Adam & Spike; Nick & Jackie

Zavil je z očmi. Očitno Spike ni dojel njegovega očitnega namigovanja. Ali pa ga ni želel dojeti. Po tem, kolikor je Adam presodil starejšega vampirja, prej ni dojel. Ker če bi, se zagotovo ne bi tako ravnodušno smehljal. Očitno bo zaenkrat moralo ostati pri tem. Sicer pa bo še kdaj drugič čas, da se bo pogovoril z njim o Dawn. Prav dobro pa se je zavedal, da bo to moral opraviti. Bilo je kot slikanje, ki so ga opravljali v osnovni šoli. To si preprosto moral storiti, drugače pa so te lovili kot žival in te prisilili, da si se slikal. Sam pri sebi se je moral nasmehniti tej primerjavi, čeprav je bila tako popolna za to situacijo. Ko bo Spike izvedel, v kar Adam ni dvomil, bo želel govoriti o tem z njim. Ali narediti z njim kaj drugega. Popolnoma drugačna situacija, pa tako podobno obnašanje udeležencev. Ni se več mogel upreti rahlemu nasmešku, ki mu je spreletel obraz.
A ni imel veliko časa za smeh. Spike je vzpostavil stik z vampirji. Dva sta bila približno Adamovih let, tretji pa je izgledal starejši. Adam bi mu presodil kakšnih štirideset let. Spike je prekinil njihovo zabavo in kot je kazalo, mu tega niso mogli prav mirno odpustiti. Na začetku je še dobro kazalo, potem pa se je Spike začel umikati in Adam je zaslutil, da se to ne bo preveč dobro končalo. A vendar se je nasmehnil. Morda se je Spike res nameraval umakniti, morda pa ga je le preizkušal. Kakorkoli že, Adam je moral ukrepati, saj so se mu vampirji vsak iz svoje strani začeli približevati. Najprej se je posvetil najmlajšemu, vsaj po videzu. Fant je obtičal v puberteti, obraz mu je krasila množica mozoljev in na laseh je imel tono želeja. Takšnih ljudi Adam ni preveč dobro prebavljal. Z dobro namerjeno brco ga je onesposobil in ga za vsaj kakšno uro poslal v svet sanj. Takrat se mu je približal drugi. Za trenutek ga je zmedel s potezo, ki jo je skoraj vedno uporabil. Premaknil se je proti levi, da je izgledalo kot da bo napadel od tam. Vampir je nasedel in se pognal v levo, Adam pa se je z velikim nasmeškom na obrazu zadovoljno obrnil ter po desni strani zadel vampirja naravnost v trebuh. "Bingo." je sam pri sebi dejal in opazoval vodoraven padec onesposobljenega vampirja. Medtem pa je popolnoma pozabil na starejšega vampirja. Vsaj dokler se ni ta od zadaj oklenil njegovega vratu. 'Presneto.' Ne bi smel pozabiti nanj, to je bilo eno izmed osnovnih pravil. Nikoli ne podcenjuj nasprotnika. Skušal se je obrniti, a vampirjev prijem je bil trden in v vsaki sekundi se je stopnjeval. Adam se je zavedal, da se bo moral hitro nečesa domisliti. Umiril se je, potem pa se v trenutku spomnil rešitve. Malhavo je omahnil in se ravno v sekundi, ko se je po ulici zaslišal vampirjev zmagoslaven smeh, sunkovito obrnil in ga udaril v najobčutljivejšo mesto. Morda je bil vampir, toda bil je tudi moški, in to mesto je bilo enako občutljivo pri vseh. Medtem ko je vampir zajel sapo, ga je Adam spravil na tla z dobro namerjeno brco.
Adam ni nameraval ubiti nobenega od njih. Morda je bil kdaj hladen ali zloben, vsekakor pa ni bil morilec. Prepričal se je, da so vsi trije nezavestni in da bodo v tem stanju ostali vsaj še nekaj časa, potem pa roke porinil v žepe in se ozrl po ulici. Spike je naslonjen na zid vse skupaj opazoval in Adam se je nasmehnil in počasi odšel do njega. "Zadovoljen?" je vprašal, obenem pa se namuznil in se ozrl do mesta, kjer so negibno počivali vampirji.

