Lesen pomol

Pod okriljem noči se je postava, oblečena popolnoma v črno, počasi sprehajala po plaži. Če bi Adama kdo v tistem trenutku opazvoval, bi zagotovo menil, da gre za temnostranca. Njegovo pravo indetiteto je uganil le redko kdo. Adam se je včasih spraševal, zakaj je to. A že bežen pogled v ogledalo bi mu takoj prinesel odgovor. V svojih črnih oblačilih, črnim plaščom, z rokami tesno v žepih, svetlimi razkuštranimi lasmi in skrivnostnem nasmešku na obrazu je najbrž res izgledal tako. Ampak izgled vara, kar se je naučilo že marsikatero bitje, ki je Adama na takšen ali drugačen način spoznalo. Ker Adam je bil daleč od temnostrancev, čeprav je včasih bil na meji. A to je bilo že kar nekaj časa nazaj, tja pa se niti ni imel namena vrniti. S svojim življenjem je bil popolnoma zadovoljen. Uredil si ga je in zdaj je živel v dokaj normalnih pogojih. In odkar je spoznal Spikea in Dawn, je njegovo življenje šlo samo še navzgor. Spike mu je ponudil nekakšno mentorstvo, kar mu bo zagotovo koristilo. Pravzaprav mu je že zdaj. Dawn pa... Je bila preprosto Dawn. Spraševal se je, če bi ji smel reči njegova punca. Namuznil se je in se odločil, da ne. Zaenkrat.
Zavil je na lesen pomol, do katerega je prišel. Ni vedel zakaj, a že kar nekaj časa ga je spremljal občutek, da ga nekdo ali nekaj opazuje. In zdaj se je začel oglašati še njegov instinkt. Morda bi ga moralo zaskrbeti. Navsezadnje se njegov instinkt ni nikoli motil. A bil je preveč zatopljen v razmišljanje. Na koncu pomola je obstal in se zazrl predse. Noč je bila popolnoma temna, nebo je bilo oblačno in edini zvok v temi je bilo nežno valovanje morja. Z rahlim vzdihom se je usedel na pomol. Nenadoma pa je za sabo zaslišal korake. Presneto. Ni imel nikakršne možnosti za pobeg, zato je preprosto obsedel tam in počakal, da se je bitje približalo. Ne najbolj običajen odziv ljudi, pravzaprav vampirjev, ko jih kdo lovi. Namuznil se je in vstal.

[ Buffy, honey? ]

[Hello yourself ]

Počasi se je sprehajala ob obali in opazovala mirne valove, ki so pod seboj požirali pesek. Imela je delo, morala se je znebiti kakšnega nezaželjenega vampirja.. Danes se je počutila zares pripravljeno. Z veseljem bi izprašila kakšno demonsko rit in jo na koncu zabila v morje; kljub temu, da je bila boljše volje kot včasih, je kljub temu hotela košček svojega počutja, tisti košček, ki je bil še zdaj potrt zaradi Spikovih besed, zabila na nekoga z udarci. In kako pripraven se ji je zdel mlad neznanec, za katerega je čutila, da je vampir. Hodil je pred njo, v opaznem razmaku, zaradi česar ga je sama komaj razločila, on pa je najbrž sploh ne bi - njen pogled je namreč že nekaj časa zaobjemal celotno njegovo pojavo, njegove razmršene lase, njegov dolg, črn plašč.. Ovit je bil v temo; očiten temnostranec. Na nek način jo je skorajda asociral na Spika - zaradi vse te črnine, čeprav je bilo nekaj na njem, kar je morda nase vleklo.. dobre stvari? Ne, danes si izganjalka in ne prijateljica, si je jasno rekla in sledila tipu, ki je obstal na pomolu in sedel na enega od tramov. Smešno, kako so bili nepripravljeni. Lahko bi zavohal kroženje sveže krvi, moral bi ga. Moral bi vedeti, da je ona tam, toda temnostranci so bili enostavno vedno manj premišljeni, vedno bolj nepripravljeni, nezavarovani. Seveda, navsezadnje je Podzemlje počasi propadalo. Niso dobili nikogar, ki bi jih lahko zaščitil, ki bi jim ponudil svojo roko v zameno za pomoč. Ne, bili so preneumni, da bi se organizirali, zaradi česar so imeli ona in njeni prijatelji vedno v bojih več sreče. Niso bili dovolj pametni, da bi videli, kako bodo izgubili, če ne bodo poskrbeli za organizacijo. Niso. Preko obraza ji je šinil zadovoljen nasmešek in počasi se je približala sedeči postavi. Njeni koraki so odmevali po pomolu in končno je ujela fantovo pozornost. Pričakujoče se je ustavila, da je med njima ostalo nekaj korakov praznega prostora; zaradi varnosti, ker kljub vsemu ni smela podcenjevati nasprotnika, ne glede na to, kako.. no ja, nesposoben je deloval. Ko je ujela njegov pogled, se je nekoliko začudila, saj zagotovo ni šlo za fanta, starejšega od dvajsetih pomladi. Toda kljub vsemu je bil očitno dovolj neoprezen in nekdo ga je moral dobiti. Po eni strani so se ji ti mladi vampirji smilili - bili so samo otroci, nekaj let mlajši od nje same. Ampak ni smela dovoliti, da ji je naprej hodilo obžalovanje za te uboge otroke, imela je drugačno zaposlitev. "Torej, lepotec," se je nasmehnila in se pripravila na boj, ki bo na tem pomolu očitno zelo zabaven. "Si pripravljen na zabavo?"

