Cirkuški festival in otvoritvena predstava

Veselilo jo je, da se je lahko vsaj enkrat v tem nadležnem času zamegljenega Sunnydala sprostila. Čeprav je bilo zunaj mrzlo in čeprav je mestece še vedno ovijala megla, se je tukaj počutila kot majhno dekletce. S celotno skupino Scoobyjev so bili sicer zmenjeni, da se dobijo nekje med šotori, toda zdelo se ji je naravnost nemogoče, da bi našla kogarkoli od svojih; predvidevala je, da Willow in Giles raziskujeta tisto kratko točko pripravniških čarovnikov v cirkusu, za Xandra in Anyo pa je bila skorajda prepričana, da se za kakšnim neobljudenim kotom v tistem trenutku slačita. Dawn je obljubila, da bo šla od doma približno deset minut za njo in nič se ji ni zdelo narobe s tem; sicer pa se je Dawn zadnje čase pozno zbujala in sama se je prav dobro zavedala, kako odlično je spanje - prav gotovo je ni imela namena ovirati pri tem, če je želela še nekaj časa poležati doma. In Angel.. Rekel je sicer, da ima nekakšne opravke, a prepričana je bila, da se bo pojavil. Navsezadnje ji je obljubil, da bo prišel z njo in res je močno dvomila, da bi se lahko pojavila kakršnakoli prepreka, zaradi katere se ne bi danes pojavil tukaj. Zato se je mirno odpravila s tokom ljudi, ki so hiteli raziskovati veličastnost tega cirkusa in se ustavila šele, ko jo je pot pripeljala do stojnice s sladkorno peno. Zakaj pa ne? je pomislila in definitivno je bila odločena, da bo današnji dan minil drugače, kot ostali. Sonca ni bilo na nebu, zdelo pa se je, da je jasno sijalo v njenem srcu, ki se ga je počasi pričela oklepati blažena spokojnost, mir in hkrati mladost ter razigranost; od povsod so prihajale do nje takšne vibracije in počutila se je.. Hja, čudovito. S prstom je tipu, ki je mešal barvno pen nakazala, naj ji pripravi eno, med tem pa pogled vrgla na okolico. Ogromno neznanih, nasmejanih obrazov, veliko otrok, ki so tekali naokrog, veliko parčkov, ki so se držali za roke. Vse je bilo tako popolno; in še popolneje je bilo, ko je v gneči zagledala Angela. Vedela je, da ni bil najbolj navdušen nad celotnim konceptom ogledovanja-živali-v-kletkah-in-čudnih-ljudi-ki-izvajajo-trike, ravno zato pa mu je bila toliko bolj hvaležna, ker je prišel. Ker se je zares prikazal, četudi bi zlahka ostal pri kakršnihkoli opravkih, ki so ga že zamotili. Nasmehnila se je prijaznemu lastniku stojnice, ki se ji je nasmehnil in s tem pokazal svoje sicer nekoliko umazane zobe, ob tem pa vljudno dejal: "Kar na račun šotora, gospodična." Morala se je nasmehniti, v roke pa je vzela palčko, na kateri je bilo nanizane ogromno zelenkaste pene, nato pa se je skozi množico ljudi pričela prebijati proti Angelu, za katerega se je zazdelo, da jo je končno ugledal.

[Angel, luv?
Sicer pa lepo vabljeni naprej prav vsi, ki imate namen sodelovati - zaželjeno je, da se tukaj vsaj zberete, preden se stvar začne ]

Zakaj sem že tu? je sitno pomislil Spike takoj zatem, ko je jezno nahrulil nekega mulca, ki se je med tekom s svojimi glasnimi prijatelji zaradi gneče zaletel vanj ter kot da se ne bi nič zgodilo spet stekel naprej dalje. ''Prekleti mulci,'' je zamrmral Spike, ko si je popravil plašč in svoj nič kaj vesel pogled sprehodil po množici, ki se je v veselem razpoloženju gibala med šotori. Spike je samo zmajal z glavo in se odločil prižgati cigaret. Še dobro, da si je nabavil novo škatlico, kajti očitno je bilo, da danes tu ne bo imel pametnejšega dela. Spike pa pravzaprav ni imel nobenega namena biti tu, ker ni imel nikakršne želje po zabavi z ostalimi Scoobyi (kaj je bilo tu sploh tako zabavnega?!); še najmanj pa si je želel naleteti na Buffy in Angela, ki bi bila po najslabšem možnem scenariju še skupaj. Ne, Spike je bil tudi samo zaradi občutka slabe vesti zaradi tistega, kar se je zgodilo med njima z Dawn. Še vedno ji je bil dolžan opravičilo, pa tudi oddolžiti se ji je moral nekako. In to, da je bil nocoj tu, je bil pravi križev pot. ''Proč od mene,'' je posvaril nekega klovna, ki se mu je očitno zdelo smešno, da bi se pačil pred njim, ga odrinil in si namrščeno začel utirati pot naprej ter se pri tem ozirati naokrog, če bi kje utegnil videti Dawn ali pa po možnosti celo Adama.

Oblečen popolnoma v črno je nekako izstopal med množico, v kateri se je znašel. Ljudi je bilo že kar veliko, pa čeprav je do začetka predstave manjkalo še nekaj časa. Pravzaprav se je do zdaj že začel spraševati, kaj za vraga sploh počne tukaj. Cirkuška predstava? Že od nekdaj je sovražil klovne. Namrščil se je in se bežno ozrl po množici. Vsi so bili nasmejani, en bolj srečen kot drugi so se prerivali in se glasno pogovarjali. Očitno je bil Adam edini brez družbe. Čeprav ni dvomil, da bo našel koga znanega.
Nenadoma se je vanj nekdo zaletel in ko se je ozrl, je opazil majhno dekle, ki se je prestrašeno zazrla vanj. Nasmehnil se ji je, potem pa se obrnil na levo. Nenadoma je zagledal znano postavo. Svetlolasi vampir, Spike, je kot vedno kadil. Adam se je namuznil in se podal proti njemu. Kar pa niti ni bilo tako preprosto v množici, v kateri je bil. "Oprostite." Prerinil se je do mesta, kjer je stal Spike in dokaj namrščeno kadil cigaret. Adam pa si ni mogel kaj, da se ne bi zasmejal. Navsezadnje je končno našel nekoga znanega. "Spike!" je zaklical in se postavil poleg njega. "Nisem te pričakoval tukaj." Namuznil se je, potem pa se zazrl v množico. Upal je, da bo srečal tudi Dawn, a ni natančno vedel, če pride.

