Avto je ustavila tik na obrobju gozda do koder je še vodila prašna makedamska cesta in glasno zaloputila z vrati, ko je žviž zaklepanja avtomobilskih vrat raztrgal mrtvo tišino. Nasmešek se je slikal zgolj v njenih očeh, ki so bile iskrive in neučakane od pričakovanja. Odpravila se je po s praprotjo zaraščeni stezi in se izognila nekaj nizkim vejam dreves, ki so stražila vhod v notranjost gozda. Tema je že zdavnaj prekrila okolico in ura se je bližala polnoči. Še ne dolgo tega ni razumela zakaj za vraga se je zmeraj hotel dobiti po polnoči in ne prej, potem pa je preprosto spoznala, da si je verjetno do takrat privoščil obrok ali dva, hitro zaključil in se nato raje izživljal nad njo. Ni se pritoževala, četudi je šel vsakič korak dlje in je naslednji dan pomenil peklenske muke in napor. Z dlanjo je umaknila listje izpred sebe in nadaljevala hojo po znani potki, za katero sploh ni več štela kolikokrat jo je prehodila v zadnjih nekaj mesecih. Vedela je le, da jo pozna že domala podrobno in tako prestopila nevarno luknjo sredi steze. »Emery,« je skorajda zapela, ko je nadaljevala svojo pot in vedela da jo bo slišal pa četudi je bil daleč ali pa jo je neslišno opazoval le nekaj metrov stran. Odvijala si je šal, ki ji je kakor vedno zakrival vrat in pustila da je padel nekam na tla sredi poti. Pobrala ga bo kasneje. Zadnji del poti je bil strm in spretno se je povzpela po spolzkem skalovnjaku navzgor do travnate pečine posute z listjem in nekaj praproti. Vse povsod okoli nje je bila tema zaradi česa je vznemirjenost le še naraščala. Zagotovo je potrebovala svojo dozo njune male sprostitve. Sploh se ni zavedala kakšen užitek ti dejansko lahko nudi vampir, dokler ji pred meseci ni sledil v slepo ulico in ga je videla prvič.
Njegov obraz je bil skoraj popoln, dokler se seveda ni odločil za pokušanje njene krvi in doživel instantno spremembo iz privlačnega temnolasca v spako. Ta del transformacije se ji je vedno nekoliko gnusil, toda tisto kar je sledilo je bila čista sladka bolečina, ki je vedno kot val napolnila njeno telo in sprejela jo je s toplo dobrodošlico. »Emery,« je zaklicala še enkrat in naposled zaslišala šelestenje praproti nekje za svojim hrbtom in globoko vdihnila nočni gozdni zrak. Čakanje je bilo tisto kar jo je ubijalo in ne on. Zasukala se je naokoli in poiskala par svetlečih se oči nedaleč stran od nje. »Se začneva igrati?« je s tišjim tonom predlagala in v njenem glasu je bilo več kot očitno zaznati čisto poželenje in zapeljevanje. Dvignila je svojo dlan in jo ponesla h prvemu gumbu svoje bele srajice, ter ga počasi odpela. Ter drugega in tretjega. »Saj veš kako sovražim čakanje in odlašanje. Pokvari zabavo,« se je nasmehnila in mu stopila bližje. Vse kar si je v tem trenutku želela so bile njegove ustnice na njenih in nevarno zavetje njegovega objema iz katerega ni mogla pobegniti niti če bi poskušala. Zdrobil bi jo lahko v trenutku in vsega bi bilo konec. Toda igra se ni niti še začela in zdaj je kocka padla nanj.