Bila je ženska. Super. Adam se bi skoraj namrščil. In očitno je nasedla njegovemu izgledu. Zanimalo ga je le, kot kaj ga vidi. Morda mladega prestopnika? Neizkušenega vampirja? Ali kot nekaj čisto tretjega? Pogled, s katerim ga je motrila, ga je bledo spominjal na neko osebo. Za trenutek je premislil, potem pa sam pri sebi zmajal z glavo. Niti slučajno ni poznal nikogar, ki bi ji bil podoben. Vedela je, da je vampir. Pogled, ki je bil usmerjen nanj, je že zdavnaj preučil vsako njegovo potezo in vse, kar bi utegnil storiti, ji je bilo že vnaprej jasno. Takšnih ljudi Adam ponavadi ni maral. Zgledala je popolnoma prepričana sama vase in v svoje sposobnosti. Če bi vedel, kdo je, bi mu najbrž postalo jasno, da je lahko še več kot prepričana v to, ampak kaj, ko se mu ni niti sanjalo, kdo stoji pred njim. Videl je le navadno žensko, povsem pripravljeno na boj in očitno tudi dobre volje. Lepotec? Adam bi ji skoraj zabrusil, da je že zaseden, a ga je nekaj zadržalo. "Zabava? Vedno." Nasmehnil se je in oči so se mu v temi nekako zalesketale. Izvedel je eno izmed klasičnih potez. Njegovih, seveda. To je bila ena izmed stvari, v katerih se je Adam tako zelo razlikoval od ostalih mladih vampirjev. Nikoli ni uporabljal klasičnih napadov. Če bi bil na njegovem mestu kdorkoli drug, bi se v njo zapodil naravnost, ne glede na vse. Ampak Adam je bil mnogo bolj premišljen. Na nek način tudi izkušen, čeprav se mu to ni poznalo na prvi pogled. Le kako bi se mu? Izgledal je le preprost najstnik. Stopil je v desno. Ženska, ki so jo najbrž s takšnimi potezami vedno znova počastili ostali vampirji, je z očmi sledila njegovemu premiku in če je prav presodil, v glavi preračunala njegov napad. Oziroma domneven napad v desni smeri. Takrat pa se je Adam urno premaknil. V tem je postajal že prav zares hiter. Na nek način ga je ta poteza tudi zabavala, saj se je še predobro spomnil reakcij vseh bitij, ko so ugotovila, da jih je prelisičil. Ni dvomil, da ga je bila ženska sposobna premagati. Nekaj v njenih očeh je to potrjevalo. Ampak Adam ni vedel, kaj je bilo krivo za razplet dogodkov. Tema, zaigrani napad v desno, šumenje morja ali kaj drugega. Morda celo vse skupaj. Še preden se je mladenka zavedla, je Adam sedel na njej. Za to je moral uporabiti kar nekaj truda, kar ni bilo tako preprosto. Imel je pač srečo, to je bilo vse. A v njenem žepu je zatipal ostro nabrušene količke. Saj ni bilo mogoče, ali pač? Skoraj presenečeno se je zazrl ženski v obraz. "Buffy?" Še preden bi lahko vprašanje izgovoril do konca, se je osvobodila. O čemer ni dvomil, da se bo prej kot slej zgodilo. Zaradi njegovega odkritja je bilo to pač prej. Osuplo je obstal na nogah. Saj ni bilo mogoče, da ga je našla ravno Dawnina sestra, kajne? Rahlo se je nasmehnil in dvignil roke. Patetična poteza, tega se je zavedal. "Na dobri strani sem." Dvomil je, da mu bo verjela. Vsaj glede na njegov napad. Hm. Morda bi moral še malo počakati s takšnimi potezami, kot so bile dvigovanje rok. A spomnil se je, na koga ga spominja. Na Dawn. Navsezadnje sta bili celo sestri... Če se ni motil. Kar pa se je Adamu zgodilo zelo redkokdaj, če ne celo nikoli.

"Ti prekleti mali.." je bilo vse, kar je lahko spravila iz sebe, ko se je vampir, ki ga je očitno podcenjevala, kar naenkrat znašel na njej in jo pritisnil ob tla. To se ji ni dogajalo pogosto, ponavadi so bili preneumni, da bi lahko naredili kaj takega; izrabila je trenutek njegove zmedenosti, v katerem jo je očitno prepoznal - pa čeprav se njej ni zdelo, da bi ga morala od kje poznati - in zlezla izpod njega, ob tem pa mu privoščila precej močan udarec v obraz, samo tako, iz čiste radodarnosti. "Ne, kakšna Buffy neki," je cinično zamrmrala, ko se je postavila na noge, pripravljena, da ga stre na koščke. Ni je ravno veselilo, da jo je v trenutku spravil na tla, celo pod sebe, in definitivno se je imela namen maščevati. Če ne bo šlo lepa, bo šlo pa zgrda.. "Očitno imaš vsaj toliko zdravih možganskih celic, da vidiš, da te bo zmlela izganjalka, kar ni slabo, dečko," se mu je nasmehnila in svoje dlani stisnila v pesti ter jih postavila predse, kot svareč znak, ki je jasno kazal na to, da bodo danes pesti še pele. Očitno se je prestrašil in njegov odziv je niti ni presenetil; lahko bi predvidevala, da je dovolj neumen, da je mislil, da bo morda celo nasedla na kaj tako bedastega. Podzemlje, se je opomnila. Neumni, neumiti in zaudarjajoči demoni, ki so prepričani, da jim boš nasedla na vse, kar ti natvezijo. "Ja, seveda. Sem že kdaj omenila, da je predsednik ZDA moj bratranec?" je sarkastično vprašala, preden je z lepo namerjenim udarcem v njegovo nogo svetlolasca spravila na tla in - še preden se je lahko spravil na noge - izvedla enako finto, kot on prej. Pristala je na njem in roko trdno položila na njegove prsi, da ni mogel vstati. Toda še preden ga je upepelila, jo je nekaj ustavilo. Morda je bil kriv zgolj njegov pogled v očeh, morda dejstvo, da je bil tako zelo podoben Spiku, da bi lahko z vsem prepričanjem trdila, da ga ima svetlolasi vampir za svojega varovanca. Čeprav je z roko že segla v žep in se trdno oprijela količka, je končno le obstala. Ni ga izvlekla, samo počasi je popustila prijem, s katerim ga je držala na tleh, a vstati še zaenkrat ni imela namena. Čisto mogoče je bilo namreč, da se je motila in če se je, potem jo bo tale vampir najbrž z veseljem pospravil ali pa vsaj vrgel v ledeno vodo; in nobene od možnosti se ni najbolj veselila. "Prav, govori," je počasi rekla in ga pričakujoče pogledala. "Na svetli strani, praviš? Ali lahko kdo jamči zate? Kak.. človek, ki ga poznam in mu zaupam?" S tem je najlažje opravila. Če je enostavno in naravnost vprašala. Ponavadi je ni bilo mogoče naplahtati, ker je vedela, da večino spreobrnjenih temnostrancev, ki jih poznajo njeni prijatelji, pozna tudi sama. Če je hotel tale mladič danes varno domov, potem ji bo moral povedati - čimprej.

