Adam & Spike; Nick & Jackie

Najbolj zlovešča ali ne, ta ulica je bila Spiku že od nekdaj najljubša. Kako da ne, saj jo je v svojih temnih časih redno obiskoval. Poleg Grave-a je bila idealna za kakršna koli srečanja 'druge vrste', pa tudi kak prigrizek je bil občijano takoj pri roki v kakšnem kotu. Ko je Spike sedaj pomislil na te čase, se je lahko samo namuznil. Po eni strani jih je dejansko pogrešal. Nobenih obveznosti, skrbi... samo zabava in čisti nagon. Po drugi strani pa sedaj vso to golazen in navlako ne bi mogel bolj pomilovati. ''Sovražim amaterje,'' si je sam pri sebi zamrmral, medtem ko si je prižigal cigareto, ter se pri tem sredi hoje ustavil. Vdihnil je dim ter pospravil svoj vžigalnik, pri tem pa se s pogledom sprehodil vzdolž nekam čudno prazne ulice, dokler ni njegovo oko zaznalo komaj opazne silhuete, ki ga je več kot očitno opazovala. ''Če si mlajši od 18 let, raje izgini, ker me srce boli, ko moram pobijati mularijo,'' je zaklical sarkastično in zmajal z glavo, ko je pomislil na vse amaterske vampirje-najstnike, ki so se v zadnjem času tako namnožili in zanj resnično niso predstavljali nikakršnega izziva, še manj pa zabave.

((Adam?))

Kot že ničkolikokrat prej je brezciljno taval po mestu. Zašel je v ulico, ki je izgledala precej zlovešče. To ga ni preveč motilo. Zadnje čase je užival v nevarnosti, slaba volja pa ga je obdajala že nekaj dni zaporedoma. Kot vedno je bil oblečen popolnoma v črno, le njegovi svetli lasje so dali sihuleti v črnem nek nenaraven videz. Kot da ni bil že brez tega Adam dovolj nadnaraven. Zavzdihnil je, potem pa se postavil v senco ulične svetilke. Roke je potisnil globoko v žepe črnih kavbojk in se ozrl naokrog. Na ulici ni bilo koga, ki bi ga poznal. Pravzaprav niti ni bilo veliko ljudi, le nekaj 'izgubljenčkov', ki so se kmalu porazgubili in ulica je ostala prazna. Ko se je tako ozrl naokrog, je res delovala zlovešče, bolj kot kadarkoli prej. Skoraj bi se že obrnil in odšel, nenadoma pa je zvok korakov dal Adamu vedeti, da nekdo prihaja. Zanimalo ga je, kdo bi to lahko bil, zato je postal in se ozrl. Svetlolasec s cigareto. Zanimivo. Nenadoma se je moški obrnil proti njemu in Adam mu je prisluhnil. "Očitno sem ravno na meji." Sarkazem je kar vel iz njegovega glasu. Blondinec je bil vampir, zelo očitno. Ampak na kateri strani? Glede pobijanja bi lahko rekli da na slabi, a Adam ni nikoli sodil ljudi po prvem, kar so rekli. Stopil je nekaj korakov dalje, da ga je oblila svetloba ulične svetilke ter se skoraj izzivalno zazrl v svetlolasca.

''Oh...'' je zavzdihnil Spike in sam pri sebi zavil z očmi, kajti resnično se je že naveličal ubadanja z mladino, ki je mislila, da je že kar vsemogočna. Po drugi strani pa ga je vse skupaj vseeno zabavalo. ''Nekdo vas mora naučiti...,'' je zamrmral bolj sebi kot njemu ter predse izdihnil oblaček dima, medtem ko se je predrznemu mladeniču počasi približeval. Vedel je, da je vampir - dejansko ga je vohal, pri tem pa niti pomislil ni na to, da bi bila lahko na isti strani. Ko ga je oblila svetloba ulične svetilke, je bil viden tudi njegov obraz in Spike se je moral namuzniti. ''Koliko ženskih src si že strl?'' ga je pobaral, ker je opazil, da relativno dobro izgleda, pri tem pa odložil svoj cigaret na smetnjak ob sebi, tako da je imel proste roke, ter nadaljeval s svojim približevanjem. Zagotovo ne toliko, kolikor sem jih jaz prepičil, je dodal v svojih mislih, nato pa obstal kak meter pred njim ter se izzivalno zazrl vanj. Ni ga hotel prvi napasti, ker se mu je zdelo enostavno preotročje. ''Daj no, sine. Pokaži kaj znaš,'' je pikro dodal in se zlovešče nasmehnil.

