Pomol

@Drusilla (soory bedn začetek )

Nick je korakal po dolgem kamnitem pomolu zamišljen in zmeden. Prvič v življenju ni bil več prepričan nad svojimi dejanji. Njegova dejanja so bila čudna in odkar je prišel v Sunnydale je bilo zanj vse popolnoma drugače. Nič več se ni držal svojega cilja, da si pridobi čim večjo moč, poleg tega je sedaj dvomil tudi vase. Do sedaj ni še nikoli dvomil vase. Kaj se dogaja z mano? se je obupano vprašal, ko je prišel do konca pomola in se zazrl nekam v daljavo.
Mraz je povzročal, da se je pri vsakem njegovem izdihu topla sapa spremenila v gosto meglo, takšno kot dim. A mraza sploh ni čutil, prav tako, ga ni zanimal. Preveč je bil izgubljen v lastnih mislih, da bi namenjal pozornosti takšni nepomembni stvari.
Ni vedel zakaj se počuti tako čudno. Hotel je prizadejati bolečino, hotel je, da bi ga bitja teme spoštovala in nujno je morla najti nekaj podložnikov, ki bi se ga bali in bi jim lahko ukazova. A od vsega tega ni storil popolnoma ničesar. To je bil njegov cilj, ko je prišel sem, ki pa se ni niti začel uresničevati.
Spoznal je nekaj demonov,ki bi mu lahko koristili, a prav tako se je spoznal z nekaterimi osebami, ki so mu zameglili njegov končni cilj. In potem je bila tukaj še izganjalka in vsi njeni neumni pomagači.
Sedaj je bil že toliko časa v tem prekletem mestu, da je spoznal, da izganjalki še ne more škodovati. A nujno je potreboval nek načrt, kako bi razdrl njeno srečno zaljubljeno življenje. Slišal je, da so jo videl z vamprijem, ki ima dušo.
Niti na vampirje se ne moreš več zanesti. Vampir z dušo .... kaj vse si bodo še izmislili.
Nato pa je naslednja misel, ki je še bolj razplamtela vojno v njem prišla na plano
Če je ne boš poizkušal uničiti,se ji boš moral pridružiti mu je rekel njegov notranji glasČas bo da izberem, kako naprej!
Želel si je nekega dogajanja, ki bi mu končno določilo mesto pod soncem. Vedel je, da je prišel čas, da se dokončno odloči ali je zapirsežen zlu, ali je v njem še kaj dobrega in bo prestopil na dobro stran. Zavedal se je tudi, kaj bi prestop pomenil zanj, a tega ga ni bilo strah. Veliko bolj grozljiva je bila borba, ki se je dogajala v njem. To, da ni prepričan ga je spravljalo ob živce in najraje bi se v tem trenutku vrgel v spopad na življenje in smrt. Tako bi imel vsaj nek cilj.
Še preden se je lahko zadržal je imel v roki ognjeno kroglo, ki jo je z vso jezo in močjo zalučal v kamnit pomol. Razdaražen od lastne nemoči in tega kako šibak in ranljiv je bil. Seveda se ni zgodilo nič posebnega, na kamnu so ostali samo majhni sledovi plamenov.
Šele v tem trenutku se je zavedal da ni sam. Počasi se je obrnil, da bi videl kdo ga je ves ta čas opazoval. Mogoče pa je to tisto kar sem čakal! Ali bom končno ugotovil kam sodim je pomisli med tem, ko se je v njem razlila kopica občutkov. Od nemoči pa vse do nenadne jeze. Še vedno jezen je s pogledom iskal osebo, ki ga je opazovala.
Zmeden in neprepričan je zrl v žensko pred sabo in ostal popolnoma brez besed. Na njej je bilo nekaj ... ni vedel kako naj opiše ta občutek. Bila je preprosto nenavadna, celo zanj, ki je videl že veliko stvari. In ni vedel, kaj jo dela tako nenavadno.

