Jasa ob skalnem previsu

Komaj slišni koraki so odmevali po gozdu. Adam je znal biti neslišen, če je želel. In trenutno je to želel. Potreboval je nekaj trenutkov tišine in samote. In kraj, kamor se je že nekaj let zatekal iskati samoto, je bila jasa ob skalnem previsu, kamor je bil namenjen tudi danes.
Med potjo je bil njegov pogled uprt v tla. Nikoli ni razumel ljudi, ki so se gozda izogibali ali se ga celo bali. Le kaj bi se jim lahko zgodilo tu? Njegov obraz je spreletel sarkastičen nasmešek. Le kaj? je ponovil v mislih. Za ljudi kot je bil on, če bi temu sploh lahko tako rekli, tu ni bilo nevarnosti. On je bil nevarnost. Trenutno ni bil lačen, zato niti ni bil pozoren na šume iz okolice. Sicer pa se tako ali tako ni imel česa bati. Najhujše se mu je že zgodilo.
Izgledal je skoraj kot senca, privid, ko je v svojih črnih oblačilih stopil na jaso. Smaragdno zelena trava je bodla v oči, slap pa je povzročal tisti značilni hrup tekoče vode. Za trenutek je obstal in s pogledom ošinil jaso. Nič ni bilo drugačnega kot ob njegovem zadnjem obisku. Ko je naredil nekaj korakov, se je mehka trava pod njegovimi stopali ugreznila. Starodavna drevesa, ki so bila tu in tam po jasi, so ji dajala neko zaščito. Kot tudi skalna stena na drugi strani. Nenadoma je zaslišal nek šum. Obstal je in prisluhnil, ker pa ni bilo nobenih nenavadnih glasov več, je odšel naprej. Proti slapu, ki je bil tudi njegov cilj. Nenadoma pa ga je njegov instinkt posvaril in glavo je obrnil proti levi. In imel je kaj videti. Tam je stalo dekle, rjavolaska, ki je izgledala nekoliko mlajša od njega. Ali pa se mu je le dozdevalo, saj Adam nikoli ni znal presoditi starosti ljudi. A kakorkoli že, Adam se je nenadoma zavedel, kdo je to dekle. Prej jo je opazoval z ocenjujočim pogledom. Za to pravzaprav ni bilo potrebe, saj je dekle, ki je prej stala za mogočnim deblom, prav dobro poznal. Iz šole, a zadnje čase si ravno nje ni mogel izbiti iz glave. Prijetno se je nasmehnil ter ji pokimal. "Dawn." Njeno ime je vedno rad izgovarjal. "Nisem pričakoval, da bom na takšnem mestu srečal ravno tebe." Spet se je nasmehnil. Navsezadnje Dawn ni poznal preveč dobro. Že prej sta se večkrat pogovarjala. Nikoli ne preveč, a vendar ravno toliko, da mu je začela postajati všeč. Sproščeno je obstal in se s svojimi temnimi očmi zazrl vanjo.

[ Dawn, hun' ]

