Buffy & Spike 2

S prekrižanimi rokami se je sprehajala po mestu in spremljala jo je praznina. Kar naenkrat se ni v tem Sunnydalu več nič dogajalo. Vsi so se veselili nad prihodom cirkusa. Halo, kakšna traparija pa je to?! Kar naenkrat se v mestecu pojavi cirkus, pa so že vsi blaženi in zato dogajanje na demonski sceni popolnoma zamre? Počutila se je nekoristno. Z veseljem bi pretepla kakšnega demona ali dva, pa so enostavno bežali vsakič, ko so jo zagledali. Nekaj čudnega se je dogajalo. Pogledala je v sivkasto nebo, ki je kazalo na to, da bo kmalu padel mrak, nato pa spet usmerila svoj pogled na pot, ki jo je pripeljala do stare tovarne. Namesto, da bi zavila vanjo, je raje izrabila priložnost in se je ognila, ustavila pa se je šele na starem parkirišču, kjer se je nekaj dogajalo. S pogledom je ujela nekaj vampirjev, najbrž srednješolskih mulcev, ki so jih dobili v roke kakšni bedasti vampirji, ki niso imeli pojma, kakšne življenjske oblike ustvarjajo, jih povampirili in jim dopustili, da so zdaj po zadnji steni tovarne risali grafite z žaljivimi pripombami in na njej razbijali steklenice. Ko se jim je dovolj približala, da bi jo lahko slišali - čeprav so bili tako zavzeti s svojim delom, sploh z ustvarjanjem majhnih steklenih koščkov, ki so leteli vse naokrog, se je odkašljala. Reakcije, ki jo je pričakovala ni dobila, zato je skušala njihovo pozornost pritegniti nekoliko glasneje: "Oprostite, ali bi lahko, prosim, nehali zabijati te steklenice? Ljudje skušajo spati." V njenem glasu je bilo mogoče zaznati precejšnjo mero sarkazma, toda opazil jo je samo eden ob povampirjenih mulcev, ki se je zgolj obrnil, jo premeril, nato pa nadaljeval z vandalizmom. Naveličano je iz žepa plašča privlekla količek in jano in glasno dejala: "Našpičeni zobje, halo!" Končno so prenehali z razbijanjem in jo privolili pogledati, sama pa je najprej pogledala količek in dejala: "Količek, to so fantje. Fantje, to je količek. Tista stvar, ki vas ponavadi onesposobi." Ker se je zavedala, da je nase nakopala kar štiri vampirje, se je sicer nekoliko prestrašila, toda navsezadnje je, ker je bila prikrajšana za toliko bojev, zares prekipevala od energije. Med tem, ko je enega izmed amaterskih vampirjev precej hitro spremenila v prah in drugega prav tako odbila v daljavo, jo je presenetil tretji, nek debel mulec, ko jo je zgrabil za roke, med tem ko se je četrti skušal spraviti na njo. Komaj je ušla tipu, ki je zavdarjal po znoju in poceni vinu in se skušala spraviti na 'šefa' skupinice, je nekaj hitro šinilo za njenim hrbtom in debelega tipa podrlo na tla. Zmedeno se je obrnila in ujela pramen izrazito blond las, preden je začutila top udarec po glavi in se prevrgla na tla ter zastokala.

[Spike? Da bo zabavno..]

Spike ni bil povsem prepričan, kako se je pravzaprav znašel v tistem predelu mesta; samo taval je iz ulice v ulico in se nekako ubadal s problemom, kako naj se pokaže pred Buffy. Naj enostavno potrka na vrata, stoji pred hišo, dokler se ne prikaže... Nah... Prekleto, saj misli, da sem mrtev. No, saj sem mrtev, ampak drugače... Kakorkoli. Ne, morem se kar tako pojaviti. Ne, sedaj, ko je... vse drugače, je zavrnil svoje misli in frcnil proč že kak dvajseti cigaretni ogorek ter malomarno brcnil v prazno steklenico, ki mu je stala na poti, da je zarožljala in nato glasno izginila v temi. Ravno se je namenil prižgati novo cigareto, ko je njegovo uho zaznalo nekaj, kar se je slišalo kot dober pretep. Kot da bi nagonsko vedel, kaj se pravzaprav dogaja, je stekel naprej in mimo vogala, nato pa odprtih oči obstal pred prizorom. ''Buffy,'' je vzdihnil, ko ga je njena pojava, ki jo je ves ta čas tako močno pogrešal, povsem omamila. Preden bi ga lahko dosegel val vseh mogočih spominov, pa so se oglasili njegovi nagoni.
Ni minila sekunda in Spike je bil že v središču dogajanja. ''Se tako ravna z damo?'' je komentiral debeluhovo ravnanje, potem ko je tipa zgrabil z obema rokama ter ga z vso silo podrl po tleh. Le-ta je besno zarenčal nanj, vendar pa ni pritenil Spikove pozornosti. ''Buffy!'' je vzkliknil, ko se je obrnil za njo in jo videl ležati na tleh, kar pa je kmalu plačal s tem, da ga je eden izmed mulcev udaril po glavi z veliko leseno palico, ki jo je našel ob strani. V tistem trenutku se je čas kakor da ustavil, saj so vsi trije mulci impresionirano obstali in se zagledali v silno moč zamaha, ki je zlomila palico na Spikovi glavi, le-ta pa je... obstal? ''Halo? Vampir sem,'' se je oglasil in sarkastično premeril mulca. ''Daj mi to trsko,'' je zamrmral ter zgrabil sedaj ostro palico, nato pa jo zabil fantu v prsi. ''Zadeti moraš v srce, ne v glavo, ti bedak,'' je še dodal ter se v naslednjem trenutku že obrnil in z drugim koncem napičil debelika, ki se je ravno uspel pobrati s tal. Ves ponosen nad svojim junaškim dejanjem rešitelja se je obrnil nazaj k Buffy in tako kot prej spet povsem otopel ob pogledu nanjo. ''Buffy,'' je spet zamrmral kot uročen ter opazil njen čudno-začuden-in-šokiran izraz na obrazu, kar si je pač spet razlagal po svoje. ''Ne skrbi, nisem samo privid,'' je dodal in se že rahlo nasmehnil, da bi dodal svoj I'm back, pri tem pa povsem pozabil na poslednjega vampirja, ki se je medtem naučil pomembne lekcije. ''Tako?'' se je oglasil, ko je zgrabil drug del prelomljene palice in se že namenil, da ga zabode…