Nick je bil spet tesno zavit v svoj plašč in se je popolnoma zlil v množici. Kljub mrazu in megli je bil dobre volje kot že dolgo ne. Prepričeval se je, da to nimam nikakršne zveze z Lilith, a je globoko v sebi vedel, da je ona edini razlog zaradi katerega bi se lahko počutil tako kot se je trenutno.
Hodil je med množico in iskal kakšnokoli zanimivo stvar, ki bi pritegnila njegovo zanimanje. Lilith bo poizkušal poiskati kasneje, še zdaj ni bil prepričan, če si sploh želi njegove družbe. Med njegovimi prijetnimi mislimi ga je nenadoma zmotil prerivajoč se fant,le nekaj mlajši od Nicka, ki ga je odrinil pri tem pa zmrmral bedno opravičilo. Nick ga je že hotel ustavitit in ga z besedami poslati na kraje v katerih se niti blato ne bi hotelo valjati, ko ga je nekaj zadržalo. Na tem fantu je začutil nekaj nenavadnega. Za trenutek je opazoval kako se je fant končno ustavil pri nekem svetlulascu, ki je imel prižgan cigaret. Zatopila sta se v pogovor in Nick je tudi pri svetlolascu začutil nek nenavaden občutek. Ta dva občutka sta bila tako blaga, da se ju Nick sploh ni zavedal, saj je imel dovolj dela s svojimi čustvi in mislimi. Če pa bi se poglobil vase bi lahko ugotovil, da ima le nekaj korakov od sebe dva vampirja. Njegova moč se je počasi večala in tako je lahko začutil vampirje in ostala bitja, a njegova moč je bila še vedno prešibka, da bi se tega tudi zavedal. In vse to je bilo v njem zaradi Lilith.
Ker ni hotel biti sumljiv se je pomaknil skupaj z množico nekaj metrov naprej, nato pa se ustavil in delal vtis kot, da je ogledovanje štorov nekaj kar ga neizmerno zanima. V resnici je opazoval, če se v njegovi bližini dogaja karkoli nenavadnega prav tako pa je občasno še vedno pogledal proti mlademu fantu, ki se je pred nekaj trenutki rinil mimo njega. To je počel že mnogokrat in le malo možnosti je bilo, da bi to kdorkoli opazil. Če bo imel čas, se lahko z njim še pozabava a tukaj je bilo preveč ljudi. Še vedno je skrival svoje moči pred vsemi ostalimi in tudi ni želel razodeti na kateri strani je v resnici. Najprej je moral izvedeti več podatkov.Tako je samo poniknil v množici in opazoval ter iskal kaj, kar bi pritegnilo njegovo zanimanje.

@ Adam

To nima smisla, je naveličano zavzdihnil, ko je postalo jasno, da iskanje kogarkoli v taki gneči nikakor ni mačji kašelj. Za nameček mu je šlo že dejstvo, da se je vedno nekdo prerival mimo njega, prav pošteno na živce, da se je nazadnje le nekako vdal v 'iskalno akcijo'. Umaknil se je nekoliko na stran, kjer niso ravno vsi hodili po njem, ter si prižgal nov cigaret. V tistem je za seboj zaslišal smeh, ki je nekako odstopal od vsega ostalega, ki je prihajalo tako rekoč iz vseh strani. ''Adam?'' je presenečeno pogledal svojega varovanca, ki se je nenadoma pojavil pred njim. ''Kaj za vraga pa ti tu?'' se je začudil, nakar je pomislil, da bi moral to vprašati raje sebe. ''Tudi jaz se nisem,'' je ničkaj dobrovoljno zamrmral na Adamove besede, a mu zatem le namenil nasmeh, s katerim je izrazil vsaj to, da je vesel, da ga vidi. Razočaran je bil morda edino nad dejstvom, da Adam ni bil v spremstvu Buffyine mlajše sestre, kar je pomenilo, da jo bo moral še naprej iskati. Kajti res jo je moral nujno videti. Spike je opazil njegov pogled, ki je zdrsnil po množici, in se hudomušno namuznil. ''Oprezaš za Dawn, kaj?'' ga je podražil, a se nato kmalu zresnil. ''Vsekakor bi cenil tvojo pomoč pri tem, da jo najdeva,'' je odvrnil in se zopet na kratko razgledal po množici, pri tem pa začutil Adamov vprašujoč pogled na sebi. ''Dolžan sem ji nekaj... Dolga zgodba,'' je na kratko pojasnil tako kot ponavadi, nato pa mu z roko na hitro pomignil, da se spravita v gibanje in jo poskušata nekako najti.

"Kdo pa drug." Spikeov presenečeni vzklik mu je prinesel še večji nasmešek na obraz. "Kaj delam? Pravzaprav so danes tu praktično vsi." Pa je prišel še on. To je bilo popolnoma res. In pod vsi ni mislil le vseh ljudi, temveč tudi vse dobro in tudi slabostrance. Idealna priložnost za spoznavanje novih prijateljev. Namuznil se je in se spet ozrl po množici.
"Dawn?" Je res bil tako očiten? Najbrž. Ampak ni si mogel pomagati. Zagotovo bo prišla, saj se mu je zazdelo, da je prej opazil njeno starejšo sestro. Buffy. In dvomil je, da bo Dawn izpustila kaj takšnega. Dogodki kot je bil ta so se v Sunnydaleu pripetili zelo redko. "Brez skrbi, jo bova že našla. Ali pa bo ona naju." Namuznil se je, njegov pogled pa je nenadoma ujel neznanec, v katerega se je pred kratkim zaletel. Očitno je že kar nekaj časa opazoval Adama. Ta se je namrščil in se obrnil k Spikeu. "Če za trenutek pustiva Dawn, morda poznaš tistega moškega tam?" Neopazno je pokazal nanj in se namrščil. Na njemu je bilo nekaj, kar je Adama odbijalo. Zagotovo ni bil navaden človek. In sodeč po pogledih, ki jih je še naprej pošiljal v njuno smer, ni opazil, da bi onadva opazila njega. Raje je počakal na odgovor starejšega vampirja.