Resnično ga je zanimalo, kako se bo fant znašel v nevarnosti, kajti glede na način, kako se je lotil njega nekaj minut pred tem... Spike je vedel, v čem je Adamov problem, in to se mu je tekom pretepa tudi vedno bolj dokazovalo. Imel je mehko srce. Premehko za vampirja. Spike se je zaradi tega dejansko čudil dejstvu, da je bil fant še vedno med živimi. In kako za bloody hell se potem lahko bori v dobro človeštva?! Spike je jezno priprl oči in vrgel ogorek na tla. Adam je bil vsekakor spreten - tega ni mogel zanikati - vendar pa dejansko ni opravil ničesar.
''Zadovoljen?'' je Spike zaigrano privzdignil obrvi, češ kako lahko sploh dvomiš v to. ''Seveda!'' je nenadoma vzkliknil, se odlepil od zidu in se mimo Adama začel pomikati nekam proti sredini ulice, pred tri vampirje, ki so bili sicer onesposobljeni, a ne za dolgo kot si jo to najbrž predstavljal Adam. ''Zdaj pa najbolje, da vsakega posebej pelješ na klinični center, jim kupiš rože in bonbonjere ter se jim opravičiš, ker si bil takooo prekleto neprijazen do njih!'' je povišal svoj glas, ko mu je v sarkastičnem tonu pravzaprav hotel povedati, da je daleč od tega da bi bil zadovoljen. ''Kaj za vraga naj bi bilo to, Adam!?'' je naposled jasno izrazil svoje razočaranje ter z rokama nakazal na tri vampirje, ki so za njegovim hrbtom počasi prihajali k sebi. ''So to tvoji prijatelji!?'' je nadaljeval s svojimi očitki. Adamova mehkužnost ga je res razbesnela. ''Ne, dragi moj. To niso niti ljudje! To je golazen, ki ubija nedolžne. Deklice, otroke... vse. In ti jim dovoliš obstajati!?'' je nadaljeval s svojim besnenjem, ki naj bi v Adamu prebudilo občutek sramu pred lastno mehkužnostjo. ''Vem, kaj je tvoj problem - nočeš ubijati. Ampak veš kaj? Tele stvari za menoj so že mrtve,'' je dodal, sedaj že nekoliko bolj umirjeno. ''Tudi midva sva mrtva. In če ne boš dojel, da boš različen od njih samo tedaj, ko se jih boš trudil uničiti, potem boš tak kot oni. Samo še malo bolj patetičen,'' je s kančkom prezirljivosti dokončal svoj govor, izza pasu, kjer je imel zataknjeno vse mogoče orožje, pa potegnil količek ter ga zalučal v Adamovo smer. ''V tvojih rokah so človeška življenja. Ne dovoli, da izveš, čigava...'' Jasno mu je dal vedeti, da če jih ne bo dokončno uničil, ne bo dosegel ničesar, in da bodo morda še tiste noči ubili nedolžnega človeka.

Kaj drugega bi sploh lahko pričakoval? Začutil je sarkazem in zaničljivost, še preden je Spike dejansko odprl usta. A kaj je pravzaprav mislil? Spike si ni mogel niti predstavljati, o čem vsem je premišljeval med vsem, kar se je zgodilo. Predvsem o Dawn, kajti prekleto dobro se je zavedal, koliko pomeni vampirju. In da zagotovo ne bi dovolil, da preživlja svoj prosti čas s katerim izmed njih v več kot prijateljskem klepetu.
Njegove besede so ga res zadele naravnost v srce. Patetične misli celo zanj. Bil je mrtev, golazen. Navadno niče. Ampak boljši od treh vampirjev na tleh. Saj je bil boljši? Majhen dvom ga je glodal nekje v notranjosti. Potem pa se je zamislil. Dawn bi prav lahko postala žrtev enega izmed njih. Ali pa Rebecca ali katerkoli drug človek. In on tega ni smel dovoliti. Navaditi se bo moral tega. Saj pravzaprav ni prvič počel česa takšnega. Le vse skupaj ga je nekoliko zmedlo. Potreboval je nekaj časa zase. In odločen, da ga pridobi, je pograbil količek, ki mu ga je vrgel Spike. Z opreznimi, hitrimi koraki je odšel do vampirjev. Vsakemu posebej se je zazrl v oči, vsakemu posebej se je nasmehnil, preden ga je uničil. Iz ene skrajnosti v drugo. Namrščil se je in se obrnil stran od ostankov, ki jih je počasi začel nositi veter. "Zadovoljen zdaj?" Adam je lahko kar čutil, kako se mu v očeh krešejo iskre. Morda je bil res mrtev, a obenem tako živ. Grenkoba, upor, posmeh, ljubezen, otožnost... Vse to in še več se je krešalo v njegovih očeh.
V njemu pa se je prižgala neka iskrica. Pogorel je. Pogorel na celi črti. In on, spreobrjen vampir, naj bi reševal svet in se boril proti temnostrancem? Grenko se je nasmehnil, obenem pa se je obrnil stran. Od količka, ki je sameval, ostankov, vseh spominov... In vse težke preizkušnje zadnjih dveh let so se zgrnile nadenj. A ni se dal tako zlahka. Pustil je vetru, da mu je razkuštral lase.

Spike ni vedel, kaj bi mu naredil, če se ne bi odzval točno tako, kot je sam želel od njega. V najslabši skrajnosti bi ga ubil, ker ne bi mogel pustiti, da tako niče koraka po svetu. Tako pa je bil zadovoljen - na nek način. Edino kar ga je odvrnilo od tega, da bi bil ves navdušen nad napredkom svojega vajenca, je bil izraz na njegovem obrazu, ko se je lotil sejanja smrti. Le kaj se mu je podilo po mislih? Kaj ga je držalo tako uklenjenega? Četudi ga je grizla krivda zaradi staršev, to ni imelo nobene veze z golaznijo, s katero je imel opravka. Spike je tiho zavzdihnil, ko mu je fant obrnil hrbet, in začutil, da mu mora nekaj reči. Da ga mora potolažiti ali bilokaj. Sedaj je bil na nek način tudi njegova odgovornost. ''Dobro opravljeno,'' ga je mirno nagovoril, ko se mu je počasi začel približevati ter tuhtal, kaj naj mu pravzaprav reče. V tišini je obstal nekje za njegovim hrbtom in mu naposled nekoliko obotavljajoče položil roko na ramo. ''Vedel sem, da si dober vampir,'' mu je še rekel, ko ga je narahlo potrpljal, nato pa se zopet odmaknil od njega, nekako z namenom, da nadaljujeta svojo pot. A vendar se je sredi koraka zaustavil ter se obrnil nazaj k Adamu. Morda potrebuje nekaj časa zase, je pomislil, kar mu po eni strani ni bilo preveč všeč. Če se ga nenadoma spet loti ta neumen občutek krivde... si lahko še kaj naredi. ''Greš?'' ga je vprašal, saj mu nikakor ni bilo vseeno zanj.

