki je obstal na njegovih rokah, prepletenih s številnimi zarezami, oblitih s krvavo rdečo tekočino. Krvjo.. "Spike.." je naenkrat izgubila glas in iz nje je prišlo samo neke vrste nežno momljanje. Počasi je počepnila k njemu in v trenutku je vso jezo zamenjalo neko drugo čustvo; mešalo se je s pomilovanjem, strahom zanj in občutkom krivde. Zares je sem navalila kot kakšen bedak; doma ji je Dawn omenila, da je bila pri Spiku, pa je, ne ozirajoč se na vse, kar bi sestra lahko imela še za povedati, odrohnela k Spiku, prepričana, da je naredil nekaj, kar je njeno sestro popolnoma uničilo. Sploh je ni vprašala, kaj je to bilo! In zdaj je sedel tam, zmedeno ponavljal ene in iste fraze in spominjal jo je na Spika, ki ga je leto nazaj, nek večer našla v kleti srednje šole. Spomnila se je njegovega nenavadnega izraza in tega, kako je govoril nepovezane stavke.. In kar nankrat se ji je zdelo, da spet stoji tam. Kot da se je njemu spet mešalo, ona pa spet nima pojma, kaj za vraga naj naredi - naj ga pusti tukaj, da zgnije ali naj mu pomaga zbežati iz njegovega psihično sesutega stanja. Prva ideja, ki se ji je porodila ob tem, ko je videla njegove krvave roke, je bila ta, da je nekoga poškodoval. Navsezadnje ne bi bilo prvič, sploh pa ni vedela, kako je bilo pravzaprav mogoče, da se je vrnil med žive, kaj šele v Sunnydale in vsa zadeva je rahlo smrdela. Potem pa je komaj začela čutiti prostor okrog sebe. Razbite steklenice.. Zareze v rokah.. V njenih očeh so se spet zalesketale solze, solze pomilovanja nad bitjem, ki se je odsotno naslanjalo na steno grobnice. "Spike, kaj si naredil..?" je vprašala z nežnim tonom, s kakršnim so ponavadi matere budile otroke iz tesnih spancev. Ničesar ni naredil nikomur, sam je naredil razdejanje in se med tem porezal, toda zakaj..? Je morda Dawn naletela na takega in se tako močno prestrašila, da doma kar ni mogla k sebi? Ali je bilo še kaj hujšega? Saj po eni strani raje sploh ne bi vedela.. Z roko je segla po Spikovih in prijela za hrbtno stran ene izmed njegovih dlani. Zareze so morale boleti in zazdelo se ji je, da je ponekod še ujela kak košček stekla, zagozden med razklano meso. Potem pa je kar naenkrat tako zakričal, da s je zdrznila in ga prestrašeno pogledala; in v trenutku je spet postal skorajda neprišteven. Ko jo je poklical po imenu, je osuplo strmela vanj. Kaj se je zgodilo od takrat, ko sta se nazadnje srečala? Ali se je dogajalo kaj popolnoma norega? Ali ga je kaj obsedlo in če je bilo to res, kako je bilo to sploh mogoče? Strah jo je postalo, da se je morda zares pripetilo nekaj takega, zaradi česar je izgubil precejšen del koleščkov v glavi. "Ne skrbi za njo," je hitro odvrnila, da ne bi nase spet priklicala navala besa. Pravzaprav pa je bila v veliko večjih skrbeh zanj; za Dawnie sta skrbela Xander in Willow in bila je v dobrih rokah, Spike pa.. Še njegove lastne roke so bile vse prej kot dobre. "Kaj se je zgodilo tukaj, Spike?" je spregovorila s tihim, mirnim glasom, v grlu pa jo je zbadalo. Zaradi vsega kričan ja poprej ji je enostavno zmanjkalo glasu in visokih tonov ali povdarkov sploh ni več dosegla. "Kaj si naredil?" je nadaljevala z istim tonom; iz njega je morala potegniti informacije. Če se je tukaj zgodilo kaj res slabega, potem ne bo ostalo samo tukaj, ampak bo prej ali slej prevzelo ves Sunnydale. In če je to naredil sam.. Kako je bilo sploh mogoče da se je pripravil do nečesa tako bedastega?!