@Adam

''To je pa zdaj zvenelo, kot da me zasleduješ,'' se je namuznil, obenem pa pomislil, da bi kaj takega prej prisodil Clemu. Navsezadnje res ni imel nobenega kolega, ki bi tako zvesto capljal za njim kot ravno tega demona. Vse dokler se Adam ni prikazal, seveda. ''In kaj? Nočeš izstopati?'' se je ponorčeval iz njegovega odgovora ter nenavdušeno zavil z očmi. Pa ne da bi imel kaj proti njegovemu razlogu, zakaj je tu, ampak Spike se je pač moral nekako zabavati. ''Kakorkoli... še vseeno bolj sodiš sem od mene. Pa brez zamere,'' je mrmraje dodal s cigaretom v ustnicah. ''Ne, za Božičkom, ti zaljubljenec,'' je Spike zavil z očmi. Seveda ne bi mogel biti še bolj očiten – toliko ga je pa že poznal. ''No, upam, da bo to kmalu, ker nisem imel namen ostati dolgo,'' je nepotrpežljivo odvrnil in že začel korakati dalje, ko ga je zaustavil Adamov glas. Toliko o tem, da mu je všeč, če nekdo caplja za njim. ''Katerega?'' je nestrpno zavzdihnil in se nezainteresirano ozrl v smeri, kamor je pokazal Adam, ter v istem trenutku ujel pogled neznanca, ki ju je očitno prikrito opazoval. ''Ne, pa ga tudi nočem. Zakaj?'' je odvrnil in si moškega še naprej in neprikrito opazoval. Ni mogel reči, da je bil vampir, kajti take je zavohal že od daleč; hkrati pa ni bil prepričan, da je sploh navaden človek. Čakaj malo... zakaj se sploh obremenjujem s tem? Moral bi iskati Dawn. Čeprav je bilo res, da se je tu sedaj zbiralo vse kar leze in kar gre, se Spike ni ukvarjal s kakršno koli mislijo na to, da pa se ravno tu kuha nekaj zlobnega. Saj je bil navsezadnje samo cirkus.

Ko je svetlolasec neprekrito zrl v Nickovo smer se je le ta zavedal, da je pravzaprav povsem očitno oprezal za dvojico. In ker se ni hotel zaplesti v pogovor z njima, pa naj bi že bil dober ali slab, se je hitro pobral od tam. V trenutku je izginil med množico in se ni več ozrl nazaj. Za sklepanje "prijatelstev" bo še čas pozneje.
Zakorakal je med šotori in počasi zmanjšal tempo. Njegov prvi cilj je bil najti Lilith, a če bo pri tem lahko ugotovil kaj je tako presneto čudnega na tem cirkusu še toliko bolje.
S pogledom je objel skupino otrok, ki se je trapasto smejala enemu izmed klovnov, ki je izvajal norčije. Nick se je ob pogledu nanj stresel. Klovnov ni maral in verjetno so bili ena izmed redkih stvari, ki se jih je Nick prekrito bal. Nikoli se ni mogel smejati šalam in norčijam, ki so jih izvajali klovni. In tudi sedaj so ga na nek čuden način spravljali ob živce. Mislil je, da se je strahu pred njimi že otresel, a očitno je ta še bil prisoten.
Pospešil je korak v upanju, da kmalu sreča Lilith ali pa mogoče naleti na kaj zanimivega, kar mu bo zapolnilo njegovo postopanje po cirkusu.
Ker si še nikoli ni zares ogledal kakšne cirkuške predstave pa si je po tihem želel, da se bo tudi ta kmalu začela. To je bil eden izmed trenutkov, ko je Nickova neizkušenost in pomanjkanje ljubezni in prijetnih dogodkov s starši v otroštvu prišlo na plano in se je Nick počutil kot otrok star deset let. Ko je takole razmišljal, je stopal mimo šotora, ki je imel ob strani majhno luknjo.
Radovednost ga je premamila in pogledal je v šotor, da bi videl kaj se v njem dogaja.

"Ph." Namrščil se je, saj mu Spikova zamisel o zasledovanju ni bila všeč. Pravzaprav ni zasledoval vampija, po tem pa niti ni čutil kakšne posebne želje. Ni bil on kriv, če se je pojavil na istem mestu kot Spike in povsem upravičeno bi lahko tudi sam mislil, da ga Spike zasleduje. Ta zamisel mu pravzaprav sploh ni bila všeč. Zvenelo je kot da bi bil Adam nek ponorel zasledovalec brez prijateljev. No, nobeno od tega ni držalo. Vsekakor ni imel rad zasledovanja, čeprav je bil v tem dober. Imel je tudi prijatelje. High School Brats, seveda. Čeprav jih že nekaj časa ni videl, pa kljub temu. Ah, takšno razmišljanje je bilo povsem brez pomena.
"Ker me že nekaj časa opazuje." je dejal, povsem brez čustev in še vedno zrl v temnolaščevo smer. Sledil mu je s pogledom, potem pa se nenadoma odločil. "Spike, oprosti mi za sekundo." Z rahlim nasmehom na obrazu se je začel prebijati prek množice do mesta, kjer je stal temnolasec. Ki se je očitno zavedel, da sta s Spikom uprla svoja pogleda vanj. Zazrl se je proti starejšemu vampirju, ki je očitno nekoliko zmedeno strmel zanj. Očitno le ni bil tako odvisen od njega, kot je mislil. Skoraj zadovoljno se je nasmehnil, potem pa s pogledom premeril množico. Nikjer nikogar znanega. Iz samega dolgčasa je pri bližnjem trgovcu kupil liziko in jo spravil v žep. Prav dobro je vedel, za koga. Odpravil se je mimo šotora nazaj do Spika. Povsem slep za vse okrog sebe je v množici iskal Dawn, ko se je nenadoma zaletel v nekoga. "Oprostite." Povsem avtomatsko je zamrmral opravičilo, nenadoma pa je opazil osebo, v katero se je zaletel. To je bil temnolasec od prej. Namrščil se je in se ustavil. "Ti." Bledo in dokaj nevarno se je nasmehnil. Človek pred njim ni bil vampir, to mu je bilo jasno. Oprezal je skozi luknjo in Adam se je namrščil. "Kaj počneš?" Zavedal se je, da je človek pred njim lahko nevaren, zato je bil v pripravljenosti za kakšen boj, če bi do tega seveda prišlo. In nenadoma se je zavedel tudi, da se je že drugič zaletel vanj. Povsem po naključju seveda, a ni kazalo, da je moški pred njim istega mnenja.