Ups. Očitno jo je razjezil. Pa ravno danes. In na nek način bi lahko tudi rekel, pa ravno njo. The big sister. Ni si mogel kaj, kar obstal je tam in jo opazoval. Kot da bi mu vse moči odpovedale in bi mu obenem pobralo vso energijo. Prav dobro pa je vedel, kaj je vzrok za to. Navsezadnje ni mogel kar pretepsti sestre od svoje punce, kajne? To ne bi bil primeren način, da bi se ji predstavil. O, nikakor ne.
Ampak kljub temu ni mogel zadržati rahlega vzdiha, ko ga je zadel njen udarec. Ženska je bila močna, to je moral priznati. Njen udarec mu je prav neprijetno stresel cel obraz. Kmalu pa je bil pod njo. Izvedla je popolnoma enako finto, on pa se še branil ni. No, ja. Očitno mu ni verjela tistega, kar je povedal. "Govorim ti resnico." Zazrl se je vanjo in se celo rahlo nasmehnil. "Sicer pa, jaz sem Adam." Prav dobro je vedel, da ni izbral ravno najprimernejšega trenutka za predstavljanje, zato je za trenutek utihnil. Ampak navsezadnje bo vsaj poznala njegovo ime, če ga že mora upepeliti. Opazoval je njen odziv. Nekaj jo je ustavilo, ni pa mogel natančno trditi, kaj. Tiho je obležal pod njo in brez besed zrl vanjo. Dovolj je že povedal. Dvignil je pogled, ko je zahtevala jamstvo, ob tem pa si ni mogel kaj, da se ne bi namuznil. "Pravzaprav res." Ni vedel, koga naj bi ob tem navedel. Svetlolasega vampirja, ki ga je vzel pod svoje okrilje, ali njeno mlajšo sestro in obenem njegovo punco? Odločil se je za oba. "Oziroma lahko bi tudi tako rekli. Poznam Dawn. Tudi Spikea. In onadva me še več kot dobro poznata." Njegove besede so se v temni noči kar nekako izgubile, a zagotovo jih je slišala. Težko jih ne bi. Upal je, da ne bo spraševala po njegovih povezavah z njima. Oziroma o njegovi povezavi z Dawn. Ni bil prepričan, da ve za njuno zvezo. In če je sklepal po odzivu svetlolasega vampirja, ki mu je že povedal, potem Buffy s tem ne bo preveč zadovoljna. Ampak za takšne misli je bilo že prepozno.

"Ne, ti ne boš Adam, ampak Preteklost, če mi lažeš.." je grozeče odkimala. Res ni bila pri volji za igrice in če se je tale mulec hotel igrati z njo, je bila več kot pripravljena pokazati, da je fizično veliko močnejša od njega in da ni ena in edina - Izganjalka vampirjev - kar za hec. Presenetilo jo je, ko je tako samozavestno potredil, da lahko nekdo jamči zanj. Ponavadi so se prej pošteno prepotili, preden so sploh začeli misliti, če bi kakšen svetlostranec iz usmiljenja rekel, da pravzaprav niso slabi ljudje - no, bitja. "Dawn?!" je presenečeno vzkliknila, nato pa zavzdihnila in nejevoljno vstala iz njega, saj definitivno ni bila najbolj zadovoljna nad dejstvom, da se je njena mala sestrica spet spoprijateljila z tipom, ki se občasno spremeni v človeka z ostrimi zobmi in ogabnim čelom. Seveda je najbrž to pobrala prav po njej, svoji starjši sestri, ki se je vedno zapletala v zveze s tipi, ki so ponoči postali krvosesi. Saj ji ne bi mogla zameriti. "In Spike?!" To je bil vrh ledene gore. Odlično, in kolikor je poznala Spika, bi prav z lahkoto lahko povedal kaj o.. O, ne. Nekoliko je zardela, a dvomila je, da je fant to opazil, saj je bila navsezadnje noč in luna je le bledo sijala na Zemljo. "Okej, to pa je odlično," je nejevoljno dejala, roke uprla ob boke in skušala zbistriti misli, čeprav ji je še vedno pred oči prihajala podoba svetlolasega vampirja, ki se pred svojim - očitno oboževalcem - hvali o tem, kako je spal z izganjalko. Okej, pozabi tole, gotovo tega ni naredil, se je skušala spraviti k sebi in, preden je lahko rekla karkoli, s čimer bi sama izdala to skrivnost, vprašala: "In od kje poznaš Spika? Sta.. prijatelja?" Težko si je predstavljala nekoga, ki bi bil dejansko Spikov prijatelj, saj se je zavedala, da je bil bolj samotar kot nekdo, ki bi redno navezoval nove stike. Seveda je poznala tudi izjeme in v tistem trenutku se je pred njenimi očmi pojavil Clem, tip, ki je imel - če ga je gledal navaden človek - zagotovo nore težave s kožo. In tisti, s katerimi je igral poker.. za mucke. Zmajala je z glavo, samo da je iz misli izbila podobo same sebe tisti dan, ko je Spike kartal, sama pa se nalivala s pijačo in se pačila zaradi njenega ogabnega okusa; odnehala pa seveda ni. S pogledom je motrila fanta, ki se ji je predstavil kot Adam, in skušala ugotoviti, koliko pravzaprav ve o njej sami. In če je poznal Dawn.. O, presneto. Seveda je vedel, da je njena sestra izganjalka, Dawn vsekakor ni mogla kar tako molčati o tem. "In od kje poznaš Dawn?" se je kislo nasmehnila, saj je to, da je bil fant Dawnin prijatelj, gotovo ni najbolj veselilo. Presneto, če se bo spet zaljubila v vampirja.. Spet je to počela. Spet je skušala nadzorovati Dawnino življenje s tem, da ji je izbirala fante; sicer pa, kdo je rekel, da je ta tip njen fant? Gotovo ni smela prehitro skakljati k predvidevanjem, saj bi s tem samo sebi prinesla skrbi, ki niso bile najbolj potrebne. "Sta sošolca? Oziroma.. bila sošolca?" je vprašala, misleč, da fant šolanja gotovo po tem, ko so ga povampirili, ni nadaljeval.

Namuznil se je ob njenem grozečem odkimavanju. Očitno mu ni bilo naklonjeno, da bi jo spoznal na dan, ko bi bila dobre volje. Pravzaprav na tisti običajen dan, ki ga najstnice ponavadi izberejo za predstavljanje svojih fantov družini. To naj bi bil lep, sončen dan, družina vsa zbrana, vsi bi bili navdušeni... Ampak takšna izvedba seveda ni bila mogoča. Pravzaprav bi se zataknilo že pri sončnem dnevu, ker bi nesojeni fant preprosto... Izginil.
Raje je odgnal takšne misli in se z urnim, dokaj vajenim gibom pobral. Navsezadnje je bil izkušen vampir, to mu je bilo v krvi. "Dawn in Spike, da." je potrdil, čeprav to morda ni bilo najbolj pametno. Ni vedel, v kakšni vezi je bila Buffy s Spikeom, a nekako si ni želel izvedeti. "Spike? Oh, spoznala sva se takrat, ko..." Za trenutek je pomislil, potem pa se le nasmehnil. "Precej dolga zgodba. Lahko bi rekli, da mi je neke vrste mentor. Saj veš, uči me različnih stvari in to. Pa tudi prijatelja sva." Spet je moral premisliti svoje besede. Prijatelja? Morda. "Domnevam."
Opazil je njen pogled na sebi in ga nekako povezal z Dawn. Saj si pravkar ne ustvarja napačne podobe, kajne? Upal je, da s tem ne bo spravil Dawn v težave. "In pravzaprav sem o tebi slišal iz povsem drugih virov, da ne bo prišlo do kakšne pomote." Bolje je biti previden, kot pa skregati vso družino in še koga drugega. "Sicer pa, z Dawn sva sošolca in prijatelja..." Pustil je, da je premislila te besede. Vampirji ponavadi niso nadaljevali šolanja, a on ga je. Seveda je pogostokrat manjkal, a bil je neke vrste odličen učenec. "Še hodim v šolo." Upal je, da ni ton njegovih besed česa izdal. Saj menda ne bo še bolj drezala vanj v zvezi z njegovo povezavo z Dawn... Ali pač? No, vsaj glede na ton, ki ga je uporabil pri Dawn, bi lahko že takoj sklepala. Ojej. Ni točno vedel, kaj naj pričakuje. Točo udarcev, prijazen objem v stilu dobrodošel-v-družini ali nekaj povsem tretjega.