Počutil se je, kot da bi se ravnokar prebudil iz nekakšnih sanj, pri čemer bi težko trdil, ali je šlo za dobre ali slabe. Kar nekaj trenutkov je potreboval, da se je zavedel celotne realnosti - vključno s tisto preden je popolnoma znorel - a še vedno ni bil povsem pri sebi. Nenadoma je začutil pekočo bolečino v dlaneh ter jo dojel kot posledico tega, da mu je Buffy pestovala roke, in jih zato refleksno umaknil nazaj k sebi. ''Nisem hotel, da se tako konča. Nisem je hotel prizadeti,'' je odvrnil na tisto, ko ga je Buffy skušala pomiriti s tem, da je z Dawn vse v redu. Le kako naj bi bilo, če pa se je tako obnašal do nje? Kot da mu res ne bi nič pomenila... Toda navsezadnje je res ni hotel obremenjevati s svojimi srčnimi bolečinami. Nobenega ni hotel - skozi to je moral sam. Stresel je z glavo in parkrat zamežikal, da bi si zbistril vid, nato pa s svojim pogledom spet odtaval nekam navzdol predse in se obenem pričel truditi, da bi svoje tresoče telo spravil pokonci. Navsezadnje res ni hotel, da bi ga kdorkoli videl v takšnem stanju. Ne Dawn, sploh pa ne Buffy. A za oboje je bilo sedaj že nekoliko prepozno - sedaj je vedela, da je navaden slabič, ki se ne more sprijazniti s tem, da ne more dobiti dekleta, ki ga ljubi. Ob teh mislih je tesno stisnil pesti, da so se tisti drobci stekla, ki so mu še ostali v dlaneh, zarili še globlje in mu prizadejali nov val bolečine, s katero pa se je nazadnje le uspel spraviti na noge. Še vedno pa se je izogibal Buffyinemu pogledu, saj ga je nenadoma postalo sram. Le kako se je uspel tako ponižati? Le kam je šel njegov ponos? ''Jaz...'' je začel, kajti čutil je, da Buffy ponovno postaja nestrpna, nikakor pa ni hotel, da pride do kakšnih napačnih zaključkov. Četudi je to pomenilo, da ji mora povedati resnico. Mora ji povedati, da se mu to dogaja zaradi nje... Toda kako? Le kako naj bi ji priznal nekaj tako bednega? To ni bil njegov način... Saj ni bil Angel, zaboga! Ta patetični mehkosrčnež, ki mu je ponovno speljal tisto, kar mu je pripadalo. Prekleto, saj je bil toliko boljši od njega! Bil je junak! Toda kaj je dobil v zameno za to? Popolnoma ničesar...
''Bil sem jezen... Nase,'' je nato povsem suho odgovoril, a vendar je tokrat zvenel veliko pristneje kot prej. Nekako se je prisilil, da je svoj pogled pomaknil k Buffy, ter šele tedaj nekako resnično dojel, kako zelo je pretiraval s svojim samouničevalnim izpadom - in kako ni z njim ničesar dosegel. Razen tega da ga je Buffy sedaj gledala kot da je najbolj obupano in pomilovanja vredno bitje pod soncem. No, ne ravno pod soncem... ''Ampak sedaj sem v redu,'' je zatem hitro dodal ter svoj pogled spet sklonil k svojim dlanem, ki so ga vedno bolj pekle; ta bolečina pa nikakor ni bila več tako prijetna kot prej. Le kako je bil lahko tako prekleto neumen? Mar se ni v svojem življenju soočil že z vsem? Mar se ni že v agoniji bojeval za svojo dušo, mar se ni nedolgo tega celo žrtvoval za človeštvo? Sedaj pa to - samopomilovanje - samo zaradi tega, ker se nikakor ni mogel sprijaznosti, da mu Buffy nikoli ne bo vračala takih čustev, kot si je sam želel. In navkljub temu da si je zaprisegel, da jo bo čakal, da se bo bojeval zanjo... Le kako se je potemtakem lahko spustil v tako patetiko? ''Kakšen idiot...'' je zamrmral sam sebi, stisnil ustnice v ponovni jezi in bil ponovno na robu tega, da zopet stisne že tako razbolele pesti in se tako kaznuje za lastno šibkost...