Spikova roka na njegovi rami ga je nekoliko predramila. Napel se je, Spikove besede pa so v tišini kar odmevale po ulici. A nihče jih pravzaprav ni slišal, saj ni bilo nikogar. Sploh ne ob takšni pozni uri. Kar iznenada se je obrnil in se počasi odpravil proti starejšemu vampirju. Morda navsezadnje le je dober vampir. Še vedno je obstajala senca dvoma, ki je pravzaprav visela nad vsem, kar je premišljeval in bil. Počasi je stopal, medtem pa se mu je na obraz prikradel celo nasmešek. Nikoli ni želel biti takšen, na prvi pogled depresiven vampir. Pravzaprav je bil dokaj dobrovoljen. Da bi to tudi dokazal, se je še bolj na široko nasmehnil. "Grem." je rekel, ko je prišel do vampirja, ki ga je čakal. Nekaj časa sta hodila v tišini, potem pa Adam ni zdržal več. "Pravzaprav... Nekaj me še zanima." je dejal in se radovedno zazrl proti Spiku, ki je počasi hodil poleg njega. "Tale Dawn." Morda je bil preveč očiten, do zdaj bi Spike že lahko dojel. Skoraj bi zavil z očmi, a raje ni. "Če bi moral paziti nanjo... Obstaja kakšna nevarnost za njo?" Skušal je skriti zaskrbljeni podton v njegovem glasu, a ni mu ravno najbolje uspelo.

Spike si ni mogel kaj, da se ne bi tudi sam nasmehnil, ko se je Adamovo razpoloženje vidno spremenilo na bolje, in bil po pravici povedano kar nekako ponosen nanj. Njemu se je zdel tako brezmadežen, da je kar bolelo, vsaj v primerjavi z njim samim; večino svojega 'življenja' je bil namreč zloben. Adam pa je bil kot nepopisan list papirja. Začela sta hoditi drug ob drugem in ker Spike ni od noči pričakoval več nobene akcije, si je medtem v miru prižgal nov cigaret, kot da je res ne bi bilo pametnejše stvari za početi. Naposled je Adam le pretrgal tišino in Spike se je z zanimanjem ozrl k njemu, pričakujoč njegovo vprašanje. Le-to se mu sprva ni zdelo nič kaj posebno pomenljivo, zato je bil tudi njegov odgovor bolj ali manj brezskrben: ''Vsekakor. To da se zaljubi vate.'' Sam pri sebi se je zasmejal, češ kakšna neumnost bi bila to. Čeprav niti ne bi bilo tako nemogoče, ko pa je bil fant zaradi svojega zunanjega izgleda prav gotovo magnet za srca najstnic. ''Ali pa da se ti zaljubiš vanjo! Bog ne daj za kaj takega!'' je nato dodal in še vedno se mu je zdelo sila smešno. No ja... prej absurdno – glede na to, da je imel že sam tak problem. ''Ne, poanta je samo v tem, da jo obdržiš proč od raznih barab in vampirjev, ker ti povem... Nazadnje, ko se je zacopala v nekega najstniškega vampirja, ni bilo ničkaj prijetno,'' je začel pripovedovati, spet ne da bi dojel njegove namige. ''Sicer je bila na koncu ona tista, ki ga je prepičila, ampak spotili smo se pa vsi,'' je še kar razpredal in dobrovoljno potegnil dim. Dawn resnično ni imela nobene sreče s fanti in Spike ter vsi ostali so lahko samo upali, da pa bo sedaj, ko je le nekoliko zrelejša, drugače. Nakar pa ga je zadelo kot strela iz jasnega. ''Počakaj malo,'' je osupel obstal, pri čemer ga je zaradi dima v pljučih zgrabil napad kašlja, da je potreboval kar nekaj trenutkov, preden je prišel nazaj k sebi. Presenečeno je zazijal v Adama. ''Je med vama že kaj, kar bi moral vedeti?''

