The Grave

Sprehod po svežem nočnem zraku z nekoliko starejšim vampirjem je Adamu dobro del. No, če bi temu lahko rekli sprehod. Če je tako premislil, sta imela s Spikeom najprej "prijeten pogovor", potem je pretepel nekaj vampirjev, no, pravzaprav jih je ubil, potem pa sta hodila do Gravea. Adam se je namuznjeno odločil, da temu rekel sprehod.
Odrnil je težka vrata v gostilno. Vanj je butnil val slabega zraka in nevede se je namrščil. Že dolgo časa ni bil tukaj. Morda celo predolgo. Namuznil se je in pridržal vrata še starejšemu vampirju, čeprav je vedel, da za to ne sme pričakovati kakšne hvaležnosti.
Za trenutek je obstal, potem pa je opazil neko mizo, ki je bila ravno prosta. Ampak bila je v središču dogajanja. Ozrl se je za Spikeom. Raje je počakal nanj. Na nek način je bil prav vesel, da je bil on z njim. Po dolgem času njegove odsotnosti tukaj je na sebi opazil marsikateri neprijazni pogled. Hitro je preletel prostor in opazil kar nekaj 'starih znancev'. Potem pa se je raje osredotočil na njegovega spremljevalca, ki je očitno prav tako kot on opazil nekaj starih znancev.

[ Spike. ]

Dobri stari Grave. Spike si je moral priznati, da ga je dejansko pogrešal. Že sam vonj in vzdušje, ki butneta vate ob vstopu sta nekaj posebnega. In potem seveda še dejstvo, da se tu zbira vsa golazen, omamljena z velikimi količinami alkohola, ki je zato tudi najboljši vir informacij. In če bi bili vsaj malo podobni Spiku, ni vrag, da se ne bi mogli z nekaj fintami dokopati do tistih najdragocenejših. Pa da o mačjem pokru sploh ne govorimo!
''Home, sweet home,'' je dobrovoljno zamrmral ob vstopu, pri katerem se mu zaradi Adamove 'pomoči' niti ni bilo potrebno dotakniti umazanih vrat. Njun prihod je že takoj privabil nekaj radovednih pogledov, ki so švigali od Adama pa k Spiku ter iskali morebitno povezavo. Kajti Spike je bil poznan kot samotar – semkaj je vedno zahajal sam in vedno z nekim razlogom.
''Pri mojih dolgih ušesih! Spike!'' se je od nekod zaslišal glas navdušenja, takoj ko sta z Adamom zakorakala v prostor. ''Res si ti! Mislil sem, da si mrtev!'' Bil je Clem – demon z dolgimi povešenimi ušesi in 'kožno boleznijo', kot je enkrat Spike pojasnil njegovo ničkaj privlačno zunanjost. ''Saj sem mrtev, se spomniš?'' se je Spike nestrpno namuznil nazaj in s pogledom ošinil prisotne, ki so si ju sedaj zaradi Clemovega izpada še toliko bolj očitno ogledovali. ''Kaj se je zgodilo? Slišal sem...'' je začel Clem, ves vzhičen, da zopet vidi svojega najboljšega kolega, vendar pa Spiku ni bilo do klepeta z njim. ''Dolga zgodba,'' ga je zato hladno odrezal. Ni hotel govoriti o tem, sploh pa ne sredi Gravea. ''Ti bom povedal naslednjič. Sedaj pa če nama oprostiš...'' je zamrmral in že hotel stopiti mimo, a ga je Clem spet prekinil. ''In kdo je ta fant?'' ''Rekel sem naslednjič,'' je bil tokrat še malo bolj oster, ker ga je mineva potrpežljivost, ter Clema zaradi tega prebodel z odločnim pogledom. ''Že prav, že prav. Me že ni več,'' je malce užaljeno odvrnil Clem, nato pa se le umaknil stran in jima pustil prosto pot. Spike je ob tem poškilil k Adamu, vendar pa mu ni rekel besede, ter svojo pozornost spet namenil iskanju ugodnega kotička. ''Pridi,'' je pomignil Adamu in se nazadnje odločil, da se najprej ustavita ob šanku ter si naročita pijačo. Natakar ga je pozdravil navidez povsem sproščeno, toda Spike je opazil čuden lesket v njegovih očeh. Morda pa se je novica o njegovem žrtvovanju vseeno uspela razpasti naokoli. ''Steklenico viskija in dva kozarca,'' je naročil in se ozrl proti Adamu. ''Samo ne reci mi, da tudi piješ ne.''

