avery madeline rush.!

"Če slučajno iščeš naivno nedolžno punčko je tukaj ne boš našel, dragi. Najbolje da se obrneš in preprosto odideš. Lahko rečem le naj te videz na zavede, za tistimi prikupnimi velikimi očmi se ne skriva nič sladkega. Torej, kje naj začnem? Moje ime je Avery in v Sunnydaleu živim že celo življenje. Včasih še sama ne morem verjeti čemu vse sem že bila priča, kaj vse sem videla, slišala, izvedela in celo občutila na lastni koži. Od nekdaj sem se rada igrala z ognjem, večkrat tudi opekla in lahko me imaš za popolno mazohistko, nadvse uživam v bolečini. Si še upaš poslušati nadaljevanje? Od svojega osemnajstega leta tukaj živim sama, starša sta se odselila nekam na zahod, ker so bili številni umori za njune uboge živce kapljica čez rob. Stikov nimam, niti jih ne potrebujem. Obožujem svobodo in veter v laseh, skoraj toliko kot somrak, ko noč počasi začne prekrivati dan in v zraku vlada prav posebno napeto vzdušje, včasih celo diši po nevarnosti. Nevarnost, oh. Nekaj v kar se sama zelo rada spuščam, morda prav zato večkrat hodim po mestu sredi trde teme in uživam v adrenalinu, ki mi teče po venah. Z običajnimi in dolgočasnimi ljudmi se nikoli nisem razumela prav dobro, preprosto me na njih odbija prav vsaka malenkost in že ob tonu njihovega glasu skorajda zaspim. Zato pa toliko bolj obožujem posebneže, ki jih nihče drug niti pogledati noče. Od nekdaj sem rinila v slabo družbo, zato bi lahko rekli da imam kar nekaj izkušenj tako z mehkimi kot tudi s trdimi drogami, a vseeno v javnost ohranjam videz pridne punčke, ki so jo starši pustili samo v tem krutem mestecu. Torej, da se vrnim na tisti del o mojih izkušnjah s tukajšnjim paranormalnim dogajanjem. Imela sem šestnajst let, ko smo z nekaj prijateljicami malo za šalo, malo za res odšle na pokopališče izvajat neke čudne voodoo fore iz knjige z ljubezenskimi uroki (vem, skrajno otročje). Ko smo zaslišale pritajene korake nekje v bližini smo se jasno prestrašile. Iz teme je takrat stopila visoka postava in roko na srce, bil je popoln. Slišala sem krik zraven svojega ušesa, ter nato tek prijateljic, ki so zdivjale stran, jaz pa sem kot vkopana obstala na mestu in zrla v obraz tega neznanca. Če bi rekla da je bil čudovit, bi mu delala krivico. Bil je popoln. Bleda koža, ostre poteze obraza in poseben, skoraj poželjiv pogled. V hipu je stal zraven mene in mi z roko drsel preko golega vratu, zanimivo se mi je zdelo da se nisem bala in da je bil njegov dotik hladen in hkrati vroč. Mojemu vratu in obrazu se je približal na nekaj centimetrov in vsak njegov gib je bil poln elegance in mešanice previdnosti ter zadržkov. Seveda sem slišala tiste zgodbice o tem kaj vse naj bi prebivalo v našem mestu skupaj z ljudmi, a jim nikoli nisem verjela. Pričakovala sem da bo zaril svoje zobe v moj vrat, toda naredil je ravno nasprotno. Poljubil ga je. In izginil. Oh, ja. Nikoli ga nisem prav dobro pozabila, vendar od takrat naprej sem tako rekoč obsedena z vampirji, ker se mi preprosto zdijo tako prekleto privlačni, da se jim ne morem upreti. Očitno mora biti tudi nekaj na meni, da me nihče noče ubiti. Vse se ustavi pri grizljanju in zarezah na mojem telesu, ter nekaj kapljiv krvi, ki padejo v njihova usta. Ne obremenjujem se s tem, da so morilci in so vsa tista izginotja in umori njihova stvar. Vseeno mi je, upam le da bom enkrat našla tistega prvega, toda izgleda da se je ugreznil v zemljo, saj ga v teh devetih letih nisem videla niti enkrat. Too bad, right?"