i will follow you into the dark.

Hladnih noči, kot je bila ta, se je zadnje čase kar trlo. A Jason ni imel proti njim popolnoma nič. Tudi tokrat se je v gosti temi, ki ga je obdajala, skrivalo nekaj več. In ravno to ga je sililo, da se je iz svoje grobnice podal ven ter kot vedno začel počasi krožiti po pokopališču. Pravzaprav se je na to že navadil. Kot da bi že od nekdaj živel v Sunnydaleu in bi bili večeri ustvarjeni preprosto za to, da bi se lahko sprehajal po mnogih pokopališčih, ki jih je bilo v tem mestecu ogromno, in ob tem iskal kakršnekoli znake teme in bi se obenem boril proti tistim, ki so temo razširjali po mestu, da ga je že povsem ovijala. Prav dobro se je zavedal dejstva, da je bilo to mestu na ustju pekla, saj je lahko čutil vso energijo, ki se je sem stekala in ki ga je na začetku tudi privabila, prav tako kot na tisoče ostalih bitij. Le da je on bil najverjetneje eden izmed redkih, ki so sem prišli z dobrimi nameni. Vsi ostali so iskali samo nekoga, ki bi jih vodil- če so spadali med šibkejša bitja, če pa so bili tisti močnejši, so prišli sem z jasnim razlogom oziroma načrtom, da bi znova odprli ustje pekla. Jason je prebral mnogo knjig in nekatere so bile prav strašljivo dobro opremljene z raznimi podrobnostmi, kako odpreti ustje pekla, in po pravici povedano je bil Jason prav vesel, da so bili temnostranci večinoma neumni in niso posegali po knjigah.
Kot je kazalo, je bila pred njim še ena izmed dolgočasnejših noči. Zadnje čase so temnostanci nekaj poniknili in čeprav je bil tega dejstva vesel, ga je hkrati tudi begalo. Kam za vraga so vsi šli? Ob tem se je namrščil, potem pa je tok njegovih misli povsem preusmeril veter, ki je do njega prinesel vonj po krvi oziroma najverjetneje bolje rečeno- vonj po človeku. Več o tem ni mogel ugotoviti, zato se je obrnil in počasi odkorakal proti izvoru tega vonja. Povsem samodejno, kajti če ga je zaznal on, bi ga prav lahko zaznal tudi kdo, zaradi katerega bi se človeku precej grdo godilo.
Obstal je v senci in svoj pogled usmeril proti osamljeni postavi, ki je stala ob neki grobnici. Bila je ženska in po pravici povedano, jo je Jason takoj prepoznal. To ni bilo prvič, da jo je videl- prej nasprotno. O njej je že marsikaj izvedel in slišal in moral je priznati, da je ni razumel. Prvič jo je srečal pred leti in še zdaj ni vedel, kaj ga je takrat prisililo, da se ji je približal. Nikoli ni bil tiste vrste vampir, a tokrat ga je nekaj gnalo bližje in bližje, dokler ji ni naposled zrl v oči in opazil tisti pogled, ki ga je preganjal še dolgo zatem. Pred devetimi leti je odšel, pred tem pa se ni mogel zadržati, da ji ni na mehkem vratu pustil poljuba. In zdaj je bila znova tukaj, kot da bi čakala na nekaj. In Jason se je dobro zavedal, na kaj. Od časa do časa se je kljub vsemu prikazal med vampirji in izvedel stvari o njej. Stvari, ki so ga presenetile in na nek način tudi užalostile. Večkrat jo je tudi kje opazil in jo opazoval le od daleč, ker se ji ni mogel približati. A danes je bilo nekaj drugačnega in ravno to ga je prisililo, da je ob zvoku njenega glasu svoje ustnice počasi razširil v nasmešek, medtem ko je še vedno v senci počasi spregovoril. »Si prepričana?« Sam temu, kar je počel, ne bi rekel ravno skrivanje, a kljub temu je po nekaj trenutkih počasi stopil iz sence in dovolil luni, ki se je ravno takrat prikazala iz oblakov, da je osvetlila njegov obraz, medtem ko je svoj pogled uprl v njene oči in se sam pri sebi spraševal, če ga bo prepoznala. Najverjetneje ne, navsezadnje je minilo že precej let in ona je bila mladenka, ki se je zapletla že v toliko dogodivščin z vampirji, da je on najverjetneje že zdavnaj utonil v morju spominov. A on nje ni pozabil. Ne bi mogel.