Leva. Desna. Leva. Desna. Leva.
Adam je počasi premikal noge ob Spiku, ki je povsem brezskrbno kadil in mirno razpredal o Dawninem ljubezenskem življenju. Očitno se je blondincu poleg njega zdela ideja o Adamu in Dawn absurdna. Dekle, pravzaprav običajen človek in on. Vampir. Bitje, ki se ga večina ljudi takoj ustraši in pred njim zbeži. Bitje teme? Vsekakor naj bi bil eden izmed njih. Čeprav se Adam ponavadi ni počutil tako. Najverjetneje je bil še zmeraj v nekakšnem šoku, kot so mu pravili nekateri. Šele dve leti sta minili, in Adam nekako ni dojel, da je mrtev. Da je zanj konec vsega, čeprav ima poleg tega vso večnost, da živi in uživa življenje. Skoraj bi se mu zaletelo, ko je Spike omenil nekega najstniškega vampirja. Sam pri sebi se je ozmerjal. Le kam ga bo pripeljala ta odkritosrčnost? In seveda iskrenost. Morda je bil preveč dober. Namrščil se je in temna senca mu je šinila prek obraza, a le za hip. Čeprav je Spika poznal le nekaj časa, mu je popolnoma zaupal. Morda ga bo ubil, ampak potem bo vsaj našel mir. Le naj mu ne prepove kakršnokoli druženje z Dawn, pa bo. Njegov očitno predolgi jezik ga je spet pripeljal v težave.
Ustavil se je in počakal, da je Spika minil napad kašlja. Očitno je končno dojel. Pa ravno zdaj, ko je mislil, da mu nikoli ne bo potegnilo. "Da, nekaj bi res moral vedeti." Skoraj kljubovalno se mu je zazrl v obraz. Tistih nekaj ur v preteklosti, ko mu je Spike govoril sine in se je tepel z vampirji, se je zdelo tako daleč... Mnogo predaleč. Namrščil se je. "To bi lahko zamolčal. Vso zadevo bi ti lahko zamolčal, ampak preprosto nisem takšne vrste..." Za trenutek se je ustavil, potem pa nadaljeval. "Vampir. Morda sem preveč iskren, a to vsekakor moraš vedeti. In vsi tisti namigi... Pravzaprav sem ti skušal obzirno povedati o tem. Očitno sem tudi preveč iskren, a česa takšnega ti ne morem zanikati. Neke vrste mentor si, pravzaprav prej starejši brat..." Ki ga nikoli ni imel, četudi si ga je želel. Je bilo možno, da ga bo zdaj, ko ga je prvič na nek način dobil, tudi takoj izgubil? "Dawn mi je všeč. In vsaj po pogovoru, ki sva ga imela zadnjič, sem tudi jaz njej." Obmolknil je in se zazrl Spiku naravnost v oči. Pravzaprav je čakal, da bo počilo. Prej kot slej bo. Zagotovo. In medtem, ko je čakal na veliki pok, je njegovo telo stresel globok vzdih.

Saj ne morem verjeti. Spike je obstal kot okamenel in odprtih ust še naprej zijal v Adama, da je izgledalo, kot da bo v tistem trenutku izgubil svojo dušo. Saj ne morem verjeti, je ponovno šinilo skozi njegove misli, medtem ko je Adam nadaljeval s svojo iskrenostjo. Enostavno ga je tako presunilo, da ni vedel, kako naj se na vse skupaj odzove. Morda je pa le šala... se je od nekod pojavil zadnji up, ki ga je nekoliko pomiril ter mu omogočil povsem drugačen prvi odziv kot sicer: ''Tudi Dawn sem nekakšen starejši brat, ja... Brat in sestra pa potem ne moreta-.'' Utihnil je, ko je Adam prišel do samega bistva, in šele tedaj je v celoti dojel, da dejansko misli resno. ''Ne šališ se, kajne? Ti povsem resno misliš...'' Ne, Spike je bil še vedno v šoku. Še vedno ni mogel kar tako dojeti. Pa tako se je trudil, da bi jo obvaroval pred krvosesi! Pa tako si je želel, da Adam ne bi nikdar ponovil njegove napake! Bilo je narobe. Bilo je tako grozno narobe. Bilo je tako narobe kot njegova lastna zaljubljenost v Buffy. Toda ne glede na to, kako zelo ogorčen je bil v tistem trenutku, je prav on najbolje vedel, kako je biti na Adamovemu mestu. ''To je narobe,'' je še povsem otrplo dodal in bil daleč od tega, da bi bil Adamu zmožen zadati kakšen udarec. Kajti bil bi tako nepravičen. Potemtakem bi si ga zaslužil tudi sam. Pa ne samo enega. Pretepsti bi ga morali do smrti, če bi Adama hotel kaznovati za to, ker se je zaljubil v človeško bitje - pa četudi je bila to ravno Dawn. ''Če Buffy izve za to, nas bo vse pobila,'' je spet zamrmral, še vedno ne povsem pri sebi. Šele sedaj se je lahko premaknil, toda izgledal je kot zaboden človek, ki so mu štete zadnje sekunde in ki se opoteka v želji, da pa bi se le obdržal na noge. ''In jaz te potem še pošljem, da laziš za njo?'' se je nenadoma posmehnil, začudeno očaran nad celotno ironijo. ''To je isto kot da bi ti dal dovoljenje, da si lahko z njo,'' je blebetal dalje, pri čemer mu je šlo vedno bolj na smeh, s katerim pa je pravzaprav skušal prikriti vso nastalo zmedo, ki je nastala v njem, ter se morda še enkrat prepričati, da gre le za slabe sanje?