"Vem," je mirno pokimala in nekje globoko v sebi je to vedela, čeprav je bila še vedno precej razkajena zaradi dejstva, da je Spike kar takole spravil njeno sestro v nor, neobvladljiv jok. Toda imel jo je rad. Počutila se je naravnost bedasto, ker ga je takole napadla, saj je v njem lahko začutila žalost ob zavedanju, da je Dawn zaradi njega žalostna in to je bilo pravzaprav vse, kar je potrebovala. Očitno je bilo, da mu je bilo žal in če bi razmišljala, kar je nažalost pogosto zanemarila, bi lahko njegovo obžalovanje opazila v trenutku, ko je vstopila v prostor. Pa vendar je bila očitno tako razkačena, da ni bila sposobna trezno razmišljati, kar se ji ni dogajalo ravno pogosto. No, netrezno razmišljanje že, toda take jeze ni pogosto občutila. Zdaj pa se je počutila naravnost idiotsko, ko pa je vendar napadla Spika ne samo brez, da bi vedela, kaj se je zgodilo, ampak tudi brez, da bi počakala, da ji pojasni situacijo. "Spike, nehaj," je dejala z pomirjujočim tonom, ko je opazila, kako je stisnil pesti, iz katerih se je usulo še nekaj temne krvi. Boleče je bilo samo gledati; kljub temu pa mu je očitno prav ta bolečina dala dovolj zagona, da je vstal, in tudi sama se je vzravnala. Zdaj ga je morala gledati gor, kar se ji je zdelo precej nenavadno, saj se je tako počutila kot kakšna majhna deklica, ki jo je bilo potrebno pestovati, pa čeprav je bilo očitno, da je zdaj bil Spike tisti, ki mu je bilo potrebno pomagati. Iz jeze nase si razdejal celotno grobnico? je pomislila, rekla pa ni ničesar, le rahlo je povzdignila obrvi, nato pa, čeprav morda še sama od sebe tega ne bi pričakovala, razumno pokimala. Čeprav na njegovem početju ni bilo niti kančka razumnosti, vsaj ona ga ni našla. Očitno pa je moral nekako izpustiti iz sebe ves bes in to je razumela. Tudi sama je to storila v trenutku, ko je vstopila v njegovo grobnico in zdaj ji je bilo žal. Tudi sama je stiskala pesti, česar se je zavedla šele v tistem trenutku; toda sama ni imela v dlaneh zapičenega stekla.. Zanemarila je njegove zadnje besede, saj več kot očitno niso bile namenjene njej, vseeno pa je rahlo odkimala in se razgledala po prostoru. "Imaš kje kakšne obveze, Spike?" je hitro vprašala, saj jo je dobesedno bolelo gledati njegove uničene roke, hkrati pa skorajda ni mogla obvladovati svojega pogleda. Morda ji je nekaj v njenih mislih govorilo:saj veš, da si vsega skupaj kriva ti.. Morala je vsaj nekaj spremeniti. Vsaj nekako pomagati, ko pa je več kot očitno kar brez tehtnega razloga napadla nekoga, ki je.. ki je bil vedno tam, vedno pomagal.. Ki mu je bilo vedno mar. "In z nečim si moraš vsaj izprati roke, ker.." je zamrmrala in spet spustila pogled k njegovim uničenim dlanem, nato pa ga sunkovito umaknila in ga pogledala naravnost v oči, preden je njen pogled spet pobegnil po prostoru. Kolikor se je spomnila.. Mirno je odkorakala po steklovini in se med tem ozirala po grobnici, da bi videla, če je kje karkoli, s čimer bi lahko uredila razdejanje, ki si ga je prizadejal. "Imaš kaj spodaj?" je pričakujoče vprašala, ko je postalo več kot očitno, da tukaj ne bo našla ničesar.

