the moon told me you were coming.

Nekaj je bilo v tem skorajda poletnem vetru, ki je vil skozi celotno mestece. Nekaj, kar je narekovalo katastrofo, nekaj, kar je dišalo po ubijanju in prelivanju vroče krvi. Ali pa je bila kriva zgolj krvava preproga, ki jo je pustila za seboj, ko se je vračala iz centralne Amerike. Zakaj? Še sama ni vedela, enostavno nekaj jo je gnalo nazaj v Sunnydale. Luna in sijoč lesk v vetru, ki ga je videla samo ona, sta ji povedala, da bo spet našla svojega izgubljnega fantka prav tukaj in to je bilo tudi to, na kar je čakala. Saj ni bilo važno, kako je vedela - važno je bilo, da je vedela. Koga je pričakovala? Duha? Že mogoče - duha preteklosti. Ker je vedela, da bo prišel, pa čeprav ga ni videla že kakšno stoletje. Vedela je, da se bo pojavil prav tam, kjer je stala ona, pa čeprav nista bila dogovorjena. Vedela je, da ne bo mogel kar tako mirno mimo nje, pa čeprav bi lahko z mirnim srcem odkorakal. Vedela je, da ne bo mogel. Ker niso mogli. Ker so jo preveč ljubili za kaj takega. Kot njen William ali Angelus, ki nista mogla mimo, ne da bi jo ljubeče pogledala. Ker je bila ona njun duh iz preteklosti; toda za njiju bo še čas, oh, še kako si bo vzela čas za njiju. Zdaj je imela drugo misel v glavi. Temne oči, ki so se risale v njenih sanjah so jo navdajale z nenavadnim veseljem, črvičenjem nekje v centru telesa, adrenalinom, ki se je pognal po mrtvih žilah. Ker je pač vedela, da ga bo spet videla in predvidevala je, da ji bo dovolil, da se poigra z njim, kot bi po vseh pravilih moral. Tako pa ji je istočasno veter iz juga nosil prašne kosce dvomov, ki jih ni mogla zatreti.

Ura se je najbrž približevala tretji; luna je bila polna. Listje je šelestelo v vetriču, ona pa se je v preprosti črni obleki sprehajala po parku. Otroška igrala, ki so zevala iz kupa grmičevja, so nazaj pripeljala zbledele spomine. Njena bleda polt se je dobesedno lesketala v lunini svetlobi, neukrotljivi lasje pa so ji padali po zatilju in silili v vse smeri. Njeni počasni koraki so se ugrezali v mehko trato parka; bila je nekoliko rosna, kar je lahko čutila skozi čeveljce, ki so delovali tako čudovito; tudi oni so se lesketali v soju lunine svetlobe. "Kako.. nenavadno.." je nenadoma dejala in se približala gugalnici. S prsti je zdrsela po železni verigi, ki je sedišče gugalnice priklenjala na drog ter s tem omogočala otrokom mirno in varno igro. Kako se ji bi zdajle prilegla otroška kri. Otroka si ni privoščila že odkar je prestopila mejo Kalifornije; in nekaj jo je naganjalo k lovu, toda sama zase je vedela, da je prešibka, da bi se tega lotila ta trenutek. Polna luna, naj jo je še tako ljubila, jo je včasih še preveč oslabila.

Potem pa je zapihal veter iz severa in ji odstrl lase iz vratu, istočasno pa do njenega nosu prnesel poseben vonj, ki jo je vzburil in razjezil, popolnoma vrgel iz tira - vse naenkrat. Kljub temu se je na njenem obrazu pričaral nenavaden, zasanjan nasmeh, ko se je z obrazom rahlo dotaknila verige gugalnice, kot bi se naslonila nanjo - pa čeprav se ni. "In potem je princ rekel.." je začela, ker je vedela, da jo sliši, pa čeprav mu je kazala hrbet. "Rekel je, da se bo vrnil. Ker bo svoji ljubljeni iz eksotičnih držav prinesel dragulje in diamante in najdražje blago.." Nasmehnila se je. Katera zgodbica je bila to? Je bila ena izmed tistih, ki jo je pripovedovala njena mati..? "In vrnil se je." je dejala po daljšem premoru in se počasi obrnila proti Jasonu.