"Prekleti našpičenozobci," je zamrmrala bolj sama sebi kot komurkoli drugemu, ko se je previdno dotaknila predela glave, ki je prejel udarec z lesenim kolom. Počasi se je pobrala na noge in ob tem spremljala Spikove poteze, katerimi je prav impresionalno uničil dva izmed treh vampirjev, ki sta bila proti njemu precej nemočna. Pravzaprav sploh ni razumela, kako je to mogoče - Spike je bil tukaj. Tudi če je šlo samo za privid, je bil dovolj dober, da se je zaradi njega precej hitreje, kot bi se sicer, pobrala na noge. Nekaj časa je enostavno strmela vanj in nagonsko spet segla k delu glave, ki je zaradi udarca še vedno utripal. Vedela je sicer, da tega jutri sploh ne bo več čutila, danes - ali natančneje zdaj - pa se je počutila, kot da ji bo glavo razgnalo. Ne samo zaradi udarca, tudi zaradi dejstva, da pred njo stoji Spike, živi in zdrav ter pripravljen na akcijo, kot vedno. No, vsaj zdrav in pripravljen na akcijo, glede na to, da je bil mrtev že več kot sto petdeset let; ampak kdo je štel? Ob njegovih zadnjih besedah se je previdno nasmehnila in s kotičkom očesa ujela še zadnega vampirja, ki se je očitno precej dobro pobral in ga izguba svojih kolegov sploh ni potrla, marveč si je v mislih zadal precej jasno nalogo, da bo Spika spravil iz tega sveta. Tik preden mu je v zaletu skoraj uspelo, ga je Buffy zgrabila za roko, v kateri je držal svojo preljubo trsko, ob tem pa mu v poduk povedala: "Ko se nekdo pogovarja z nekom.. Je bolje, da mu daš mir. Sicer lahko postanemo tečni." Izpustila ga je in mu privoščila precej surov udarec, ki bi praviloma moral zmajati njegovo čeljust, vampir pa se je opotekel in se na njeno presenečenje nasmehnil. "Dečko, v pekel greš, zadnji čas je, da se vsaj pokesaš," je mirno dejala, vampir pa se je ponovno zasmejal. "Pojma nimaš," je navdušeno dejal. "Lahko me ubiješ zdaj.. Ampak dejstvo je, da je ona nazaj. Blondinca bo odtrgala od tebe in spet boš sama.. Izgubili boste. Umrli boste." Razjezil jo njegov ton in ob zadnjem udarcu mu je privoščila še količek, ki je prebil njegovo srce. Rahlo je zacvrčalo in njegova podoba se je spremenila v prah, ki se je potresel po tleh, kmalu pa ga je veter odnesel s seboj. "Kdo bi se kar tako spravil na nekoga, ki je rešil svet.. Mulci." je zamrmrala bolj ali manj sama pri sebi, odvrgla trsko na tla, nato pa se počasi obrnila, prepričana, da bo tačas Spike že izginil ali da se bo počasi zbudila in ugotovila, kako pogreša svetlolasega vampirja, narediti pa tako ali tako ne bo mogla ničesar. Toda stal je tam, v njegovem dolgem usnjenem plašču in z njegovim tipičnim nasmeškom na obrazu. "Vrnil si se," je po nekaj trenutkih molka povedala tisto, kar je bilo tako ali tako popolnoma jasno.

Prizor ne bi mogel biti bolj tipičen pa tudi končal se je tako, da je bila na koncu Buffy tista, ki je nazadnje rešila svojega rešitelja. Spike si preprosto ni mogel pomagati, da ga ne bi zgrabil kanček nostalgije, kar se je takoj pokazalo na njegovem obrazu. Zbujen iz otopelosti je stal ob strani in namuznjeno opazoval dogajanje pred seboj. Spet je bila tam, v svojem elementu in tako je imel seveda najrajši. Čeprav je bil njegov pogled ves čas na njej pa ni preslišal besed, ki jih je mladi vampir izrekel tik preden ga je upepelila. Le o čem je govoril? Toda trenutek nikakor ni bil pravi za tako vrstno razmišljanja, kajti že naslednje Buffyine besede so ga opomnile, kakšna je resnična situacija. ...ki je rešil svet... Zdelo se je tako daleč nazaj, toda vseeno se je moral nasmehniti. Po eni strani je prav užival, ko jo je tako opazoval, vso zmedeno in v nejeveri, po drugi strani pa se mu je vse skupaj zdelo enostavno grozljivo. ''Jah, seveda... Kaj? Si mislila, da me ne boš nikoli več videla? Hah,'' se je skušal nekako pošaliti, a dobro je vedel, da mu to tokrat ni uspelo najbolje. Četudi je bil najbolje znan po tem, da se je njegove prisotnosti izjemno težko znebiti. ''Ni ravno smešno, kajne?'' je nato zamrmral, ko ga je končno ujel val vseh spominov, skrbi in hrepenenj, ki so ga mučila vse odkar se je vrnil v to mesto. Resnost in nekakšna previdnost sta zamenjali lesk hudomušnosti v njegovih očeh in nenadoma ni več vedel, kako naj se obnaša. Najraje bi seveda videl, da bi mu planila v objem, ga poljubila, karkoli, celo udarila bi ga lahko, samo da ne bi bilo več te nevzdržne distance med njima, ki ga je kot vedno trgala na kose. Hrepeneče zreč globoko v njene oči je zato pristopil bližje k njej in dvignil svojo dlan, da bi se dotaknil njenega lica.