Bili so dnevi, ko je preprosto potrebovala sprostitev in se malce otresti svojih skrbi, ki jih za osemnajstletnico ni bilo tako zelo malo. Biti sesta izganjalke vampirjev in sodelovati v skupini ljudi, ki se kar naprej bori proti zlu namreč ni tako preprosto in tako kot večina ostalih Scoobyev je tudi sama poznala čudovit kraj, ki je bil kakor nalašč za malce samote. To je bila jasa ob skalnem previsu, ki je bila resnično zelo lepa in je Dawn tam preživela tudi ogromno svojega prostega časa. Lahko je malce poležavala na mehkih tleh, razmišljala ali pa preprosto opazovala čudovito okolico. Tudi danes se ji je zdelo, da bi potrebovala nekaj časa zase in ta dan se je zbudila že navsezgodaj zjutraj, da ne bi slučajno naletela na koga iz hiše. Tako se je tiho oblekla in se odpravila v spodnje nadstropje. Skozi okno je videla, da jih čaka še en meglen in moker dan in okolica je bila videti hladno in neprijazno. Zavzdihnila je in si počasi napravila zajtrk. Nato je tiho odklenila vrata in se urno odpravila proti gozdu, ki je bil videti kar malce zastrašujoče v tem neprijaznem jutru. Kljub temu pa je tiho korakala dalje, ker je vedela, da je jasa resnično idiliča na pogled in tam jo ne moti niti to turobno vreme. V gozdu je bilo vse tiho in le tu in tam je bilo možno slišati šumenje listja in pokaznje vej, ki so vsepovsod ležale po tleh. Sama večino tega sploh ni opazila, ker je bila že zdaj precej zamišljena in po glavi ji je hodilo vse drugo kot pa okolica, ki jo je obdajala. Končno pa je v daljavi zaslišala žuborenje potoka oz. bolj slapa, ki ji je bil tako zelo všeč. Njena hoja je tako v pričakovanju postala hitrejša in kar hitro je že stala na svoji preljubi jasi. Stekla je do slepa in ga nekaj časa samo opazovala medtem, ko je lahko sama razmišljala o vseh stvareh, ki so jo težile. Ni pa bilo dolgo, ko je zaslišala druge korake in kmalu zatem tudi znan glas, ki jo je poklical po imenu. Hitro je obrnila glavo in pred sabo zagledala Adama, ki ga je poznala iz šole. "Pravzaprav bi lahko enako rekla zate!" je glasno rekla in se zasmejala. "Včasih tudi jaz potrebujem malce samote in čas za razmislek!" mu je nato priznala in se mu nasmehnila. "Pa ti? Kaj te je pripeljalo na ta čudovit kraj?" ga je nato z zanimanjev vprašala in ga pogledala.

Z zanimanjem jo je poslušal. Morda si navsezadnje le nista bila tako različna. Ampak le kdo ne potrebuje kdaj časa samo zase? Vsi ga in to je bilo vse. Le da so nekateri potrebovali čas zase iz drugačnih razlogov kot ostali. Adam je bil vampir. Tega ni vedelo veliko ljudi. Le redki so bili takšni, ki jim je dovolj zaupal. A vendar je dvomil, da je edini vampir tu okoli. Bilo jih je še več, ampak Adam si včasih niti ni želel izvedeti, kdo so ostali. Navsezadnje je bil eden izmed teh ostalih vampirjev kriv za vse, kar se mu je zgodilo in za vso gorje, ki ga je preživel. Še sreča, da je imel vsaj trdno voljo, ki ga je gnala naprej in ga prisilila, da je zdržal.
Nasmehnil se je Dawn. "Pravzaprav sem tudi jaz potreboval nekaj časa zase. Prišel sem razmišljati o stvareh, ki so se dogajale v zadnjem času..." Njegov nasmeh je bil eden tistih iskrenih, ki so včasih segli do srca. Tega se Adam ni prav dobro zavedal. Kaj se je dogajalo... Točno o tem je nameraval premišljevati. Dogajalo se je mnogo stvari, in z zadnjim časom je mislil časovni razpon dveh let. A odrinil je te misli od sebe in se posvetil Dawn. "Čudovit kraj?" Morda res. Zelena trava, starodavna drevesa, potoček oziroma slap... "Prav imaš." Nasmehnil se je in pogled uperil v nebo. Nad jaso so drevesa oblikovala nekakšno 'streho' iz vej, ki je prepuščala ravno dovolj svetlobe in obenem omogočala senco.
"Večkrat prideš sem?" je vprašal in pogled usmeril nazaj proti Dawn. Z njo se je bilo pravzaprav lahko pogovarjati. Ni bila ena izmed tistih, ob katerih je moral ves čas premišljevati, kaj bo rekel. In kako bo zvenelo in te stvari. Zdaj pa je preprosto rekel stvar, ki jo je želel reči. Sicer pa je vedno spadal med zgovornejše ljudi, zato s tem nikoli ni imel prevelikih problemov. Z rahlim nasmehom jo je opazoval, medtem ko je čakal, da mu odgovori.