[Oh, Nick, ljubka ideja za nadaljevanje tegale. Ampak saj boš videl ]

Zasanjano je tavala po mestu in s pogledom spremljala luno, ki je pred nevi dosegla svojo popolnost, zdaj pa je že počasi bledela. Toda s tem, ko je moč lune bledela, je moč v Drusilli naraščala. Ni več samo čutila želje po uničenju, vedela je tudi, da je skrajni čas, da nekomu prizadane bolečino. Toda tukaj je bilo še vedno zaskrbljujoče dejstvo, da še ni dovolj močna, da vse počne sama. Ko je bil ob njej Spike, je za to poskrbel on, zdaj pa ni mogla na vrat na nos iskati vojn, ki jih ni bila sposobna zmagati. Potrebovala je pomoč in morala jo je dobiti – mož, ki mu je pričela slediti pred nekaj časa, pa je od sebe oddajal moč. V njem so vreli vroči plameni in čutila je lahko, da je v njem nekaj.. Nekaj nenavadno močnega, kot da ga plameni držijo pod kontrolo in mu omogočajo uničenje; ni bilo dvoma, bil je eden izmed njih. Toda hkrati je v njem lahko začutila senco dvoma. Je morda čutil odpor do tega, kar mu je bilo namenjeno – tako, kakor je čutil njen ljubi Spike? Toda Spike je bil morda edini človek na svetu, ki je imel železno voljo, ki je ni zmogla zlomiti niti sama; ali pa morda? Z lahkoto zagotovo ne. Ta pa.. Trpel je zaradi nekakšnega dvoma v to, kar mu je pripadalo, okrog njegove glave so plesale svetli metuljčki in ga vabili, naj se pridruži izganjalki.. Ubili bi ga lahko, samo ti metuljčki. Vedela je, da lahko še najmogočnejše demone zapelje senca dvoma, toda sama je bila prav zato tukaj – da poskrbi, da se vse izteče, kot v pravljici. Da bo spet vse lepo, da bodo ljudje kričali. In da bo spet začutila veselje, kot takrat, ko sta bila s Spikom v Pragi in so ljudje kričali od bolečine, jokali zaradi žalosti in kri je bila vsepovsod, čutila je njen sladek okus.
In ko je demon pred njo v tla jezno treščil ognjeno kroglo, so njene oči zasijale. Videla ga je, videla je bes, ki je bil ključ do uničenja. Samo to je potreboval, če je hotel vsaj delček tistega, česar si je tako srčno želela Drusilla sama. Videla je tudi, s kakšnim pogledom je demon gledal njo in čutila je, da je v pogledu tudi nekakšno spoštovanje, ki ji je zares ugajalo. Nežno se je nasmehnila in počasi dejala: "Vidim te. Ne potrebuješ dvoma. Veš, kdo si in če za trenutek pozabiš, to ne sme biti ovira." Prav počasi, celo previdno, se mu je pričela približevati. Mraz je ni dosegel, sploh zdaj, ko je bila še močnejša. Nosila je poletno belo obleko in njeni ravni lasje so plapolali v zimskem vetru. Na njenem obrazu je vladalo zadovoljstvo nad tem, da bo očitno prav danes pridobila novega prijatelja; mogočnega in sicer nekoliko zmajanega. Toda popravila ga bo in okrog njega ne bodo več plesali metuljčki, samo ubijajoči plameni.. "Veš, zakaj si tu, kajne?" se je nasmehnila in povzdignila obraz proti luni, ki je bledela na nebu. "Luna te ni poslala z namenom, da pomagaš. Tukaj si, ker ona ve.. Ve, da ni dovolj prelivanja krvi in trpljenja in smrti.. in ti si tukaj že samo zato, ker je potrebno ravnotežje. In če si v tem pozabil uživati, ti bom pokazala, kako spet začutiš.. V tebi je vedno želja.. Vidim te." je končala z enakim stavkom, kot je bil tisti, s katerim je začela. Res ga je videla. Poznala ga je, luna ji je šepetala o njem in veter iz vzhoda ji je prinašal željo po tem, da ga neomejano prepriča, kam spada. V njihove vrste. "Ogenj je v tebi in kriči v želji, da mu dovoliš pravilno delovati. Ogenj želi, da mu pokažeš, zakaj je tukaj." Z roko je segla proti njemu, ko je bila dovolj blizu. Ponudila mu je odprto dlan, ki je kazala na to, da mu bo pomagala pri vsem, kar potrebuje. Samo sprejeti jo je moral in ni dvomila v to..