Dejansko ga je svetlolaščevo obnašanje zabavalo. Nekdo ga mora naučiti? Namrščil se je. Nikoli ni pretirano maral takšnih ljudi, a nekaj na tem svetlolascu je bilo tako drugačnega... Adam tega ni znal resnično opisati. Preprosto je bilo tam. Nenavadnost, ki bi jo lahko prijel z roko, a obenem je ni bilo. Presenetilo ga je vprašanje, ki mu ga je postavil tujec. Ženska srca... Ah, o tem bi Adam lahko govoril. A raje ne. Pustil je vprašanje obviseti v zraku in z nasmeškom na obrazu opazoval obnašanje neznanca. Očitno je bil pripravljen na boj. Pravzaprav je bil tudi Adam in za trenutek ga je imelo, da bi mu zbil ta samovšečen nasmešek iz obraza. Ampak potem je pomislil. Ni se izplačalo, moškega ni niti poznal. Čeprav ga niti ni želel spoznati. "Sine?" Ni si mogel kaj da se ne bi nasmehnil. To ni bil zloben smeh, beseda ga je res zabavala. A v njegovem smehu se je skrivalo tudi nekaj drugega. Nekakšna otožnost. Sine. Besedice že dolgo časa ni slišal. Z iskrenim zanimanjem se je zazrl v tujca. "Sicer pa, jaz sem Adam." In namesto da bi ga boksnil ali mu povzročil kakršnokoli bolečino, mu je segel v roko. To je bilo tvegano, Adam se je tega zavedel. Prijazno predstavljanje zlobnemu, prikremu vampriju ki je stal pred njim s zloveščim nasmeškom na obrazu. Kljub dokaj hladnemu obnašanju pa je bil povsem pripravljen na vse.

Kar videl je že, kako se bo ta neumna sveže-povampirjena zguba pognala nanj v prepričanju, da ga dejansko lahko premaga. Spike resnično ni pričakoval, da bi imel ta fant pred njim kaj razuma v sebi. Zato ga je njegova gesta povsem vrgla iz tira. Začudeno ga je premeril, nato pa ga v naslednjem trenutku že odrinil od sebe, z močjo, ki mu je zaradi dolgoletnih izkušenj seveda pripadala, in ki je tako imenovanega Adama vrgla po tleh. Nikakor ni nameraval pasti na tako bolno foro pa četudi je bila več kot originalna. ''Jaz pa sem Spike,'' je nato nezainteresirano dejal in pograbil palico, ki jo je že prej opazil ob strani, ter se z njo v rokah približal fantu. ''Zapomni si to ime in pozdravi moje kolege iz pekla,'' je še pripomnil, da bi se še malce pozabaval iz situacije, in že zamahnil, da bi vampirju, ki se je začuda dejansko vdal v svojo usodo, zadal usoden udarec...

Še en bebec, ki je bil več kot očitno brez kakršnegakoli smisla za humor. Adam je zavil z očmi. Moral bi skoraj pričakovati udarec. Vrglo ga je po tleh. Vampir je bil močan, ampak tudi Adam ni bil preveč šibek. Navsezadnje so imeli vsi vampirji veliko fizično moč. Opazoval je Spika, ko je pograbil kol in se namenil zadati Adamu usodni udarec. Moral se je nasmehniti. "Mislim, da bo moralo pozdravljanje tvojih znancev še počakati." In tik preden je palica zadela Adama, se je sunkovito obrnil na levo in se odkotalil stran. Z nasmehom na obrazu je opazoval, kako je palica zadela tla. Potem pa se je nenadoma zavedel, da ni čas za opazovanje. Navsezadnje je bil vampir pred njim odločen, da ga ubije. Nenadoma se je premaknil in stal je pod ulično svetilko ter se nanjo naslanjal. Vampir pred njim je očitno imel več kot dovolj izkušenj, česar ne bi mogli trditi za Adama. A v teh dveh letih, odkar je bil vampir, si je nabral nekaj dobrih izkušenj. V enem trenutku je še slonel ob svetilki in opazoval vampirja, ki je skorajda osuplo strmel v tla, kjer je bil še pred časom Adam, v naslednjem trenutku pa se je pognal naprej in tokrat on odrinil Spika, da je padel po tleh. V odriv ni vložil vse svoje moči, a udarec je bil kljub temu močan. Z nasmehom na obrazu je dal roke v žep in opazoval vampirja. Nenadoma se je zavedel, da niti ne ve, na kateri strani je, a kljub temu je sklepal, da na nasprotni. Dobri vampirji navsezadnje niso hodili okrog in pobijali ostalih. Ampak tudi Adam se ni predstavil... Vsaj ne popolnoma. Osredotočil se je na blondinca na tleh.

Očitno ga je Spike preveč podcenjeval, ko je mislil, da gre le še za enega navadnega mulca, saj je bil fant vsekakor spreten pri izikanju, če ne drugega. Njegovo trenutno osuplost je zamenjala jeza nad samim seboj, ker je dopustil, da ni bil dovolj pazljiv in se tudi sam kmalu znašel na tleh. Tam pa je nenadoma prasnil v krohot. ''Je to vse?'' je začel, ko se je še kar smeje začel pobirati s tal in se nazadnje vzravnal nazaj ter svoj pogled spet zapičil nazaj v fanta. Nekaj je bilo na njemu, kar ga je motilo, pa ni vedel kaj. Zakaj se ni v svoji krvoločnosti spravil nanj in ga vsaj poskušal pokončati. ''Nekaj mi ni jasno,'' je nadaljeval, ko je prenehal s krohotom, ter se mu počasi spet začel približevati. ''Drugačen si,'' je zamrmral in nekoliko zožil svoj pogled, ki ga je pozorno opazoval. ''Sicer pa, kdo sem jaz, da bi govoril o tem?'' je mrmraje dodal, saj je bil res prav on največji posebnež, kar jih je hodilo naokrog. V naslednjem trenutku je bil že pri njem ter fanta tokrat samo grobo prijel za ovratnik. ''Kdo si? In za koga delaš?'' Je bilo mogoče, da je dejansko naletel na svetlostranskega vampirja?