Veter je otožno zavijal in medtem, ko je Adam razmišljal si ga je sama malce ogledala. Na prvi pogled je ugotovila, da sploh ni napačen oz. po pravici povedano se ji je zdel kar čeden. Svetli lasje, angelski obraz in izklesano telo! `Vsekakor ne napačen!`
si je sama pri sebi dejala in se namuznila. Nato pa je znova slišala Adama in kar hitro je svoj pogled usmerila v njegove oči. "Se je dogajalo kaj posebnega?" ga je vprašala in upala, da ni preveč radovedna. "Saj mi ni treba povedati, če nočeš!" mu je nato še zagotovila in zardela. Sama je namreč le malokdaj razmišljala preden je kaj rekla in velikokrat se je malce zagovorila oziroma izrekla kaj napačnega. "Da čudovit! Všeč mi je že zato, ker ga ne pozna veliko ostalih ljudi in tako lahko tukaj ponavadi res najdeš samoto. Poleg tega pa je tudi okolica nekaj posebnega in to je res edini kraj kjer lahko pozabim svoje skrbi!" mu je priznala in se nasmehnila. Res ji je obiskovanje tega kraja prišlo že v navado in bile so stvari, ki jih ni mogla zaupati nikomur in jih je zato raje tukaj preprosto premlevala in o njih premišljevala. "Da tukaj sem res kar pogosto!" mu je odgovorila in svoj pogled znova usmerila vanj. "Pa ti?" ga je nato vprašala in ga radovedno pogledala. Adama pravzaprav sploh ni dobro poznala, ker nista bila sošolca in tako sploh ni vedela veliko o njem. Le stvari, ki ji je povedal v njunih kratkih pogovorih med raznimi odmori, ki pa niso bili nič kaj pogosti in kljub temu prijetni in sproščeni. Sama se je pomaknila malce naprej, da bi bila bližje slapu, ki je tako glasno šumljal in si ga je rada ogledala vedno znova in znova. Tako je stopila nekaj korakov naprej in zagledala penečo se vodo v tolmunu, ki je bila v tem neprijaznem jutru videti prav zastrašujoče in kljub temu tako nadnaravno lepo. Tako je samo opazovala okolico in čakala, da ji Adam odgovori.

"Kaj posebnega?" Premeril jo je z očmi in za trenutek omahoval. Lahko bi ji povedal, seveda bi ji lahko. Preprosto rekel bi in to bi bilo vse. Ampak ali ji lahko zaupa? Po mestu so se pojavljale govorice, da je tudi ona del tega, a vendar... "Lahko bi tudi tako rekli." Skoraj zašepetal je te besede. Res si ni mogel kaj in čez obraz se mu je razlezel nasmešek. Opazil je rahlo rdečico, ki se ji je prikradla na lica. Ozrl se je v njene oči, potem pa pogled raje umaknil in se zazrl proti slapu. "Lahko bi rekli, da sem tudi jaz tukaj večkrat. A zanimivo, še nikoli te nisem srečal." Nasmehnil se je in se naslonil na deblo drevesa. Med njima je za trenutek obvisela tišina, ki pa ni bila tista utesnjujoča, ki jo je ponavadi čutil. Ta tišina je bila nabita s toliko besedami, ki niso bile izrečene. Ali pa se je Adamu samo zdelo. A kakorkoli že, v tistem trenutku tišine med njima, ko je opazoval Dawn, ki je bila zazrta v okolico, se je Adam odločil, da ji lahko zaupa. "Morda se bo tole slišalo čudno." je kar naenkrat dejal in se rahlo nasmehnil, kot da še sam ne bi mogel verjeti temu, kar bo povedal. "Ampak ali si že slišala kdaj za vampirje?" Pozorno se je zazrl v njen lep obraz. Na njem se je ob omembi vampirjev pojavilo nekaj čustev, a nikakor ni mogel presoditi, kakšnih. Navsezadnje pa mu bo njen odgovor povedal vse, kar je potreboval. In resnično je upal, da ji bo lahko zaupal. To skrivnost je že kar predolgo časa držal zase.