[se že veselim, da spoznam tvojo idejo ]

Pred njim je stala ženska v beli poletni obleki in bilo je kot, da ji mraz ne more škoditi, kot, da ga sploh ne more čutiti. In nato je spregovorila in Nick ni vedel ali naj se zasmeji ali naj jo jemlje resno. Iz njenih ust so prihajale nenavadne besede in stavki in Nick je bil še bolj zmeden kot pred nekaj trenutki. Že jo je mislil nekam poslati in ji povedati, da je popolnoma nora, ko so njene besede le prišle do njegovih možgan. In kljub nenavadnim besedam se mu je zdelo, da imajo njene besede neko težo. Vsaj zanj. Zdelo se je,da kljub vsem neumnostim v njenih besedah mora biti resnica.
Mogoče pa se je tudi meni zmešalo?
Počasi se mu je začela prebliževati in Nick ni vedel ali naj se ji umakne, a na koncu je zgolj obstal na mestu in zrl v bližajočo žensko in še vedno sta mu v mislih odmevali besedi Vidim te.
Opazil je zadovoljstvo v njenih očeh, ko ga je vprašala če ve zakaj je tukaj.
"Pravzaprav nisem popolnoma pre..." je začel,a utihnil sredi stavka in sledil njenemu pogledu v nebo.
In spet je začela govoriti nenavadno in Nick ni več vedel kaj naj si misli. V njem je že tako vladala zmedenost, ki jo je ženska na nek način še povečevala, a hkrati so stvari ob njej postajale jasnejše. Kot, da bi se Nick ob njej zavedal kdo v resnici je. A še vedno se je v njem nahajal dvom. Dvom, ki ga je počasi razžiral.
Kakšna Luna, kaj hoče mi ta ženska sploh povedati?
In svoje nerazumljive stavke je spet končala z besedami Vidim te.
Vem, da me vidiš, saj stojiva skupaj je jezno pomislil, ko je že tretjič ponovila te besede. A ni bil jezen na njo. Bil je jezen nase ker je bil tako prekleto zmeden in ker ni bil prepričan, kaj mu ženska sploh hoče povedati. A ni je mogel preprosto poslati k vragu. Nekaj je bilo na njej kar ga je privlačilo kot magnet in morla jo je razumeti. Moral jo je poizkušati spoznati. Moral je vedeti kaj misli s svojimi besedeami ... Ali pa so to le prazne besede norice
Ne tega ni verjel.In ko je začela govoriti še o ognju v njem, tedaj je bil prepričam, da ženska ve o čem govori. In nato je proti njemu iztegnila roko, kot, da ga bo ona povedla in mu pokazala pot.Kot da ga vabi k sebi.
In Nick je bil tako zmeden... tako neprepričan vase,a takrat se je odločil.
Čeprav rahlo nezaupljiv je počasi dvignil svojo roko in segel proti ženski. Segel je v njeno odprto dlan in rekel "Pripravljen sem."
Pripravljen, da mi pokažeš.... da mi poveš kdo sem. Da spoznam kdo sem v resnici

[Ne vem, kaj je to, oprosti za shitty post. Naslednjič pride boljši, danes sem očitno.. hm ]