"Ja, najbrž bi morala.." je zmedeno skušala reči nekaj, sredi stavka pa je popolnoma pozabila, kaj je to pravzaprav bilo. Namrščila se je in se skušala spomniti, kaj je pravzaprav želela reči, nato pa z nekoliko bolj svetlim izrazom na obrazu nadaljevala: "Najbrž bi morala predvidevati, da se boš spet vrnil. Vedno se vrneš," je skomignila z rameni in se spomnila, kako sta po Angelovi izgubi z Drusillo pobegnila; in spet se je vrnil, spet odšel, se spet vrnil.. In ostal tam, z njimi, dokler se ni odločil, da bo boljši človek. Spet je seveda odšel. In se vrnil z dušo. Vedno se je vračal. Tako približno kot Angel. Samo, da je bil Spikov razlog za vrnitev še preveč očiten. "Ne najbolj," je skomignila, a navsezadnje bi se najbrž namehnila, če je ne bi obšel takšen šok. V pretepu je bilo toliko lažje, ker je vedela, da mora še naprej tolči vampirje, ne glede na to, ali je tam zares Spike, ali pa si samo domišlja. Zdaj, ko pa je stal pred njo in ni najbolj razumela, od kod se je pravzaprav vzel, je bilo vso situacijo veliko težje obvladovati. Ni vedela, kaj naj bi rekla, ni vedela, kako naj bi odreagirala na to, da je kar naenkrat spet stal pred njo. V tistem dolgem, usnjenem plašču in s tisto barvo na laseh, za katero je nekoč nekdo trdil, da je najbrž radioaktivna. "Spike.." je počasi začela, toda iskanje pravih besed za potek tega pogovora je bilo precej nemogoče. Kaj sploh naj mu reče? Navsezadnje ni bila prepričana niti v to, da je to zares on. Je bil to zares on? Ali pa se je morda nekdo igral z njo, ji ustvaril pred očmi iluzijo, ki je pravzaprav ni bilo? Stopila je korak bliže proti njemu, a še vedno je bila razdalja med njima velika. Ni vedela, kaj je pravzaprav z enim korakom dosegla, toda naprej ni imela namena iti. "Si to res ti?" je previdno vprašala in ga previdno opazovala, ko se ji je še sam približal in dvignil dlan ter se z njo počasi dotaknil njenega lica. Res je bil tam, bil je snoven, ni šlo zgol ja iluzijo. In njegove oči.. Samo en človek jo je najbrž znal gledati s takšnim pogledom; samo Spike ga je premogel. S svojimi prsti je segla k njegovi roki, ki se je dotikala njenega lica in jo samo prislonila na njegovo. Bil je tam. Bilo je neverjetno; toda navsezadnje je bil to Sunnydale.

''Ali pa morda nikoli zares ne odidem,'' je mrmraje odvrnil nazaj ter imel po eni strani še kako prav. Kolikokrat sta se že sprla in kolikokrat ji je v navalu jeze že obrnil hrbet, toda vedno je bil na njeni strani, vedno se je vrnil nazaj, kot da se ni nič zgodilo. Vedno je bil nekje blizu, tudi ko so ji vsi drugi obrnili hrbet... Kislo se je nasmehnil njeni pritrditvi, da mu šala ni uspela, toda to v tistem trenutku sploh ni bilo važno. Bila je tam, pred njim, in vedno bližje. ''Res dvomim, da bi lahko imel dvojnika,'' je tiho odvrnil in za trenutek zadržal dih, ko so se njeni prsti dotaknili njegove roke. Bilo je hrepenenje, močnejše kot kakršen koli vulkan, ki ga je tiščalo v prsih. ''Buffy...'' je šepnil in spet skrajšal razdaljo med njima, pri tem pa svojo prosto roko dvignil k njenim lasem ter jih nežno pobožal. ''Ne moreš si predstavljati, kako zelo sem te pogrešal,'' je dejal, ko se je z očmi sprehajal po njenem obrazu, da bi se ja naužil vsake najmanjše podrobnosti. Želel si je njenega poljuba, želel si je njene strasti, želel si je potrditve, da je resnični junak, toda po drugi strani... se je bal. Bal se je bolečine, ki bi ga doletela ob njeni morebitni zavrnitvi. In tako je obstal - tik pred njenimi ustnicami. V strahu in hrepenenju.

"Ja.." je počasi pritrdila in se komaj zaznavno nasmehnila, čeprav še vedno ni bila najbolj pri sebi. Spomnila se je, kako je bil on tisti, ki jo je tisti večer poiskal. Čeprav ji je lastna sestra povedala, da bo najbolje, da odide in čeprav so ji vsi obrnili hrbet; Spike jo je poiskal. Jo našel in ji povedal, kako jo ljubi. Spomnila se je tudi, da so ji takrat stopile solze v oči. Ampak zdaj.. počutila se je zgolj zmedeno in vedela je, da ji srce bije v pospešenem taktu, toda česa več ne bi upala trditi. Ni bila sposobna biti prepričana v to, da ljubi Spika - tako kot je bila, tik preden je za ceno lastnega življenja razdejal celoten Sunnydale. Zdaj je bilo vse drugače. Po tem, ko je bilo življenje pol leta popolnoma mirno, se je kar naenkrat pojavil; in to večer po tem, ko se je pojavil Angel. Po eni strani je bilo čudovito in tako zelo vesela ga je bila, da bi mu najbrž morala skočiti v objem, toda po drugi strani jo je preteklost dobesedno lovila. Spike in Angel. Naenkrat. "Ja, ker nihče na svetu ne najde tako peroksidne barve, da bi te lahko posnemal," se je nasmehnila in ošinila njegove lase, na katerih se je najbrž nahajala tona gela. Prav taki, kot so bili vedno. Prav taki.. Čutila je, da se ji je vedno bolj približeval in četudi si je po eni strani želela njegovega poljubla bolj kot česarkoli drugega tisti trenutek, je vedela, da lahko z enim samim dotikom naredi usodno napako. Vedno jih je naredila. Pa kljub temu še vedno ni odmaknila pogleda in tudi roka, ki je držala njegovo dlan, je ostala na mestu. Boriti se je morala sama s seboj in s svojimi željami. Ni hotela misliti na to, da je pred kratkim srečala Angela in da je tudi do njega še vedno gojila čustva, sploh ni želela premišljevati o vsej naravnost smešni preteklosti s Spikom.. Pa so jo vseeno obletavale prav takšne misli. Izpustila je njegovo roko in se odmaknila, nato pa se rahlo odkašljala in pogledala v tla z rdečico na obrazu. Ni mogla ničesar. Ni sicer hotela, da Spike po možnosti spet znori in ni mu hotela streti srca. Ni hotela, da bi se do nje obnašal hladno, od njega ni hotela sovraštva, toda v trenutku, ko se je odmaknila, se je zavedla, da bodo njena dejanja morda pripeljala prav do tega. S pogledom, še vedno uprtim v tla, je komaj slišno zamrmrala. "Ne morem, Spike. Ne še."