Smeh blondinca je odmeval po ulici in Adam se je moral namrščiti. Torej ga spravlja v smeh, zanimivo. Ko je končno utihnil, si je Adam oddahnil. Nikoli ni maral pretirano 'dobrovoljnih' ljudi. In lahko bi mu pokazal še kaj več, ampak nekaj ga je od tega odvrnilo. Le kaj je bilo na Spiku, da ga je obenem tako odbijalo in hkrati se mu je zdelo zanimivo... "Točno tako." Edini komentar, ki ga je Adam dal na pripombno o njegovi drugačnosti. In nenadoma je zaslutil nevarnost, še preden se je Spike dejansko spravil nanj. Zavil je z očmi, ko je začutil njegov prijem na svojem ovratniku. "Prste stran." je zasikal, potem pa se nasmehnil. "Sicer pa, kot sem že omenil, sem Adam. Adam Chad Collin, če smo specifični." Za trenutek je utihnil in zajel sapo, potem pa nadaljeval. "Za koga delam? Naši skupini se reče High School Brats. Dvomim, da si že kdaj slišal za kaj takšnega." Moral se je zasmejati. High School Brats je bila neke vrsta zasebna šala njihove skupine. Ozrl se je v obraz blondinca nad sabo. "Sicer pa, je to vse ali te še kaj zanima? Ker bi ti bil res hvaležen, če bi se odstranil iz mene." Namrščil se je, na obrazu pa se mu je pojavil tudi droben nasmešek.

Spike mu ni zaupal. Vsaj ne še in je zato svoj prijem samo še bolj podkrepil. ''Oh, učen vampir torej?'' je odvrnil in še naprej vrtal vanj s svojim ostrim pogledom. ''Še vedno mi nisi dal razloga, zakaj te ne bi zdaj takoj ubil, ali pa bi raje videl, da te odnesem k naši preljubi Izganjalki, da sama presodi kam s tabo?'' je vztrajal pri svojem, saj mu ni bilo do nikakršnih igric. Hkrati pa je s tem izdal, da pravzaprav sodeluje z izganjalko, in prav zares ga je zanimalo, kaj bo imel na to povedati fantič pred njim. ''Saj veš, kdo je izganjalka in kaj počne, ne?'' je nato še dodal, za vsak slučaj, ker človek res ni nikoli vedel. Nekateri namreč niso imeli pojma niti o tem, da jih količek dejansko lahko ubije.

Ni mu zaupal, to je Adam lahko videl že iz Spikovega pogleda. "Učen vampir? Lahko bi tudi tako rekli." Ker mu je šlo Spikovo vrtanje s pogledom že močno na živce, mu je vrnil pogled in se nasmehnil. "Le zakaj bi ti moral dati razlog?" Njegov nasmeh je dobil grenak privdih, ko se je spomnil tisočih razlogov, zakaj bi ga Spike ubil. Morda že zato, ker je on sam ubil svoja starša. In smrt bi zanj lahko bila odrešujoča... Otresel se je takšnih misli. Adam se ni nameraval pustiti zastraševati nekomu, kot je bil Spike. "Ugani kaj? Pravzaprav mi je povsem vseeno, kaj boš storil z mano. Izganjalka? Jo bom vsaj spoznal, že dolgo časa jo želim." Za vsak primer je s pogledom šinil po okolici. Prav dobro se je zavedal, da ga lahko količek takoj ubije. Tega pa ni želel, ne še. Kljub vsem temnim mislim, ki so ga včasih obdajale. "Seveda vem, kdo je izganjalka. Tudi tisto kar počne mi je znano." Rahlo se je prestavil, saj je Spike še bolj močno stisnil prijem okrog njegovega ovratnika. Nenadoma pa se je z zanimanjem zazrl v Spika. Saj ni bilo možno, da je bil on na dobri strani, kajne? Vsekakor bo izvedel. Ali pa je celo že izvedel. Če je govoril o izganjalki, jo je zagotovo poznal. Po lesku v njegovih očeh jo je poznal celo zelo dobro. "Čakaj malo. Torej ti sodeluješ z izganjalko." je ne preveč bistro ugotovil, potem pa nejeverno premeril Spika. Torej je na svetli strani? Izgledal vsekakor ni tako, še manj pa se je tako obnašal. Ampak Adam se je že zdavanj naučil, da naj ne sodi ljudi po prvem vtisu. Spike je bil zanimiv. Adam je poznal le peščico vampirjev iz svetle strani. Je bil Spike torej le še en znanec več ali pa nekaj povsem drugega?