Očitno je bilo možno tudi Spika popolnoma osupliti. Adam je z nekakšno radovednostjo opazoval njegov odziv, čeprav je vedel, da še sam ni povsem prisoten. Kot da bi izven svojega telesa opazoval vso stvar. Bilo je tako nenaravno, ampak nenadoma se je zavedel, da ni samo on zaljubljen v človeško bitje, temveč je to tudi Spike. Buffy, Dawn... Kakšna je bila razlika? Obe sta bili eni izmed ljudi, čeprav najbrž vsaka po svoje tako zelo posebna. Ampak navsezadnje, kaj je privlačilo vampirje na ljudeh? Adam se je bledo nasmehnil. Prav dobro je vedel, kaj ga privlači na Dawn. Temu se je že od vsega začetka upiral, a zdaj preprosto ni zmogel več. Bila mu je všeč, prav tako kot tudi vsak najmanjši detajl na njej.
Spike je počasi prišel k sebi. "Da, to bi znal biti problem." je zamrmral Adam in pobito povesil ramena. Kaj naj bi storili zdaj? Zagotovo nekaj, ampak ni vedel točno, kaj. Morda bi Dawn vedela. Ali pa tudi ne. Njena starejša sestra je bila izganjalka... To je Adam vedel. In zagotovo ga ne bo marala. To se mu je dozdevalo. Samo njemu se je vedno znova uspelo zaplesti v takšno godljo. "Zberi se." Skoraj bi se moral nasmehniti, saj je bila situacija skorajda smešna. "In kaj zdaj? Veš vse o vsem." Še sam sebi bi se lahko čudil, kako je lahko Spiku zaupal vse. Najprej o starših, zdaj o Dawn. Z roko si je segel v lase ter skušal premisliti situacijo.

In kaj zdaj? Mar naj bi to pomenilo, da je vsa stvar navsezadnje obtičala na Spikovih ramenih ali kako? Če ne drugega, ga je to prisililo k temu, da se je zbral in malce bolj kritično ocenil situacijo, čeprav mu je šlo še vedno malce na smeh. Zdaj je vsaj vedel, zakaj se mu je Adam že od začetka zdel kot nekakšna malce slabša kopija njega samega. ''Zdaj?'' je vprašal porogljivo, ko je končno prišel k sebi, in se bil celo sposoben zazreti Adamu v oči. ''To tvojo najstniško zaljubljenost bi moral iztepsti iz tebe,'' je odvrnil in se spet rahlo posmehnil. Ko bi bilo tako enostavno... ''Ampak kaj ko vem, da bi te lahko tepel in mučil do smrti pa bi jo še vseeno ljubil,'' je zamrmral in se nekoliko zamišljeno zazrl nekam mimo njega. Vsaj tako je bilo pri njemu. Četudi bi bila Buffy tista, ki bi iz njega skušala izbiti to njegovo slepo zaljubljenost, bi morala uničiti prav vsako izmed njegovih mrtvih celic, da bi dosegla željen učinek. Ne, ljubezen ni stvar možganov temveč krvi. Spike je zavzdihnil, zmajal z glavo in se nekam žalostno zazrl v cigaret, ki mu je medtem že pogorel ter ga naposled naveličano frcnil od sebe. Adamu vsekakor ni mogel samo reči 'Pozabi jo', 'Ubij se' ali pa kaj podobnega. Ne glede na to, kako zelo si ju je želel obvarovati pred bolečino, ki jo prinaša realnost, tej zvezi po neki čudni logiki ni mogel nasprotovati. Kot da bi s tem hotel ponagajati Buffy; ji dokazati, da je mogoče. Sicer pa če je Angel dovolj dober celo zanjo... V Spikovih očeh se je pojavil temen preblisk. Dobila bosta njegov blagoslov.
''Veš, kaj pričakujem od tebe,'' je nenadoma postal smrtno resen in prav tako je tudi premeril fanta pred seboj. ''In samo enkrat, da jo vidim v solzah zaradi tebe; ali pa da ti samo enkrat zadiši njena kri...'' je svareče začel ter se mu z nekaj počasnimi koraki spet približal. ''Zaupam ti. Zatorej se mi nikar ne izneveri,'' je še dodal v taistem tonu ter mu dal jasno vedeti, da bo Dawn vedno na prvem mestu in da sam lahko že zaradi najmanjše napake postane njegov rabelj.

Pravzaprav Adam vse stvari ni dojemal le kot neko najstniško zaljubljenost. Navsezadnje je bil star že 18 let, ne glede na to kako patetično je tole zvenelo. V teh dveh letih, ko se je soočil z vsem, kar si bi lahko zamislil, je nekako odrastel. Ni bil več tisti fant, ki je vedno mislil le na svojo korist in na to, kako se bo čimbolje zabaval. Pravzaprav mu to sploh ni bilo več pomembno. Vsaj ne, odkar je spoznal Dawn, ki mu je na nek način pokazala, da Adam živi za povsem nepomembne stvari. In od takrat dalje se je še bolj kot običajno držal zase in počel koristne stvari. In ne koristne zanj, pač pa za širšo okolico. Še sreča, da so ustanovili High School Brats. Vsaj nekaj.
Ko so ga Spikove besede predramile, je prikimal in se mu mimogrede zazrl v oči. Zdelo se je, kot da bi Spiku v ozadju tlel nek črn sij. Očitno je dobil neko idejo, ki pa je Adamu zagotovo ne bo zaupal. "Seveda vem." Nasmehnil se je. Lepo bo moral ravnati z Dawn, a že zdaj je z njo ravnal kot s porcelanasto punčko. Previdno in ljubeče. "Sicer pa, brez skrbi. Dawn niti ne bi mogel škoditi." To je bilo popolnoma res. Nekje v sebi je vedel, da bi našel nek način, da bi se ubil, če bi Dawn kadarkoli spravil v jok ali jo prizadel. S tem ne bi mogel živeti. In z njegovo jekleno voljo bi mu uspelo, da niti ne bi več živel.