In spet se je zgodilo tisto, kar se je zgodilo že tolikokrat poprej. In čeprav bi moral biti glede na številčnost in pogostost takovrstnega odziva dobesedno že imun na bolečino, ki je sledila, ga je tudi tokrat zadela naravnost v srce. Pa niti ne s količkom. Čutil je, kako mu je tedaj zavrela kri, kako se je vse hrepenenje z njenim odmikom spremenilo v bes, katerega je nekako poskušal ukrotiti s stiskanjem svojih pesti. Stisnil je ustnice in tako obstal na mestu, s pogledom še vedno uprtim v Buffy, ki mu je sedaj obračala hrbet. Brez neumnosti, so mu govorile izkušnje, kar ga je nekoliko pomirilo, a vseeno ni mogel enostavno požreti vsega skupaj ter biti tiho. ''Oh, saj res... Najbrž še vedno žaluješ za menoj,'' je pikro pripomnil, čeprav je takoj obžaloval svoj ton, s katerim je naravnost zarezal vanjo. Tega se je tudi zavedel, zavzdihnil in zmajal z glavo. ''Oprosti, jaz...'' glas se mu je pretrgal, njegove misli pa so zopet pobezljale, kajti kot vedno so jih gnala čustva, ki so bila že od nekdaj Spikova šibka točka. Šele v zadnjem času se jih je naučil nekoliko obvladovati. ''Rekla si, da me ljubiš,'' je potem dejal, kar mu je že dolgo časa kratilo spanec. ''Vem, da ti takrat nisem verjel, toda...'' Spet je utihnil, saj enostavno ni vedel, kaj naj reče. In zopet je občutil tisto globoko brezno, ki se je pričelo širiti med njima. Le da sedaj ni imel več nobene ideje, kako bi ga poskušal preskočiti. ''Potrebujem te, Buffy...'' se je nato na lepem zlomil.

Čeprav je bil vedno tisti močen in trden človek, ga je lahko s tem, ko se je odmakn ila, strla na koščke. To je tako dobro vedela, pa je to naredila vsemu navkljub. In zdaj je čakala v tišini in z motnim pogledom motrila mokro parkirišče, nad katerim je vrtinčila megla. Lune ni bilo videti in ravno zato je bil ta kraj zakrit v temo. Le s težavo je razločila obrise, zdaj, ko so se v njenih očeh nabirale solze, pa je bilo ohranjevanje mirne krvi še težje. Njegove prve besede so bile hujše kot udarec. Zaprla je oči, toda solze so se ji vseeno ulile po obrazu; in ona je pričakovala zgolj navaden večer. Z Angelom je bilo toliko lažje, ker ni premogel surovega tona. Enostavno ni se mogla več obrniti k Spiku, pustila je, da so ji po licih tekle solze, pogled pa je zdaj usmerila v nebo, nekam tja, kjer bi bila najbrž luna, če neba ne bi prekrivali gosti in temni oblaki. Spet je nadnju legla tišina, mučna in boleča. Ni pričakovala niti tega, da se bo spet pojavil tukaj, zdaj pa je pričakoval od nje, da bo kar naenkrat skočila v njegov objem in ga zasula z poljubi - ali kaj? Seveda tega ni bila sposobna storiti in pravzaprav je bilo skrajno sebično od njega, da je kar tako želel, da se v trenutku odloči, da ga ljubi. S takšnimi mislimi je tolažila samo sebe, čeprav se je nekje globoko v sebi najbrž zavedala, da komplicira, brez da bi imela za to tehten razlog. Tukaj je bil nekdo, ki jo je najbrž brezpogojno ljubil, sama pa se je enostavno obrnila stran in ga pustila čakati. Kot bi ji bilo popolnoma vseeno. Vsekakor pa ni pričakovala tega, kar je sledilo. Opravičilo, ki je delovalo iskreno in pristno; a še vedno ni bila dovolj močna, da bi se obrnila k njemu. Z dlanjo je segla k svojemu razgorelemu licu, na katerem so se solze že počasi sušile, in si jih obrisala iz obraza. Tako grozljivo se je počutila, tako.. Kot da je sama kriva za vse, kar se dogaja, pa čeprav je bilo očitno, da je ne more kar tako prisiliti v nekaj. "Ne, ne potrebuješ me," je zmajala z glavo, ne da bi se zares zavedala, kaj govori. "Samo prepričan si, da ti je usojeno, da.." Skoraj ji je zmanjkalo glasu, zato je zajela sapo in začela znova: "Prepričan si, da nama je usojeno biti skupaj. In zato se vedno znova vračaš." Končno je zbrala pogum in se obrnila ter ga z motn im pogledom pogledala naravnost v oči. "Toda ne govori, da me potrebuješ. To je ideja, ki si si jo vbil v glavo, pa ni resnična." Obrisala je novo solzo, ki je zdrsela po njenem licu. "Ne moreš kar priti sem, se vrniti kar tako, brez kakršnegakoli obvestila, in zahtevati, da te spet ljubim." je tiho zamrmrala in spet pogledala v tla.