''Ker jaz ne ubijam kar tako, brez razloga,'' mu je hladno odvrnil. To je bilo po eni strani res, saj je bila tudi zabava nekakšen razlog. Ubijal bi seveda tudi za voljo tablice čokolade, ampak to je že druga zgodba. V njegovih očeh je tedaj zaznal lesket, ki mu je bil nenavadno znan. Pa ne kot sam lesket, igra svetlobe, temveč tisto, kar se je skrivalo za njim. Grenkoba. ''Ne moreš se kar vdati v usodo,'' je nenadoma spremenil ton, da je izgledalo, kot da bi mladega fanta nagovarjal k temu, da se upre zlobcu, ki mu je grozil s smrtjo. Spikov pogled je zopet postal sumničav, ko je tako začel govoriti o izganjalki. Marsikdo si jo je želel spoznati - ponavadi takšni, ki so ji želeli slabo. Teh pa Spike vsekakor ni maral. ''Ti je potegnilo, ha?'' je odvrnil na njegovo ugotovitev, potem pa tudi sam presenečeno obstrmel. ''Samo ne reci mi, da si tudi ti spreobrnjenec?'' ga je začudeno pogledal ter le rahlo popustil svoj prijem, saj še vedno ni zatrdno vedel, s kom ima pravzaprav opravka.

Adam je postal nekoliko zmeden. Kdo pa ne bi bil ob moškemu, ki ga je stiskal za vrat in mu obenem dajal nasvete, da se ne sme kar tako vdati? "Brez skrbi, ne bom se kar tako vdal." Nasmehnil se je in opazoval spremembe razpoloženja, ki so odsevale v Spikovem pogledu. Izganjalka mu je nekaj pomenila, drugače pogled v njegovih očeh ne bi bil tako sumičav. Komaj se je zadržal, da ni spet zavil z očmi. Spikova trditev je bila skorajda absurdna. Adam je vsekakor spadal med pametnejše ljudi v svoji generaciji, sploh pa je naravnost izstopal med vampirji. Nikoli se ni brezglavo zapletal v pretepe, redkokdo je pravzaprav vedel, da je Adam vampir. Presenečenje v Spikovih očeh je hitro nadomestilo neko drugo čustvo. Ni se več trudil s prepoznavanjem vseh čustev, raje je spregovoril. "Spreobrnjenec?" Način, kako je Spike govoril o tem... Očitno je bil tudi on eden izmed teh. "Lahko bi tudi tako rekli." Grenkobe v glasu niti ni skušal več skrivati in nenadoma je začutil, da je Spike popustil svoj prijem. Odrinil ga je, ne preveč močno, le tako da je pristal na nogah in se še sam hitro pobral. "Vampir sem postal pred dvema letoma. Takrat sem ubil svoja starša. Potem sem spoznal, kaj sem storil in se potuhnil. Raje sem ubijal slabe ljudi, izrazito nekoristne za vse... Ampak da, nekako sem se spreobrnil. Z nekaj prijatelji smo se postavili skupaj in uničili nekaj demonov... Ter ostale golazni." Namrščil se je. Ni vedel, zakaj je svojo zgodbo povedal Spiku, ki je stal poleg njega. Prav tako tudi ni bil prepričan, kakšen odziv lahko pričakuje. Roke je spet porinil globoko v žep in se zazrl v Spikov obraz.

Njegova osuplost ga je stala tega, da ga je fant odrinil od sebe, sicer pa tako in tako ni imelo več smisla, da bi ga davil na tleh. Prisluhnil je njegovi zgodbi, ki jo je na dušek izpovedal prav tam pred njim ter se še sam čudil njegovi iskrenosti. Še vedno mu ni bilo treba, da bi verjel njegovemu nakladanju, a vendar je Spike čutil, da govori resnico. Ko se je zavedel, da še vedno osuplo strmi vanj, je stresel z glavo, se zresnil in zopet pristopil do fanta ter mu prisolil zaušnico. ''Preklet idiot! Zakaj nisi že takoj povedal? Lahko bi te ubil, zaboga,'' se je znesel nad njim, da je bilo še njemu čudno, od kje mu sedaj ta izpad. Še vedno je zrl vanj, zmeden, ker ni vedel, kaj naj bi mu še rekel, nato pa mu je z rokama le poravnal obleko, ki jo je malo prej pomečkal in si ga ogledal od glave do pete. ''Se opravičujem za sceno, ampak človek nikoli ne ve,'' je zamrmral kot v nekakšno opravičilo, nato pa stopil mimo njega do smetnjaka, kjer je pustil prižgan cigaret, ter ugotovil, da je že pogorel. ''Torej kaj ste potem vi? Nekakšen skrivni krožek?'' ga je pobaral radovedno, kot da se prej ne bi ničesar zgodilo, ter pobrskal po svojem žepu za cigaretami in vžigalnikom. ''Boš?'' je še njemu ponudil in se s privzdignjeno obrvjo obrnil v njegovo smer.