"Seveda nisi," je odkimala, ko je moški skušal oporekati. Ne, seveda ni bil prepričan. Potreboval je njo, da mu je to pokazala. Ni bila tipična rešiteljica, toda vedela je, da mora poskrbeti zanj. Bil je šibak in če bi se mu to pogosteje dogajalo, bi se lahko zgodilo, da bi v njem narasla želja po pomoči.. in ogenj bi odtlej pomagal samo še prijaznim in dobrim ljudem in nihče izmed nedolžnih ne bi gorel.. Zakaj? Toda končno je deloval pripravljeno. Sprejel je v njeno ponujeno dlan in jo sprejel, kot da je bila le-ta tisto, kar potrebuje. Res jo je potreboval.. Nasmejano ga je premerila s pogledom in mu nato namenila enega izmed svojih dobro znanih pogledov, pogledov, ki so človeka začarali, ga potegnili k njej in ga niso izpustili – morda tudi nikoli več. "Seveda," je počasi pokimala. "Nekaj mi je šepetalo o tebi." Njegova dlan je bila topla in zdelo se ji je, da se je morda v trenutku, ko je njegova dlan ujela njeno, med njima zaplesal nekakšen ogenj. Ne seveda nič takšnega, kar je živelo med njo in kakšnim izmed njenih fantov, kot je bilo čutiti, ko se je dotaknila Spika ali Angela, toda tukaj.. Imel je moč. In on je gotovo čutil njeno..
"Glej," je nenadoma pomignila nekam v daljavo. Ni vedela, če ju je videl on, ona ju je gotovo. Najboljši prijateljici, dve svetlolasi dekleti, ki sta se na enem izmed manjših pomolov pogovarjali. Izgledali sta tako pristno, kot pravi prijateljici, kot majhni dekletci, katerih kri je vedno tako dišala in katerih koža je bila tako nežna in v njo je bilo tako enostavno zarezati, tako mirno se je vdala. Morda sta doživeli dvajset pomladi, več gotovo ne; bili sta mladi, lepi, morda pametni in prijetni, gotovo pa nista imeli pojma, da ju opazujeta. Ali celo razlog, zaradi katerega je Drusilla tako živo spremljala vsak gib, vsak premik svetlih las.. "Veš, kaj moraš narediti, ali ne?" je resno pogledala Nicka. V njej je otroški glas samo kričal iz želje po zabavi, iz želje po prelivanju krvi in bolečini, toda najprej je morala videti. Saj je vendarle moral biti sposoben tega, kajne? Bil je mogočen, čutila je njegove vroče plamene in to, kar je bilo pred njim, je bil samo majhen preizkus. Njuni svetli lasje so se v lunini svetlobi bleščali v svetlo-modri barvi in bili sta tako lepi, morda preveč samozavestni.. to ni moglo biti dobro, ne zanju. Ubogi dekleti. "Vem, česa si sposoben," je dejala in moral je vedeti, o čem je govorila. To, da so njegove dlani v svet pošiljale ogenj, da so ga ustvarile, je bilo tudi zanjo tako neverjetno, na nek način skrivnostno in ravno zato tako privlačno. "Videla sem, kaj si storil prej. Naredi to tudi zdaj. Saj veš, zakaj si tukaj. Ne bi bilo dvomov, če bi to storil že prej. Njuni telesi bosta kričali in midva jih bova gledala.." Zasmejala se je ob misli na vso bolečino, ki jo je lahko moški pred njo povzročil in v njej vzbudilo samo večjo željo po tem, da se njegova moč spet pokaže.

[tudi moj post je kr neki:D pomoje sem zasapn:P]