''Usojeno?'' je kar malo posmehljivo prhnil in še kar strmel v njeno postavo, ki se mu je z vsako sekundo zdela vedno bolj daleč. ''Edina stvar, za katero vem, da mi je usojena, je agonija v peklu,'' je odvrnil, še vedno stiskajoč svoje zobe ter se trudil prikriti solze, ki so ga pekle za očmi. ''Toda ne bojim se je. Že dolgo ne več. In veš zakaj?'' je nadaljeval ter za trenutek pogledal vstran, kot da bi nekje v temi iskal nadaljnje besede. ''Ker je to, kar doživljam tu, hujše od samega pekla. Vse to… me ubija. Pa niti živ nisem,'' je dodal nekoliko mrmraje, nakar sta se njuna pogleda zopet srečala. Videl je sled solz, katere ji je hkrati privoščil, po drugi strani pa so bolele tudi njega. ''Potrebujem te, da končaš to bolečino,'' je rahlo šepetaje odvrnil nazaj ter bolečino nakazal z grobim primežem srajce na predelu svojih prsi. Obstal je tako, dejansko na robu solz, in moral je izgledati precej patetično, vendar mu je bilo za to tisti trenutek popolnoma vseeno. Bil je tam, spet popolnoma na dnu in dvomil je, da bi bilo lahko še kdaj hujše... Potem pa ga je nekaj prešinilo in njegov pogled je nenadoma dobil povsem drugačen lesket. Spoznanje. Pa tako očitno... ''Ni ti povedal, kajne?'' je nenadoma izustil ter svoj odsoten pogled v nekakšnem presenečenju nad lastnim razsvetljenjem pri tem upiral nekam mimo nje. Sedaj mu je bilo vse popolnoma jasno. Več kot očitno je bilo, da je Angel že našel Buffy ter jo popolnoma ovil v svoj potrebujem-te-ker-ne-znam-živeti-brez-tebe način obstoja. Ravno zato je bil Spike ponovno na mestu drugega. Kaj drugega – zadnjega. Kot vedno. Buffy ni nikoli znala ceniti njegove konstantne navzočnosti, njegov trud, da bi ji bil vedno na voljo. Dober je bil le takrat, ko je bil zadnji; ko ni imela nikogar več. Pozabil je na dogajanje okrog sebe, pozabil je na bolečino in bes, ki ga je čutil nedolgo tega. Sedaj se je počutil... prevarano, izkoriščeno in predvsem neumno. Ubil ga bom, je bilo prvo kar je šinilo skozi njegove misli. Tega jokavega, bojazljivega, prekletega... Stisnil je pesti in ustnice ter ponovno vzravnal svoj pogled, ki se je med tem časom povsem potemnil, ter ga kot rezilo zapičil v Buffy. ''Nikoli se ne bi smel vrniti,'' je zamrmral in jo ošinil z nekakšnim prezirom. ''Lahko bi vedel, da nikoli ne bi mogel biti več od junaka, ki je rešil človeštvo,'' je zamrmral s taistim mračnim tonom in zakorakal dalje, mimo Buffy, kot da bi hotel oditi, a se je le nekaj korakov naprej spet ustavil in se obrnil nazaj k njej. ''Samo še ena stvar z dušo, kajne?'' je pripomnil in v mislih ponovno preklel vampirja, ki mu je nekoč že davno tega prav tako speljal Drusillo.

"Ne, Spike," je odkimala Buffy in spet s težavo zadrževala solze. "Ti dovoliš temu, da te ubija, čeprav vedno veš, kaj sledi. Pa vseeno pustiš, da se to dogaja." Ne, ni bila pripravljena dopustiti, da jo Spike obtoži in da bo na koncu vsega kriva sama, da bo ves čas čutila samo bolečino, ne zato, ker bi jo ranil Spike, temveč zato, ker bo samo sebe videla kot največjo prasico, kot nekoga, ki mu je vseeno. Pa čeprav ji ni, čeprav je vedela, da ni takšna. Toliko lažje je bilo obtožiti njega. Spet je bila na isti poziciji, spet ga je izkoriščala, morda samo na drugačen način. "Spike," je na nek način celo kriknila, ko se ji je iz oči ulil slap solz. "Ne moreš me potrebovati. Ne moreš.. Ne moreš kar tako priti in me potrebovati. Se spomniš, kako se je končalo nazadnje? Se spomniš, kako se je vedno končalo? Vedno je nekdo trpel. Kaj pa misliš, da je bil vrhunec najinih božanskih zvez? Tisto, ko sem te ves čas izrabljala ali tisto, ko si me skušal posiliti?" Zdaj je njene stavke že prekinjalo glasno hlipanje, a vseeno je nadaljevala: "Saj ni nihče kriv, Spike, samo očitno je, da ne moreva biti kar tako skupaj." Z roko si je besno obrisala solze, ki so ji že tekle po vratu in pod jakno. Nekoliko se je pomirila, nato pa zajela sapo in tiše nadaljevala: "Morda si imel prav, ko si mi rekel, da ni res. Da ni res, da te ljubim." V to še sama ni bila zatrdno prepričana, toda veliko lažje ga je bilo tako odgnati. Vedela je sicer, da mu je enako v preteklosti povedala milijonkrat, pa se je vseeno vračal, a tokrat je bilo očitno, da ga je zraven vsega še pošteno ranila. Tega ni hotela, a če je hotela kakorkoli priti iz te zagate, je morala enostavno reči, kar je rekla, ne glede na to, če je bilo resnično ali neresnično. "Kdo mi ni povedal česa?" je zmedeno vprašala, s pogledom pa je spremljala njegov obraz, na katerem so se v trenutku začeli mešati najrazličnejši občutki. Videla je lahko, kako je počasi postajal zares besen, ni pa vedela, kaj je to povzročilo. Morda je bila kriva sama. "Spike.." ga je skušala ustaviti s tem, da bi ga prijela za roko, pa se je je v gladkem loku izognil. Lahko bi vedela, da jo bo skušal prepričati s tem. Ja, rešil je človeštvo. Naredil je ogromno dobrega; v zameno je pričakoval njeno ljubezen. Saj ga je ljubila, samo na kak način.. Ni vedela, na kak način. Ob njegovih zadnjih besedah je okamenela. Lahko bi vedela. Spet to rivalstvo med Angelom in Spikom, ki se je razvilo že začasa Drusille. Očitno je spet šlo za nekaj takega in zdaj bo ona njun izgovor za prepire in pretepe. Popolno. "Utihni, Spike," je dejala v izjemno strogem in trdnem tonu, ki je presenetil še njo samo. Obrnila se je za Spikom in ga pogledala s precejšnjo jezo v očeh, nato pa se hitro napotila k njemu. Najbrž je obstal samo zato, da bi slišal njene zadnje besede, toda sama se je imela namen močno razgovoriti. Njena ustnica se je zatresla, ko je v jezi skušala spregovoriti in končno ji je le uspelo. "Briga me, kaj imata vidva z Angelom, prav?!" je besno zaklicala. "Ampak nikoli, nikoli več ne namiguj na to, da mi ne pomeniš ničesar. Če boš to počel, boš samo pripomogel k temu, da postaneš ničen. Očitno je, da nimaš pojma o meni ali o tem, koliko mi pomeniš. Najbolje, da nehaš z bednimi izpadi ljubosumja, ker s tem ne boš dosegel ničesar.. William."