''V omari... nasproti postelje,'' je skozi stisnjene zobe končno le uspel odgovoriti na njeno vprašanje, medtem ko si je še sam začel nekoliko podrobneje ogledovati škodo na njegovih dlaneh. Le kaj mu je bilo tega treba? Zakaj se ni v svojem besu mogel spraviti na koga drugega – tako kot Buffy malo prej? To se mora končati, se je v mislih zatrdno odločil in medtem ko je Buffy iskala pripomočke, s katerimi bi mu pomagala oskrbeti dlani, previdno stopil mimo prevrnjenega pokrova grobnice ter dalje na sredino prostora, kjer je bila povsod po tleh razbita steklovina. Pa tak heroj, je prezirljivo pomislil in se pričel ozirati za kakšno celo steklenico, ki je uspela obstati izven dosega njegovih rok, in v kateri je bilo po možnosti še nekaj kapelj tekočine, s katero bi si lahko razkužil rane. Naredil je še nekaj korakov in se nato spomnil, da jih ima nekaj še shranjenih v skrinji poleg televizorja, katere pa sedaj tako in tako ni bil sposoben odpreti. Zavzdihnil je in se naposled le odmajal v smeri proti fotelju ter se počasi sesedel nanj. Bil je povsem izmučen, tako psihično kot tudi fizično, saj je zadnjih nekaj dni preživljal v nekakšnem životarjenju, brez spanca in dobrega apetita. To se definitivno mora končati, je še enkrat potrdil svojo sedaj povsem razumno odločitev, ter svoj pogled spustil nekam predse, medtem ko so mu roke mrtvo počivale na kolenih, in čakal na Buffyino vrnitev.

Nasproti postelje.. Pokimala je in se počasi odpravila proti majhni luknji v tleh, skozi katero si lahko po leseni lestvi prišel dol. Še poslednjič je ošinila Spika, ki se je očitno spet poglabljal v stopnjo otopelosti, nato pa se odpravila navzdol. Zadnjo stopničko na lestvi je kar preskočila in pristala na trdnih tleh v precejšnji temi, a kljub vsemu je imela že od prej dovolj izostren vid, da je lahko jasno razločila oblike. Odpravila se je proti omari, ki je stala nasproti postelje, nekoliko pomečkane, a kljub temu postlane. Odprla je vratca, ki so rahlo zacvilila in v trenutku opazila kup neurejenih povojev, ki so ležali na eni izmed polic. Prijela je za konec enega izmed njih, zaradi česar je iz omare padlo še nekaj drugih; pobrala jih je, položila nazaj in najdaljša dva obdržala v rokah. Otopelost. Vstop v ta spodnji del grobnice ji je priklical nazaj najrazličnejše spomine. Med tem, ko je počasi sedla na rob postelje s pogledom, uprtim nekam predse, je počasi pričela enega za drugim ovoja ovijati okrog lastne dlani, da sta bila na koncu zvita v nekakšen klobčič, s katerim je bilo veliko lažje oskrbovati rane. Kljub temu, da je bilo njeno delo tukaj že končano, je enostavno obsedela tam z občutkom krivde in pekočimi solzami v očeh. Vse je bilo drugače samo v nekaj sekundah in kljub temu, da se ji je včasih zdelo, da bo Spike vedno tisti, tam zraven, tisti, na katerega se bo lahko zanašala, se ji je vedno bolj zdelo tudi, da tega ni vredna in da se bo odločil popolnoma pravilno, če bo enostavno nehal zapravljati čas z njimi. Zamežikala je nekam v praznino in se počasi postavila nazaj na noge, nato pa se z zvitima povojema v rokah odpravila nazaj gor; Spika je našla tam, kjer ga je pustila. Sedel je na svojem kavču in odsotno zrl predse - zazdelo se ji je, da je na enak način prej predse zrla sama. "Imam povoja," je naznanila in na obraz priklicala nežen nasmešek. Približala se je Spiku in ponovno premerila njegove dlani, ki niso več močno krvavele, še vedno pa so bile izpraskane in uničene; pogled nanje je bil uničujoč. Šibko se mu je ponovno nasmehnila in spet počepnila k njemu; povoje je položila na tla, z roko pa prijela eno od njegovih dlani in jo spet premerila. Leketajoče steklo in preblisk iz preteklosti; ko se je vrnila iz groba je prav tako, kot ona sedaj, Spike pomagal njej. Vsaj dokler se niso vrnili njeni prijatelji in v trenutku, ko se je to zgodilo, je odšel. "Em.." je zaprla oči in se skušala otresti spominov, ki so se lepili nanjo, nato pa tiho vprašala: "Si našel kaj, s čimer ti lahko razkuživa rane?" Ni se spomnila, da bi imel karkoli takega tukaj, če je seveda odštela ves alkohol, ki pa ga je očitno razmetal po stenah in tleh svoje grobnice. Ni si mogla pomagati; naj se je še tako trudila dokazati, da ni naredila ničesar narobe, se ji je vedno bolj zdelo, da je kriva za vse. Za vse.. Kakšna trapa je bila, spet je razmišljala o tem. Morala bi enostavno pregnati takšne misli in.. In kaj? In mu pomagati. In nehati biti tako sebična, nehati vse svoje skrbi in vso svojo jezo razmetavati po njem, samo zato, ker je vedela, da jo bo prenašal.