Le kdo bo moja nova lutka? je rojilo po njenih mislih, ko se je sprehajala po eni izmed najbolj obljudenih poti. Vse naokrog so se sprehajali ljudje, ki je niso opazili. Vsi nasmejani, vsi zadovoljni, ker so prišli sem. Toda na koncu bomo zadovoljni mi.. je sanjavo pomislila med tem, ko je ujela pogled mlade deklice, ki še ni dosegla svojih desetih pomladi. »Mmmm,« se je zadovoljno nasmehnila, ko je deklica stopila mimo nje. Obrnila se je za dekletom, njena rdeča, do tal segajoča obleka pa je zaplapolala ob obratu. »Dišiš, deklica,« je zamrmrala sama pri sebi in nasmejano opazovala njene svetle kodre, ki so spremljali njeno razživeto skakljanje. »Dišiš po mojem Angelu,« je nadaljevala sama pri sebi, nato pa se obrnila in nadaljevala svojo pot proti velikemu šotoru. Med tem je s kotičkom očesa opazila kar nekaj ljudi, ki jih je Orpheus 'najel', da bi mu pomagali. Da bodo lahko plesali s smrtjo.. je zadovoljno pomislila in se kar naenkrat pričela hihitati kot kakšno majhno dekletce; vse dokler ni pred svojimi očmi opazila kupa svetlih las, majhno, suhceno dekle, ki je počivalo v objemu visokega temnolasca.. Lahko ga je zavohala. Objemal je Izganjalko. Kar tako se je pustil omadeževati z njenim objemom, kar pustil je, da ga je njen prijazni vonj ujel v svoje mreže in iz njega trgal vse, kar je bilo lepega na njem, vse, kar je bilo nečistega.. V njej je narasel bes in čeprav bi najraje skočila med njiju, z nohti na prstih pa prerezala dekletovo vratno žilo in začutila sladko kri izganjalke v svojih ustih.. se je tega zadržala. Enostavno obrnila se je na mestu in odkorakala v drugo smer, kjer je, na svoje začudenje, opazila Spika. Torej sta bila tukaj oba. Torej je bilo čas, da se njena vesela družina vrne v svojo originalno zasnovo, da se njena fanta spet vrneta k njej in da spet povzročijo popolni kaos, ki sta ga fanta tako dobro obvladala.. Tudi Spike je očitno ni opazil, toda to je ni motilo. Ni pričakovala obeh, a vendar se je v njenih mislih utrnilo nekaj, popolna idejo, s katero bi lahko spet postalo vse popolno. »Mojster lutk bo zadovoljen,« je dejala in se nasmehnila sama pri sebi, nato pa odkorakala mimo vseh ljudi, ki so se gnetli na poti, kot bi bila bledikast duh, ki ga nihče ne opazi. Ni je motilo, kajti samo še minute so jo ločile od popolne zabave, od trenutka, ko bo lahko kot princeska opazovala figurice na igralnem polju. In če bo imela srečo, bo izganjalka še danes raztrgana. Če bo imela srečo, se bosta njena fanta vrnila k njej in lahko bo spet zaživela svoje življenje, kakršnega je imela, preden se je pojavila ta bedasta svetlolasa lutka, ki je pričakovala zmago, ko pa je bilo očitno, da jo čaka poraz.

Še preden se je uspel razgledati po notranjosti šotora ga je od strani nekaj zadelo in odneslo ga je za par korakov. Oči so mu potemnele in dvignil je obraz ter namenil leden pogled osebi, ki ga je podrla.
Spet ta bedak je bila prva misel, ki je šinila Nicku skozi glavo. Opazil je bledo polt na fantovem obrazu in nasmešek, ki je pognal kri po celotnem Nickovem telesu. Že se je pripravil, da bi planil po fantu, ko se je le uspel zadržati. Okoli njiju je bila množica ljudi in sedaj ni bil primeren čas za izvajanje magije četudi so bili v cirkusu.
"Kaj te briga kaj počnem." je rahlo povzdignil glas "Kaj je s tabo? Si mogoče nesposoben hoditi naokoli brez, da bi se pri tem zaletaval v ljudi? Ali pa si mogoče iščeš fanta in misliš, da ga boš inpresioniral tako, da se boš zaletaval vanj?" je izbruhnil Nick. Nato pa je le globoko vdihnil in zamrmral "Oprosti za tole, ampak imam res slab dan".
Nikoli se ni opravičeval, ampak zdelo se mu je, da bi mu fant še lahko kako koristil. Opazil je, da je pripravljen za boj torej se je moral zavedati, da ima tudi Nick nekakšno moč, a bil je prepričan, da ne ve kakšna je ta moč.
Ker ni hotel vzbujati pozornosti je Nick preprosto odkorakal vstran in pustil mladeniča pri miru. Za pogovor z njim bo še že imel čas, sedaj je imel pred sabo pomembnejše delo. Počakati na Lilith.