''Dobro,'' se je Spike medlo nasmehnil, naenkrat zopet povsem zadovoljen z nastalo situacijo. Pravzaprav ga je le-ta začela skrajno zabavati. V mislih si je že kar naslikal trenutek, ko Buffy izve za njuno zvezo, ponori in svojo jezo seveda najprej znese nad Spikom, ker je bil za to kot ponavadi več kot samo priročen. Pa kar naj - naj pokaže, kako dvolična je v resnici.
''Zate ne vem, ampak meni bi se po vsem tem prekleto prilegla kakšna pijača,'' se je naposled le predramil iz svojih malce podlih misli in fantu namenil vprašujoč pogled. ''Si že kdaj bil v Grave-u?'' ga je povprašal in si ga namuznjeno ogledoval. Tega fanta je res moral nekako spraviti v nekaj bolj podobno njemu samemu, drugače ga bo ta svet pohodil, preden bo utegnil narediti kaj resnično dobrega za človeštvo. Ni sicer dvomil, da ne bi bil za Dawn pripravljen žrtvovati svojega življenja, vendar pa to po njegovih merilih še vedno ni bilo dovolj.

"Če ti tako rečeš." Rahlo se je namuznil, medtem ko je premišljeval, kaj je Spika nenadoma pripeljalo do takšnega izboljšanega razpoloženja. Najbrž nekaj kar je on rekel, a le kaj? Morda bi ga moralo zaskrbeti. A vendar se je odločil, da se bo s tem ukvarjal kdaj drugič. Kot je kazalo, sta z Dawn imela Spikov blagoslov. Kako smešno so te besede pravzaprav zvenele. Vsaj za vampirja.
"Grave? Pravzaprav sem, ja. Čeprav nisem ravno reden gost. Vsaj ne več." Odkar je postal vampir, je bil gost na takšnih krajih vse redkeje. Nenadoma ga je obšla neka čudna slutnja. Ni vedel, kaj je bilo krivo za to. Morda Spikeov pogled, a vendar se je zavedel, da želi Spike, da bi Adam postal popolnoma podoben njemu. Rahlo se je namrščil. Seveda se tega ne bi branil, a obenem je nekako vedel, da mu ne bi kdaj uspelo postati takšen. A vendar se je nasmehnil. Sicer pa, nikoli ne veš. "Torej greva?" je vprašal in se še sam vprašujoče zazrl proti starejšemu vampirju.

''Tudi jaz ne ravno,'' je odvrnil Spike, vesel, da bo imel to noč vsaj malo bolj spodobno družbo – če že nihče drug ni hotel z njim v tisto beznico. No razen seveda Clema, ki je bil njegov najboljši demonski kolega, vendar pa je to že druga kategorija. ''Čas da obnovim stare navade v Sunnydalu,'' si je zamrmral. Odkar se je vrnil med žive, še ni prestopil praga Grave-a. Sicer pa je tako in tako dvomil, da je kdo – poleg Clema - opazil njegovo odsotnost. Pokimal je Adamu in mu namenil komaj opazen nasmešek, nato pa sta že zavila v sosednjo ulico, ki je bila najbližja povezava do sicer precej odmaknjenega lokala, kjer se je zbirala predvsem temnostranska golazen pa tudi ostala bitja teme, ki niso vedela, kako koristneje porabiti svoj čas.

((kar tam nadaljuj ))

Nick je pritekel v ulico za lokalom The Bronze. Nervozno se je uzrl čez ramo in še hitreje stekel, nato pa se je ustavil na sredini ulice in se rahlo zadihan obrnil, da se je srečal iz oči v oči s svojimi zasledovalci. Tri postave so se pojavile pred Nickom in se prav tako kot on zaustavile. Nekaj trenutkov so si v tišini zrli iz oči v oči, nato pa je Nick spregovirl z nervoznim glasom:
"Fantje ali se ne bi glede tega pogovorili na kakšen drug način?Mogoče kakšen prijaznejši? Nasilje ne reši vsega veste". Na koncu se je še zasmejal, a hitro prenehal, ko je opazil, da njegovi zasledovalci niso najbolj zadovoljni.
Trije moški pred njim so spremenili obraz in pred Nickom so stali trije vampirji s svojimi grdimi obrazi in izrazitimi kočniki, ki so samo čakali, da se bodo zapičili v Nickov vrat.
Ogoljufal si nas pri kartah s svojo čarovnijo. Nič se ne bomo pogovarjali. Pregriznili ti bomo vrat in tako si bomo bot.je spregovoril največji izmed treh vampirjev.
"Očitno niste pripravljeni na pogovor? Tudi prav." je rekel Nickin izpod plašča privlekel količek. Opazil je, da so vsi trije vampriji za trenutek oklevali ob pogledu na lesen količek, a nato so se le opogumili in napadli. Nick je globoko vdihnil in se postavil v boji položaj. Nikoli ni bil preveč dober v boju s pestmi, a nekaj osnovnih potez je le poznal. Ni še hotel uporabiti svojih moči, saj to ni bil pravi kraj za izvajanje magije.Prav bi mi prišla kakšna pomoč je pomislil ob pogledu na tri vampirje, ki so se mu prebliževali.A ulica za lokalom ni bila takšna, ki bi privabljala veliko obiskovalcev.
Prvi je že zamahnil proti Nickovi glavi in Nick se je napadu uspešno umaknil in prvi vampir je odletel mimo njega. Blokiral je udarec drugega vampirja in mu vrnil z brco v prsa, da je vampir poletel po ulici. A ni se mogel obraniti napada tretjega vampirja. Ko ga je zadela njegova pest je tudi Nick poletel po zraku.V trenutku,ko je padel po tla je naredil preval in se pobral,ter z desno roko v kateri je držal količek zamahnil nazaj brez da bi se ozrl. Eden izmed napadalcev se je sesul v prah, a še vedno sta ga napadla dva vampirja. Že je segel po svoji moči, ko je opazil v ulici še eno postavo. Zaustavil se je in prenehal z zbiranjem moči ter spet dvignil količek.
Očitno sta postavo opazila tudi vampirja,saj sta se ustavila in sedaj se je eden osredotočil na prišleka, ki se je pojavil v ulici,drugi pa se je očitno odločil pospraviti Nicka. In tako sta skoraj istočasno vampirja planila vsak proti svoji "žrtvi" in po nekaj izmenjanih udarcih se je tudi drugi Nickov napadalec spremenil v prah.
Ozrl se je, da bi videl kaj se dogaja v drugem pretepu, a tretji vampir se je že zdavnaj spremenil v prah in pred Nickom je stala mlada ženska,stara nič več kot dvajset pomladi. Ogledal si jo je za trenutek nato pa z hvaležnim glasom
spregovoril:
"Najlepša ti hvala"
Zadihano je še dodal "Živjo jaz sem Nick" Iztegnil je roko v pozdrav.