Moral se je namuzniti, ko je zaslišal Spikove besede, ko se je sprehodil skozi vhodna vrata. Sam ravno ni bil pretiran oboževalec Gravea, a vendar se je tukaj ustavil dovolj pogosto, da so ga poznali. Nenadoma se je zavedel, da bi lahko ravno zaradi tega, ker je bil ponavadi sam, a je kljub temu vedno pritegnil družbo, danes pritegnil toliko pozornosti, ko je vstopil s Spikeom. Zagotovo je bil on eden izmed najbolj znanih ljudi. Nenadoma je k njemu pristopilo neko grdo bitje. Pravzaprav si je kar odahnil, ko je začelo govoriti s Spikeom. Zagotovo demon ne bi zmagal na lepotnem tekmovanju, to je bilo Adamu jasno že na prvi pogled. Njegova koža je bila čudna, najbolj pa so izstopala njegova dolga ušesa, ki so bila poleg vsega še povešena. Raje je odvrnil pogled, a to ni pomenilo, da ni poslušal njunega pogovora. Zvedel je nekaj novih stvari. Kaj se je torej zgodilo s Spikeom? Pravzaprav ni vedel. Nekakšna sprememba, je domneval. Raje ni drezal v to in se odpravil za Spikeom do šanka. Ko je naročil viski, se je namuznil. "Morda pa lahko naredim izjemo." Nasmešek na njegovem obrazu bi moral jasno povedati Spiku, da se šali. Adam je že zelo zgodaj začel piti, morda pa je ravno zaradi tega imel veliko toleranco do alkohola. Ni bilo važno, koliko je spil, Adam je kljuboval vsem zakonom narave in vedno ostal trezen. Namuznil se je, ko je natakar pred njiju položil, skoraj vrgel dva kozarca in steklenico viskija. Čeprav je nekako dvomil o čistosti kozarcev, ga je vzel v roko. Navsezadnje je bil to Grave, za božjo voljo. Zdrznil se je ko se je zavedel besed, ki jih je uporabil. Najbrž bi bilo bolj primerno za kakšno drugo voljo.

''To je že bolje,'' se je namuznjeno nasmehnil Spike, saj je razumel Adamovo pomenljivost. ''Nerad pijem sam,'' je še zamrmral. Razen seveda v svoji lastni grobnici, kjer ga tako in tako ni mogel nihče videti, da bi ga zaradi tega označil za 'kup nesreče, ki svojo žalost utaplja v alkoholu'. Spike je natakarju plačal za steklenico, jo vzel v roke ter najprej napolnil Adamov kozarec ter nato še svojega. Z trenutek je postal z njim v roki, kot da bi razmišljal, na kaj bi lahko nazdravila, a se ni mogel spomniti ničesar primernega, zato se je prvi kozarec odločil spiti kar na dušek. Pekoč občutek, ki mu je spolzel navzdol po grlu, je bil res tisto pravo, kar je po takem dnevu potreboval. Adamu je zatem brez besed pomignil, naj mu sledi, ter se s steklenico v eni roki in kozarcem v drugi začel prebijati naprej, proti odmaknjenemu kotu, kjer je bila miza sicer že zasedena, a Spike v tem ni videl nobene ovire. ''Primi,'' je mrmraje rekel Adamu ter mu v prosto roko potisnil svoj kozarec. Na Spikovem obrazu se je v tistem zarisal komaj opazen hinavski nasmešek, ko je njegov oprezen pogled ujel dva demona, ki sta očitno vinjena za eno izmed miz na poti k zadnji v kotu poskušala zadaviti drug drugega in tako povsem pozabila na dogajanje okrog sebe. Vešč v zmikavstvu se je Spike mirno sprehodil mimo njune mize ter s komaj opaznim gibom segel po eni izmed steklenic, ki je ostala še nedotaknjena in ki bi brez njegovega posredovanja tako in tako pristala nekje na tleh. Končno sta dosegla zadnjo mizo, za katero je posedal nek demon, ki se je - sodeč po izrazu na njegovem tipično-demonskem obrazu, ki je še najbolje spominjal na nekakšno suho slivo – očitno precej dolgočasil. ''Lepa miza,'' ga je ogovoril Spike, da bi pritegnil njegovo pozornost ter mu pomahal s steklenico pred nosom, češ zamenjava? ''Nisem pri volji, Spike,'' je demon odvrnil nazaj, določen, da ga ignorira. Spike je zožil oči ter steklenico z vso silo postavil na mizo pred njim, da se je demon prestrašeno zdrznil. ''Tudi jaz ne,'' je svareče siknil in mu porinil steklenico, češ naj naredi to, kar je dobro zanj. Na Spikovo zadovoljstvo je bil še vedno poznan po tem, da se je bil v pretep pripravljen spustiti za vsako figo, in demon je očitno že imel nekaj izkušenj s tem. Spike ga je vprašujoče prebodel s pogledom in pri tem namignil še na Adama, ki je stal poleg njega, v smislu dva proti ena: ti izgubiš. Demon se je nato končno le vdal, sicer očitno jezen, vendar je vseeno pograbil steklenico, ki vsekakor ni bila zanemarljiva zamenjava, ter Spiku namenil odkrito nejevoljen pogled; a nič več od tega.
''Kakšen idiot,'' je komentiral Spike in zmagovalno zasedel stol, na katerem je prej posedal demon, ki se je sedaj s steklenico v roki leno pomikal proč od njuju, ter na sredino mize postavil njuno steklenico.