Postrani je poškilil proti Adamu, kateremu se njegov način izražanja oziroma šaljenja očitno ni zdel ravno smešen, in z vzdihom samo zmajal z glavo. ''Bila je šala, mimogrede,'' mu je zato odvrnil, ker mu je očitno moral vsako stvar posebej pojasniti. Tako kot tisto, da se mora vampirje ubijati. ''Res? Kaj pa je tako posebnega na tebi?'' se je začudil in si ga v lastni norčavosti pričel ogledovati, kot da bi resnično želel ugotoviti, kaj naj bi bilo tako zanimivega na njem. ''Whoa, kam pa-?'' toda vprašanja ni uspel dokončati, saj ga je Adamov odziv malce bolj presenetil, kot bi pričakovali. Enostavno je odšel, kot da ne bi bila sredi pogovora. ''Prekleti mulci,'' je zamrmral sam sebi in se še bolj nejevoljno ozrl okrog sebe. In kaj zdaj? Seveda je moral najti Dawn, vendar pa mu je Adamov odhod pustil slab občutek. Kot da bi vedel, da je šel fant iskati težave s tistim moškim. ''Samo potem nikar ne hodi jokat nazaj k meni,'' je zamrmral sam sebi, bolj ali manj le zato, da bi ignoriral tisti občutek, ki ga je povzročala skrb za tega fanta. Sicer pa se mora sam znajti. Saj nisem njegov... blahh si je še kar dopovedoval, medtem ko se je začel spet prebijati skozi množico, odločen, da bo najprej poiskal Dawn in potem poskrbel za muhe svojega varovanca.

Blake je zasanjano prišel v cirkus. Spomini. Koliko spominov, na cirkus. Ko sta ga z njegovo mlajšo sestro prvič obiskala. Nista se bala klovnov. Pravzaprav sta se iz enega izmed njih tako norčevala, da je odpovedal svojo točko. Bilo je tako lepo. Tako preprosto je bilo žaliti vsakogar, ki ti je stopil na pot, če si bil otrok bogataša, ki je bil najbolj spoštovan v celotnem mestu. Oboževal je norčevanje iz drugih. Rad se je smejal napakam drugim, češ da je on popoln, ter da ga ima vsak kdo rad. Bil je preveč vzvišen, aroganten in ošaben. Sovražil je vse ljudi. Vse po vrsti, ki se niso hoteli ukloniti njegovi volji, volji razvajenega otročaja, ki je vedno dobil, kar je hotel. Sovražil je cerkev. Oče ga je vedno silil tja, v Bogovo svetišče, kjer naj bi se pokoril svojih grehov.
Potihem je stopal iz gozda. Z kratkimi a hitrimi in neslišnimi koraki, je njegova postava kljubovala drevesom. Naredil je še korak, nato pa so se njegove zasanjano čokoladno rjave oči, zazrle v prelepe vratove. Vratove njegovih žrtev, ki jih bo ogrizel. Katerim bo spil vso njihovo toplo kri. Postal, je tam v temi. Vedel je, da se bo na sonce dobesedno sežgal, zato se mu je močno izogibal. Stal je tam, med trnjem, in vejami različnih iglavcev, ter opazoval trojico razvajenih otrok, ki je od svojih staršev zahtevala denar, za na različna igrala, ter sladkorno peno. Starši so jim seveda ustregli. Razvajenci. Že sam pogled na njih se mu je gnusil, vendar je bil on enak. Kako si jih je želel.
Začel je vonjati dišave, ki so bile v zraku. Toliko prelepih vonjav, ljudi, ki so bili pripravljeni na smrt. Stresel se je, nato pa še enkrat močno vzdihnil. Je to možno, je pomislil. Ni pričakoval, da bo v cirkusu na kupu našel toliko temnostrelcev, ter izganjalko, ki jo je spoznal par večerov nazaj. Iz žepa je povlekel plišastega medvedka, ter mu začel govoriti:«Gospodič Teddy, danes greva na pojedino. Jaz častim, seveda, pa bo bila tam tudi odlična kava«. Nasmehnil se je plišastemu medvedku, nato pa ga stisnil k sebi, kakor da bi bil človek, ter mu dal poljub na lica. Ko je, medvedek padel na tla, ter mu je proč odletelo slabo prišito oko, se je duševno moteni vampir namrdnil, ter mu z umirjenim starševskim glasom, kakršnega uporabljajo, ko otroke kaznujejo dejal:«Danes bo gospodič Teddy, ostal brez čokoladnega kolačka, z smetano«. Nato ga je dal v žep, zakrilil z rokami, da je razbežal ptice, ki so se jima približale, ter odšel na njegovo, tako imenovano pojedino.

@ Angel

Nasmehnila se je Angelu in enostavno dovolila, da jo je spet objel; občutek je bil namreč tako prijeten. Pazljivo je tudi svoje roke ovila okrog njega, vseeno pa poskrbela, da ga ni umazala s svojo paličico sladkorne smetane. "Vesela sem, da si prišel," je dejala, a zdelo se ji je, da je bilo to že itak očitno. Končno ga je izpustila in si ga z nasmeškom ogledala. Bil je tako.. vesel. Veseli Angel, takšen, kakršnega bi si danes zaželela, če bi si morala. A ni ji bilo več potrebno želeti; Angel je bil tukaj, zaradi nje. In imel jo je rad, počutila se je, kot da bi bilo končno spet vse popolno. Saj si je želela samo to. "Ja, tukaj je super," se je nasmehnila, sprejela njegov topel poljub in pomislila, da bi mu morda lahko zaupala, kako se končno spet počuti. S prsti je odtrgala košček sladkorne pene in ga položila na svoj jezik, da se ji je stopil v ustih, nato pa dejala: "Nekako se mi zdi, da bo današnji dan drugačen od drugih. Že dolgo se nisem počutila tako.. Sproščeno. Zadovoljno. In tako zelo sem vesela, da si tukaj." Namenila mu je enega od svojih najlepših nasmeškom, s prosto roko pa ujela njegovo in svoje prste prepletla z njegovimi. Da, ni ga imela več namena izpustiti. Danes se je hotela zabavati z njim, takole, samo ona in on. Človek bi lahko v trenutku opazil, da dobesedno žari od sreče in da ni imela namena dopustiti, da kdorkoli uniči ta popoln dan; očitno je bila tako zaslepljena z lastno srečo, da sploh ni bila sposobna opaziti vsega, kar se je pripravljalo. Ponavadi je lahko čutila, kako zlo koraka mimo nje, danes pa.. Svoje delo je enostavno postavila na stranski tir, da se je lahko zabavala. Saj so se vsi; in tako lepo je bilo opazovati otroke, ki so se lovili po prizorišču. "Sladkorno peno?" je s paličico pomahala pred Angelom in mu ponudila nekaj popolnoma presladke pene, za katero je že zdaj vedela, da je, kot ponavadi, ne bo mogla pojesti do konca. "Kaj si torej počel danes zjutraj?" ga je pričakujoče pogledala, nato pa se počasi pričela gibati s tokom množice, ki se je počasi pričela zbirati v velikem šotoru, Angela pa nežno potegnila za seboj. Ni bila najbolj prepričana, če ji je zares povedal, kaj mora opraviti, ali pa je zjutraj kar odšel brez dodatnih pojasnil, saj je bila, ko je odhajal, še tako zaspana, da zagotovo ni bila sposobna razmišljati; preveč je bila zaspana. Ob tem je s pogledom pričela prečesavati množico in zazdelo se ji je, da je v daljavi opazila tistega zmešanega vampirja, ki je ravno zadnjih plesal okrog svojega zažganega plašča, toda niti to je ni vrglo iz tira. Zavedala se je, da bi ponavadi priklicala nekaj svojih prijateljev in se lotila duševno motenega vampirja, toda tokrat.. Zakaj? Sicer pa sploh ni bila prepričana, če je to zares on. Pogled je vrnila k Angelu in se z glavo ob hoji rahlo naslonila nanj.