''Potem mi pa povej, kako naj te preneham ljubiti!'' se je kratko malo zadrl nazaj, v njegovem glasu pa je bilo moč zaznati vso živalsko bolečino, katero je nosil v sebi. ''Misliš, da sem hotel to? To...zmešnjavo? Ta narobe svet? Bog! Ubiti, ne ljubiti! To bi moral!'' je stresal svoje dalje, kajti moral je nekako sprostiti to napetost, ki se je nabrala v njemu. Del njega je vse skupaj poskušal ustaviti; tisti del, ki je bil iskreno naklonjen izganjalki, ki je vedel, da s silo ne bo nikoli ničesar dosegel. In ravno zaradi tega se je Spike nenadoma zgrabil za glavo, da je izgledalo, kot da mu jo bo zdaj zdaj razneslo; v bistvu pa se je le boril sam s sabo, s svojo vzkipljivo naravo. V tistem trenutku ga je prijelo, da bi kaj razbil, tako kot ponavadi, vendar so ga ustavile Buffyine naslednje besede. Imela je prav. Vedno je nekdo trpel. Vedno sta končala v bolečini. In to po večini zaradi njega; njegove vsiljivosti in zaletavosti. Spike ni poznal srednje poti. Znal je biti vztrajen, toda le redkokdaj potrpežljiv. Sledil je svojim nagonom, svojim čustvom, saj se mu je to vedno zdelo prav. Omemba posilstva ga je bila razlog, da je ostal brez vsakršnega komentarja ter ji pustil, da je dokončala svoje. Imela je prav. In tudi on je imel prav. Vedel je, da ga nikoli ni ljubila; hkrati pa je nepretrgoma gojil upanje in nekakšno skrito vero, da pa ga vseeno ljubi, vendar jo je sram priznati. Tako je dejansko slepil samega sebe… In bil je kriv. In besen. In spet bi se najraje spravil na svojo najbližjo žrtev, ampak ne… Sedaj je imel pred svojimi očmi nekaj povsem drugega. Angela. Da, nanj bo stresel svojo jezo. Nekaj kar bi moral narediti že leta nazaj... Raje bi umrl, kot pa videl ta dva skupaj! Kanček zla se je torej spet povrnil v lesket njegovih oči, a o tem se je odločil molčati. Opazoval jo je, še vedno ves napet in s pogledom, ki je kar klical po udarcih, vendar je ubogal njen ukaz in ostal tiho, dokler ni končala svojega besnenja. Globoko v sebi se je zdrznil, ko ga je poklicala z njegovim pravim imenom, kar ga je v bistvu samo še bolj razdražilo, toda nekako se je uspel obvladati. ''Koliko pa ti potem pomenim?'' jo je nato rahlo izzivaje vprašal in se ji spet približal za korak. ''Ker me res zanima,'' je še dodal, prekrižal svoje roke na prsih in se namuznjeno zazrl navzdol v njen obraz, pri čemer je zanalašč precej očitno ošinil njene ustnice.

