Cirkuški festival in otvoritvena predstava

Končno se mu je pridružila in čeprav je zrl proti vhodu v šotor in je ni niti pogledal, ko se je postavila ob njegov bok je slutil, da je lahko čutila nasmešek na njegovem obrazu. Brez pozdrava sta stala tam in poslušal glas, ki se je razlil okoli njiju. Pripadal je čarovniku Orpehusu in Nick je prisluhnil njegovim beseda s prav tako hladnim nasmeškom kot Lilith. Zabava se začenja... so bile Lilithine prve besede, ko se je Nick obrnil proti njej ter jo objel s pogledom, pa je dodal:
"Torej je najbolje, da se je kar udeleživa. Zna biti zanimivo." Čeprav je bila rahlo pozna ga to ni zmotilo. Za to je imela gotovo dober razlog in ob kopici vseh teh ljudi je bilo jasno, da se je moral nekje zadržati.
Pomignil je proti šotoru in ji tako namignil, da je čas, da se odpravita proti vhodu. Ljudje so se tja že drenjali, da bi si ogledali nepozabno predstavo, kot jim jo je obljubljal skrivnostni čarovnik.
In res bo nepozabna je pomislil Nick. Orpeheus je obljubljal nekaj zanimivih zasukov in resnično je upal, da bo predstava zadovoljila njegova pričakovanja.
Za trenutek je v množici opazil tudi nekega klovna, ki je spet zabaval neko skupino otrok. Neprostovoljno se je stresel in stopil proti vhodu skupaj z Lilith ter upal, da ni opazila njegovega nelagodja ob klovnih. Čeprav je dvomil, da bi kaj takšnega sploh lahko spregledala.
"Torej sedaj gre zares." je zamrmral bolj sam zase,čeprav ga je Lilith zagotovo slišala, ko sta končno prišla do vhoda.

@ Angel

"Ne," je nasmejano odkimala in iz paličice s sladkorno peno odkimala še košček te zelenkaste zadeve, in ga spravila v usta. "Mislim, da se še človek tega ne bi mogel navaditi. Ampak kljub temu je zabavno, takole enkrat na stoletje," mu je pomežiknila, saj je dvomila, da je Angel - vsaj v tem stoletju svojega življenja - obiskal kakšen cirkus. Nasmehnila se je njegovim besedam in se tesneje privila k njemu, nato pa se, da bi mu pomagala preiti rdečico, ki je zajela njegova lica, pošalila: "Seveda sem veliko boljša od vseh teh groznih bitij v Sunnydalu. Samo pomisli, najbrž veliko bolj dišim kot tisti packi v Podzemlju, ki se nikoli ne stuširajo." Zadovoljno se je nasmehnila, češ glej, kako sem pridna, nato ps ji je pogled spet ušel po velikanskem prostoru. Najbrž je manjkalo le še malo do velike predstave in morala se bosta podvizati, če bosta hotela priti v šotor pravočasno.. Toda sama bi lahko tudi ostala tukaj, zunaj, če bi le Angel ostal z njo. Ni se ji zdela tako pomembna ta predstava, četudi so čarovnika Orpheusa morda še preveč hvalili - veliko bolj pomembno se ji je zdelo, da sta bila zdaj tukaj, ko so temne sile najbrž počivale.. Najpomembnejše je bilo to, da sta bila skupaj. In to je bilo tisto, kar ji je manjkalo. Brez njega je pravzaprav samo životarila in iskala nekaj lepšega v življenju, ki ji tega sploh ni ponujalo. Ni hotela tistega življenja, ko pa je bilo tole tako popolno. Spet je bil z njo in če bi dobila samo eno uresničeno željo, bi bila to ta, da ne bi nikoli izpustil njene roke, da bi vedno ostal z njo. Občutek je bil namreč tako božanski, da ga ni mogla razložiti, ne glede na to, kako močno se je trudila. Nasmehnila se mu je, ko ga je videla takole zamazanega s sladkorno peno, in s prstom je zdrsnila po njegovem licu in ustnicah in odstranila nekaj te zelene packarije, pogled pa uprla v njegove oči. Utopila bi se lahko v njih.. in občutek je bil tako božanski. "Uhja, mislim da vse mrtvo in živo počiva v Sunnydalu, ker vsi želijo videti tole predstavo," se je nasmehnila. "Kar pa pravzaprav glede na to, kako cirkus ljudje cenijo, ni nič tako presenetljivega." Skomignila je z rameni, nato pa je njeno nadaljne razmišljanje prekinil glas, ki je, vsaj glede na vso samozavest in navdušenost nad predstavo, pripadal čarovniku Orpheusu. Ker ni bilo nikjer gigantskih zvočnikov, skozi katere bi lahko njegov glas prišel, je Buffy je povzdignila obrvi in pogledala Angela. "Tale je očitno res dober.." je dejala in se obrnila proti zavesi, ki je odkrila veliko notranjost največjega šotora. "Pridi, greva," je nasmejano dejala in ga potegnila za seboj proti šotoru. Bila je navdušena; cirkusa ni videla že od malega, pa tudi tako vesela ni bila že lep čas. Samo zato, ker je bil on tukaj, z njo..