Sekunde so se mu zdele kot minute in minute kot cela večnost. V tišini, ki je zajela njegovo grobnico, potem ko se je Buffy že kar lep čas zadrževala v kleti, se je v njemu za trenutek pojavil kanček neprijetnega občutka, kot da je pravzaprav še vedno sam. Kot da ne bo nikoli prišla ponj... Toda tik preden bi se mu ta občutek uspel razlesti po celotni zavesti, so ga iz zamaknjenosti predramili koraki, ki so postajali vedno glasnejši in nazadnje s seboj prinesli podobo Buffy, ki se mu je s povoji v rokah začela približevati. Ujel je njen nasmešek ter ji ga šibko uspel vrniti. Bilo je neverjetno, kako mu je ena taka mala pozornost vrnila toplino v prsi in mir, ki ga zadnje dni nikakor ni mogel doseči. Po drugi strani pa se je še vedno zavedal, da je vse skupaj le plod njegove šibkosti. Nikoli ne bi bil deležen take skrbi, takega pogleda in nasmeha, če ga ne bi imela pred seboj v takem stanju – če ga ne bi pomilovala. Njen dotik ga je ob teh mislih zabolel, vendar pa svoje tako psihične kot tudi fizične bolečine ni pokazal – samo pustil ji je, da je vzela njegove dlani v svoje roke ter se ji ob tem zazrl v oči. Tudi njega je zadel preblisk iz preteklosti. Smešno, kako se stvari lahko obrnejo, je pomislil. Navidez tako podobna situacija, a vendarle različna. ''V skrinji poleg televizorja je še nekaj alkohola. Drugega nimam,'' je odvrnil in končno malce zmedeno odmaknil svoj pogled z njenih oči. Oči, ki so ga vedno znale uročiti. Medtem ko je sama šla po steklenico, je sam svojo pozornost zopet namenil svojim krvavim dlanem, v katerih so se v soju bližnje sveče porogljivo lesketali drobci stekla. Spike se je skremžil, ko je samo pomislil na bolečino, ki jo bo prineslo razkuževanje in odstranjevanje stekla, a vendar ni bilo dvoma, da je ne bi mogel prenesti. Vse skupaj bo še vedno sodilo med nežnejše geste, ki jih Buffy premore v odnosu do njega. ''Smešno je,'' je nenadoma spregovoril, nazaj v njegovem tipično posmehljivem tonu. ''Kadarkoli si dovolj pogumna za to, da se mi približaš, je bodisi tedaj, ko se ti smilim, bodisi takrat, ko mi imaš namen prizadejati fizično bolečino,'' je nadaljeval, tokrat resneje, brez posebno izzivalnega tona. ''Sedaj imaš celo dvojni razlog,'' je še tiho zamrmral, bolj sebi kot njej, ter pri tem svoj pogled zopet dvignil k njenim očem in vedel, da ima prav. V kakršni koli drugačni situaciji je vedno ohranjala tisto distanco, zaradi katere se ji sam nikakor ni mogel približati. Razen takrat, ko je bila sama v takem stanju, ko je bila sama s svojo bedo in ko ni imela nikogar drugega več, s komer bi jo delila. ''Zdaj mi je jasno, zakaj Angelu vedno uspe,'' je nenadoma zamrmral, presenečen nad samim seboj in ugotovitvijo, ki se mu je v tistem trenutku zazdela tako zelo očitna.