"Mentor?" se je nejeverno nasmehnila. Kdaj pa je Spike naredil kaj za nekoga, ne da bi zahteval povračilo? In ta mlad fant mu je očitno brez razmišljanja nasedel.. "Pravega si si izbral za prijatelja, Adam," je dejala, predvsem kot prijateljski nasvet, čeprav se je v njenem glasu skrival podton zasmehovanja. Le kako mu je lahko nasedel? Če je vsaj delno poznal Spika, vsaj toliko, da.. Lahko bi vedel. "Samo tako, kot.. prijateljica," se je nasmehnila, saj je bilo očitno, da nista niti blizu temu, vsaj po tem, ko sta se pred nekaj minutami pretepala - a nekaj na njem ji je pravilo, da je pravzaprav dober fant. Morda vampir ponoči, čez dan pa dober fant. "Ti povem, da ti Spike svojega mentorstva najbrž ni ponudil zato, ker je bil dobre volje. Prej ali slej bo zahteval nekaj v zameno." Vedela je, da bo tako. Vedno je bilo tako - le pri njej ne. Le od nje ni zahteval plačila, vse odkar se je zaljubil vanjo. Se je res zaljubil vanjo? Morda, toda zdaj je imela sama Angela, on pa je bil.. No, bil je Spike. "Če boš pameten, se boš odrekel njegovemu mentorstvu, še preden bo od tebe pričakoval prevelike zalogaje." je dejala, prepričana v resničnost svojih besed. Saj je bil navsezadnje demon. Nikomur ni pomagal kar tako, iz zlobnosti svojega srca. Toda veliko večji problem je bila Dawn. Če se je spet zapletla s kakšnim nepridipravom.. Nekaj na Adamu ji je zagotavljalo, da je dober človek, toda hkrati je bilo na njem nekaj.. Morda je bil kriv zgolj prvi vtis. To, da jo je spravil na tla, še preden je imela ona priložnost na tla spraviti njega. "Sošolca in prijatelja," je pokimala, nato pa nadaljevala, bolj pri sebi kot z namenom, da bi Adam to slišal: "Samo sošolca in prijatelja, nič več." In čeprav si je tolikokrat rekla, da ji ne bo več govorila, kako naj živi. Toda kljub temu je bila še vedno najstnica.. Sama je pri njeni starosti sprejela nekaj najslabših odločitev v življenju in ni hotela, da sledi njenemu zgledu, ne glede na to, kako ji je včasih šlo dobro. Očitno je imel Riley prav, ko je rekel, da se kolo vedno vrti, da si enkrat zgoraj in drugič spodaj, to pa ne spremeni tega, kar si. Toda to zagotovo ni bil čas, da bi obujala spomine na svojega vojaškega prijatelja, ki se je nazadnje v Sunnydalu prikazal s svojo ljubko ženo Sam. "Kako pa to, da hodiš v šolo?" je preklopila iz ene teme na drugo, da bi se vendarle zadržala napadanja fanta, češ naj pusti njeno ubogo sestro na miru. Spike je imel prav, bila je dovolj stara. "Ne zameri, ampak večina vampirjev po tem, ko izgubijo tisto, kar je človeškega v njih, izgubi tudi veliko večino možganskih celic in ne vem, če sem srečala kakšnega, ki je kljub temu, da ga lahko sonce ubije, še vedno tvegal in hodil v šolo. Sploh zato, ker jo dovolj zasovražijo že začasa življenja." Bilo je zgolj nekaj nepričakovanega, a če je to res počel, ga je spoštovala zaradi tega.

Namuznil se je, ampak hitro se je zresnil, ko je začela govoriti o Spiku. Očitno o njem ni imela preveč dobrega mnenja. Adam ni vedel, kaj je bilo krivo temu, a v nekaj je bil prepričan. Morda svetlolasega vampirja še ni poznal tako dolgo, a vendar se mu je zdelo, da ga dobro pozna. Seveda je bilo možno, da ga je občutek varal, ampak ponavadi se ni motil. Spike mu je bil podoben. Morda je bil nekaj časa na napačni strani in vse te stvari, a to bi se prav lahko zgodilo tudi njemu. Ne. Popravil je samega sebe. Njemu se to ne bo zgodilo, pa naj stane kar hoče. Ostal bo dober. Ne glede na tisti prizvok v Buffyinemu glasu. Znal je paziti nase in ni bil naiven. Ampak ni imel namena tega razlagati njej. "Hvala za nasvet." Nekoliko bolj zadržano se je nasmehnil in ji s tem dal vedeti, da ni nujno, da ga bo upošteval. Ker ga niti ni nameraval. V svojem življenju je naredil kar nekaj napak, in morda je tako dolgo preživel zaradi svojega instinkta. Ki ga ne bo mogel večno varovati, zato se je moral tudi česa naučiti. In Spike je bil primeren za to.
Namuznil se je, ko je Buffy zamrmrala nekaj o prijateljih. Zagotovo je šlo za njiju z Dawn. Izpustil je komaj slišen mhm, ki pa Buffy ni mogel uiti. Samo prijatelja? Pa kaj še. A vendar se je opomnil, s kom govori. To je bila njena starejša sestra, ki jo je zagotovo vsaj malo skrbelo za Dawn. In on je navsezadnje res bil vampir.
"Šola?" Spet nenadna sprememba teme. Namuznil se je in za trenutek pomislil. "Kaj pa vem. Očitno mi niso zakrnele vse možganske celice." Moral se je namuzniti. Daleč od tega, njegove ocene so še vedno bile bleščeče, pa čeprav je imel zdaj bolj naporno življenje kot včasih. "Neke vrste krinka, pa tudi dobro preživljanje prostega časa." Njegovo pojasnilo je bilo kratko, a zato toliko bolj pomenljivo. Dvomil je, da Buffy ve za High School Brats, in če bi vprašala, bi ji tudi povedal. Zdaj pa se je raje tiho zazrl v njene oči. Dovolj je že govoril, do besede bi moral pustiti tudi njo.