Njen pogled ga je začel vleči k sebi in nič več ni čutil svojih nog na kamnitem pomolu. Zdelo se mu je kot, da sploh nima nog, kot da nima telesa. In nato sta se njuni roki dotaknili in Nick je začutil ogenj, ki je za trenutek zaplesal med njima, kot, da bi tam obstajala neka povezava.
Začutil je njeno moč, ki je bila tako velika v primerjavi z njegovo. Bila je strašna, srhljiva, naravnost grozljiva, a hkrati tako privlačna in mogočna. In Nick si je želel takšne moči.
In nato mu je pomignila nekam v daljavo. Napenjal je oči, da bi videl kaj mu skuša ženska pokazati, a šele čez nekaj trenutkov je z veliko truda pred svoje oči le spravil prizor, ki mu ga je ženska pokazal.
Dve svetlolasi dekleti, ki sta se na enem izmed manjših pomolov pogovarjali in nista niti slutili, da ju opazujeta.
"Veš kaj moraš narediti, kajne?" je bilo njeno vprašanje.
Seveda je vedel kaj hoče od njega, tega tudi ne bi naredil prvič. Ampak povsem brez razloga... se je oglasi čisto tih glasek, ki mu Nick ni namenjal prevelike pozornosti. Ta glasek se ni oglasil še nikol, saj je vedno obstajal razlog z Nickova dejanja pa naj je bil razlog še tako brezpredmeten in nepomemben. Tokrat pa... ampak bil je že tako pod vplivom ženske, da ga nič več ni moglo ustaviti. Še najmanj pa nek tih, šibak glasek v njegovi glavi.
"Vem česa si sposoben" je nadaljevala ženska.
Seveda je vedela, da ima oblast nad ognjem in ker mu je tako lepo nakazala pot, nakazala cilj je Nick moral zakorakati po njej. Vse mu je bilo jasno. Sedaj je imel spet cilj in vse se je zdelo spet preprosto. Bil je zadovoljen in spet je našel v sebi tisto ravnovesje, ki ga je dolgo časa iskal.
"... njuni telesi bosta kričali in midva bova gledala" je zaključila in Nick je na obraz priklical hladen nasmešek. Počasi je stopil nekaj korakov v smeri proti dekletom. Gibal se je tiho in oprezno. Čutil je, da ga ženska opazuje, da se veseli in da pričakuje poslastico. Vedel je kaj je moral narediti in vse pred njim je bilo tako jasno, tako lahko. Kot, da je bil rojen za to.
Kako se je sploh lahko spraševal kakšna je njegova naloga,kakšno je njegov mesto pod soncem.Moral je imeti moč in nadzor.
Bil je že tako blizu deklet, da ju je lahko slišal med njunim pogovorom. Prav tako je čutil, da je ženska ob njem in da samo čaka na to, da se prične njena zabava.
Nick je pogledal svoje žrtve in v očeh mu je zažarel ogenj. Bes ob misli na vse krivice, ki so se mu zgodile in na to kako je bil še pred nekaj trenutki nemočen je napolnil njegovo telo. In ogenj je stekel po njegovih žilah in planil v dve točki v njegovih rokah, kjer se je zbiral in kopičil.
Stegnil je roki predse in spustil bes na plano. Ogenj je objel postavi, ki sta se začeli zvijati in kričati od agonije. Ogenj pa je neusmiljeno bičal in bičal. Ženska ob njem se je smejala in uživala med tem, ko je v Nicku spet spregovoril tisti šibki glasek, ki pa je bil sedaj močnejši. In nick je spoznal, da ga ta glas ne dela šibkejšega,ampak močnejšega. Da ne potrebuje nekoga, ki mu mora začrtati pot, ampak ima to v sebi, samo, da tega ni vedel.
Je res to vse kar je nastalo iz tebe? Nisi nič drugega kot neukrotljiva zver? Samo morilec, nič boljši od ostale golazni? Ubijaš samo zaradi zadovoljstva in nič več zato ker hočeš priti do cilja? Nič drugega nisi kot navadna golazen. Samo morilec. Ampak to lahko izrabiš. To je lahko tvoja največja moč! Lahko si tisti, ki ima nadzor.
In ogenj v njem je prenehal teči po njegovih žilah,in smeh ter veselje ženske sta se ustavila. Kričanje in ihtenje deklet pa je bilo še vedno slišno.
Ogenj je izginil in na Nickovem otrdelme obrazu brez čustev je ostala le sled solza. Prvič v svojem življenju je videl kaj je postal. Kaj je bil v resnici. In to ga je pretreslo, hkrati pa ga je napravilo močnejšega. Kljub temu,da si je ženska verjetno želela drugačnega razpleta ji je bil Nick hvaležen, saj mu je pokzala pot katero je moral prehoditi.
"Uspelo ti je" je rekel s precej močnejšim glasom kot je pričakova. "Naredila si tisto, kar si hotela. Pokazala si mi kam spadam in kaj sem." Preslišal je krike bolečine v bližini, ki so počasi slabeli.
"Žal mi je, da sem pokvaril tvojo zabavo, ampak ne morem ubiti teh dveh" pri tem je pokazal na dekleti "Ne zaradi usmiljenja do njunih bednih življenj, ampak zaradi tega ker sta preveč nepomembni, da bi ju ubil" je rekel. In res ni čutil usmiljenja do njiju. Zgolj prezir nad tem, da je lahko nekdo tako nemočen.
"Ubijam samo tiste, ki jih je vredno ubiti in tiste, ki mi pomagajo na poti do cilja. Če to ni dovolj za tvojo sprevrženo družbo potem prav, ampak pokazala si mi pot in za to sem ti hvaležen." je zaključil.
In res, spet je jasno videl pred sabo svoj cilj. Dobiti moč, prevzeti oblast in prizadejati čim več bolečine svetli strani. A on se ne bo zadovoljil z mučenjem in ubijanjem nepomembnežev. Ne, on je hotel prizadejati bolečino izganjalki in vsem nejenim pomočnikom. Tistim, ki se borijo in imajo moč, ne pa tistim, ki se ne morejo braniti. Na takšne so se spravljali nepomembni vampriji, ki jih je brigalo le lastno preživetje in želja po plenu in krvi. Nick pa je bil vreden več. Bil je pomembnejši.
Stopil je do deklet in na vsako položil roko ter zamrmral latinske besede in bleda svetloba ju je osvetlila. Nič več nista kričali le izmučeni sta padli po tleh. Opekline so izginile in dekleti sta bili telesno povsem zdravi, a psihično je bilo njuno zdravje povsem drugačno. Stopil je nazaj po poti proti kamnitem pomolu in se tam ustavil ter čakal če se mu bo ženska pridružila in če se mu bo, mu bo sploh namenila kakšno besedo?