"To bo bolelo.." je zamrmrala in se nekoliko namrščila, a kljub temu vstala in se odpravila proti skrinji. Odprla jo je in zraven najrazličnejšega nametanega orožja našla tudi neoznačeno steklenico z rahlo obarvano tekočino. Potegnila jo je iz skrinje in le-to zaprla, nato pa se vrnila k Spiku, ki je med tem doumel, da se vedno znova vrača samo iz lastnega koristoljublja. Morda je nekako upala, da tega ne bo tako zlahka doumel, a jasno je bilo - še preveč jasno in najbrž je to vedel že od nekdaj. Njena lica so pordela, pogled pa je usmerila nekam v tla. Počutila se je nelagodno, a hkrati je bila prepričana, da se pod njegovim zaničujočim tonom skriva podobno čustvo. Kljub temu, da se ji je včasih zdelo, kot da ga ne pozna, je bilo jasno, da ga pozna še predobro. Vedela je, kako je čutil. Počepnila je k njemu, tako kot prej, a pogleda mu ni upala nakloniti; zazdelo se ji je, da si ga ne zasluži gledati. Spet je bila pod njim in če bi se zdaj odločil, da ji v svojem spoznanju nakloni ugriz, s katerim je pokončal že dve izganjalki, je dvomila, da bi se ga uspešno obranila. S tem, ko je iz steklenice odvrtela pokrov, je prostor napolnil močan vonj po alkoholu, sama pa je s pogledom, prikovanim na njegove dlani, nerazločno dejala: "Nisem.. In nočem.." Besed, ki bi opisala njeno bedno počutje, ni bila sposobna najti. Pokazati je hotela zgolj to, da ji ni vseeno in že to je bilo tako težko, da bi se raje prelomila na pol. Še preden bi lahko našla besede, morda take, s katerimi bi se mu nekako vendarle opravičila, se je prikazal nov udarec. Angel. Vedela je, da sta imela med seboj neporavnane račune in vedela je, da je Angel nekako vedno prevzel tisto, kar je bilo Spiku ljubo - in najbrž je Angel do Spika čutil odpor zaradi istih razlogov. Oba sta bila namreč prepričana, da si drugi ne zasluži tega, kar je imel in za trenutek je pomislila, da bi morda morala enostavno pustiti, da se pretepeta do smrti, pa bo končno mir, a seveda je to misel hitro opustila. Oba sta ji pomenila preveč, da bi jima to dovolila. "Kaj Angelu vedno uspe?" je končno vprašala, med tem pa njegove dlani ujela v svoje in enostavno prikovala pogled na stotine bolj ali manj globokih zarez, na katerih se je sušila njegova kri. Angelu vedno uspe.. Mogoče. Čeprav se je njej zdelo, da mu ne uspe vedno. Da ga je večkrat enostavno spravila iz poti, enkrat zaradi Rileyja in drugič preprosto zaradi Spika. Angelu je vedno uspelo? Prekleto ljubosumje med vampirji, ki ga ne bo nikdar razumela, vsaj ne zares. Lahko bi si enostavno dala mir in dovolila, da vsak živi svoje življenje, namesto tega da sta se oba fokusirala na isto. Čeprav je vedela, da bi na koncu ona ostala sama. Da ne bi bilo več tiste gotovosti, v katero se je zbujala dan za dnem. Bila bi pogubljena, pa ne samo ona. Oba, tako Spike in Angel sta vedno ogromno pomagala, ko je nastopil boj proti temnim silam. Ni si mogla predstavljati, kako bi izgledalo, če bi kar naenkrat izginila oba. Ampak to se ne bo zgodilo.. si je skušala prigovarjati, med tem pa se končno pripravila do tega, da je Spiku pogledala v oči.

Spike se je dobro zavedal nevarnosti, v katero se je začel spuščati z omembo Angela in lastno namero, da bo prišel tej stvari do dna, vendar pa ga to sedaj ni več skrbelo. Ni bilo smisla, da sta se še naprej pretvarjala – tako kot zadnjič v Bronzu. Ni je imel namena za kaj obtoževati – pa čeprav bi si po vsem tem, kar mu je že storila, kaj takega nekako zaslužila - hotel je le, da že enkrat pogleda resnici v oči. Resda jo je brezpogojno ljubil, vendar je še vedno imel svoje življenje. Življenje, ki je imelo daljšo zgodovino od tiste male preteklosti, ki jo je delil z njo.