Ljubiti? Po prav vsem, skozi kar sta šla, po vsem, kar je ona storila njemu mu še vedno ni bilo jasno. Še vedno jo je ljubil. Ni je samo razjezil, ob tem, ko je kričal svojo bolečino jo je ganil. Spet so se ji v očeh zalesketale solze, a pustila jih je lesketati. Ne, ne bo več jokala. S tem je samo dokazovala, koliko ji pomeni in s tem ga je samo še bolj mučila. Po drugi strani pa - saj ni vedela, kaj naj bi naredila. Naj se obnaša, kot da ga ni, ga ignorira? Odpade! Zavedla se je, da bo zdaj velik del svojega časa posvečala temu, kako naj reagira, ko ga bo videla. Spet bo skrbela za to, da kdo drug ne bo užaljen, da ne bo komu zadala bolečine. Na koncu bo spet sama v največji bolečini; kot se je dogajalo ves čas. Kljub temu pa jo je presenetilo, da je Spike nenadoma kar utihnil. Pustil ji je, da je povedala prav vse, kar ji je ležalo na duši, da je kričala nanj in da je nanj naložila vso svojo jezo, da je v slapovih jokala pred njim.. Samo mirno jo je gledal in jo poslušal. Po eni strani jo je tudi to močno presunilo, saj nikakor ni pričakovala, da je v njem toliko prijaznosti - sploh pa zdaj - da je lahko enostavno obmolknil in ji prepustil besedo. In po drugi strani jo je bolelo, ker jo je gledal tako mirno, kakor da ga njene besede niso zadele. Vedela je, da se najbrž globoko v sebi zaveda prav vsega, kar mu je naprtila, kljub vsemu pa je dvomila, da bo to pokazal. In ko je spet spregovoril, je bil ledeno hladen. Sicer jo je izzivajoče gledal in vedela je, da se samo igra eno izmed njegovih bolnih igric, toda kljub vsemu ji to ni nikakor ustrezalo. Kako za vraga naj mu pokaže, koliko ji pomeni? Ji je to sploh potrebno? Zakaj bi se mu morala dokazovati? Jasno je opazila, da je ošinil njene ustnice in nekoliko oklevajoče je odkimala. "Ne, Spike." Ni mu imela namena privoščiti poljuba, čeprav bi si ga po vsem, kar je naredil, zaslužil. Ni ga mogla spet mirno izrabljati, prepričana, da s tem ni nič narobe. Četudi ne bi to ubilo njega, bi ubilo vsaj njo. Nepremično je z objokanimi očmi zrla vanj, morda v praznem upanju, da se bo vse kar se je tukaj zgodilo, enostavno pozabilo.

Molk, ki mu ni podal želenega odgovora, mu vsekakor ni bil všeč, vendar pa je Spike začuda tokrat ostal povsem neprizadet. Kot da bi se končno navadil, da ne bo nikoli izvedel resnice. Toda po eni strani je bila tako zelo očitna. Vsekakor ji je nekaj pomenil – če ne nebi bil več živ. Sama ga je namreč že velikokrat rešila, verjela vanj in se nič kolikokrat potegnila zanj. On pa je še vedno bil tako prekleto sebičen. V tistem trenutku se je spomnil noči, ko sta si bila najbližje, ter besed, s katerimi ji je povrnil psihično moč. Kako to, da je bil sedaj lahko tako prekleto sebičen in egoističen, ko pa je bila ravno ona tisto, čemur je bil na tem svetu najbolj naklonjen? Zaradi teh misli se je na njegovem obrazu pojavila očitna zamaknjenost, pa tudi tisti izzivajoč nasmešek, s katerim se je že tolikokrat spravil nanjo, je sedaj popolnoma zbledel. Spike se je prvič po dolgem času počutil popolnoma praznega. Minila ga je vsa volja, da bi se še naprej za kaj boril, še celo njegov bes ter sla po tem, da bi se maščeval Angelu za vse skupaj, je kar nekako zbledela. ''Potem bom počakal,'' je nenadoma spregovoril, s čudnim suhim glasom. ''Ne glede na vso bolečino. Kajti to, kar čutim do tebe, je nekaj najlepšega, najbolj resničnega, kar se mi je zgodilo v življenju. Zaradi tebe se počutim živega, Buffy. Zaradi tebe imam spet dušo, zaradi tebe sem lahko boljši človek. Morda res nikoli ne boš čutila, kot bi si sam želel, toda…'' je nadaljeval v zopet povsem spremenjenem tonu. ''It's you that matters,'' je še dodal, svoj povsem drugačen nastop pa končal z bežnim nasmeškom, nakar je povesil svoj pogled in se počasi obrnil na stran, da bi odšel.

Opazila je lahko spremembo na njegovem obrazu in začudila se je. Najbrž še nikoli v življenju ni videla Spika menjati toliko čustev v tako kratkem času. Ponavadi se je kot pijan plota držal svoje trdne podobe manjšega kriminalca, ki mu je enostavno vseeno. Zdaj je bil popolnoma drugačen, v njunem kratkem in močno čustveno razvejanem pogovoru je pokazal toliko obrazov, kot jih najbrž ni videla že odkar ga je spoznala. Bil je skrušen, a odločen, bil je razočaran, a ljubil jo je, bil je besen, a hkrati paraliziran. In po vsem, kar ji je povedal, je postala popolnoma trda tudi ona. Spet ji je povedal nekaj tako lepega, česar se je lahko spomnila samo od takrat, ko jo je Faith, podkrepljena z mnenji vseh Scoobyjev nagnala iz hiše. In prav tako kot takrat so se tudi zdaj v njenih očeh pojavile solze - pa tudi nekaj drugega, nekaj, česar - vsaj glede na njun nesramen ton pogovora poprej, ni pričakovala. "Spike.." Ne, besede so bile odveč. A kljub vsemu si ni želela, da kar tako odide. Sicer je vedela, da nista bila nikoli sposobna spraviti skupaj inteligentnih pogovorov ali pametnega zapravljanja časa, toda kljub vsemu si ni želela, da bi kar tako odšel. "Hvala," je končno spravila iz sebe, da ne bi izpadla kot popolna tepka. Odšel bo in vprašanje je bilo, ali se bosta sploh še kaj srečala, toda kljub vsemu ga ni hotela zadržati, če tega ni sam hotel. In toliko stvari bi mu lahko še rekla, samo zato, ker ji je tudi sam stresel nekaj tako lepih besed, ki jih ni izrekel nihče. Kljub temu, da ob včerajšnjem srečanju z Angelom ni jokala, se ji je zdelo današnje srečanje s Spikom bolj.. resnično. Čeprav ju ni hotela primerjati, ker sta bila dva popolnoma različna človeka. In toliko huje ji je bilo zdaj, ko je vedela, da sta oba tukaj bolj ali manj zaradi nje. Obstala je tam, kjer je bila prej in enostavno zrla v Spikovo silhueto, ki še ni odšla, čeprav je bila prepričana, da bo zdaj, zdaj izginil proti pokopališču.