Z nasmehom na obrazu je opazoval Spikea, ki je vase zlil cel kozarec kar zlil vase. Sam ni nikoli pil na takšen način. Ponavadi je to počel počasi, razen ob posebnih primerih. Takrat pa je bilo vse popolnoma drugače, tako da ni bilo kakšnega pomena. Namuznil se je in sledil starejšemu vampirju. Opazoval je njegov način za pridobivanje mize. Morda rahlo zapleteno, ampak uspelo mu je dobiti mizo. Moral se je zasmejati. Sam bi to najbrž opravil hitreje in na kakšen manj kopliciran način, a tega ni nameraval izreči na glas.
Usedel se je za mizo in položil svoj kozarec nanjo. Nekaj časa je opazoval svetlolasega vampirja, niso pa mu ušli tudi pogledi, ki so jima jih namenjali ostali gostje lokala. Spike je bil očitno nekoč reden gost. Morda je bil še zdaj. Večina pogledov je romala od enega do drugega. Navsezadnje sta si bila tako, v poltemi, kar podobna. Vsekakor so na obema izstopali svetli lasje, kar je bilo včasih dovolj, da so te označili kot sorodnika nekega drugega svetlolasca, kar pa ponavadi sploh ni držalo. Spet se je zamislil, zato je raje v roko vzel kozarec in popil nekaj brezbarvne tekočine, ki je bil noter. Začutil je tisti znani pekoči občutek in se namuznil. To je bilo morda točno tisto, kar je potreboval.
Prikimal je v pritrditev Spikovih besed. Demoni so bili neumni, čeprav je bilo nekaj izjem. Spet je popil nekaj pijače in njegov kozarec je bil kmalu prazen.

Spike ni odlašal s tem, da si ne bi takoj ponovno natočil, vendar pa tokrat vsebine kozarca ni imel namena izpiti kar na dušek. Opazil je, da tudi Adam medtem že izpraznil svoj kozarec, zato je segel po steklenici in mu ponovno nalil. Resda je izpadlo kot da bi mladega fanta skušal napiti, ampak kaj ko je bilo jasno, da so vampirji veliko preveč odporni za kaj takega. Med njima je zavladal molk in Spike ga je izkoristil za to, da si je Adama ponovno vzel pod drobnogled. Le kam je šla sedaj njegova zgovornost? Želel si je, da bi vedel kaj več o njemu, hkrati pa ni čutil potrebe, da bi pripovedoval o sebi. A vendarle... ''Nerad priznam, ampak nekako občudujem tvojo trmo,'' je nenadoma dejal in zopet segel po svojem kozarcu, pri tem pa udobno naslonil nazaj na stol, s pogledom še vedno pri Adamovih očeh. Le kako je bilo mogoče, da za njimi ni bilo duše, ko pa je deloval tako... z dušo? ''Voljo, ali kakorkoli bi že temu rekli, do tega, da se upiraš svoji demonski naravi,'' je dodal in nagnil glavo po strani ter si ga še naprej z zanimanjem ogledoval. ''Nekdaj sem ti bil precej podoben,'' je nato zamrmral in svoj pogled zamišljeno spustil h kozarcu v svojih rokah. ''Kljuboval sem, se boril za tisto, kar se mi je zdelo, da je prav...'' je nadaljeval še kar mrmraje, ko se je sam pri sebi spominjal tistih zmedenih časov. In če je tako pogledal, je bilo vse skupaj nekako zaman. Buffy še vedno ni bila njegova in sam še vedno ni razumel zakaj. Čedalje bolj se mu je zdelo, kot da je opravil veliko dela za prazen nič. Po drugi strani pa ga je ravno to, da si je priboril dušo na tak način, delalo posebnega. In četudi ni bil edini vampir z dušo v tem mestu, se je še vedno čutil pomembnejšega od Angela - kajti z razliko od njega se je moral Spike pošteno namučiti, da si jo je pridobil nazaj...