''Vidva se potrebujeta, da pestujeta bedo drug drugega,'' je dejal, ponovno brez kakršnega koli posebnega tona, ki bi Buffy utegnil še bolj raniti. Besede so bile tako in tako že same po sebi dovolj. ''Mar ne vidiš? Edinokrat, ko potrebuješ mojo bližino, mojo nežnost, je tedaj, ko nimaš nikogar več, ki bi tvojo bedo bil pripravljen sprejeti z odprtimi rokami,'' je nadaljeval in s pogledom še vedno vztrajno motril Buffyin obraz, na katerem je vsak trenutek pričakoval buren odziv – bodisi jezo bodisi jok. ''Angel pa...'' Tu Spike ni več premogel nikakršnega razumevanja, temveč očiten posmeh in prezir, ki ga je čutil do tega vampirja. Vampirja, ki naj bi bil nekoč pred davnimi časi njegov najboljši prijatelj; vampirja, ki ga je sedaj sovražil kot že lep čas ne. ''Nikoli ne bo prerasel svojih grehov. Svoje duše ne more nositi sam,'' je dejal, se sam pri sebi še enkrat posmehnil in zmajal z glavo. On, Spike, se je za svojo dušo boril ter jo sedaj nosil s ponosom. Toda Angel... zanj je bila le prekletstvo. In navkljub vsej svoji patetiki še vedno dobi vse, kar si poželi... ''Jaz sem seveda dober za druge stvari. Absorbiranje jeze in podobno. Let's punch Spike – he is a taugh guy. Angelu, kadar seveda ni v svoji zlobnejši varianti, tega seveda ne moreš narediti, ker bi fant umrl od hudega,'' je še dodal, očitno nazaj v svojem norčavem slogu, ki je bil najboljši pokazatelj tega, da Spike med svojo norostjo ni utrpel kakšne hujše poškodbe razuma, in samo še čakal, kdaj se bo Buffy ponovno znesla nad in njegovo predrznostjo, ki pa je bila pravzaprav gola resnica.

Spet. Spet, spet in spet ji je zadajal udarce, ki so bili veliko bolj boleči kot tisti fizični. Tiste je vedno prenesla, vedno jih je znala tudi vrniti in na koncu je zmagala. Zdaj pa.. Steklenica v njenih rokah se je pričela tresti, kar je bila najbrž krivda njenih tresočih rok; le-to pa je bilo posledica jeze, obupa in zavedanja, da je bilo vse, kar je Spike rekel, res. Spet je pogledala stran in se ugriznila v ustnico, da je zadržala jok in jezo v sebi; navsezadnje je govoril resnico. Navsezadnje ga ni mogla napasti, ne spet. Tako ali tako je naredila že dovolj s tem, ko je prejle prišla sem in se - spet, spet, spet! - v lastni jezi znesla nad Spikom. Po vsem, kar je povedal, je enostavno dopustila, da ju je obkolila boleča tišina, ki je rezala v njene prsi in jo prav počasi ubijala. In bolelo je, močno je bolelo, ampak bilo je bolje, kot če ji je karkoli govoril. Vse, kar je rekel, jo je samo bolj strlo. Nato je odložila steklenico in s tem, ko je razmišljala v naprej samo glede tega, kar je imela namen narediti, utrgala košček povoja ter ga shranila v eno roko, z drugo pa prijela za steklenico in njeno vsebino počasi ulila na Spikove roke. Kako je moralo to boleti, si raje sploh ni predstavljala in čeprav je pričakovala, da ji bo morda to prineslo kakšno zadoščenje, morda občutek, da je naredila pravilno, češ kaj pa se tako obnašaš do mene!, ga ni dobila. Bilo je, kot da bi ji vsa izlita tekočina samo prinesla še več tiste grozljive, boleče praznine. Po tem, ko mu je dala nekaj minut časa, da se pomiri zaradi začetnega šoka bolečine, je ujela eno izmed njegoih dlani in s koščkom povoja nežno obrisala alkohol, pomešan s krvjo in koščki stekla iz njegove dlani; enako je storila z drugo roko, nato pa poprijela za ovoj in mu oskrbela obe roki. Čeprav je povoja zavezala precej trdno, je vse naredila s precejšnjo nežnostjo - najbrž zato, ker je naenkrat v njej nastala praznina, ki je ni znala nadomestiti z ničemer drugim. Enostavno povezala je njegove dlani, otopelo vstala in pospravila steklenico, vse s popolnim brezizrazjem na obrazu. Morda je bilo tako lažje. Počutila se je točno tako, kot se je pred leti, tik pred komo, v katero je padla, ko je Glory končno v svoje nalakirane kremplje dobila Dawn. Njene oči so bile kar naenkrat prazne in suhe. Jok? Ni ga več premogla. Ves čas se je skrivala pred resnico, niti doumela je ni, potem pa se tukaj pojavi Spike in.. kar naenkrat se sesuje podoba tega, da pravzaprav živi popolno življenje; vsaj kolikor ga lahko, glede na to, da je izganjalka. Ni mu več namenila pogleda, enostavno otopelo se je odpravila proti vratom grobnice, tik pred njimi pa obstala in se s pogledom, uprtim v tla, obrnila proti Spiku. Spet ga ni mogla pogledati, zgolj s tihim, izgubljenim glasom je dejala: "Naslednjič, ko se lotiš.. tega.. spoznavanja Buffy z realnostjo.." Ni vedela, kaj točno želi povedati, a nekako je hotela.. Ni hotela obvarovati sebe. Bolj jo je ranilo to, kar je rekel o.. "Pusti Angela pri miru."