In ko je Spike tako izgubljeno taval naokoli, odločen da sedaj prav zares čimprej najde Dawn in se potem pobere od tu, je povsem pozabil, da ga lahko takšno iskanje privede v bližino dveh osebkov, ki ju skupaj nikakor ni mogel prenašati. In kot da večer, ne bi mogel biti bolj radosten, se je Spiku dogodilo prav to. Obstal je sredi vsega, obdan z množico teles, ki so se pomikale okrog njega, se tu pa tam zaletela vanj, a vendarle ga niso mogle zmotiti bolj od tega, kar je videl na lastne oči. Njegov pogled se je divje zžal, njegove dlani pa stisnile v krču pesti, da so mu členki povsem prebledeli. Stisnil je ustnice in se boril s tem, da ne bi naraščujočega besa, ki se je hkrati mešal z njegovo srčno bolečino, vnovčil po najhitrejši in hkrati najbolj neumni poti. Najraje bi se dobesedno pognal tja, raztrgal ta srečni parček in Angelu končno pokazal, kako prekleto sit je njegove eksistence. Toda Spike je vedel, kaj bi temu sledilo - Buffy mu prav gotovo ne bi mogla nikoli odpustiti. In če se je Angela nameraval znebiti, potem je za to moral imeti nek drug razlog. Teh pa je seveda imel na pretek. Toda ne nocoj, mu je rekel razum in njegove pesti so se rahlo sprostile v začasnem zadoščenju. Nekega dne bova plesala, Angel. Ti in jaz. Zavoljo vseh dobrih starih časov...

Gemino je počasi hodil, ni se oziral na nič, le na to, kje hodi... S sklonjeno glavo je tiho prisluškoval naraščajočemu bučanju množice, ki se je zbirala ob cirkusu. "Jih mora res biti toliko?"se je vprašal. Sovražil je namreč gnečo, če je bilo okoli njega več kot deset oseb, ki jih ni poznal, pa se je počutil ogroženega-nikoli namreč ne veš, kdo ti bo zarinil nož v hrbet. Tako razmišljanje se je marsikomu zdelo paranoično, vendar je imel svoje razloge-razloge, ki jih ni pojasnil nikomur, saj ga je krivica še zdaj peklila in ni vedel, kako je lahko bil včasih tako neumen. Vedel pa je, da iste napake ne bo več ponovil, saj bi to zanj pomenilo samo eno in to je smrt.
Pihal je rahel veter, tudi zastavica na vrhu glavnega šotora je kazala na to. Čutil je, kako mu bojni noži trkajo ob pleča in tudi ob navdušenih glasovih množice slišal potrkavanje bodal za pasom. Tukaj bo veliko temnostrancev, v to je bil prepričan in prišel je pripravljen temu primerno. Pred odhodom v cirkus je ponovil težje uroke, osnovni so mu bili že tako v krvi, da jih za odlično izvedbo sploh več ni moral izreči. Povadil je metanje bodal in se kot že neštetokrat prej uril z bojnimi noži. Toda kljub vsemu temu se ni mogel znebiti občutka, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Zaradi razmršenih las, črnih kavbojk in temno zelene majice ga je skupina mulcev začela zbadati zaradi njim dozdevajoče se podobnosti z Robinom Hoodom, toda moral je samo malo dvigniti pogled v njihovi smeri in že so se razbežali. Na ta način je vedno odgnal preradovedne obraze. Ja, zares je sovražil gnečo.
Nikogar v Sunnydalu še ni spoznal, zato se tudi ni nadejal, da se bo s kom družil, a bilo mu je vseeno. Mnogi so ga poimenovali volk samotar, vendar je bil to samo še en pokazatelj, da ga ne poznajo. Rad se je družil, toda le z ljudmi, ki jim je zaupal. In tukaj, za zdaj ni zaupal še nikomur.
Dvignil je glavo, se ustavil in se razgledal. "Kot običajno:preveč ljudi."je pomislil in se obenem nasmehnil, saj gneča pomeni težjo nalogo sovražnikov da ga najdejo, a obenem tudi težjo nalogo zanj, da najde njih. Počasi je preučil vse, kar bi mu lahko pomagalo v boju. Železne cevi, ki so podpirale šotor so bile odličen pripomoček, da se pride na vrh šotora, primerne za kakšno zasedo, bližnje zavetje gozda mu je končno dalo nek občutek varnosti in cirkuški tovornjaki so bili tudi zelo dobra skrivališča.
Ko je tako vse skupaj preučil, se je odpravil naprej, in se enostavno razgledoval.