Zabavalo ga je, ko mu je Spike znova do vrha napolnil kozarec. Ni si mogel pomagati, moral je narediti en požirek, potem pa je kozarec odložil in se z zanimanjem zazrl v svetlolasca, ki je začel govoriti.
"Mojo trmo?" Skoraj presnečeno se je zazrl vanj, potem pa se počasi nasmehnil. Seveda, bilo je skoraj absurdno. Bil je mrtev, brez duše, a vendar se je bil še vedno pripravljen boriti za dobro. Oboževal je občutek, da je naredil nekaj prav. Pa četudi je ubil kakšnega vampirja ali demona na slabi strani. Morda se kdo ne bi strinjal z njim. Ubijanje ni bilo prav. A ravno v tem večeru je bolj kot kadarkoli prej Adam spoznal, da je nujno potrebno. Nekateri pač preprosto niso vredni živeti.
Pogled, ki mu je zašel po Graveu, je usmeril nazaj na sogovornika. Besede, ki jih je zamrmral, mu niso ušle. Še posebej ga je zbodel tisti 'nekdaj', a potem se je opomnil, da ima Spike dušo. To je bila velika razlika med njima. Adam se bi skoraj namrščil. Le kje je bila njegova duša? Saj ni bilo važno. Edino, kar je potreboval, je bila njegova močna volja. Bil je odločen, da bo ostal na dobri strani ne glede na vse in to je tudi nameraval upoštevati. Preprosto.
"Pravzaprav, Spike..." Za trenutek je obmolknil in naredil nekaj požirkov. "Pri meni je vse v glavi." Zvenelo je čudno, a vendar je bilo res. "In dvomim, da bi potreboval dušo. Čeprav je seveda ne bi bilo tako slabo imeti.." Preostanek njegovih besed se je izgubil v trušču, ki sta ga za njegovim hrbtom ugnala dva demona. Hiter pogled je Adamu povedal, da se po vsej verjetnosti skušata pobiti. Nič novega. Odvrnil je pogled in se nenadoma zamislil. Pravzaprav, kakšen je občutek ko dobiš dušo nazaj? Naredil je še nekaj požirkov iz kozarca. Najbrž ne bo nikoli izvedel, zato je iz svoje glave odrinil takšne ali drugačne misli o tem.

Ob trušču je tudi Spike dvignil svoj pogled proti demonoma - pa ne zato, ker bi ga kaj posebno zanimalo to, kar se je v Graveu tako in tako vedno dogajalo - temveč ker je nekako kar vedel, zakaj se je šlo. Očitno je eden izmed demonov, kateremu je maloprej ukradel steklenico, opazil, da le-ta manjka in da jo ima v lasti nedko drug. Spike se je moral prav prizanesljivo nasmehniti, nato pa svojo pozornost vrnil nazaj k Adamu. Njegove besede so ga nepričakovano zaskrbele. ''Toda tvoje srce še vedno ve, kaj si,'' je odvrnil in fantu pred seboj namenil dolg pogled. ''Z mislimi ga sicer lahko pretentaš, toda... Tvoja kri je tista, ki te lahko kadarkoli izda,'' je še dodal in si ponovno privoščil krepek požirek. ''Ampak se mi zdi, da to že tako in tako veš,'' se je naposled medlo nasmehnil, čeprav se je vanj naselil kanček nezaupanja v to, da bi Adam lahko večno držal ta pritisk. Slej ko prej bi se njegova demonska narava lahko obrnila proti njemu. ''Da je ne bi bilo slabo imeti?'' se je nenadoma posmehnil, ker se mu je Adamova izbira besed zdela nadvse smešna. ''O njej govoriš kot o najnovejšem modelu toasterja,'' se je namuznil in zmajal z glavo. Ta fant - je res mislil, da je vse tako prekleto enostavno? ''Imeti jo, pomeni nositi križ. Ducat križev in še več - za vsak zločin, ki si ga storil. Zaradi nje trpiš in se počutiš kot človek. Hkrati pa veš, da to nikoli ne boš. Ni lahka pot, da prideš do nje. Še težja pa se začne z dnem, ko jo začneš nositi v sebi,'' je dejal in se zopet počutil, kot da fantu deli nekakšne očetovske nauke, kar mu spet nikakor ni bilo podobno. ''Zapomni si to,'' je zato hitro dodal nazaj v svojem tipičnem načinu in s pogledom mimogrede ošinil prostor, kjer se še vedno ni dogajalo nič pretirano zanimivega. Podzemlje je postalo očitno res zdolgočaseno.

Morda bi moral biti bolj previden pri izbiri besed. Pravzaprav skoraj zagotovo. Takoj, ko je opazil Spikeov pogled, je umaknil svojega. Preprosto ni zmogel zdržati več tega pogleda, ki je videl naravnost skozi njega. "Vem?" Rahlo se je nasmehnil, kot da bi še sam dvomil o tem, pa čeprav je bila to v njegovem življenju ena izmed najpomembnejših stvari. Najbolj resnična stvar, tista, ki ga je v temačnih obdobjih, ko je v vse dvomil, držala gor, da ni potonil. Njegova rešilna bilka? Tudi tako bi lahko rekel.
"Zapomnil si je." Bledo se je nasmehnil, potem pa vso svojo pozornost namenil kozarcu pred sabo. Ni prvič opazil, kako je umazan, a saj navsezadnje ni bilo pomembno. Nekje v sebi je premleval Spikove besede. Ducat križev in še več... Nenadoma se je namrščil, saj so se mu te besede zdele tako znane. Kot da bi govoril o tistih občutkih, ki so mu bili včasih tako znani. Adam se je vse predobro spomnil tistih noči, ko ga je trgalo na dvoje zaradi takšnih ali drugačnih umorov. Pa ne umorov temnostrancev, zaradi teh je celo čutil neko majhno zadovoljstvo. Lahko je začel kar z umorom staršev. Kako je mogel? Ampak tega najbrž ne bi nikoli razumel. Tokrat si je sam nalil nov kozarec pijače in ga tudi nemudoma izpraznil. Ob tem pa se je kot mimogrede vprašal, kaj je narobe z njim. Poleg tega, da je vampir, seveda.