Adam se je kljub klofuti, ki jo je prejel, nasmehnil. "Nikoli ne veš, komu lahko zaupaš." To je bilo njegovo načelo že od nekdaj. In vedno znova se je potrjevalo. Poleg tistega, za smrt nisi nikoli premlad. Namuznil se je, potem pa se presenečeno zazrl v Spika, ki mu je zdaj ravnal obleko. Zabavna situacija, najprej ga je davil zdaj pa se do njega obnaša kot neke vrste starejši brat. Namuznil se je.
"Skrivni krožek?" To je zvenelo tako otročje. "Prej nekakšna druščina. Le štirje smo. A vendar nam naše 'poslanstvo' kar dobro uspeva." Navajal je preprosta dejstva, a kljub temu neke vrste ponosa v njegovem glasu ni bilo mogoče zgrešiti. S poti so spravili že mnogo nepridipravov. In bili so dobri, čeprav bi kdo z zaničanjem gledal na skupino najstnikov.
Z rahlim premikom glave je odklonil cigareto. Nikoli ni kadil, ker preprosto ni čutil ne potrebe ne želje po tem. "Koliko si pravzaprav star?" je vprašal, saj je nekako slutil, da je Spike mnogo starejši od njega, čeprav je izgledal mlad. A videz vara, sploh pri vampirjih.

''Točno tako,'' mu je pritrdil Spike, zadovoljen da mlad fant tako razmišlja. Za kratek hip se je sicer zamislil nad svojim obnašanjem, saj je zopet izpadlo, kot da ga poskuša še česa pametnega naučiti. Morda pa to niti ne bi bilo tako slabo. Zdelo se mu je, da ima fant sicer potencial, le da bi ga mogoče moral nekako iztepsti iz njega. ''Poslanstvo kaj?'' se je posmehnil Spike. Ta beseda ga je tako zabavala. ''To bi pa res rad videl,'' je dodal ter izdihnil dim globoko nad seboj, pri čemer Adama ni spustil izpred oči. Ne da bi se hotel norčevati, le smešno se mu je zdelo. Štirje mulci pa poslanstvo? Otroci niso vedeli, kaj je pravo zlo... ''Dobro stoletje,'' je odgovoril na njegovo vprašanje ter pospravil škatlico s cigareti nazaj v žep. Morda bi mu moral povedati še kaj več, toda glede na to, kaj vse je v tem času doživel, niti ni vedel, kateri podatki so vredni razkritja in kateri ne. Sploh pa je njega bolj zanimal ta potencialni sodelavec. ''Samo nekaj mi ni jasno - česa se lahko vampir nauči v šoli?'' ga je nato povprašal ter se s cigareto v ustih spet sprehodil do njega ter mu pri tem pomignil, da se malo sprehodita. V tem nikakor ni videl nobenega smisla, saj je sam imel drugačno vrsto 'izobraževanja'. Imel je nekakšnega mentorja, Angela, ki ga je pravzaprav uvedel v svet vampirjev in demonov, čeprav mu dandanes ni bil pripravljen dodeliti nikakršnih zahval za karkoli.

Namrščil se je ob rahlo posmehljivem tonu njegovega glasu. Navsezadnje pa jih ni niti poznal, zato ni mogel trditi ničesar o njih. In kot je kazalo, Spike niti ni imel takšnega namena. Adamu je bilo prav.
"Uau." Očitno je bil res star. In zagotovo tudi močno izkušen, vsaj glede na vse, kar je Adam prebral o vampirjih v preteklosti.
Sprejel je njegovo povabilo in počasi sta se odpravila po ulici. Ko mu je Spike postavil naslednje vprašanje, se je za nekaj trenutkov zamislil. "Pravzaprav ničesar. Šola je pač samo šola. Oziroma med poukom se ničesar pametnega ne naučiš. Med odmori pa se izve marsikatera novica. Kaj se dogaja po mestu in v okolici. Veliko pomembnega. In navsezadnje je šola dobra krinka." Skomignil je z rameni. Bledo se mu je dozdevalo, da je imel Spike drugačno vrsto učenja. Pravega, tistega za vampirje. A ti Adamu ni bilo nikoli omogočeno. Vsega se je naučil iz knjig. In tega vsekakor ni bilo malo.

''Uau?'' ga je Spike presenečeno pogledal. ''Je to v smislu 'kako mi je uspelo tako dolgo preživeti' ali raje 'zdaj pa vem, zakaj bi me prejle lahko prepičil'?'' ga je vprašal v malem sarkazmu. Seveda je Spiku prijalo, če ga je kdo občudoval, ampak kaj ko so bili to ponavadi sami... no ja - najstniki. Če je že pomislil na Dawn... ''V redu, ampak še vedno ne vidim nobenega smisla,'' je malce začudeno odvrnil, ko mu je Adam poskušal pojasniti, kakšne koristi ima lahko vampir od šole. Spike je bil seveda šolan, vendar pa je bilo to še v času preden je postal vampir. Zato se mu je zdelo še toliko bolj smešno, da bi kot vampir moral hoditi v srednjo šolo, ali pa na faks... bog ne daj v službo! ''Veš kaj, sine,'' je začel in Adama prijateljsko objel prek ramen, vmes pa še vedno vlekel cigaretni dim. Seveda je spet uporabil vzdevek, ki se mu je po neki logiki zdel povsem posrečen, ''vse kar vampir potrebuje je so ulice in pokopališče. Tam so sveže dnevne novice, tam je vse, kar vampir potrebuje za učenje. Tam je hrana, tam so sovražniki - in noč, tvoja zaveznica. In zakaj neki bi potreboval krinko? Saj se boriš proti golazni, ne proti ljudem. Potrebuješ pretepe, ki te pripeljejo do slave, ne pa da se skrivaš pod šolskimi klopmi.'' Obmolknil je in z širokim nasmeškom pogledal svojega novega kolega. ''In potem boš nekega dne morda kot jaz. Kaj praviš?''