Moški se je le bežno ozrl in že ga ni bilo več, zato se Adam z njim ni več obremenjeval. Mu je pa bilo jasno, da ga ne bo preveč prijazno pozdravil, če ga bo spet srečal. Zagotovo ni bil ravno najbolj vzoren človek, in po njegovem obnašanju sklepajoč je nekaj skrival.
A raje ga je odrinil iz svojih misli. Odpravil se je stran, množica je že drla proti vhodu v šotor. A to ni bil Adamov cilj. Z vso svojo voljo se je obrnil in začel hoditi proti mestu, kjer je pustil Spikea. Ampak le kaj je pričakoval? Tam je bilo prazno mesto, svetlolasca pa že zdavnaj ni bilo več kje. Adam se je namrščil. Še sreča, da je bil nekoliko višje postave, da je imel dober razgled. Seveda ni bil izstopajoče velik, pač pa le nekaj centimetrov, kar mu je prišlo prav. Nenadoma je opazil starejšega vampirja. Nekaj je zelo zavzeto opazoval. Adam je od daleč sledil njegovemu pogledu in opazil nek par. Ko je bolje pogledal, je opazil nek parček. Morda je bila tista svetlolaska Buffy, Dawnina sestra? A ni se pretirano obremenjeval s tem. Odšel je do Spikea in ga dregnil. "Hej." Nasmehnil se je in Spiku z ničemer dal vedeti, da je opazil njegovo obnašanje prej. "Si že videl kje Dawn?" je vprašal, čeprav je bilo očitno, da je ni. A upanje umre zadnje, to je Adam vedel bolje kot kdorkoli drug. Vprašujoče se je zazrl v vampirja nasproti njega.

@ Lilith

Do začetka predstave je bilo le še prebližno pol ure in Nick se je odločil, da bo nehal postopati po cirkusu. Odpravil se je proti glavnemu šotoru, kjer se je trlo ljudi, ki so hiteli proti vhodu, da bi zasedli najbolše prostore. Nick se je povlekel rahlo na stran, da je množica nemoteno drsela mimo njega. Zrl je po ljudeh, ki so hodili mimo njega in med njimi iskal kakšen poznan obraz. Vedel je, da je nemogoče, da bi prepoznal kogarkoli, saj je bilo le malo oseb s katerimi je navezal stike do sedaj. Ena izmed njih je bila tudi Lilith, a njo bo veliko prej začutil kot pa videl. Tako je pred njim drselo nešteto obrazov, ki niso bili na prvi pogled nič posebnega. Večina ljudi, ki je hodila pred Nickom ni pustila nikakršnih sledi in Nick si ni zapomnil niti enega izmed njih, a vsake toliko časa je prišel mimo obraz, ki si ga je zapomnil, ki ga je na nek čuden način pritegnil. Spet je preveč razmišljal o sebi, da bi zaznal, da lahko samo z občutki preprozna bitja z močmi.
Obrazi, ki mu niso zgolj zdrsnili iz misli so bili tako različni, a hkrati tako podobni. Spet je opazil tistega svetlolasca, ki ga je videl že prej. In v njegovi bližini je bil tisti fant, ki se je vanj že dvakrat zaletel. A Nick je seveda spregledal dejstvo, da mu njegov občutek jasno kaže njuno moč in poreklo. To, da sta bila vampirja je preprosto spregledal.
Potem mu je bodel v oči nov par obrazov. Mimo njega se je sprehodil par, ki je bil očitno zaljubljen in ni opazil nikogar okoli sebe. Tudi na njiju je bilo nekaj posebnega, kar je Nick spregledal zaradi lastne zamišljenosti. Razmišljal je zgolj o tem, če se bo lahko kdaj sam tako sprehajal skupaj z Lilith. In tako je dejstvo, da je mimo njega pravkar prišla izganjalka v spremstvu vampirja odšlo , kot mimo slepega človeka hodi mravlja.
In nato jo je začutil. Ogenj v njem je močneje zagorel in vedel je, da je prišla. In pozabil je na vse ostalo. Lilith se mu je počasi bližala, a čeprav je ni videl je lahko točno določil, kje se nahaj. In tudi ona je zagotovo vedela kje je on. Zato je samo stal v tišini in čakal, da se pojavi ob njem.

@Adam

Spike se je v še vedno ne povsem razkajeni jezi ravno namenil oditi oziroma bolje rečeno preriniti dalje, ko ga je pri tej nameri zaustavil dregljaj in sedaj že tako zelo poznan glas. ''Bloody hell..!'' je vzdihnil in ob tem zavil z očmi. Le kako se je Adamu vedno uspelo tako nepričakovano pojaviti? Na fantov nasmešek se ni odzval, ker je bil za kaj takega vse preveč nejevoljen, česar z njegovega temačnega izraza na obrazu res ni bilo težko razbrati. ''Se ti zdi, da sem jo?'' je sitno odvrnil na njegovo vprašanje in ne da bi mu namenil pogled stopil mimo njega v smeri proč od Angela in Buffy, ker mu je od pogleda nanju postajalo že prav slabo. Niti toliko ni bil pri sebi, da bi bil Adamove vrnitve vsaj malo vesel, glede na to da ga je le nedavno tega še skrbelo, v kakšne težave bi zaradi svoje muhavosti morebiti lahko zašel. ''In kam si pravzaprav ti izginil? Spoznavat nove prijatelje?'' je še bolj cinično dodal in z vso silo od sebe odrinil nekega moškega – povsem nedolžnega človeka, ki mu je stal na poti, ne da bi se pobrigal za njegove kletvice, s katerimi se je jezno začel pobirati ter mu groziti z nekakšnimi težavami. Spike je samo nadaljeval svoj 'uničevalen' pohod in si prav zaželel, da bi na nekomu lahko res učinkovito sprostil svojo jezo. ''In da mi nikoli več ne izgineš kar tako. Ti je to jasno?'' se je nenadoma obrnil nazaj in s prstom zagrozil Adamu, nakar se je ob pogledu nanj in na njegov nedolžen izraz na obrazu nekako premislil glede tega, da bi še naprej stresal svojo jezo nanj, ter samo stisnil pest in jo nato spustil nazaj ob telo.

V svoji mistični krogli jih je lahko videl, med tem so se sprehajali, zadovoljni in navdušeni nad dejstvom, da bodo lahko videli njegovo predstavo. Se morda še niso zavedali, da bodo prav oni glavni igralci? Pogled ji je šinil k Drusilli, ki se je pred nekaj trenutki znašla v njegovi prikolici in nasmehnil se ji je. Vesel je bil, da je dekle vedno prispevalo tako čudovite ideje, s katerimi je lahko.. Skrbel za svoje lutke. Če bo ona hotela kakšno, se bo seveda lahko tudi sama igrala. Ničesar ni bilo, česar ji ne bi podaril, po tem, ko mu je zaupala vso svojo zgodbo. Odkašljal se je, nato pa je njegov glas napolnil celotno dvorišče, čeprav je bilo nemogoče reči, od kod je pravzaprav prišel.