''Če tega ne bi vedel, bi te najbrž lovil kje po pokopališču, namesto da ti točim viski,'' je namuznjeno odvrnil in opazoval spremembo na Adamovem obrazu. Očitno je vzel njegove besede zares, kar pa tudi ni bil slab občutek. Malokdo je jemal Spika resno, še posebno zaradi njegovega obnašanja in načina komunikacije - sarkazem in norčevanje res ne nakazujeta na nekega blazno globokega misleca, čeprav je Spike prav gotovo živel že dovolj dolgo, da si je pridobil tudi nekaj modrosti. Bolj ali manj. ''Jaz sem ubil svojo mater,'' je spregovoril, da bi pretrgal tišino, ki se je razpasla med njima, pa tudi zato, ker se mu je zdelo, o čem premišljuje. ''Bila je že na smrt bolna, z ugrizom pa bi ji zagotovil nesmrtnost,'' je grenko dejal in pomislil, v kakšno izprijeno bitje se je nato spremenila. ''Ampak sem jo nato še enkrat ubil. Nekako si ni bila več podobna, če veš kaj mislim...'' je kislo zamrmral in si moral zaradi teh neprijetnih spominov še enkrat napolniti kozarec. Saj je vseskupaj že prebolel, ampak spomini še vseeno niso bili najbolj prijetni. ''Kakorkoli... dejstvo je, da bova tako ti kot jaz nazadnje končala v peklu. Zato se ne sekiraj preveč in raje poskrbi, da za seboj potegneš čimveč družbe,'' se je poskušal pošaliti, hkrati pa je bil to tudi njegov osebni način razmišljanja. Sam je bil še vedno morilec - le da je sedaj pobijal demonsko golazen namesto ljudi, pri čemer je občutek zadovoljstva ostajal nekako isti. In ob vsem tem je bil popolnoma prepričan, da se nikoli več ne bo vrnil na stara pota. A ko bi le vedel...

"Če ti tako rečeš." Zvenel je kot neke vrste oboževalec ali zalezovalec starejšega vampirja, a tega se ni zavedal. Niti tega, da so te besede zvenele tako, kot da je Spike njegov velik idol. Ampak zagotovo je njegov povsem brezvoljni pogled naznanjal, da te besede niso imele takšnega pomena, kot so ga izražale.
Z iskro zanimanja je pogledal Spikea. Ubil je svojo mater? Torej jo spremenil v sebi podobno, vampirko. To je bilo na nek način drugače. On je ubil svojo mater in svojega očeta, nihče od njiju ni bil na smrt bolan in nobenemu ni dal možnosti, da bi se branil ali na kakršenkoli način živel naprej. Kot da bi se mu popolnoma zmešalo, kot da bi preprosto izgubil pamet. Besede so bile še kako resnične. Izgubil je pamet, tako ali drugače je ravnal povsem nagonsko. In od takrat dalje je ta nagon tlačil v sebi. Ali vsaj tisti del nagona, večji del pa je uporabljal, da je preživel. "Recimo da vem, kaj misliš." Zamišljeno je vrtel prazen kozarec po mizi in se bledo nasmehnil Spikovim poskusom da bi ga spravil v smeh. Ni kaj, res odlični obeti za prihodnost. Namuznil se je sam pri sebi in misli zadržal zase.
Obšla ga je slutnja, da se bo v kratkem vse spremenilo. Njegov instinkt ga je na nekaj opozarjal, a bil je vse preveč nezainterisiran za to. Raje je naredil še nekaj požirkov pijače, kot da bi se obremenjeval še s svojimi slutnjami. A kljub temu je bil pogled, ki ga je namenil svetlolascu nasproti sebe, nekoliko oprezen in zaskrbljen.