Bila je ena izmed tistih jasnih in precej hladnih noči, ki so ponavadi sledili dolgim in vročim dnem. Bilo je praktično nemogoče kakršnokoli premikanje, saj je sonce na vso moč sijalo in Jasonu preprečevalo, da bi pomolil nos iz grobnice. No, saj bi ga pravzaprav lahko, le da bi ob tem najverjetneje zgorel. Sonce je vsekakor imelo sila neprijeten učinek na vampirje in ker je temnolasec vsaj še nekaj časa nameraval ostati živ- karkoli je pač to pomenilo zanj, in je celoten dan raje namenil knjigam. Naletel je na neko dokaj redko knjigo, ki je opisovala različne vrste pomembnih dni, ki so se že in naj bi se zgodili in je vsekakor bila dovolj, da se je Jason z njo lahko povsem zamotil za ves dan.
A potem je prišel večer in s svojo osvežujočo temnimo omogočil Jasonu, da je končno odprl vrata grobnice in se odet v svojo precej klasično opravo odpravil ven. Temna oblačila so bila pravzaprav ena izmed redkih stvari, ki se na njem niso nikoli spremenila. To seveda ni pomenilo, da ima iste hlače in pulover že odkar je postal vampir. V tem primeru bi najverjetneje že prav pošteno zaudarjala. Pravzaprav si je oblačila redno menjaval, kar je bilo nekaj ne tako običajnega za vampirje. Sam pri sebi se je preprosto moral nasmehniti, medtem ko je počasi zakorakal po eni izmed številnih poti, ki so se vile po pokopališču, kjer je bila njegova grobnica, potem pa se je odpravil proti parku. Še sam ni vedel zakaj, ampak kot da bi ga nekaj tja vleklo, Jason pa ni imel moči, da bi se temu upiral. Na nek način je tudi želel izvedeti, kaj je bilo to. Dovolj dolgo je že bil na svetu, da je znal prepoznati različne občutke in jih je tudi dobro razvil. In tokrat so mu občutki pripovedovali, da se bo zgodilo nekaj zanimivega. Morda ne pomembnega, a vsekakor zanimivega.
Zakorakal je po poti, ki se je vila nekam v samo središče parka, in ob tem pozorno spremljal okolico. To je bil eden izmed tistih prostorov, kjer ni nikoli bilo ljudi- vsaj ne ponoči, a tokrat je lahko skoraj zaznal zaenkrat še neznano postavo, ki se je tam nahajala. A ni hitel. Povsem počasi je začel korakati naprej, varno skrit v sencah noči, in medtem s pogledom oprezal za tistim, kar je iskal. In nenadoma jo je opazil.
Hipoma je obstal, medtem ko je pogled uprl v osamljeno postavo, ki jo je v trenutku prepoznal. Počutil se je tako, kot da bi imel pred seboj nekoga, ki tam ne bi smel biti- a pravzaprav ga je tudi imel. Drusilla. Oseba, ki je nikakor ne bi pričakoval tukaj, a je kljub temu stala ob gugalnici. Obračala mu je hrbet, a v trenutku bi kjerkoli prepoznal njeno suhljati postavo in dolge, neukrotljive lase. Ustavil je spomine na vse, kar sta počela skupaj, preden bi ga lahko popolnoma prevzeli. Moral se je opomniti, da je zdaj vse drugače. Ona je najverjetneje ostala ista, a on se je spremenil. V njej ni videl privlačne vampirke, temveč senco tistega, kar je bila včasih.
Ob njenih besedah se je čez njegov obraz počasi zarisal hladen nasmešek. Še vedno je bila ista, stara Dru. Popolnoma zmešana, a hkrati je bilo na njej nekaj posebnega, mimo česar preprosto ni mogel. Že res, da sta skupaj preživela marsikatero urico, v kateri sta se neznansko zabavala, a tako kot je moral oditi takrat, bo moral oditi tudi zdaj. In navsezadnje je imel nekaj, česar ona ni imela in najverjetneje tudi nikoli ne bo. Dušo.
»Drusilla,« je njegov glas končno mehko prekinil nočno tišino, medtem ko je naredil nekaj korakov naprej in dovolil lunini svetlobi, da ga je nežno osvetlila. Čeprav se je zavedal, da je bila Dru popolnoma zmešana, se je ni bal. Med njima ni bilo več ničesar- vsaj, kar se je njega tikalo. A za njo je bil očitno princ, in moral ji je pokazati, da to ni. »Oh, Dru. Saj veš, da sovražim srečne konce.« Svoj pogled je naveličano usmeril proti nebu. »A kakorkoli že, preteklo je veliko časa odkar se nisva videla, kajne?« Ton njegovega glasu je bil lahkoten in pravzaprav je bilo nemogoče ugotoviti, da je na njem bilo nekaj drugačnega. A ko je s svojimi temnimi očmi ujel njen pogled, ji je s tem povedal vse. Ker se je zavedal, da njegove oči niso bile več temne, hladne in mračne, temveč je v njih gorel tudi ogenj dobrega. In hkrati se je zavedal tudi, da njej to ne bo prav nič všeč, a se je kljub temu moral nasmehniti.