Spet je preslišal Spikovo pripombo. Njegov uau je bil neke mešanice 'kako dolgo si preživel', 'zagotovo imaš veliko izkušenj' in 'zdaj pa vem, zakaj tako izgledaš'. Namuznil se je. Zadnje seveda ni bilo res. Spike je še vedno bil postaven, vsaj po Adamovem mnenju. Pa ne da bi ga to na kakršenkoli način zanimalo.
Moral se je zasmejati, ko ga je Spike spet poklical sine. Očitno mu je bil vzdevek res všeč. "Morda imaš prav." je dejal, potem pa se obžalujoče nasmehnil. "A vendar me nisi povsem prepričal." Njegovi pogledi na svet so bili pač takšni, in pravzaprav ga nihče ni mogel prepričati v nasprotno. Pravzaprav pa je bil še en razlog, zakaj je skoraj z veseljem hodil v šolo. Dawn. A tega ni nameraval razlagati Spiku. "Že res, da so golazen. A navsezadnje imaš ti mnogo več izkušenj. Še predobro vem, kaj se zgodi mladim vampirjem kot jaz na ulici... In ni učenje edina stvar, ki me privlači v šoli." Za trenutek je obstal, potem pa stopil v korak s Spikom. Morda bo res nekega dne takšen kot on. Tega se ne bi branil. A vendar je za to potreboval še mnogo več izkušenj. "To bi bilo dobro." Postati kot Spike. Ni zvenelo slabo. "To pravim. In ti torej praviš, da moram živeti na ulici in pokopališču..." Glas mu je odtaval. Zvenelo je zanimivo, a Rebecce in ostalih ni mogel pustiti na cedilu.

Bolj ko sta razpletala pogovor, bolj se mu je dozdevalo, da v Adamu vidi nekakšno ponesrečeno kopijo sebe. V nekem čudnem smislu seveda, saj ni bilo očitno, da bi imela karkoli skupnega. Morda edinole to, da sta bila obadva privlačna moška, ki sta z šarmom znala prav gotovo priti marsikam. In po drugi strani... Zakaj pa ga ne bi vzel za svojega vajenca? Tako in tako je bilo boljše zanj, da se je z nečim zaposlil, ne pa da je cele dneve poležaval v svoji grobnici in obupoval nad svojo nesrečno zaljubljenostjo. Za Angela bo tudi že še poskrbel, ko bo prišel čas za to - toda zaveznikov ni bilo nikoli preveč. ''Kdo je rekel, da moraš biti sam v tem?'' je odvrnil Spike, z zvitim nasmeškom, ki je ponujal samo eno - njegovo vodstvo. V starih časih bi mu take vrste ponudbo najverjetneje zaračunal, ampak tokrat mu je šlo bolj za lastno zadovoljstvo. ''Ah, dekleta...'' je poznavalkso ugotovil Spike, ko je Adam rekel, da ga v šoli privlači še marsikaj drugega. ''Glede tega imam pa samo en nasvet,'' je tokrat dejal malce resneje, zaustavil tako sebe kot Adama in mlademu fantu položil roko na rame. ''Nikoli, ponavljam NIKOLI, se ne zaljubi v človeka. To je ena sama agonija, verjemi mi. Pa tudi skregano z naravnim redom,'' je spet začel pametovati, kar pa je bilo glede na Spikove lastne izkušnje precej ironično. ''Zato potrebuješ vampirsko šolo,'' je spet nadaljeval v prejšnjem tonu, ko sta spet začela hoditi dalje. ''Nikar ne poskušaj biti človek - bodi boljši vampir,'' je sklenil svoje misli in se fantu poleg sebe nekako vzpodbudno nasmehnil. ''Verjemi mi. Videl sem že vse...''

"Torej mi ponujaš svoje vodstvo?" je vprašal kar naravnost. Nikoli ni preveč rad ovinkaril brez potrebe. Od Spika bi se zagotvo lahko marsikaj naučil. Zakaj pa ne? Zadovoljno se je nasmehnil. Noč, ki se je na začetku zdela katastrofalna, je postajala vedno boljša. Le kako bi sploh lahko zavrnil Spika? Vedno si je želel postati boljši vampir.
Ko je zaslišal njegove naslednje besde, se je moral zasmejati. "Pravzaprav je za to nekoliko prepozno." Ozrl se je na Spikovo roko na svoji rami. Starejši vampir je mislil resno, a navsezadnje Adam ni bil sam kriv za to. In kot je kazal že ton Spikovih besed, je imel s tem izkušnje. Ampak zakaj ne? Dawn je bila tako drugačna od ostalih ljudi, in to se mu ni dozdevalo samo zaradi zajubljenosti. Na njej je bilo nekaj posebnega, to je bilo zagotovo. Počasi je stopil dalje in se nasmehnil, ko je Spike rekel da ne sme biti človek. Pravzaprav Adam že dolgo ni bil več človek, vsaj ne od takrat, ko je ubil svoja lastna starša. In že od nekdaj je delal na tem, da bo boljši vampir. "Verjamem." Videti vse v enem stoletju ni bilo preveč težko in Adam se je zresnil. Upal je vsaj, da ne bo Spike spraševal po tisti punci. Dawn. Zagtovo jo pozna. Ali pa tudi ne.

