Oh no... not you!

Tišina. Včasih je ta lahko trikrat bolj glasna od hrupa. In kadar si na pokopališču, sam in sredi noči je tišina lahko bolj glasna od bombe. Anya je stisnila lesen količek v roki in pospešila korak. Sovražila je te izvidnice. In v tistem trenutku je sovražila tudi Gilesa. Opazovalec je po vsej verjetnosti sedel doma, zaklenjen na enega izmed njegovih naslanjačev in prebiral neko knjigo o bog ve čem. Anya je siknila. Giles je vztrajal, da skupina patruljira za vampirji po mnogih pokopališčih. Glede na to, da ima Sunnydale kar enajst pokopališč se je skupina odločila, da vsak posameznik pregleda svoje pokopališče. Seveda se je uprla, ampak glas ene ne more premagati večine. Buffy in Xander sta ji zagotovila, da bo v redu in ji v roke potisnila količek in lesen križ. Tako se je Anya znašla na Silver Mound pokopališču. Sama. Objeta v tišino. Zastokala je. Zakaj Scooby-ji niso mogli razumeti njenega straha? Saj so vendar vedeli, da je v svojih demonskih časih vedno bežala pred nevarnostjo. Veliko rajši bi umazano delo prepustila ostalim in sama ostala v Magic Box-u, kjer bi pobirala denar od nevednih strank. So pa res bili sebični.

Vetrič je zapihal in listje so zašumeli. Anya se je zdrznila. Obrnila se je v smeri šuma in na pol pričakovala vampirja, ki bi skočil iz drevesa. Nekaj trenutkov je stala in v tišini čakala na napadalca. Ko je bila prepričana, da v bližini ni nikogar, ki bi ji izsesal življenje iz nje je izdihnila. Ni se sploh zavedala, da je zadrževala zrak v sebi.

Pokopališče je bilo nenavadno tiho. V vsem času, ki ga je preživela na njem ni videla nobene žive (oziroma mrtve) duše. Seveda se bivša demonka nad tem sploh ni pritoževala. Manj vampirjev sreča, več možnosti ima za preživetje. Vendar to Anyo ni niti malo pomirilo. Samo zato, ker do sedaj ni srečala nobenega zlobca, še ne pomeni, da nihče ne preži nanjo. Kaj vse bi v tistem trenutku dala za malo družbe. Vsaj nekoga, ki bi pregnal to prekleto tišino, ki je celotno stvar naredila le še bolj napeto. Nekje je počila vejica in Anya je poskočila. Ozirala se je okoli a nikjer ni videla in niti več slišala ničesar. Količek je trdneje stisnila v roki in čutila je koške lesa, ki so se ji zarili v kožo. Lesen križ je postavila predse. Res je sovražila te izvidnice, še posebej kadar je bila sama.

Ritensko je stopala po potki. Do tistega trenutka se ni zavedala kako glasno so škripali kamenčki pod njenimi nogami. V tistem trenutku si je zaželela, da se ne bi tako osredotočila na zvok. Škripanje jo je živciralo. Že večkrat je opazila, da veliko bolje sliši, kadar je prestrašena. Tako močno si je želela nekoga ob sebi. Ne samo zaradi družbe ampak tudi zaradi občutja varnosti. Tako bi se lahko za nekom skrila ali pa potisnila nekoga predse in v roke vampirja. Zberi se, si je ukazala v mislih. Ti nisi več taka oseba. Za trenutek se je ustavila in se namuznila. Koga je skušala preslepiti, seveda je bila še vedno taka oseba. Svoje življenje je cenila bolj kot karkoli drugega. In sedaj, ko je bila človek in se je njena življenjska doba drastično skrajšala pa je svoje življenje cenila toliko bolj.

Nenadoma se je z ramenom v nekaj zaletela. Opotekla se je nazaj in telebnila na tla. Bila je prepričana, da se ni zaletela v drevo, saj je bila stvar veliko bolj mehka in za nagrobnik je bila previsoka. Križ je dvignila predse in se opotekla na noge. Šele takrat je opazila osebo. Zaradi šoka ji je križ padel iz roke, količek pa je rahlo spustila. Njega pa res ni pričakovala tukaj. ''E… Emery?''