"Samo skrbi me zate," je skomignila z rameni, kar je bilo na nek način celo res, čeprav je bil vampir; čeprav ga je spoznala šele pred nekaj trenutki - in čeprav je bilo očitno, da se med njim in Dawn nekaj plete, kar je ni ravno veselilo, hkrati pa se je zavedala, da je dobro, da hodi sestra z njim, če že s kom. Zdel se je zaupanja vreden in hkrati se ji ni zdelo nič čudnega, da ji je bil všeč. Tako nekako je spominjal na Spika, bil je temna silhueta vampirja, ki se je spremenil iz slabega na dobro.. Samo, da ne bo imela Dawn takšne nesreče kot jaz, je v upanju pomislila, ko se je spomnila vsega, kar sta dala skozi s Spikom. Od skrite zveze do poskusa posilstva, pristne ljubezni in zdaj spet konstantnih prepirov. Nič novega. Toda za Dawn ni želela tega in morda bi bilo pametno, če bi fantu povedala, kaj si misli, še preden bi se med njim in Dawn lahko zgodilo kaj, česar si ne bi želel ne eden, ne drug.
"Saj ni problem, če bi bila skupaj.. Ti in Dawn, mislim," je dejala precej direktno, ko je bilo očtino, da je njegov mhm rahlo nepristen. No, morda bi bil vendarle tudi to problem.. "Mislim, zdiš se prijeten fant, sicer mrtev in tako dalje, toda zdiš se kar v redu. In če si Dawn všeč, me to ne moti. Samo.. vi vampirji ste tako.." Spačila se je. Ni ga imela namena obtoževati, dokler ga ni poznala, toda skrb za Dawn je bila na prvem mestu, sicer pa je imela že dovolj izkušen v vampirskih romancah, da ni ravno potrebovala Vodiča na prvem zmenku z vampirjem - ona je bila živ vodič. "Dobro, morda ti nisi," je razumno dejala, ker navsezadnje ni vedela, kakšen je zares Adam. Lahko je bil boljši fant kot je kazal, lahko pa tudi slabši. "Toda reciva samo, da vas poznam. Od posesivnosti do stalnega zapuščanja. Prej ali slej vam je lahko vseeno in pustite dekle, čeprav vas potrebuje, ali pa postanete še preveč lastniški in kmalu lahko pride do nasilja. In če bom slučajno videla, da se med tabo in Dawn dogaja kaj takega, boš lahko napolnil pepelnik. Sva si na jasnem?" Svojo grožnjo je izrekla z resnim tonom, ki je kazal na to, naj se nikakor ne igra, ker ga bo zagotovo v trenutku tako premagala, da se bo sposoben samo še iskati. In ko je šlo za sestro, je lahko postala zelo maščevalna.
"Dobro je slišati to," se je nasmehnila. Čeprav ga je na nek način videla kot življenjskega nasprotnika, ker se je sukal okrog Dawn - saj vendar ni bila neumna! - ji je vedno bolj lezel pod kožo. Bil je prijeten. "Torej ti dejansko dobro letijo ocene?" se je nejeverno nasmehnila. "In kakšen se ti zdi nov ravnatelj? Ko je bil na sceni še Wood, sem bila pri vas zaposljena kot svetovalka. Dvomim sicer, da sva se kdaj videla, ampak hej, lahko se zgodi karkoli," je skomignila z rameni.

"To je pa zanimivo slišati. Nekaj novega." V poltemi se je moral nasmehniti. Nikoli, ampak res čisto nikoli, ni nobenega skrbelo zanj. Bil je samo tisti Adam, nič več ali manj. Kar mu je povečini časa še ugajalo, pa čeprav mu niso ušli pogledi, s katerimi so ga obstreljevala dekleta na hodniku. Pozorno je posluhnil Buffy, medtem pa se je počasi usedel na lesen pomol. Stati mu ni bilo problem, a nekako se je bolje počutil, če je sedel. Namuznil se je in popravil Buffy. "Torej ni problem, če sva skupaj." To je bil sedanjik, saj sta dejansko bila skupaj. Od tistega dne, ko sta se srečala na tisti jasi sredi gozda. Namuznil se je ob spominu, potem pa poslušal izganjalko.
Spet bi se skoraj namrščil, ko je omenila, da je mrtev. Ampak to je bilo popolnoma res, zato je svoja usta raje obdržal zaprta. Po njegovih žilah ni več tekla kri, in tudi vsi ostali znaki, ki so jih imela živa bitja, pri njem niso bila tako izrazita. Torej je bil mrtev. Bilo je tako preprosto, a obenem tako... Čudno. Slišati to iz ust nekoga drugega.
"Na jasnem sva si." Tiho je pritrdil njenim besedam, čeprav je prav dobro vedel, da bi si raje kaj naredil, preden bi na kakršenkoli način prizadel Dawn. To je bilo tako nemogoče. Ampak navsezadnje ga Buffy ni poznala. Skoraj nihče ga ni. Tudi tista posesivnost in stalno zapuščanje sta zvenela tako, kot da bi ona sama prav dobro vedela, o čem govori. Ampak ni mogel kaj, on na nek način ni bil takšen. Pravzaprav že odkar je postal vampir ni imel punce. Zagotovo ni čutil želje po kakšnem zapuščanju zdaj, ko jo je končno našel. In posesivnost? V zdravih mejah, seveda. Namuznil se je in preusmeril misli na šolo. "Lahko bi tudi tako rekli. Povečini imam same dobre ocene." To je zvenelo, kot da bi se s tem hvalil, a vendar je bil za mladega vampirja to velik dosežek. Glede na to, da je bil eden izmed redkih vampirjev, ki so hodili v šolo. No, pravzaprav edini. Namuznil se je sam pri sebi. "Nov ravnatelj? Pha. Tem stvarem se ponavadi ne posvečam kaj preveč, ampak odkar je prevzel vodstvo, se je na šoli kar nekaj stvari spremenilo." S pogledom je premeril Buffy in odkimal. "Sicer pa tudi jaz dvomim, da sva se že kdaj videla." Ni se je spomnil, in zanj bi lahko rekli, da ima odličen spomin. Torej je res še ni kdaj videl.