Le prikimala je in molčala, ker se ji je zdelo da mum mora pustiti, da se ji sam zaupa, če bo tako hotel. "Kako smešno je, če pomislim, da si bil morda kdaj tukaj nekaj minut preden sem se prikazala jaz!" je rekla in se nasmehnila. Nato pa je slišala, da je Adam nekaj rekel in pozorno ga je začela poslušati. Ko ji je postavil vprašanje, je njen obraz preletelo presenečenje in začudeno ga je pogledala. Nekaj časa je bila tiho in nato svoje modre oči znova usmeril vanj. "Sem!" je nato priznala in ga resno pogledala. "Ampak kaj imaš ti z njimi?" ga je vprašala pa čeprav je bil odgovor tako rekoč očiten. Le zakaj pa bi drugače sploh načel to temo? `Morda pa gre za kaj drugega! Morda je slišal govorica, da sem jaz povezana z njimi in se hoče o tem prepričati sam. Kaj če bo mislila, da sem zmešana?` je sama pri sebi panično premišljevala in odgovor poskušala prebrati iz njegovega obraza. Na žalost pa v tem ni bila ravno najboljša in pri najboljših močeh se ni mogla domisliti kaj naj reče. "Ti veš kaj o njih ali kaj?" ga je nato vprašala, da bi razbila tišino in samo upala, da se bo vse dobro izšlo. Med njima pa je znova nastala tišina in res je sedaj lahko samo molila, da bo čim prej odgovoril in potrdil ali pa ovrgle njene sume, ki so sedaj samo še kopičili. Veter je močno zavijal in Dawn se je še bolj zavila v svoj zimski plašč.

Presenečenje na njenem obrazu zagotovo ni bilo dober znak. Še manj njen preiskujoč pogled, ki ga je čutil na sebi. Zakaj je vedno moralo biti tako težko. Težak vzdih je spreletel njegovo telo. Ampak ni mu bilo žal, da je začel ta pogovor. Dawn mu je bila že nekaj časa všeč, in nameraval ji je zaupati. In če je sledil govoricam, je bila tudi ona nekako vpletena. Upal je samo, da ne tudi nad njo visi to prekletstvo. Ampak pravzaprav je bilo že na prvi pogled očitno, da ne. Bila je povsem normalna. "Lahko bi rekli, da vem preveč o njih." je nenadoma povedal, tokrat z veliko tišjim glasom kot prej. V očeh se mu je poznala grenkoba, kot vedno, kadar je govoril o tem. Njen pogled je še vedno švigal po njem in ga ocenjeval, morda pa je Adam v njenih očeh opazil tudi trohico zaskrbljenosti. 'Super...' Zdaj se ga zagotovo boji. A moral je dokončati tisto, kar je začel praviti. Njej. "Dawn..." Počasi je zdrsnil po deblu hrasta, ob katerem je prej stal. Moral se je usesti, še sam ni dobro vedel, zakaj. "Vampir sem." Zazrl se je naravnost v njene oči. Zagotovo bo zbežala. Le kdo bi želel biti z vampirjem na takšnem mestu? Nekaj o njih je vedela. In če je vedela dovolj, bo zbežala. Preprosta logika. Adam je še vedno zrl v njene oči, ki so se napolnile s presenečenjem in osuplostjo. Naslonil se je na trdo skorjo in opazil, da jo zebe. Ponudil bi ji svoj plašč, a tega preprosto ni mogel storiti. "In ne vem, zakaj sem ti to povedal. Le redki vedo..." Potem pa je dodal preprosto resnico, odgovor na svoje vprašanje. "Očitno mi moraš biti res všeč." Zmogel je rahel nasmešek, ob tem pa z nekim žalostnim zanimanjem opazoval Dawnino reakcijo. "In ne boj se. Na dobri strani sem..." je še dodal, kot da bi to kaj pomenilo.