»Verjetno res ne,« se je strinjal z njenimi besedami, a v njegovem glasu je bilo tudi nekaj resnega. Opazoval je njeno premikanje ob napol propadlem spomeniku in se ob tem sam pri sebi bežno nasmehnil, le da je ta nasmeh izginil v trenutku, ko je ugotovil kaj počne. Ob njenih naslednjih besedah jo je samo tiho ošinil s pogledom, za katerega je bil skoraj prepričan, da ga ona lahko čuti na sebi. Imela je prav- imel je to moč in včasih jo je še premočno in preveč rad uporabljal, da je povzročal smrt in sejal strah, a časi so se spremenili, prav tako pa se je spremenil tudi on sam. Preprosto ni več videl smisla v tem, in niti njena kri ga ni mogla premamiti, ne glede na tisti poseben vonj, ki ga je privlačil in odbijal hkrati. Kajti Jason je bil povsem prepričan, da ne bo zasadil svojih ostrih zob v njen vrat ali v kakršenkoli vrat. Nikoli več.
Ob njenih besedah se je na njegovem obrazu pojavila bleda podoba nasmeška. »Jaz,« je mehko potrdil njene besede, ki so bile pravzaprav samo potrditev, ki jo je želel slišati. Temnolaska ga je prepoznala in to mu je popolnoma zadoščalo, čeprav niti ni imel pojma, ali je bila to posledica hipnega prebliska ali česa drugega. A pravzaprav bi bilo skoraj nemogoče, da bi se njej pletel po mislih tako pogosto, kot se je ona njemu, a kljub temu je bila zdaj tukaj. Obstala je pred njim in za trenutek se je ozrl v njene oči, ki so bile v temi pokopališča skoraj hipnotične, nato pa se je na njegovem obrazu znova pojavil nasmešek, ki tokrat ni bil več samo bleda senca, temveč se je na njem precej jasno začrtal. Nenadoma je začutil njeno toplo dlan na svojem prsnem košu in zavedel se je, da bi zdaj dih najverjetneje zadrževal, če bi ga še imel. Dihanje je bilo samo ena izmed stvari, ki jih ni potreboval več opravljati zaradi svoje nesmrtnosti, a kljub temu je to včasih počel. A ne zdaj. Predvsem zaradi njenega nenadnega dotika je povsem obmiroval in med njima se je za nekaj trenutkov naselila tišina, ki je ni motilo popolnoma nič. Ob zvenu njenih ostrih besed je za nekaj trenutkov sklonil pogled. Devet let je res bila dolga doba in pravzaprav niti ni vedel, zakaj je moral ravno danes stopiti iz senc ter potrditi svoj obstoj, ko bi lahko mirno odšel naprej in pozabil na njo. A ravno to je bil problem. Ne glede na to, kako močno bi skušal pozabiti, vedno znova se je vračala.
Zaradi sklonjenega pogleda ni opazil kaj počne, dokler ni njen šal zdrsel na tla med njima in Jasona prisilil, da je dvignil pogled. V njegovih očeh je bilo tokrat nekaj osuplega oziroma šokiranega, ko je spoznal, kaj mu ponuja. Torej je bilo vse res- temnolaska je zares nudila svojo kri vampirjem in ostalim temnim bitjem, in ob njenih naslednjih besedah je za trenutek zaprl oči. Ne glede na mamljivost ponudbe se ni nameraval vdati. Dvignil je svojo roko in z nenavadno nežnostjo zdrsel po koži njenega vratu, kjer je lahko videl in tudi čutil brazgotine, ki so jih tam pustili drugi vampirji. In nenadoma se je zavedel, da si temnolaska pred njim zasluži kaj boljšega kot pa to. Ni spregovoril, a v njegovih očeh je odseval odgovor na njeno vprašanje. Ne, ni prišel dokončati tistega, ker tudi takrat ni nameraval začeti tega. Premamila ga je že takrat in preprosto je moral z ustnicami zdrseti preko njenega vratu, a nikoli ni niti pomislil na to, da bi jo dejansko poškodoval. »Zakaj to počneš?« Nočno tišino je znova prekinil in ne glede na to, kako močno se je trudil da bi bil njegov glas brezizrazen, je bilo v njem tudi nekaj nežnosti, ki je bila pomešana s skrbjo zanjo. Svojo roko je nežno pritisnil na eno izmed brazgotin, kot da bi želel samo z dotikom povzročiti njeno izginotje, potem pa je roko nenadoma umaknil, ko se je znova zazrl v njene temne oči, ki so se v mraku nenavadno lesketale in ga hkrati privlačile.