Bolečino, ki mu jo je tokrat prizadejala s tem, da mu je morala razkužiti roke, je prav gotovo lažje prenašal samo zato, ker si jo je po eni strani zaslužil. Spet je tako razmišljal, kot vedno. On si je zaslužil bolečino, on se je preživljal ob njej, on je ob njej iz dneva v dan postajal močnejši. Bila je sicer neznosna in v oči so mu stopile solze, a vendarle je samo stisnil zobe in ni črhnil niti besedice. Tako kot vedno – trpel je, kot da bi ob tem užival, čeprav ni bilo niti najmanj prijetno. Toda bilo je nekaj, česar je bil vajen – bolečine vseh vrst. Tako kot ona je tudi sam sedaj molčal, najverjetneje tudi zaradi tega, ker ga je njena neodzivnost malce presenetila. Po vseh pravilih bi se morala sedaj spraviti nanj s pestmi ali pa vsaj z kričanjem; ne glede na to, v kakšnem pomilovanja vrednem stanju je bil. A vendarle ni. Molče je dokončala svoje delo, mu pozorno in nežno odstranila kosce stekla iz dlani ter mu jih nazadnje še lepo povila. In tu je bilo konec nežnosti, ki si jo je Spike kdajkoli zaslužil dobiti od nje. ''Hvala,'' se ji je zahvalil za vso pomoč, kar je bilo glede na vse, kar se je tisti dan zgodilo v tej grobnici, povsem ironično. Tako in tako je njegove besede najverjetneje preslišala ali pa je enostavno niso več dosegle, kajti Spike je videl in začutil, kako zelo so jo njegove besede potolkle. Toda za to se ni imel namena opravičevati – ne bi bilo pošteno. Čutil je tudi, da se ponovno oddaljuje od njega, da ga zapušča, a najbrž je sedaj resnično potrebovala nekaj časa zase. In Spike je lahko samo upal, da jo bodo njegove besede pripeljale do pravilnih zaključkov. Seveda ni pričakoval, da se bo samo zaradi tega odpovedala Angelu, vendar pa to tako in tako ni bil njegov namen. Angel je bil pravzaprav povsem druga zgodba. Zgodba, kateri lahko naredi konec na povsem drugačen način. ''Tega ne počnem zato, ker bi vaju hotel ločiti, ali pa ker bi bil ljubosumen na vse skupaj,'' je dejal za njo zopet v svojem mirnem tonu ter se počasi vzdignil iz fotelja. ''Čeprav si tega želim, to ni bistvo,'' je nadaljeval in se preko steklovine začel pomikati nekam v smeri proti Buffy, a hkrati bolj proti stopnicam, ki so vodile v klet. ''Resničnost je kruta. In kdo naj bi to vedel bolje od naju?'' je še zamrmral, v kar prav gotovo ni dvomil. Saj je on stal, tam za njo, poln prikrite srčne bolečine in neuresničenih hrepenenj. Toda še vedno je stal in pogumno upal na boljše čase. In ona, izganjalka, s poslanstvom in odgovornostjo, da obvaruje svet pred najbolj nemogočimi stvaritvami zla, ki so bile tam in prežale nanjo in na vse ljudi vsako noč. ''Samo prenehaj s poskušanjem, da bi zbežala proč. Od mene... Od sebe...''