Ob omembi njenega imena se je široko nasmejala in še sama naredila nekoliko neroden korak proti njemu, s pogledom pa je polzela od njegove glave do peta. V trenutku je videla, da je nekaj drugačnega, saj vendar ni bila tako nora, toda bolj pomembno tisti trenutek je bilo to, da je bil res tam. Najbrž je bilo to tisto, ki je po njenem obrazu razpotegnilo zadovoljen nasmešek in jo popolnoma navdušilo. Seveda njene sanje niso lagale. Seveda veter in luna in zvezde niso svoje prerokinje vlekle za nos. Res je bil tam, živ in.. drugačen, toda še vedno izjemno čudovit. V njegovih temnih očeh je gorel ogenj odločnosti in deloval je nekako odraslo ter drugače, toda tudi tega ni upoštevala. Vedela je, da je tudi ona zanj še vedno dobra stara Dru - zato je bil tudi on zanjo dobri stari Jason, nič drugega. Krasen lovec, ki se je s svojim plenom tako izprijeno igral, da je vedno iz njenega grla privabil smeh. Oh, kako je uživala in kako srečna je bila, da je zdaj stal pred njo. Tudi v njenih očeh se je prižgal ogenj, še zlasti ne podoben njegovemu; bil je bolj ogenj navdušenja in pričakovanja, kot pa tisti odločni plameni, ki so goreli v njem. Globoko v sebi je vedela, kaj se je zgodilo v njem, kaj se je spremenilo in globoko v sebi je celo vedela, da se najbrž on sam ne bo vrnil na svoja stara pota. Toda tukaj je bila zato, da ga opomni. Na vse čudovite stvari, ki jih je doživel, ko je bil še živ - ter na vse čudovite stvari, ki bi jih lahko doživel, če bi pozabil na svoja neumna načela. Nekateri ljudje so zares živeli samo za splošno priznano 'dobro'. Kdo je upal reči, da je ona slabo bitje? Ni bila. Zakaj bi bila? Ker je zadovoljevala svoje potrebe..?

Nasmehnila se je njegovim besedam in rahlo skomignila z rameni, ko se mu je približala še dodaten korak in sta tako stala skorajda preveč blizu za dve bitji, ki sta globoko v sebi kljub preteklosti zdaj vendarle vedeli, da sta pravzaprav smrtna sovražnika. "Saj veš, da jih sovražim tudi jaz.." se je rahlo nasmehnila in med tem dvignila dlan ter si mirno dovolila, da so njeni dolgi, hladni prsti zdrseli po njegovih temnih laseh, ne da bi se zares dotaknila njegovega obraza. Samo las. Nekaj je hotela začutiti pod blazinicami prstov, samo majhen detajl, ki ji bi dal vedeti, da je res tukaj. In zdaj je dotik pokazal, da je njen Jason zares tik ob njej. Hladen in drugačen. Njegov nenavaden odnos - pravzaprav, ne hladen, prej prevroč - jo je odbijal. In ravno to jo je na nek način vleklo k njemu; ker se je rada igrala z vročino, ker je ni bilo strah tujih plamenov. "Toda saj še vendar ni konec.." je dejala in spet zdrsela po njegovih laseh, potem pa se s konicami nohtov komaj zaznavno dotaknila njegovega lica. "Ni se še niti zares začelo."

Odmaknila se je in pustila, da je njegovo vprašanje obviselo v zraku; tako ali tako je bilo prej retorično kot karkoli drugega. Ko se je odmaknila, je naredila nekaj korakov nazaj, potem pa mu obrnila hrbet in se vrnila nazaj k svoji gugalnici, s svojimi šibkimi rokami se je močno oprijela verige, kot bi jo hotela odrgati od jeklene cevi, na katero je bila pripeta. Rahlo se je naslonila nanjo in pogled uprla nekam v daljavo; nato pa se je zasmejala in pričela naštevati: "Tista rdečelaska, pegasta. In nato menih. In potem rjavolaska s kodri. In potem tista majhna deklica, ki je za sabo vlekla punčko iz cunj. Ogenj. Pa tista druga deklica, za katero je jokala mama, zato sva utišala še njo. In potem tisti fantek, ki je prosjačil za drobiž." Ker je vedela, da nikdar več ne bo enako. Vedela je, da ne bosta šla nazaj - a je še kar upala. Ne, ni bil šibek, bil je sposoben, toda odločil se je za napačno stran. Tema je ponujala veliko več kot svetloba. Tema je ponujala satisfakcijo v večnosti. Svetloba je ponujala varnost, ki je bila tako nesmiselna. Kdo je hlepel po varnosti? Zakaj bi sploh kdo želel kaj takega? "In potem mamica v četrtem mescu nosečnosti. Nato deklica in deček, ki sta se igrala v gozdu. In potem tista starka, ki je delala ogrlice in nakit iz školjk. In potem spet ogenj. Ne reci, da si pozabil.." je dejala skoraj očitajoče. Seveda se je moral spomniti. Saj ji je vendar pomagal. Saj je bil vendar nekaj časa, dokler niso z Angelusom in Darlo odpotovali naprej. Če bi le vedel, kaj je s tem izgubil..