''Če sem odkrit, ja,'' je potrdil njegove domneve in mu namenil komajda opazen nasmeh. ''Poleg tega pa boš tudi delal zame,'' je nato dodal, kar je bilo vsekakor za pričakovati. Spike ni mogel brez protiuslug in če je že dobil edinstveno priložnost (fant je bil namreč pod krinko, kot je tudi prej zatrdil). ''Nič težjega za začetek. Majhne stvari, saj veš...'' je razvijal svojo zamisel dalje in bil vedno bolj zadovoljen s tem, kako se je vse skupaj odvijalo. A kaj ko se Spiku ni niti sanjalo, kdo je Adamova srčna izbranka... ''Rekel si, da hodiš v šolo...'' je začel in se namuznjeno zazrl navzdol v fanta. ''Vidiš, tam je to dekle - Dawn. Jo poznaš?'' ga je z zanimanjem vprašal in svoj pogled spet preusmeril vzdolž ulice, ki se je vlekla pred njima. ''Rad bi, da malo popaziš nanjo. Saj veš... Navežeš stike, postaneš njen prijatelj, poskrbiš za to, da ne bo zašla v kakšno slabo družbo, da se ne bo družila s čudnimi tipi in tako dalje. Razumeš?'' Ker Spike svoje pozornosti ni posvečal njegovemu obraznemu izrazu, seveda ni mogel opaziti, kakšna je bila Adamova reakcija na njegovo zahtevo. Sam pri sebi se je še zadovoljno smehljaj, ko je bil tako prebrisan. Sedaj ne bo potrebno ne njemu ne Buffy vohuniti za njo. Adam je bil res kot nalašč za to, Spiku pa niti na misel ni prišlo, da bi bila to v bistvu slaba ideja. ''Dekle res nima sreče s tipi in še vsak izmed njih je imel na koncu opravka z mano,'' je zmajal z glavo, ko je pomislil na dejstvo, da se zaradi njih v težavah ni znašla samo Dawn, temveč je v to za seboj potegnila vse Scoobye.

((sam je pa fora a? ))

"Seveda." je bilo vse, kar je Adam pripomnil na usluge. Saj to menda ni bilo tako težko storiti. In pravzaprav je bilo to tudi vse, kar je lahko storil zanj. Povsem je bil pripravljen opravljati te usluge.
"Dawn?" Je ponovil, na njegovem obrazu pa se je pojavila mešanica čustev. Vse tja od začudenja, zbeganosti, osuplosti in naposled se je nasmehnil. "Da, poznam jo. In pravzaprav sva že neke vrste prijatelja." Ko je poslušal Spikove zahteve, ga je nenadoma pograbil kašelj, ki ga je hitro udošil. 'Ojej.' Naloga je bila obenem tako preprosta in tudi tako težka. Pravzaprav je že Adam sam, brez kakršnekoli spodbude, pretepel par fantov, ki so kazali preveč zanimanja zanjo v negativnem smislu. "Mhm. Ampak, zakaj bi moral paziti nanjo?" je na videz nezainterisirano vprašal, medtem ko je v glavi divje premleval vse možne vzroke za to. Pa ne da je bila tudi Spiku všeč? Ne, ta možnost je bila skoraj nemogoča. Torej se je Spike zanjo zanimal iz povsem drugih razlogov. Adam se je nevede namrščil. Nekoliko je prebledel, ko je Spike omenil kaj se je zgodilo z Dawnimi bivšimi fanti. 'Ojej.'
Zbral se je. Nekaj je bilo na Dawn, drugače se Spike ne bi zanimal zanjo. Pomsilil je na nekaj, kar mu je pred kratkim povedala Dawn. Pozna tudi dobre vampirje. Je bil Spike eden izmed njih? Povezavo, ki je združevala Spika in Dawn je vsekakor moral odkriti.