Zavesa, ki je dotlej zagrinjala prizorišče, se je odgrnila kar sama od sebe in odprla vpogled v velik šotor, ki je vseboval precej zanimivih scen, tipičnih za cirkus; tukaj je bila med dvema visokima stolpoma napeta vrv, pod njo pa varovalna mreža, tukaj je bil les, ob katerega so se postavili cirkusanti, med tem ko so od nekod leteli noži, tukaj so bili ognjeni obroči, katerih plameni so segali visoko.



Njegov glas je utihnil, ljudje pa so pričeli vstopati v velik šotor, ki jim je ponujal veliko sedišč in veliko zabave.

[Prosim, da napišete tukaj vsaj en post, preden se prične misija vsake skupine ]

Blake je z zasanjanimi – kratkimi koraki, stopal po cirkusu. Z svojimi čokoladno rjavimi očmi, se je zazrl v rožnato sladkorno peno. To da je še nikoli ni poskusil, bi marsikoga čudilo, vendar je bila zanj le kruta resničnost. Življenje brez sladkorne pene. Skoraj bi umrl, ko je ni takoj poskusil. Ko je takole stopal okoli prodajalca, si je domišljal, kaj vse bi lahko naredil z njim. Lahko bi ga prebodel z palicami, nagačil z sladkorno peno, sladkorni peni dodal vso njegovo toplo človeško kri, da bi bila pena vampirska. Rad je ekserimentiral, zato se je odločil, da bo za svoj sto-deseti rojstni dan, ko bo bila velika obletnica, pripravil človeško meso na žaru, s feferoni, ter čilijem, za pijačo pa človeška kri, z prašičjo maščobo. Vse bi bilo tako dobro. Okusno.
Prestopal se je, ter ponesreči zašel v nek šotor, kjer je bila vedeževalka. Ko ga je leta zagrabila za roko, je ponorel, ter jo poskušal na vso moč ugrizniti. Ruvala sta se, dokler mu ostarela vidka v glavo ni vrgla steklene krogle. Pobral se je iz starkinega čarobnega šotora, ter se odpravil naprej. Skakljal je kakor zajec, saj se mu je zdelo, da bo le tako prepričal salamandre, naj ga nehajo napadati. Med skakljanjem je treščil še v siamski dvojčici, ki sta nanj začeli kričati. Resnično je bil štorast, in to je nerad priznal. Norčavo je začel tekati na vse strani, se dreti nad otroki, ter preklinjati.
Histerično se je smejal, ko je nekega petletnega otroka spravil v jok. Bil je nor. Popolnoma, saj ni več ločil med resničnostjo in domišljijo. Ko je čarodej naposled zakričal, naj pridejo v njegov šotor, se mu je ta zadrl nazaj, da ne verjame v vesoljce. Naposled, pa je le vstopil v čarovni šotor.

Od vsega tega trušča in navihanega otroškega smeha, pa tudi zaradi teh osladno prijaznih nasmeškov, ki jih je v svoje dobro morala vračati prav vsakomur, ki ji je prekrižal pot, se ji je skorajda obrnil želodec in v mislih je tiho preklela Orpheusa, ki si je za kraj podreditve mogel izbrati prav zanikrn cirkus, v brezpomenskem upanju, da ji je prebral njene misli in si to zapomnil za drugič. Že zaradi same oddaljenosti je namreč ni mogel niti zaznati, kaj šele, da bi lahko vdiral v njeno notranjost.
Presneto, zamudila bom... jo je prešinilo, ko je njeno oko ošvrknilo kazalce njene zapestne ure, zato se je za nekaj trenutkov ustavila in čisto obmirovala, pa četudi se je okoli nje gnetlo kar nekaj bitij, ki bi jih morala prepoznati.
A tokrat ni bilo časa za ogledovanje, tako ali tako si bodo v šotoru potem gledali iz oči v oči. V nekaj pičlih sekundah je zaznala ogenj, ki je pripradal tistemu, ki ga je iskali in kolikor hitro je lahko, se je napotila proti njemu, na svojo glavo pa je spet poveznila svojo kapuco, kajti izgledalo je, kot, da se kajkmalu spet misli uliti in ni želela razkazovati svoje nadpovprečne temperature. Vedela je, da mu je z vsakim korakom naprej bližje in ko ga je zagledala, si ni morala kaj, da se nebi naskrivaj nasmehnila. Kaj je bila vsa tista toplina, ki jo je začutila, ko je bila ob njem? Tudi, če se je še tako poskušala umakniti proč od njega, tako psihično, kot fizično, ji nekaj tega preprosto ni dovoljevalo. Je bilo mogoče, da ji je bil všeč že takrat, ko ga je prvič zagledala? Je bil to tisti glavni razlog, da se je sploh ustavila in ga ni prezrla, kakor je to naredila pri skoraj vsakomur, ki ga je prvič opazila v Sunnydalu, čeprav je po tem zagotovo od nekod zbrskala tudi podatke kdo in kaj je? In nato, ga je zagledala. Njegovo pojavo, ki je le stala tam in jo čakala, čprav je vedela, da je ona nekje v bližini. Ni bilo smisla v tem, da bi ga pustila čakati tam, čeprav je v miljoninki sekunde na to tudi pomislila, toda.. saj je tako ali tako že dovolj zamujala, kajne? Počasi se je priplazila ob njegov bok, ter se hladno nasmehnila, ko je čarovnik, Orpheus, ali kako mu je že bilo ime, napovedoval svojo predstavo.
"Zabava se začenja..." je zamrmrala in tokrat pogledala proti Nicku, ter mu namenila hladen nasmešek.
Ni se imela namena opravičevati, da je pozna, čeprav je vse skupaj že imela na jeziku. A zagotovo mu je bilo jasno, zakaj je zamudila - v takšni gneči nasmejanih norcev se bi lahko izgubil vsakdo, če nebi prišel že nekaj ur prej, ne le ona.