S svojimi temnimi očmi je samo spremljal Drusillo, ki je s svojo zasanjano hojo počasi tavala naokrog. Bila je nekaj posebnega- tega se je vedno zavedal. In čeprav se mu je zdaj nekje globoko v notranjosti gnusila in jo je dobesedno sovražil, je preprosto vedel, da ne bi mogel oditi stran od nje, tako kot je to naredil pred toliko leti. Oba sta potrebovala še eno igro- zadnjo na seznamu njunih sprevrženih igric, ki bi jima dala mir, čeprav ni vedel, koga je s temi mislimi skušal preslepiti. Samega sebe? Jason je vedel, da mu Dru ne bo dala miru. Bila je vse preveč obsedena s svojimi fantazijami, kjer so jo oboževali tisti, ki jih je želela. In najhuje pri tem je bilo, da to pravzaprav sploh niso bile fantazije. Včasih je bil tudi on sam obseden z njo in dobesedno oboževal je dneve, ko sta se brez večjih ciljev potikala naokrog in morila ljudi za zabavo. Bilo je sprevrženo, povsem ponorelo in blazno, a takšna sta pač bila. Takšen je bil on. In tega je bilo konec v trenutku, ko se je odpravil po zapleteni poti, da je dobil nazaj svojo dušo, s katero je dobil tudi nekaj več kot samo vest.
Ob besedah, ki so mehko spolzele iz njenih ustnic, se je znova nasmehnil; skoraj posmehljivo ukrivil ustnice in nenadoma dvignil svojo roko ter jo podstavil pod njeno brado, potem pa jo z rahlim premikom prisilil, da se mu je zazrla v oči. »Pa jih res sovražiš?« V njegovem glasu je bilo tokrat nekaj porogljivega, kar ni bilo mogoče določiti, a sta oba prav dobro vedela, da je tam. Ker je Jason vedel, da tudi Dru ni sovražila srečnih koncev. Vsaj ne zares in vsaj ne takrat, ko se je šlo za njene moške. Navsezadnje ni nikjer videl njenih stalnih spremljevalcev in prišel je do logične ugotovitve- da sta jo tudi onadva zapustila. In vsi ostali, ki si jih je podredila samo za kratek čas, a še vedno je lahko videl tisto bledo sled v njenih očeh, ki mu je dajala vedeti, da ji ni vseeno. In pokazal ji je, da to ve, kajti vedel je, da jo bo s tem samo še dodatno ujezil. In ob dotiku njene hladne, a še vedno mehke kože, ki je delovala kot koža porcelanaste punčke je Jason vedel, da mu še vedno ni bilo vseeno. V njem sta se skozi desetletja povsem zamešala ljubezen, ki jo je včasih čutil do nje, in sovraštvo, ki je prevladovalo, a je tista zadnja iskrica ljubezni, ki jih je gojil predvsem do spominov, silila temnolasca, da je občutil hlad njene kože, preden je znova spustil svojo roko in jo opazoval, ko se je znova obrnila.
Samo poslušal jo je, medtem ko je na njegovem obrazu vladal enak porogljiv nasmešek kot nekaj trenutkov pred tem. Ob naštevanju vseh, ki so grdo končali zaradi njiju, se je spomnil tistega obdobja. Njunih žrtev je bilo še veliko več, le da si je Dru očitno izbrala samo eno obdobje. A nekaj je izpustila. »Le kako bi lahko pozabil? A morda si ti pozabila na tisto temnolasko, ki je bila pred starko. Se je spomniš?« Sam se je temnolaske prav dobro spomnil. Bila je privlačna, nanjo pa sta naletela mimogrede. Vzela sta jo s seboj za pozneje, a nekje medtem je postala Jasonu neznansko všeč in želel jo je spremeniti v vampirja, ne pa ubiti. A iz njemu povsem neznanega razloga Drusilla temnolaske ni prenesla in jo je mahoma ubila s svojim nohtom, zaradi česar je bil pošteno jezen nanju. Pravzaprav je temnolaska med njima povzročila nekaj prepirov, ki jih je Dru očitno izbrisala iz svoje podzavesti. Hladno se je nasmehnil, medtem ko je s pogledom spremljal njeno početje. »Vidiš? Takšnih stvari preprosto ne moreš pozabiti,« je zamrmral, medtem ko je s svojimi očmi skoraj zavrtal v njene, kot da bi jo želel izzivati. Pa saj jo je res želel. Zdaj sta bila sovražnika in zaradi stvari, ki sta jih nekoč počela, jo je samo še bolj sovražil. Ker takšnih stvari ni bilo mogoče preprosto pozabiti.