"Kaj, ali tvojih prijateljev ne skrbi zate?" je povzdignila obrvi. V to je močno dvomila, saj je fant navsezadnje deloval kot eden izmed tistih, ki nimajo problemov s prijateljevanjem, ki so priljubljeni in ki jih imajo vsi radi. Sicer najbrž ne bi več hodil v šolo in sicer ne bi skrbel za svoj izgled, ki zares ni bil napačen. "Khm, ne bodimo preveč hitri," je dejala. Torej sta bila dejansko skupaj, sestra pa ji tega sploh ni povedala. Odlično - le česa ji še ni povedala?! Navsezadnje je bila sama tako popolnoma iskrena, ko sta se pogovarjali.. Ali je Dawn zase držala še več? Presneto, pa si je mislila, da je z njunimi skupnimi večeri dosegla vsaj to, da ji sestra spet zaupa, če ne ravno, da ji pove čisto vse. Toda to, da je imela fanta.. Presneto, to bi ji zares lahko povedala. Ali pa je bila res tako zelo zaščitniška, da ji še lastna sestra ni povedala ničesar? "Torej sta zdaj skupaj?" je počasi ponovila. Ni vedela, kako naj bi se do tega opredelila, a kljub temu ni imela namena težiti. Ne preveč. Saj je bil prijazen fant in izgledalo je, kot da ima njeno sestro res rad. Nekaj na njem - to, da je namreč vampir - je sicer ni najbolj veselilo, toda hkrati se ji je zdelo, da vidi, da je iskren in pristen - da je točno takšen, kakršnega se kaže navzven. "Okej.." je počasi spet pokimala, nekako odločena, da je to čisto okej. Sta pač skupaj. Kakorkoli, to ni bila njena zadeva, nikakor. "Samo imej jo rad, prav?" se je kislo nasmehnila in se mu pridružila na pomolu. Tudi sama se je raje odločila, da sede. "Dekle je imelo v življenju že veliko neprijetnosti, da ne omenim dejstva, da je morala opazovati mene pri vseh mojih napakah in zdi se mi, da je enostavno prav, da v njeno življenje posije sonce. Morda ne ravno direktno," se je namuznila, ker je vedela, da bi se Adam na soncu spremenil v kup pepela. "Ampak mislim, da razumeš, kaj imam v mislih. Super punca je."
Presenetilo jo je, da je bil zraven vsega še dober v šoli, kar pa jo je po drugi strani pomirilo. Dawn je potrebovala nekaj takega. "To je dobro." Ko sta se posvetila novemu ravnatelju, je še sama dodala svoje mnenje, ki si ga je pridobila na podlagi sestrinih besed. "Pravijo, da je bil Wood veliko bolj odprt ravnatelj. Da je ta sicer super glede reform, ampak nič naj ne bi prekosilo Wooda. Tudi meni se je zdel super človek - si vedel, da je sin izganjalke?" se je nasmehnila Adamu, saj je dvomila, da je o bivšem ravnatelju vedel toliko. "To samo kaže na to, da nisi povzročal prevelikih težav. Torej je kar dobro, da se nisva srečala, kajne?" se je namuznila.

"Recimo." Zadržano se je nasmehnil. Seveda je imel kar nekaj prijateljev, a večina jih ni poznala pravega Adama. Ne tistega sproščenega vamprija, prej kaj drugega.
"Hitri?" Skoraj zmedeno se je ozrl v njen obraz, na njem pa je takoj prebral vse, kar je bilo potrebno. Preveč hitri z Dawn torej. "Saj nismo." Nasmehnil se je, saj ga je množina, ki jo je uporabljala Buffy, močno zabavala. Kot da bi bili v tem vsi trije; on, Buffy in Dawn. Na nek način so najbrž tudi bili.
Po izrazu na njenem obrazu je sklepal, da ne premišljuje o preveč dobrih stvareh. Torej ni vedela zanju... Morda jo je skrbelo. Razumljivo. "Prej kot slej bi ti povedala." Njegov glas je v temni noči zvenel pomirjujoče, Adam pa je še sam sebe presenetil. Toliko topline ponavadi ni uporabljal do popolnih neznancev, sploh če se je še nekaj trenutkov pred tem pretepal z njimi. A kakorkoli že, moral se je zasmejati, potem pa se je počasi zresnil in poslušal Buffy. "Verjamem, ja." To niti ni bilo tako nemogoče verjeti. Že kot sestra Izganjalke je zagotovo imela kar nekaj problemov s tistimi, ki so vedeli. A vedela je samo peščica. Zagotovo so bile še druge stvari, o katerih on sam ni imel pojma. Nasmehnil se je njenim besedam. "Super punca?" Presnečeno jo je pogledal, skoraj ogorčeno. Izgledalo je, kot da ne misli tako. Pravzaprav res ni tako mislil. "Ona je več kot super." Skoraj kljubovalno se je zazrl v Buffy in se namuznil.
"Sin izganjalke?" Presnečeno je zmajal z glavo. "Ne, tega res nisem vedel. Kdo bi si mislil..." Nasmehnil se je njenim besedam. "Verjemi ali ne, res sem eden izmed 'zglednih' učencev." In na nek način je bil tudi srečen, da se še nista srečala. Namuznil se je sam pri sebi.

Počasi je pokimala, a na njenem obrazu je bil še vedno sumičav pogled. "Upam, da res.. nismo." je dejala počasi. Pomirilo jo je dejstvo, da je Adam tako pomirjujoče skušal nakazati na to, da bi ji sestra najbrž povedala. Bi ji? Toda ne glede na vse se ji je zdelo, da je fant enostavno prijeten in četudi ji ni povedala.. No, saj ni izbrala tako napačnega, ali pač? Adam se je zdel v redu fant. Presenetil jo je njegov smeh, saj se njej ni zdelo dejstvo, da jo je Glory ugrabila in skušala prerezati prav nič zabavno. Pravzaprav je imela sreča, da je sama zadržala to neumno boginjo in se je Dawn lotil tisti Doc, ki ji je zadal le pritke rane. Kolikor je poznala Glory, je vedela, da bi ta blond boginja zlahka pognala nož naravnost skozi Dawn. Prekleta.. Samo spomin na to je Buffy na obraz prignal sence, a zdaj je govorila z Adamom in skušala se jih je znebiti. Fant pač ni bil ničesar kriv, zraven tega pa najbrž ni imel ravno veliko pojma, kaj vse je že njena sestra dala skozi. Če bi vedel.. "Me veseli, da tako misliš," je pokimala in kljub temu, da je delno delovalo, kot da se ji fant samo skuša priljubiti, je spet lahko videla tisto pristnost v njegovih očeh - tisto, zaradi katerega ga ni pokončala prej in ne zdaj, ko je ugotovila, da hodi z Dawn. Očitno jo je imel res rad. In to jo je veselilo, toda kaj, ko je tako čutil Angel, pa je izgubil dušo. In odšel. In tako je čutil Spike, pa jo je skorajda posilil. Če bi se karkoli takšnega zgodilo Dawn.. Toda ne bo se. Adam je bil dober fant, mlajši. Morda manj premišljen, a na nek način tudi bolj pristen.
"Vem, niti jaz nisem niti pomislila na to. Dokler me ni vzel v službo, potem pa me peljal na večerjo in mi povedal, da je njegova mati umrlqa izganjalka, ki jo je Spike ub.." Ogorčeno je utihnila sredi stavka. Tega fant najbrž ni vedel - previdno je pogledala proti njemu, da bi videla, če se morda zaveda dejstva, da je njegov 'mentor' v preteklosti ubil dve izganjalki. Najbrž ni imel pojma. "Toda to je.. postranskega, hm, pomena," je skušala nekako prikriti zadrego. "Sicer pa me veseli," je dejala nekoliko bolj sproščeno. "Saj veš, to, da si priden učenec. Če bi Dawnie skupaj s seboj potegnil v težave.. Seveda to sploh ni težko, glede na to, da je punca avtomat za težave, ampak če bi jo še kdo vlekel za seboj.. Uh, težave," se je nasmehnila. Enostavno preveč problemov se je že tako ali tako dogajalo.