Dawn resnično ni vedela kaj bi si mislila, ko ga je začudeno opazovala in poskušala ugotoviti kaj bi ji lahko skušal povedati. "No pa saj ni nič narobe, čle veš o vampirjih nekaj več. To pa je res nekaj popolnoma normalnega!" je rekla in si sama pri sebi pošteno oddahnila. Zagotovo je ni prestrašilo to, da ve nekaj več o vampirijih, ker je to konec koncev vedela tudi sama in le zakaj bi potem obsojala njega? Vendar pa je bilo v zrku nekako čutiti, da to še ni to in da Adam tiste ključne stvari še vedno ni povedal. Tako je bila nadvse nestrpna in skoraj več ni mogla mirno čakati. Ko je slišala njeno ime ga je samo radovedno pogledala in začela še bolj pozorno poslušati. Nato pa je slišala njegove besede in za trenutek se ji je vse začelo vrteti pred očmi. Sploh ni dobro dojela kar ji je pripovedoval in tudi sama je raje sedla, preden bi lahko omedlela. Nato pa je dvakrat zajela sapo in sama sebe vprašala zakaj se sploh tako razburja. Konec koncev se vsak dan druži z vampirji, volkodlaki, izganjalko vampirjev in podobnimi bitji. Le zakaj jo je to tako presenetilo pri Adamu? Morda, ker si je končno zaželela nekoga običajnega s katerim bi lahko na vse to pozabila. Sedaj pa tole! Očitno je bilo, da Dawn res nima sreče, ko pride do fantov. Nato pa je slišala njegove naslednje besede in njen obraz se je veliko bolj omehčal. Zagotovo je moglo biti zanj nadvse težko, ko se ji je kar tako zaupal in sedaj ga bo ona obsojala, ker ni ravno princ iz pravljice. Do sedaj pa bi se res že mogla naučiti, da ti sploh ne obstajajo! Nato pa ni vedela kaj bi mu rekla in zagotovo bi bila najboljša možnost, da bi kar zbežala pa tega ni mogla storiti. Ne sedaj, ko ga je že spoznala in bi ji morda celo lahko postal resnično všeč. Kar zardela je, ko je slišala njegove besede, ki so zvenela teko lepo, tako naravno in morda se mu je ravno zato iskreno nasmehnila. Dokončno pa se je umirila, ko je slišala da je na svetli strani. Drugače bi lahko namreč prišlo doveliko večjih komplikacij. Tako pa je lahko sedaj počasi stopil do njega in sedaj sedla tik ob njem. "Veš jaz sem tako ali tako seznanjena s vsemi temi ostalimi bitji in kar nekaj jih tudi poznam, pa so čisto dobri človeki!" mu je zatrdila in se nasmehnila.

Prvih nekaj trenutkov je kazalo, da se bo preprosto obrnila in odšla. Tako bi bilo najbrž najlažje zanjo. Na nek način tudi zanj. Zakopal je obraz v dlani in počakal. Da bo lahko odšla, in potem ko bi dvignil pogled, bi bil sam na jasi. Za trenutek je obmiroval in prisluškoval njenim korakom. A začuda se niso oddaljevali. Presenečeno je vzignil pogled in Dawn je sedela poleg njega.
Zazrl se je v njene oči. Bila je tako blizu, da bi se je lahko dotaknil, če bi želel. A nekako si ni upal. Je pa prvič tako od blizu imel priložnost za opazovanje njenega obraza. Bil je tako popolnih oblik. In v njenih očeh se je mešalo toliko barv... "Tako popolna si..." Skoraj bi se zdrznil, ko je zaslišal samega sebe reči takšne besede. Izrekel jih je komaj slišno, ampak zagotovo ga je slišala. Kakšen tepec je. Nikoli ni znal pravilno osvajati deklet, čeprav so nekatera padala v nezavest, če se jim je samo nasmehnil. Trape. Prvič, odkar je zaupal Dawn, se mu je na obrazu pojavil nasmešek.
In nečesa se je zavedel. Lahko bi poljubil Dawn, v tistem trentku bi se lahko samo sklonil in združil njune ustnice. A tega ni mogel storiti. Navsezadnje je bil vampir, neke vrste spaka. Nikoli se ni sprejel. A prej kot slej se bo moral. V zraku je obvisela tišina, ki tokrat ni bila prijetna. V njegovih očeh je bil nek proseč izraz, ko se je zopet ozrl proti Dawn. Ni prenesel tišine, sploh pa ne neprijetne.