(( Ojej. ))

''Potem sva zmenjena,'' je Spike zadovoljno pokimal ter segel fantu v roke, da bi potrdil njun dogovor. Kotički njegovih ustnic so se ukrivili v njegov tipičen nasmešek, ki je ponavadi pomenil določeno nevarnost. ''Samo če ti kdajkoli pride na misel, da bi spet prestopil, vedi, da bom prvi v vrsti, da te ubijem,'' je še dodal, saj je hotel, da sta si od sedaj naprej z vsem na jasnem.
''Kaj res?'' je bil Spike vseeno presenečen, čeprav bi kaj takega lahko pričakoval. Saj fant navsezadnje ni bil od včeraj. Toda ko je priznal, da sta že neke vrste prijatelja, Spike ni bil prepričan kaj naj bi si mislil. ''Potem pa boš sploh odličen,'' s eje nazadnje odločil, da bo to vzel za pozitivno dejstvo in se spet pustil navduševati nad lastno domislico. ''Reciva da...'' je oklevaje začel, saj ni vedel, kako naj bi predstavil njun odnos. Vsega Adamu pa le ni bilo treba vedet. Saj naj bi samo pazil nanjo, mar ne? Od daleč seveda. ''Veliko mi pomeni. Pravzaprav mi je kot nekakšna mlajša sestra, ampak to je dolga zgodba,'' se je odločil biti kratek, saj se ni počutil dolžnega, da mu na dolgo in široko razlaga o vsem, kar bi utegnilo biti zanimivo. ''Ampak te nisem jaz poslal, razumeš? Saj se boš znašel,'' je še dodal, saj si resnično ni želel, da bi Dawn kaj posumila. Pač ga je skrbelo zanjo, čeprav je bil prav on tisti, ki je poskušal prepričati Buffy, da je Dawn dovolj stara, da poskrbi sama zase. ''Torej... si pripravljen na kakšno lekcijo?'' so se mu nenadoma zasvetile oči, ko je v daljavi opazil par silhuet, ki so zopet zganjale trušč in najverjetneje uničevale vse kar jim je prišlo pod roke.

Kar nekako ga je zmrazilo ob Spikovih besedah, a pravzaprav se ni imel česa bati. Segel mu je v roko in se nasmehnil. "Zmenjena. In brez skrbi, ne bom prestopil." O tem je bil trdno prepričan že od dne, ko se je zavedel, kaj vse je storil narobe, takrat pa si je tudi obljubil, da česa takšnega ne bo več počel. In ker je imel jekleno trdno voljo, ni dvomil, da mu ne bi uspelo.
"Aha." Pogoltnil je slino. To morda ni bila tako dobra ideja... Če je prav razumel, si je Spike to zamislil kot opazovanje od daleč. Nepristranski opazovalec torej? Adam ni ustrezal pogojem, tega se je zavedal. In to je moral tudi Spike prav dobro vedeti. "Pazil bom nanjo. Morda še bolj, kot bi bilo potrebno." Brezčustveni glas, s katerim je to povedal, ga je stal kar nekaj napora. Zanimalo je, če bo Spike dojel pomen njegovih besed. Ampak ni mu mogel obljubiti česa, za kar je že na začetku vedel, da ne bo šlo. I'll do my best.
Iz misli ga je predramil Spike. Nasmehnil se je in sledil njegovemu pogledu. "Torej prva uradna lekcija. Pojdiva." Namuznil se je in se s povsem neslišnimi koraki počasi začel približevati skupini, ki je zganjala hrup.

''That's my boy,'' je bil še enkrat zadovoljen nad njegovim odgovorom ter bil tudi sam prepričan, da z njim ne bo imel nobenih težav. Pa tudi če bi jih imel - navsezadnje je bil le vampir in te mu ni bilo težko ubijati. Vsekakor je bilo jasno, da je boljše biti na Spikovi strani kot pa proti temu. Tega pa se je zavedal tudi on sam.
Spike sploh ni dvomil v to, da bo Adam opravil točno tako kot mu je naročil in si zaradi tega ni belil glave s pomisleki glede tega, da pa bi se Dawn lahko zaljubila vanj. Tega vsekakor ne bi hotel, kajti Adam je bil pa le vampir. Vse preveč ga je spominjalo na njun odnos z Buffy in pred bolečino, ki je izhajala iz tega odnosa, je dejansko želel obvarovati oba. Ampak kaj ko Spike sploh ni vedel, kaj se v resnici že dogaja...
''Let's danceee,'' je zategnil, oči pa so se mu že zalesketale v pričakovanju dobre akcije in po možnosti še zabave. ''Hej fantje!'' je Spike zaklical proti trem vampirjem, ki so počeli bogve kaj, a so bili videti, kot da se precej zabavajo. V trenutku, ko je njegov glas pretrgal tišino ulice, so dvignili poglede proti njima in jasno je bilo, da sta si prislužila vso njihovo pozornost. ''Nekoga bi vam rad predstavil,'' je še dodal in se zlovešče nasmehnil, z roko pa nakazal proti Adamu, ki je bil nekje za njim. ''Tale fant tu vam bo izprašil zadnjice!'' jih je še malo dražil, sam pa se pri tem počasi začel ritensko umikati nazaj, medtem ko si je pričel prižigati nov cigaret. Izgledalo je, kot da je Adama nameraval prepustiti trem krvoločnežem, toda Spike je vedel, da bo edino tako resnično lahko prebudil Adamove čute. ''Vso srečo,'' mu je še navrgel, ko se je umaknil dovolj na stran, da ni bil več predmet zanimanja za vampirje, se naslonil na zid in z zloveščim nasmeškom na ustnicah opazoval, kaj se bo zgodilo.