Spike se je ob Adamovemu enostavnemu odgovoru samo namuznil, saj je bilo očitno, da od njega ni ostalo kaj prida sogovorca. ''Ti pa potrebuješ še kaj več kot samo viski,'' je komentiral njegovo zamišljeno stanje, sam pri sebi pa tuhtal, kako bi mu pomagal iz tega. Sicer mu tudi to ni bilo ravno v navadi, a če sta se že šla mentor-vajenec odnos, potem vsega skupaj ni mogel kar ignorirati. Zmajal je z glavo, saj mu ni bilo do tega, da bi svoj čas zapravljala za utapljanje lastne bedne eksistence v litrih alkohola, ki jima tako in tako niso mogli ravno do živega. Morda bi si morala privoščiti kakšen pretep, za katerega je Spike enkrat trdil, da je kot nekakšna terapija; hkrati pa je imel tudi sam občutek, da je bilo za tisto noč več kot dovolj vsega. Namrščeno je premišljeval in s prsti nemirno tapkal po kozarcu, nakar je opazil Adamov pogled, ki ni kazal na izboljšanje njegovega razpoloženja. ''Kaj te muči?'' ga je povprašal, saj navsezadnje nista mogla biti kar tiho. ''Za vampirja brez duše nekam veliko premišljuješ,'' je poskušal biti malce šaljiv, čeprav je dvomil, da mu je to tokrat uspelo vsaj pol tako dobro kot ponavadi.

Še vedno je vrtel svoj kozarec v roki, ko se je spet oglasil Spike. Dvignil je pogled in se nasmehnil. "Misliš ali veš? To je zdaj vprašanje." Namuznil se je sam pri sebi, potem pa opazoval Spika, ko se je namrščil. Torej tudi to zna. Spet se je moral nasmehniti. Nenadoma je postal boljše volje, pa čeprav še sam ni vedel, zakaj natančno. Morda ga je preprosto razvredril Spikov poskus, da bi ga nasmejal.
"Muči? Marsikaj." Smehljaj je spet spreletel njegov nasmeh. Ampak to ni bilo pomembno, saj so bili njegovi problemi dolgočasni, prav tako pa jih vsaj običajno ni delil z nikomur. Saj ne da bi vedel, da je to slabo, a vendar je bilo tako lažje.
"Veliko premišljujem? To počnem že od nekdaj." Namuznil se je, saj je bil včasih reden gost zabav, zato mu nikoli ne bi presodili tega. "Če ti tako rečeš, bo že držalo." Njegovo razpoloženje se je popravilo, in s tem je sam sebi spet dokazal, da ne potrebuje veliko. "Sicer pa, tole mentorstvo. Kako naj bi izgledalo?" Moral se je nasmejati svoji nevednosti, a vendar se ni nikoli preveč zadrževal v vampirskih krogih. Saj ne, da bi bil neprepoznaven, a ni imel rad te družbe. Kot je vse kazalo, je bil Spike izjema. Adamu je bilo prav.

''Dvomiš v mojo presojo?'' se je namuznil in mu namenil enega izmed pogledov, ki so sicer bolj v šali kot zares sporočali, naj ga raje ne preizkuša preveč. Sicer pa so njegove besede še vedno zvenele preveč globoko, da bi Spika nehalo skrbeti za njegovo duševno stanje. No ja... če bi temu lahko tako rekli, glede na to, da ta dobrosrčni vampir duše pravzaprav ni imel. ''Preveč, če mene vprašaš,'' je odvrnil na njegov odgovor ter bil zadovoljen, da ga je končno uspel spraviti nazaj v dobro voljo. Samopomilovanje ni koristilo prav nikomer, kar je Spike že večkrat okusil na lastni koži.
''Ja, z razliko od ostale golazni prav gotovo,'' je dejal na njegove besede in s tem mislil predvsem na tiste novopečene vampirje, ki jih je vodil le gol nagon in katerim je manjkal kar lep delež možganskih celic. In ti so bili res preneumni, da bi jim lahko dovolili hoditi po tem svetu. V to kategorijo Drusilla seveda ni sodila, saj po Spikovem mnenju ni bila neumna. Le zmešana, neprisebna... ampak vedno nekaj posebnega. ''Kakšne vrste vprašanje pa je to?'' se je Spike začudil, ko ga je Adam ujel tako nepripravljenega za pameten odgovor. Kako pa naj bi mentorstvo izgledalo? Starejši vampir bdi nad mlajšim vampirjem; ta vseskozi živi v njegovi senci in se uči od njega, dokler se ne nauči dovolj, da prekosa lastnega učitelja. Vsaj taka je bila njegova zgodba v odnosu do Angela, ki mu je tudi bil neke vrste mentor. Toda tej zgodovini ne bo dovolil, da bi se kdaj ponovila. ''Nimam nekega programa, če to misliš,'' se je namuznil in se s tem nekako delal norca iz smisla, da bilo njuno druženje podobno pouku v šoli. ''Ampak se mi zdi, da naju čaka še veliko dela,'' ga je pomenljivo pogledal, saj se mu je fant še vedno zdel preveč zadržan za 'poslanstvo', ki si ga je osmislil. ''Ti in jaz, sine. Kot v Boondock saints,'' je dodal s kančkom ponosa, ko so se njegove ustnice ukrivile v zvitem nasmešku.