"Mhm." Pokimal je in jo pozorno poslušal. Domneval je, da je bil za vsemi njenimi besedami še nek pomen, ki ga on ni dojel. Premalo je vedel o vsej zadevi, da bi lahko sodil kar tako. A vendar je bil skoraj trdno prepričan, da ne ve vsega. Skoraj bi se lahko zasmejal situaciji. Saj res ni vedel vsega. Resno je tudi dvomil, da mu bo kdo kaj povedal. Sicer pa, ni mogel vsega vedeti. Morda pa si niti ni želel izvedeti. Preteklost je bila tudi zanj zaprto poglavje. Raje je živel za prihodnost. Če bi temu sploh lahko rekli življenje.
Buffy je začela govoriti o prejšnjemu ravnatelju in z zanimanjem ji je prisluhnil. Ni vedel, da je bila njegova mama izganjalka. Saj pravzaprav to ni novica, ki bi jo obešali na velik zvon. Čim manj ljudi ve, tem bolje je. Nenadoma se je ustavila in Adam je dojel, kaj je rekla. "Spike jo je..." Zmedeno se je namrščil in povezoval besede. Spike. Ubil. Spike je ubil izganjalko? Namrščil se je. "Postranskega pomena?!" Za trenutek je utihnil in njegova razburjenost je nenadoma izginla. Pomislil je na vse, kar je vedel o svetlolasem vampirju. To ga najbrž ne bi smelo preveč presenetiti. Že prej je premišljeval o preteklosti. In zdaj spet. "Torej jo je ubil." Kot da bi se s situacijo sprijaznil, a vedel je, da Spike včasih ni imel duše. Ampak tudi vampirji z dušo se lahko predajo temni strani. Zadnje čase je bilo nekaj čudnega, zloveščega v okolici Sunnydalea. Upal je le, da ni bilo tisto, kar se je bal, da je bilo.
"Težave? Uh, ne." Namuznil se je. Res je bilo, da se je včasih zapletel v težave. A ne tiste navadne, to so bile pač vampirske težave. Namuznil se je sam pri sebi. "Dawn bi veliko raje vlekel iz težav." Nasmeh na njegovem obrazu je ostal, ko je pokimal njenim prejšnjim besedam. "In lepo da te veseli. Saj veš, to da sem dober učenec." Namuznil se je, a ni si mogel pomagati. Nenadoma ga je preprosto prešinilo in moral je to reči.
Včasih je res znal biti čuden vampir. Skoraj kot človek. Res čudno razmišljanje, celo zanj.

Zdelo se je, da ga je novica o Spikovem umoru presenetila. Očitno ni poznal situacije.. Navsezadnje je pobil pol Evrope! Ni vedela, koliko negativnega pravzaprav lahko pove o svetlolasem vampirju, saj je bil navsezadnje že dolgo na svetli strani in kljub temu, da je bil do nje precej - morda nasilen? - ni imela namena njegovega imena preveč blatiti. Vsaj glede na to, da je v fantu videla nekaj, kar je kljub tedanji jezi verjela tudi sama; verjel je vanj, tako kot ona. Očitno se je med njima spletlo neke vrste vampirsko prijateljstvo, ki se bi sicer lahko sprevrglo v pravo neprijetnost, toda očitno je bilo, da je tudi njemu Spike na nek nenavaden, čuden način, zlezel pod kožo. Morda je bilo to tudi prav, toda morala ga je opozoriti. Spike je znal razpoloženje obračati po vetru - lahko je bil najprijaznejša oseba na svetu in naslednji trenutek je lahko koga napadel. In ne samo to - najbrž bi lahko tudi koga resno ranil. Ubil. Tako kot Woodovo mati, zadnjo izganjalko.. Če bi se Spike spet prelevil v temnostranca, bi lahko tudi njo čakala ista usoda. Toda poznala ga je, vedela je, kakšen je. Ne bi se spremenil, razen, če bi se zgodilo kaj tako zelo ekstremnega.. Toda do tega ne bo prišlo, bila je prepričana. Navsezadnje je bil to Spike! "Ubil jo je," je pokimala. "In čeprav ga morda ta ternutek ne maram najbolj," se je rahlo namuznila, nato pa se zresnila in nadaljevala: "Je pomembno da veš: to ni isti Spike kot ta, ki ga poznaš danes. Morda je še vedno izkoriščevalski in vasezaverovan, toda ubijalec ni. Spremenil se je, ni več demon, kakršen je bil nekdaj. Ne ocenjuj ga samo po tem, kar ti pravim jaz - v resnici je lahko zares dober človek. Navsezadnje je rešil svet." Nežno se je nasmehnila - kljub vsemu, kar se je dogajalo med njo in Spikom, mu je bila hvaležna. Vedela je, da bo on vedno tam zanjo. Vedno. Bil je njena oporna skala, trdna in večna.
"Ja, in čisto mogoče je, da jo boš moral." se je namuznila. Dawn je bila avtomat za težave, dekle, ki je privlačilo vse, kar enostavno ni bilo v redu. Ponavadi so jo pozneje morali reševati iz vseh teh zagat, v katere je nehote vlekla tudi celotno skupino Scoobyjev. Se je pač dogajalo - navsezadnje je bila še najstnica. "Mislim, res ne vem, kaj naj s tem dekletom. Če bi ti hotela povedati, v kaj vse se je Dawn že zapletla.." Naveličano je zamahnila z roko. "Recimo samo, da se še dolgo ne bi iz tegale pomola vrnila domov." Res, lista Dawninih težav se je samo večala iz dneva v dan. "Moraš biti res, vsaj glede na tvojo vasezaverovanost," se je namuznila. Vedno bolj ji je postajal všeč - še malo, pa ga bo povabila, da pride v njihovo hišo kdaj na skupinsko druženje z ostalimi Scoobyji. "Povej mi nekaj, Adam," se je namuznila. "Že prej si vedel, da je Dawnina sestra - jaz - izganjalka. Zdi se mi, ampak potrebujem tvoje potrdilo: že prej si bil prepričan, da ne bom imela nič proti tebi, kajne?" Zdelo se ji je, da to vidi v njem. Imel je toliko samozavesti, da je kar vela od njega in najbrž je že prej pričakoval, da ga bo sprejela. Toda zatrdno ni mogla vedeti - in zato je spraševala.