Rebecca je z lahkotnimi in skoraj neslišnimi koraki prišla do vhoda v lokal The Bronze. Še en večer za sprostitev. si je nejevoljno mislila, saj bi bila veliko raje na lovu za nagnjusnimi krvosesi, ki jih je v mestu kar mrgolelo. Ravno je hotela vstopiti v lokal, ko je zaslišala glasove. Niso bili preveč glasni, a zdelo se ji je, da prihajajo izza lokala, kjer pa se ponavadi ni nič kaj dobrega dogajalo. Mogoče pa bo malo akcije... se je sama pri sebi nasmehnila in se odmaknila od vhoda. Zavila je proti ulici za lokalom, pri tem pa je pazila, da je stopala čimbolj tiho, saj ni hotela, da bi tisti, ki je bil v ulici vedel, da prihaja.
Tiho je pogledala izza vogala in takoj segla v žep po količku, hkrati pa je z drugo roko preverila, če ima pri sebi nož, saj je bilo več kot očitno, da eden izmed štirih oseb, ki so bile v ulici, ni bil vampir. Ravno, ko je stopila v ulico, se je eden izmed napadajočih vampirjev spremenil v prah in začutila je, da so se pogledi preostalih treh oseb zapičile vanjo. Eden izmed vampirjev se je zopet posvetil moškemu, ki je že prej pokončal njegove tovariša, drugi pa se ji je počasi približal. Bilo je očitno, da se pripravlja na napad.
Pridi bližje, si je mislila in se mu izzivalno približala. V trenutku, se je vampir zapodil proti njej in jo zgrešil zgolj za las, čutila je celo, da jo je rahlo oplazil z ramo. Sunkovito se je obrnila in zamahnila s količkom. Od vampirja je ostal zgolj kupček pepela.
Nato je zopet pogledala proti neznanemu moškemu, ki je ravno pokončal še zadnjega vampirja. Količek si je medtem spravila v žep in ocenjejoče premerila moščkega pred njo. Ni mogel biti več kot pet let starejši od nje, a imela je obutek, da je že dolgo povezan s svetom vampirjev in vsega ostalega, saj drugače ne bi s seboj nosil količka in bi bil bolj prestrašen. Je tudi on kaj povezan z vsem tem ali je samo nedolžna žrtev? se je vprašala, saj se ji je zdelo čudno, da bi trije vampirji skupaj napadli nekoga. Razen...Mogoče pa je močnejši kot se zdi. Mogoče pa kaj skriva, kakšno moč ali kaj podobnega.
Zahvalo je skoraj preslišala, odzvala se je zgolj tako, da je pokimala. Ko se je predstavil pa se je za hip obotavljala, saj ni vedela, če mu lahko zaupa, a bilo je zgolj ime, zato se je odločila, da bo sodelovala: "Rebecca." mu je kratko odvrnila in s pogledom zopet premerila kupčke pepela, ki so ležali po tleh. "So imeli kakšen razlog, da so te napadli ali so bili samo lačni?" je vprašala in nato zopet svoj hladen pogled usmerila v Nicka. Šele potem se je spomnila, da ga niti ni še vprašala, če je vse v resu z njim, saj so jo bolj zanimale okoliščine. "Si vredu?" ga je nato še vprašala, čeprav je odgovor ni tako zelo zanimal.