Gledala je v njegove oči in njena lica so rahlo zardela, ko je slišala njegove besede. `Popolna?!` je sama sebe vprašala in se malce zamislila. Sama vsekakor ni mislila tako in po resnici povedano sploh ni vedela kako bi mu odgovorila. Ni bilo besed, ki bi lahko sedaj opisala kaj je čustila. In kaj je to bilo? Še sama ni dobro vedela! Kljub temu pa je zaradi tega v zraku obvisela neprijetna tišina in Dawn resnično ni vedela kaj naj še reče Adamu, da bo ugotovil, da je sploh ne moti, če je vampir. Vsaj ne sedaj, ko je bila prepričana, da nekaj čuti do njega. Ne bi mogla prenesti misli na še eno ponesrečeno ljubezen. Stresla se je in tokrat ne samo zaradi mraza, temveš tudi zaradi slabih spominov, ki so jo vezali na njene pretekle zveze. Na koncu je njena ljubezen povzročila samo težave in ji vedno znova zlomila srce. Tega ni hotela sedaj in tega vsekakor ni hotela z njim. "Všeč si mi Adam!" je naposled tiho rekla in se zazrla v njegove oči. "In prav malo mi je mar, če si vampir, volkodlak, demon ali kaj jaz vem kaj še! Tokrat ne bom pustila, da se vse uniči. Tokrat ne!" je odločno rekla in se nasmehnila. Najbrž bi bilo prav lepo videti postavnega fant in dekle, ki sedita ob mogočnem drevesu na sredi lepe jase in poslušata šumenje slapa, ki se spušča za njunim hrbtom. Vendarle pa vse ni bilo tako rožnato in tega se je sama popolnoma dobro zavedala. Kljub temu pa je bila ta trenutek tukaj z njim in ni hotela razmišljati o ničemer drugem. Skupaj z njim je samo uživala v trenutku, ki jima ga je podarilo življenje!

Tišina je kar trajala in trajala. Adam se je že nekako navadil nanjo in na nek način je postala manj moreča. Potem pa jo je Dawn prekinila. Ko je zaslišal njene besede, se je nasmehnil. Rahlo, čeprav bi v tistem trenutku lahko skočil kamorkoli in na glas vpil. Ni vedel zakaj mu je to toliko pomenilo. Po dolgem času je spet čutil, da nekam spada.
"Držal te bom za besedo." Govoril je tiho. Ni bilo potrebe po glasnem govorjenju, Dawn je bila tik poleg njega in prav tako ni bil prepričan, da sta popolnoma sama. Sicer pa je ta občutek imel vedno, tako da ga je lahko že zanemaril.
Dawn poleg njega je spet streslo od mraza. Adama ni pretirano zeblo, zato si je z nekaj hitrimi potezami odprl in slekel črno jakno, ki jo je imel na sebi, in jo nežno ogrnil Dawn okrog ramen. Upal je, da ji bo vsaj nekoliko topleje. Jakna je bila topla od njegovega telesa, in moral je pristati, da ji pristaja. Nasmehnil se je in pojasnil svoje dejanje. "Da te ne bo zeblo." Spet se je nasmehnil, potem pa odmaknil roko in zadel ob Dawnino. Za trenutek je spustil pogled, potem pa je previdno prepletel njune prste. Končno se je naslonil nazaj na deblo. Še sam se je zazrl proti slapu, kamor je gledala Dawn, potem pa pogled umaknil proti nebu. Raje ni razmišljal o tem, kaj je to pomenilo za njiju, a prav dobro je čutil Dawnino roko, ki jo je držal v svoji. Čez obraz se mu je razletel zadovoljen nasmešek.

Mraz je bila zanjo res nevzdržen in očitno je to opazil tudi Adam, ko jo je ogrnil s svojo jakno. "Hvala ti! Vendar pa bo sedaj zeblo tebe in tega pa nočem." je rekla in se mu nasmehnila. Bil je tako pozoren in Dawn je prvič v svojem življenju začutila neko radost, ki je še sploh ni poznala. Ni vedela, če bi to lahko bila ljubezen in vendar je bila na nek način prepričana, da ga ljubi. Pravzaprav pa je bilo vse skupaj preveč zapleteno in o tem ni hotela oz. sploh ni mola razmišljati sedaj, ko je bila tukaj z njim in je lahko gledala v njegove lepe oči, ki so jo pomirjale in ji dale občutek, da delata pravo stvar. Pa saj ljubezen premaga vse kaj ne? Upala je, da bo tako tudi v njenem primeru. Kar naenkrat pa je čutila njegovoro roko v svoji in zavedala se je, da bi jo morala odmakniti in stvari ne bi smela še bolj oteževati. Vendar pa ni mogla in tako jo je kar pustila tam v njegovi in se sama pri sebi nasmehnila. Nasmehnila zaradi sreče, ki jo je trenutno čutila in zaradi ljubezni, ki jo je preplavila. Tako lepo je bilo sedeti tukaj z njim in pozabiti na svet, ki ju obdaja. Pozabiti na svoje težave in razmišljati samo o njiju. Skupaj bosta zagotovo našla rašitev na vse težave, ki jima bodo prišle na pot in kar naenkrat je sploh več ni bilo strah kaj je bo zgodilo. Ker karkoli že bo, vredno bo potrepeti zaradi teh trenutkov tukaj z njim in zaradi sreče, ki jo je trenutno čutila. Vedela pa je tudi, da se bo morala počasi odpraviti, ker sploh nista bila pozorna na čas in prepričana je bila, da bo Buffy začelo skrbeti kje in s kom je. Vseeno pa se ni mogla pripraviti do tega, da bi vstala in uničila ta čaroben trenutek, ki ju je obdajal. A kaj, ko bi lahko bila posledice precej neprijetne, če se ne bi počasi prikazala doma. "Milsim, da bom počasi šla." je tako tiho rekla Adamu in ga žalostno pogledala. Vse v njej je namreč kričalo naj še malo ostane tukaj in še naprej uživa.