Sam pri sebi se je namuznil. "Nikakor ne." Morda je dvomil v njegovo presojo, a le malo. Tole je bila pravzaprav zelo čudna situacija, vsaj za Adama. Nikomur ni zaupal, vse odkar je postal vampir. No, razen nekaterih redkih izjem. Nikakor pa ni zaupal vampirjem, pravzaprav se je njihove družbe celo izogibal. Raje jih je pretepal kot pa karkoli drugega, saj je navsezadnje bil na dobri strani. Svetlostranci pa ponavadi niso nikomur zaupali. Moral se je namrščiti, ko se je ujel pri takšnih mislih.
"Seveda." Lahko bi pričakoval takšen odgovor in Adam se je moral zasmejati. Poseben program? Nikoli ni želel biti del tega. Sam si je to mentorstvo predstavljal kot nekakšno vodenje, na nek način. Ali pa opazovanje mentorja, v njegovem primeru Spika, in se od njega čimveč naučiti. Ali pa samo poslušanje mentorja in narediti vse, kar ti reče, čeprav Adam tega ni nameraval zares narediti. Čisto vsega že ne. Imel je svoja načela, ki jih ni nameraval izpustiti ne glede na vse. Sicer pa je dvomil, da bi Spike od njega zahteval karkoli sumljivega. Saj je bil navsezadnje na dobri strani, kajne?
Sine. Spiku je bil očitno pridevnik zelo všeč. Sine? To mu je dalo nekaj dodatnih asociacij na mentorstvo, ki pa jih je hitro izgnal iz s svoje glave. "Ti in jaz." Ni bil prepričan, če bi moral Spiku dati kakšen poseben pridevnik, zato se je le namuznil in izpustil ta del. "Ja, bi rekel. Ampak ali misliš, da ti bo uspelo?" Namuznil se je in ni si mogel kaj, da ne bi tega izrekel. V njegovih očeh je lahko opazil, da je mislil, da je Adam dokaj brezupen primer. To pravzaprav ni bilo res. Le Adam se ni maral izpostavljati kaj preveč, vse pa je vedno natančno premislil v nekaj sekundah. A kakorkoli že, z nasmehom na obrazu je zamišljeno ponovil Spikove besede. "Samo ti in jaz..." Namuznil se je. "In kup vampirjev in ostale golazni, ki se je morava znebiti?" Tiho se je zasmejal, potem pa se ozrl proti svetlolascu nasproti sebe.

''Ne bi ti zameril,'' je Spike odvrnil navkljub njegovim besedam, ki so govorile proti njegovim mislim. ''Saj ne, da bi bil prvi,'' je nadaljeval in si ponovno izpraznil svoj kozarec. ''Vedno je nekaj v smislu: 'Ne poslušajmo Spika. Lahko nas ugrizne z resnico,'' je skomignil in kozarec glasno odložil nazaj na mizo. ''In na koncu, ko moram jaz reševati njihove probleme, so preveč osramočeni, da bi se mi utegnili vsaj zahvaliti,'' se je pritoževal večinoma nad Scoobyi, s katerimi je že lep čas sodeloval, a se vendar počutil, kakor da ne spada mednje. Sicer jih pa tako in tako ni kaj pretirano maral... Zopet je segel po steklenici in namuznjeno ugotovil, da se tekočina v njej vztrajno bliža h koncu. Nikoli ni imel pravega občutka za to, koliko je spil, vsekakor pa je morala biti številka ogromna. ''Moralo bo. Če ne zlepa pač zgrda,'' je odvrnil nazaj, medtem ko si je zopet napolnil kozarec, nato pa svoj pogled spet dvignil nazaj k Adamu. ''Sicer pa mora biti nekaj na tebi, ker običajno tega ne počnem,'' je dodal nekoliko resneje in se namuznjeno zamislil nad svojimi besedami. To je bilo še kako res, glede na to, da je bil Spike poznan po svojem samotarskem življenju, ki je imelo v družbenem smislu svoj višek v igranju mačjega pokra skupaj s Clemom in ostalimi demoni. ''Diši po zabavi, kajne?'' se je navdušeno nasmehnil. Le kaj je bilo boljšega od brcanja demonskih riti? Sploh pa je Spike - čeprav tega ne bi nikomur hotel priznati - v Adamu videl tudi neke vrste vampirskega kolega. Edini, ki je kdajkoli imel, je bil sicer Angel, vendar pa je tega že zdavnaj izključil iz svojega kratkega spiska tistih, ki so se mu zdeli vredni njegove prijaznosti. Sploh pa je človek na tem svetu bolj težko naletel na še kakšnega vampirja, ki bi premogel vsaj kanček intelektualnih sposobnosti, tako da se Spike zares ni bal, da bi svojo nenavadno odločitev kdaj lahko obžaloval. Kar pa ni nujno veljalo za Adama...