Njena zahvala je bila kot blagoslov na njegovi poti k odrešitvi. Bila je več, kot je kdajkoli dobil od nje in zdela se mu je naravnost dober začetek. Začetek za nekaj novega. Še sam ni povsem razumel, kaj se je dogajalo z njim, saj še sam sebi ni bil več sposoben slediti. Počutil se je enostavno izčrpanega, bolj kot po kakršnem koli pretepu. Očitno je končno sprevidel, da z silo ne bo nikamor prišel. Vse, kar mu je v jezi in solzah zabila nazaj, se ga je resnično dotaknilo, čeprav bi kaj takega resnično težko pričakovali. Toda Spike, ne glede na to, kako v svojih dejanjih in reakcijah izpade, ni bil neumen. Nekje v njemu je namreč še vedno ostajala trohica zla, katerega je obudil med njunim prepirom; taista s katero je nameraval odstraniti Angela. Preveč dobro se je namreč zavedal, da samo čakanje nikoli ne bo obrodilo ničesar...
Zadovoljen nad tem, da se še ni tako zelo pomehkužil, si je prižgal cigaret in se v nekem čudnem miru ozrl naokrog po povsem zapuščenem parkirišču. Dim, ki ga je izdihnil, je zaradi rahlega vetra zavel nekam proti tovarni, kar ga je na nek čuden način spomnila, da je zunaj precej hladno. ''Misliš, da se v Bronzu kaj dogaja?'' se je nenadoma obrnil proti Buffy, kot da bi povsem pozabil, da sta bila še malo prej oba popolnoma čustveno razvneta, ter brez kakršnih koli pričakovanj. A vendar je bilo vseeno očitno, da mu ni ravno do tega, da bi se kot ponavadi razšla samo zato, ker si nimata kaj drugega za povedati. Ne, dan je bil preveč čuden za kaj tako običajnega.

Ned tem, ko je obstal sredi parkirišča in si prižgal cigareto, se je Buffy spet z rokami skušala zenbiti že izginulih sledi solz, ki jih je prej pretočila. Toda njena lica so bila vroča in suha in očitno je bilo, da se je vse že izsušilo. In prav tako, kakor je to začutila, se je počutila tudi, ko se je Spike obrnil in jo po ovinkih pravzaprav vprašal, če je za to, da se še ne razideta. Presenečeno ga je pogledala, nato pa na obraz zarisala nekaj, podobnega nasmešku in dejala: "Zagotovo igrajo vesele predbožične pesmi." Kjub temu, da je vedela, da Spike nad tem ne bo niti najmanj navdušen, kljub temu, da tudi sama tega ni marala - in kljub temu, da ni bila prepričana, če je to sploh res, je bilo v njenem glasu mogoče začutiti spodbudo, nekaj v stilu: tudi če je popolnoma bedno, lahko vseeno greva. Tako ali tako pa ni imela pametnejšega dela. Dawn je bila sicer menda sama doma - razen, če se ni Giles pomehkužil in ji dovolil oditi na tisto zabavo pri prijateljici. V vsakem primeru je bila njena sestrica v najlepšem redu, kar je bilo pravzaprav edino, za kar jo je lahko zares skrbelo. Dawn je bila zares najpomembnejši faktor v njenem življenju in zagotovo ni pozabila, kako lepo je Spike vedno ravnal z njo; samo zato, ker ga je tako prosila, preden se je morala namesto Dawn vreči v žarečo kroglo energije, ki jo je stala življenja. "Bi rad šel preveriti?" je mirno predlagala, navkljub vsemu, kar se je še pred nekaj trenutki dogajalo med njima. Vroče iskre so se začasno pomirile in samo Bogu se je lahko zahvalila, da je Spike ovrgel vse o napadu na Angela - vsaj tako je jasno kazalo. Če bi vedela, da je imel v glavi še vedno fiksno idejo, da bo najbolje, če ga pretepe, bi najbrž Spika od tega skušala odvrniti z udarci; a kaj, ko je bilo jasno, da je bil tako trmast kot nihče in če si je nekaj zadal, je potem to tudi uresničil, ne glede na ceno, ki jo je moral plačati. Enako je bilo z Buffy - še vedno je do nje gojil to simpatijo, četudi je bila tako brezsmiselna.. Ali pač? Takrat je bila prepričana, da je bilo to, kar je rekla, popolnoma resnično. Če bi se hotela spet prepričati, bi bil potreben nekoliko drugačen pristop kot današnji Spikov; a kljub vsemu je bila zadovoljna, ker se je situacija končno pomirila.

''Oh, čudovito...'' je na to odvrnil z zaigranim prezirom, da bi situacija postala malce bolj sproščena in ne tako resna. Kajti v resnici tudi njemu ne bi moglo biti bolj vseeno, kakšna glasba se sedaj vrti v Bronzu. Sam si je želel le tega, da bi bila skupaj, četudi to pomeni, da bo moral trpeti veselo predpraznično vzdušje, nad katerim se sam ni ravno pretirano navduševal. Ker prazaprav ni pričakoval, da bo Buffy dejansko sprejela njegovo 'povabilo', ga je njeno vprašanje precej presenetilo. Že jo je hotel vprašati, če je prepričana, da je to pametno, ko se je še pravi trenutek ugriznil v jezik in se samo hudomušno namuznil. ''Recimo...'' je mrmraje odvrnil, nakar so se mu ustnice ukrivile v drobnem nasmešku. ''Pridi,'' ji je pomignil z glavo, pri čemer se mu je droben nasmešek samo še bolj razlezel preko obraza ter že je stopil naprej, v upočasnjenem koraku, da bi ga Buffy lahko dohitela.

((boš nadaljevala tam? ))