"Ne skrbi zame." Nasmehnil se je in ob tem še bolj prepričano pogladil svojo jakno, da je popolnoma grela Dawn. Bil je le ta trenutek, samo ona je bila pomembna in Adam zagotovo ne bi dopustil, da jo zebe. Res, edino pomembno je bila ona. In ne glede na vse, kar bi se v tistem trenutku lahko zgodilo, bi tako še vedno ostalo. In karkoli bi se zgodilo, bi Adam zaščitil Dawn. Če bi na jasno vdrlui vampirji, demoni, če bi se porušilo drevo... Ona bi zagotovo ostala varna, čeprav bi se za to moral žrtvovati celo on sam. Za njo bi bilo vredno.
Njena dlan se je v njegovi nenadoma zganila. Adam se je nasmehnil. Nekoliko otožno. Ampak navsezadnje je vedel, da se bo ta trenutek prej kot slej razblinil. Vstal je, ne da bi izpustil njeno dlan in še njo počasi potegnil na noge. "Tudi jaz bom moral iti." je dejal, pa čeprav še sam ni vedel, zakaj. Spet je zapihal rahel veter in njegova dlan je zdrsnila iz Dawnine. Zazrl se ji je v oči in jo bežno poljubil na lice. "Upam, da se še vidima..." Rahlo se je nasmehnil, potem pa se za korak umaknil. Poljub, pa čeprav samo na lice, mu je na obraz prinesel neko zadovoljstvo. In oči so se mu zasvetlikale, medtem ko jo je opazoval, ko je stala tam in se pripravljala na odhod.

"Seveda se še bova kaj videla!" mu je odgovorila in se mu nasmehnila. Konec konec si sploh ni znala predstavljati, da ga več ne bi videla! Bila je vesela tistega poljuba na lice in oči so se ji med tem srečno svetlikale čeprav za marsikoga to ne bi bilo nič posebnega. Zanjo je bil vsak njegov dotik in vsaka njegova beseda namenjena njej nekaj posebnega. Onadva sta namreč imela nekaj posebnega in tega ni bilo mogoče kar prezreti. Kljub temu pa je bial vesela, da se zaenkrat še ni zgodilo nič bolj resnega, ker ni vedela kako se bo lahko ta njuna zveza sploh obnesla. Vendar ni hotela razmišljati o tem. Vsaj ne še!
"Pogrešala te bom veš!" mu je rekla in se nasmehnila. Nekako še sploh ni hotela oditi čeprav je vedela, da je to nemogoče. Vse kar je lepega se enkrat namreč konča in videti je bilo, da se sedaj končuje tudi njun trenutek. Dawn pa o tem ni hotela razmišljati kot o koncu amapk kot o začetku. Začetku nečesa novega in prečudovitega! Vrnila mu je jakno, se mu še enkrat nasmehnila in mu zašepetela besede, ki jih v resnici sploh ni hotela reči. "Zbogom!" Nato se je odpravila proti domu in se resnično trudila, da se ne bi ozira nazaj. Konec koncev pa sploh ni vedela zakaj tako zelo dramatizira. Navsezadnje ga bo zagotovo še kdaj videla. Za to bo pa res poskrbela! Zadnjič se je še ozrla proti Adamu in nato stekla iz temačnega gozda.


[Oprosti za grozljiv in pozen post ]