[Okej, pričakovanih je bilo sicer več postov iz vaših strani, ampak ker z zavlačevanjem pomoje ne bomo dosegli veliko, začenjamo kar zdaj. Veliko inovativnosti ]



Njegova dvorana se je pridno polnila. Drusilla je sedela na enem od najbolj izpostavljenih sedežev, tudi enem od najbolj urejenih in očitno je bilo, da je marsikatri pogled pristal na temnolaski, ki je v rokah držala porcelanasto lutko in ji nekaj prišepetavala. Samo nasmehnil se je lahko, ko je opazil, da se nekateri smejijo na njen račun. Niso razumeli, da ima v sebi veliko več moči kot kdorkoli drug v dvorani; sicer ne bi sodeloval z njo, ne bi mu tako priraslo k srcu njeno pogovarjanje z zrakom in luno.. Toda časa za razmišljanje ni bilo. Ni imel namena zapravljati dragocenih minut, v katerih bi kdo lahko zapustil mogočen šotor. Ko so se končno spet posedli, je zavesa, ki je prej padla na tla, z enim samim zamahom njegove roke, spet pristala na prvotnem mestu; nihče je ne bi mogel niti premakniti. Luči so ugasnile in sprehodil se je v središče krožnega prostora. Takrat je zasvetila luč, ki mu je za trenutek zaslepila pogled, nato pa je naselila v njegovo srce toploto; ker je vedel, kaj vse se bo danes še zgodilo.

"Dragi moji, vesel sem, da ste tukaj. Pričakoval sem veliko množico in vesel sem, da me mestece ni razočaralo. Navsezadnje je Ustju pekla namenjeno veliko dogajanje, kajne?"

Zasmejal se je; lahko jih je videl, tiste, ki so vedeli, o čem govori. Njihovi pogledi so zmedeno tavali sem ter tja in vedel je, da je zdaj trenutek, da izrabi njihovo nepripravljenost. Tlesknil je s prsti in navadni ljudje, tisti, ki niso imeli pojma o demonskem svetu, so padli v trans. Enostavno zaspali so, okrog njihovih teles pa so se napele nevidne vrvi, zaradi katerih jih ni bilo mogoče premakniti; sami se tako ne bi premikali, če bi pa hotel kdo drug poskrbeti za svojega prijatelja, bi samo izgubljal čas. Vse je imel skrbno preračunano.
Tisti, ki pa so vedeli, kaj Ustje pekla pomeni, so pristali v temi. Okrog njih je nastala črnina in začutili so lahko, kako so se njihova težka telesa, ki jih sami niso mogli premakniti, z močjo nenavadne sile premikala po prostoru. Začutili so lahko, da so stali na trdnih tleh, toda premikati se še vedno niso mogli in okrog njih je še vedno vladala črnina.


se je zaslišal Orpheusov glas, nato pa je okrog njih spet nastala nenavadna tišina. Sam se je povzpel na sedež zraven Drusille, ji namenil širok nasmešek in se ozrl po tribunah. Bitja teme niso ne zaspala in niso bila premaknjena; sedela so tam in lahko so navijala. In oh, kako je upal, da bodo. Nagnil se je k Drusilli in ji nežno zašepetal v uho: "Uživaj v predstavi, ljubica."