"Hm." Za trenutek je premleval njene besede, medtem pa mu se mu je v glavu pojavila misel, ki je ni mogel zanemariti. Vse se spreminja. Seveda je dvomil, da se bo spremenil Spike, ampak te možnosti ni šlo zanematiri. Kot seveda tudi ne možnosti, da se bo on sam nekoč pridružil temni strani, pa čeprav je bil prepričan, da bi se kar ubil, če bi se kaj takšnega zgodilo. Relativno gledano je imel Spike več možnosti za preobrazbo, saj je že izkusil temno stran, ki je bila včasih prav gotovo bolj zanimiva od svetle. Ampak kdo je bil on, da bi dvomil o tem, in to zdaj, ko je bil skoraj zatrdno prepričan, da bo Spike ostal isti? V kar je bila prepričana tudi Buffy. "Prepričan sem, da imaš prav." Namuznil se je sam pri sebi, potem pa se ozrl v daljavo. Na te misli bo preprosto moral pozabiti.
"In z veseljem jo bom." Vleči Dawn iz težav zagotovo ni bilo tako težko. In navsezadnje bi to rad počel. Pravzaprav bi počel skoraj vse, da bi ji ustregel. Namuznil se je sam pri sebi, potem pa odkimal na njene naslednje besede. "Uh, saj ne potrebuješ praviti tega." Kot je kazalo, tudi ni imela namena. Adamu je bilo prav. Dawn je morda delala napake. Tudi on jih je. Saj ni nihče popoln, kajne?
Njene naslednje besede so ga presenetile. "Pravzaprav..." Premislil je. Je res vedel, da ga bo sprejela? Ne, to je samo upal. "Nisem vedel. Nisem mogel biti prepričan, ampak v mislih sem imel kakšen drug scenarij. Saj veš, kako se spoznava in to." Namuznil se je sam pri sebi. "Brez pretepanja in tega." Mislil je, da ju bo predstavila Dawn, ampak potem bi bil najbrž veliko bolj živčen, čeprav na prvi pogled to ne bi bilo očitno. Nikoli ni bilo, in kot je včasih rekel : never was, never will. "In ko sva ravno pri vprašanjih..." Tudi njega je nekaj zanimalo, in tudi on je moral izvedeti. "Se ti je dozdevalo, da ima Dawn fanta? In pravzaprav, na kakšen način bi novico sprejela, če bi ti povedala ona? Mislim, glede na to, da sem vampir..." Rahel nasmešek je spet spreletel njegov obraz. Zanimiv pogovor, moral je priznati.

Očitno je bilo, da je fanta že skoraj pripravila do tega, da bi verjel, da je Spike slaba oseba. Ne, ni bil in samo upala je, da je vse, kar je povedala, s svojimi zadnjimi besedami nekoliko popravila - in končno se je izkazalo, da ji je najbrž res uspelo, čeprav ni mogla kar tako zanemariti skeptičnega tona v njegovem glasu. Kaj, ko bi mu povedala kaj pozitivnega..? "Žrtvoval se je za Dawn. Tega ti najbrž ni povedal," se je namuznila. Pa najbrž tudi tega ni vedel, kako zakomplicirana je pravzaprav Dawnina zgodba - a to mu bo že povedala ona, če bo tako zares želela. Vse to o Glory in teh neumnostih je raje izpustila, saj je navsezadnje šlo za precej komplicirano zgodbo, ki je najbrž kljub njegovi visoki inteligenci, v katero ni dvomila, Adam ne bi takoj razumel. "Dawn je bila ugrabljena. Neka.. boginja jo je ugrabila in jo hotela ubiti. Spike je bil pripravljen skočiti iz vsaj deset meterskega stolpa, samo zato, da bi jo rešil. Četudi mu to ni uspelo, se je trudil. Ni več oseba, kakršna je v njem živela včasih. Spremenil se je." In s tem je upala, da je končno dokazala, da je dober človek. Navsezadnje ni imela pravice takole iskati idej o njegovi domnevni neprijaznosti, saj je bil navsezadnje zdaj drugače. Včasih sta se kregala in si v obraz metala žaljivke, toda tudi to ni bil nikakršen vzrok, da bi ga očrnila pred Adamom. Kako naj bi vedela, da bo čez nekaj tednov vse, kar bo lahko rekla, samo še: "Saj sem ti rekla."?
O Dawninih težavah najbrž res ni bilo pametno takole razlagati, toda to ni bilo tisto, kar jo je presunilo. Morda je bil samo nasmešek na Adamovem obrazu, morda način, s kakršnim je govoril, morda kaj popolnoma tretjega.. toda res jo je imel rad. Njeno sestro je imel rad in to je čisto tako mimogrede tudi kazal, najbbrž brez, da bi se tega sploh zavedal. "Res je, oprosti za tisto," se je namuznila, saj se je zavedala, da ga ne bi smela takole napasti. "Ampak mislim, da mi ne moreš zameriti. Navsezadnje je to Sunnydale in tukaj gotovo ni pametno biti nepreviden," se je nasmehnila. Saj je bilo res. "Kaj pa vem," je skomig ila. "Dozdevalo se mi očitno ni nič - saj vidiš, da sem še zdaj v precejšnjem šoku," se je kratko zasmejala, a bilo je pristno. "Veš, če te ne bi spoznala in če bi Dawn samo prišla domov in rekla: hej, imam fanta in mimogrede, vampir je, bi najbrž znorela. Takole, ko pa te poznam.." Spet je skomignila in preko njenih ustnic je švignil miren nasmešek. "Drugače je. Zdiš se mi prijeten, zdiš se mi pristen. Zdi se mi, da jo imaš rad in če ne drugega.." Spet se je namuznila. "Veš, da te bom ubila, če ji kaj narediš." Očitno je bilo, da se samo šali - navsezadnje ji je zlezel pod kožo, kaj pa naj bi? Ne bi ga mogla napasti - veliko bolj jasno je bilo, da ga bo branila, če bo potrebno.