"Torej Rebecca" je začel, ko se je na kratko predstavila in mu takoj zastavila novo vprašanje. Njegovo ponujeno roko je spregledala in hitro jo je vtaknil v žep plašča. Vedel je, da mu ne zaupa, in zato je odgovoril z nasmeškom :
"Verjetno so bili malo lačni, ampak glavni razlog je, da sem jih premagal v kartah in verjetno veš, da vampirji niso ravno prijazni če izgubijo proti navadnemu smrtniku. Zato so se odločili, da si me bodo pač privoščili in s tem verjetno tudi nasitili svojo željo po krvi."
Seveda je primerno zamolčal, da je pravzaprav pri kartah rahlo goljufal in da on vseekakor ni bil navaden smrtnik. A tega Rebecca pač ni mogla vedeti.
Ob njenem vljudnostnem dodatnem vprašanju se je skoraj zasmejal na glas, a sprejel je njeno igro. Bil je prepričan, da je ne zanima kaj preveč njegovo trenutno počutje.
Nadel si je izraz hvaležnega fanta, ki mu je dekle pomagalo iz težav ter rekel "Ja hvala tebi. Brez tvoje pomoči bi bilo verjetno z mano konec. Kaj pa ti? Si dobro?"
Zanimivo dekleje pomislil ob ponovnem pogledu na njo. Čeprav je izgledala naivno in krhko je bila vse prej kot to. Mogoče bi jo pa lahko bolje spoznal?
"Torej Rebecca zanima me če bi ti lahko v znamenje hvaležnosti kupil vsaj kakšno pijačo v Bronzu ali te povabil na kavo?"njegov obraz ni razodeval ničesar drugega kot hvaležnost, a želel je vedeti več o njej. Kje se je naučila boriti, kako je izvedela za vampirje in ostalo golazen,...
Bil je prepričan, da je na dobri strani a občasno se je bilo dobro pogovarjati tudi s kakšnim "sovražnikom". Tako si vsaj prišel do kakšnih informacij....

Rahlo se je nasmehnila in pokimala: "Ubogi lačni vampirji so izgubili pri kartah." To je rekla s popolnoma resnim tonom, a seveda ni mislila resno, kako bi bili lahko lačni vampirji ubogi? In še nekaj ji ni dalo miru. "In kako si srečal te pošasti?" ga je sumljivo vprašala, saj se ji je zdelo, da lačni vampirji ne bi šli najprej kartat in potem pojest svojega nasprotnika. Verjetno bi ga na mestu ubili.
Privzdignila je obrv ob njegovi izjavi, da bi bilo brez njene pomoči z njim konec. "Ja, seveda. Jaz sem tvoj angel varuh." je sarkastično odvrnila in nato bolj vljudno odgovorila na njegovo vprašanje: "Isto sem kot prej." Zanimivo, torej se je odločil, da se bo tudi on vedel čimbolj vljudno. Pa sem mislila, da se samo jaz moram vedno mučit s tem.
V glavi se ji je nenadoma pojavilo veliko vprašanj, ki mu jih je hotela postaviti, saj so jo nekatera izmed njih zelo mučila. Najbolj jo je zanimalo, kako se je vpletel v vse te stvari z vampirji in podobnimi pošastmi, ki jih je v Sunny-ju očitno kar mrgolelo.
Njegovo naslednje vprašanje jo je ujelo nepripravljeno, saj je hotela postaviti zgolj nekaj vprašanj, nato pa se obrnit in izginit. "Umm..." se je obotavljala za trenutek in ga sumničavo opazovala, nato pa je privolila: "Lahko bi šla na kakšno pijačo." Bila je namreč dokaj žejna in že prej je načrtovala iti v lokal, a jo je zmotil njegov pripetljaj z vampirji. Pa še en razlog je bil za privolitev: radovednost. Hotela je veeti več o njem in mu postaviti vsa vprašanja, ki so se ji prikradla v misli.

"Srečal sem jih povsem slučajno" je odgovoril brez premisleka, da je bilo nemogoče opaziti, da si je celotno zgodbo izmislil šele pred nekaj trenutki. "V eni izmed bližnjih gostilen in če lahko dodam je bila precej zanemarjena, sem se ustavil na pijači. Tile trije fantje, ki so me napadli, so me povabili na partijo pokra in ko sem jim pobral ves denar niso bili ravno srečni" je rekel in se sedaj spet nasmehnil "Hitro sem ugotovil, da so vampirji, ko sem opazil njihove zobe in grd obraz. Eden je med tem že razbil mizo in hoteli so me na mestu pokončati, a sem se pognal iz gostilne in pritekel sem. No od tu naprej pa že poznaš zgodbo. S tvojo pomočjo so se spremenili v prah in meni se ni zgodilo nič resnega" je zaključil svojo pripoved.
Bil je ponosen, da je v tako kratkem času napletel kar verjetno zgodbo. V resnici je potekalo vse malo drugače.
Ob njenih naslednjih besedah je opazil sarkazem v glasu in to ga je še bolj razveselilo. Rebecci je bilo očitno vseeno za vljudnostne fraze in zahvale, storila je tisto kar je mislila, da je najboljše v danem trenutku. Na nek način je bila celo podobna NIcku, čeprav je za razliko od njega Rebecca vseeno delala stvari, ki so bile dobre, ki niso pomagale samo njej, ampak so zadevale tudi druge. Nick pa je skrbel le za lastno dobrobit. A drugače pač ni znal.
Razveselil se je, ko je sprejela njegovo povabilo "No super. Naslednja destinacija - Bronze"
Skupaj sta stopila proti lokalu v bližini in Nick se je zavedal, da bo moral tudi sam odgovoritit na par zanj neprijetnih vprašanj, a bil je pripravljen tvegati razkriti delček sebe v zameno za še nekaj časa preživetega z Rebbeco. Žal je bilo tako, da v svetu demonov in vamprijev pač ni imel ravno veliko družbi in ker je bil pač samo človek z nekaj več moči je potreboval tudi nekoga za pogovor.

(kar začni z pisanjem v lokalu )