Zmajal je z glavo, čeprav še sam ni vedel zakaj. Iz sebe je iztisnil le tih: "Hm." S pogledom je ošinil Spika in premleval, kaj je na njemu takšnega, da mu tako zaupa. In to popolnoma. Namuznil se je. Raje si bo priznal, da mu ne zaupa popolnoma. Dandanes ne moreš nikomur povsem zaupati. A vendar je bilo na Spiku nekaj, zaradi česar se je Adam počutil tako domače...
Privzignil je obrv ob njegovih besedah. "To pa že ne. Zagotavljam ti, jaz sem povsem navadeno... Bitje. Nič posebnega ni na meni." Namuznil se je sam pri sebi. Dobro, nekaj stvari ga je ločevalo od ostalih nesmrtnih bitij. Kot prvo je bilo tu njegovo mišljenje. Način, kako je Adam razmišljal, je bil nekoliko nenavaden. Vedno je vse razmislil, bonus točke pa je dobil še za hitrost, s katero je to počel. Namuznil se je sam pri sebi, medtem ko je popil še tiste zadnje kapljice v svojem kozarcu.
"Diši po veliki zabavi." Zasmejal se je, medtem ko je s pogledom premeril ostale obiskovalce lokala. Vedno je z veseljem uničeval zlo, ne glede na obliko, v kateri se je pojavilo. To je imel v krvi. Čudna izbira besed za nekoga, ki je bil mrtev. Namrščil se je sam pri sebi, saj na nek način še vedno ni dojel, da je mrtev. Kljub vsej energiji, ki jo je včasih začutil, je bil mrtev. Muerto. Dead. Ko je ujel pogled svetlolasca nasproti sebe, se je moral opomniti, da je tudi on mrtev. Prav tako kot najbrž večina obiskovalcev tega prostora. In spet se je nasmehnil. Spike je bil njegov mentor. Nekateri bi ga zaradi tega zagotovo pomilovali, a njemu ni bilo žal. Na nek čuden način je Spiku zaupal. In prav mogoče je bilo, da ga je že začel šteti med peščico bitij, ki so bili njegovi, tako imenovani, prijatelji. Vedel je, da bi se zaradi tega na nek način lahko tudi 'opekel'. Ampak morda se ne bo. Sam pri sebi se je nasmehnil. Bo že čas pokazal, ali mora to obžalovati.

''Oh, nikar ne bodi tako skromen,'' je Spike takoj protestiral in si ga namuznjeno ogledoval. ''Že iz demonske perspektive nisi najbolj normalen, kaj šele iz človeške. Mrtev si in hodiš v šolo, brez duše, ampak boljši od slehernega svetnika, kar sem jih kdajkoli srečal,'' mu je razkril svoje misli in hkrati tudi njegovo lastno iskreno mnenje o njem. ''Vraga, lahko bi šel staviti, da si celo boljši od mene. Pa imam presneto dušo, rešil sem svet pred apokalipso, postal takorekoč junak in...'' Obmolknil je, ko se je sam pri sebi zavedel občutka rahle zavidljivosti. Saj ne da bi si želel biti tako pomehkužen - vse to ga je le spomnilo na to, kako ni ničesar dobil nazaj v zameno. Za vse dobre stvari, ki jih je storil sicer iz srca, ni dobil ničesar vrednega v zameno. Ne občudovanja, ne zahvale in ne Buffyine ljubezni. Celo nasprotno! Vrnila se je nazaj k Angelu, še preden bi lahko naznanil svojo vrnitev med žive.
''Včasih se mi zdi, da še vedno ni dovolj...'' je mrmraje dodal, bolj sebi kot Adamu in pri tem s pogledom nekako odsotno zrl v prazen kozarec pred seboj. Če si vsi, zakaj si potem on ni zaslužil ljubezni?
''In velikih kupih pepela,'' se je sedaj zamsejal tudi Spike, pri čemer mu je v očeh kar poblisknilo, ko je pomislil na vso akcijo, ki ju je čakala. Še vedno je bil ubijalec - ne glede na to, na čigavi strani je bil. Ubijal je za zabavo, tako kot že od nekdaj. Ljudje, demoni. Pravzaprav ni velike razlike. Ista zabava. ''Kako ste kaj z orožjem v temle vašem krožku?'' je vprašal, ne da bi se kaj dosti brigal za to, da Adamu beseda 'krožek' morda ni najbolj povšeči. Toda hej - če se je Buffyina skupina imenovala the Scoobies, potem tudi krožek ne bi smela biti nikakršna žaljivka. ''Upam, da jih ne napičujete s svinčniki...''