you should trust me!

Po resnici povedano- Jason je naravnost sovražil večere, kot je bil ta. Bil je že povsem naveličan grobnice, ki si jo je prisvojil na enem izmed pokopališč, saj je tam prebil že kar nekaj dni medtem ko je povsem nezainteresirano bral eno izmed knjig, ki si jo je dejansko izposodil v knjižnici. Seveda ne pod svojim imenom in prav zares je ni imel namena vrniti, ampak knjigo je imel. Bila je precej debela in ena izmed tistih, ki jih že leta ni nihče potegnil iz prašne police, zato je predvideval, da je niti ne bodo pogrešili. In tudi če bi jo, si s tem Jason ni delal popolnoma nobenih skrbi. Že res, da se ga je v zadnjem času vsa zadeva s svetlo stranjo zares prijela, a to navsezadnje še ni pomenilo, da se mora dejansko včlaniti v knjižnico kot on sam in skrbno vračati knjige, da ne bi dobil opomina, kajne?
V bistvu se je trenutno nahajal na pokopališču, kjer si je prisvojil grobnico. A bil je daleč stran od nje. Medtem ko se je le-ta nahajala nekje na središču samega pokopališča za vsak primer, da bi ga bilo težje naključno odkriti, se je on sam nahajal ob samem robu pokopališča, kjer so bila posajena visoka drevesa, ki so na pot, ki jo je povsem naključno odkril, metala senco. Zaradi temnih oblačil, ki so bila pravzaprav v ožjem pomenu besed črne hlače in vsaj glede na dokaj tople temperature tudi pulover v obvezni črni barvi, se je Jason povsem zlil z okolico. Ura je bila točno eno, kot mu je glasno naznanilo oddaljeno bitje iz nekega zvonika, in Jason se je počutil točno tako, kot da je edino živo bitje na tem svetu. A ob tej uri je najverjetneje tudi bil- vsaj glede na kraj, kjer se je nahajal.
A ravno v tistem trenutku je zaslišal nekaj, česar ponavadi ni bilo moč slišati na pokopališču. In če je zven korakov tako jasno odmeval po pokopališču ob takšni uri, je to zagotovo pomenilo nevarnost. Jason je vedel vse preveč stvari, da bi lahko še naprej umirjeno korakal naprej, kot je to počel še pred nekaj trenutki. Ustavil se je in za trenutek prisluhnil. Koraki so bili namenjeni proti njemu ali vsaj proti njegovi smeri in ker se je temnolasec prav dobro zavedal, da morda ni pametno kar tako stati tam, je stopil nekaj korakov naprej in obstal, napol skrit za deblom nekega drevesa, a še vedno je jasno videl vso okolico. Čeprav je deloval povsem mirno, je bil v resnici pripravljen na vse, kar bi lahko sledilo. Najverjetneje je šlo za vampirja in če je bilo tako, je bilo to vsekakor dobro, saj se že nekaj časa ni znebil nobenega izmed pripadnikov vrste in ker je v pretepanju temnostrancev užival, to zanj ni predstavljalo nobenega večjega problema. A problemi bi lahko nastali, če prihajajoče bitje ni bilo vampir. Oprezno je s pogledom ošinil okolico. Kaj drugega kot čakati mu tako ali tako ni bilo potrebno.

Nočni sprehodi so ji praviloma dobro deli. Brez preciznega cilja je tavala vsak dan po enem izmed pokopališč in kljub temu, da ni imela določenega sistema, je v dveh tednih redno obhodila vsakega izmed enajstih zbirališč mrtvih v Sunnydalu. Tokrat jo je pot zanesla na obronke mesta, kjer je bilo tudi eno izmed nevarnejših pokopališč. Ker dan ni bil prav nič posebnega in v sebi ni nosila ne utrujenosti, ne jeze, je po eni strani celo upala, da ne bo naletela na nobeno temnostransko bitje - in če že, da ga bo čimprej, po najlažjem postopku, spravila iz poti. Kljub temu, da ni bila utrujena, se je veselila tega, da bo kmalu spet doma, kjer sta tako mama kot Dawn že spali; morda si bo prižgala televizijo, definitivno bo pospravila zadnje kose pice, ki so ostali od tega nikakor ne doma narejenega kosila - in nato se bo na hitro stuširala in smuknila pod odeje. Toda najbrž bi se počutila krivo, če bi dan zaključila brez enega samega mrtvega krvosesa in če ne drugače, je morala vsaj prelistati lokacijo - če ne bi našla nikogar, bi bilo to pač zato, ker je počasna noč, toda navsezadnje bi vsaj vedela, da se je potrudila.

Počasi se je sprehajala po tlakovani stezi pokopališča, ko je pred sabo, kar daleč pred sabo, na stezi zagledala postavo. Bila je moška, o tem ni bilo dvoma, in kljub temu, da je razločno videla, kako je odeta v črno, je z gotovostjo lahko trdila, da ni šlo za Spika. Moški pred njo je deloval uglajeno, toda videla je lahko, pa četudi je bil še daleč, kako se je njegovo telo napelo, ko je zaslišal korake. Dober sluh, je pomislila. To je moralo pomeniti, da je bil izurjen - najbrž je bil dokaj izkušen. Vampir? Vsekakor. Kdo drug bi se po pokopališču potikal ob enih zjutraj, če ne nek krvoses, ki je komaj čakal, da za zajtrk pospravi kakšno najstnico, ki je po neumnosti danes silila ven, da lahko s svojimi pijanimi kolegi zganja vik in kdik. V trenutku, ko je pomislila na to, se je nasmehnila v nebo in se zahvalila Bogu, da ni bila nikdar tako naivna. V trenutku, ko je pogled vrnila na stezo pred seboj, je neznana postava izginila. Odlično; torej je lahko pričakovala napad. Vedela je, da je vedel - da je ona tukaj. Predvidevala je tudi, da je on vedel, da se ona zaveda, pred kom beži. Predvidevala je, da ve, da ona ve.

Z nekaj nekoliko hitrejšimi koraki je bila na mestu, kjer se je malo prej zadrževal neznanec. Naveličano je obstala na mestu in se zagugala na petah, nato pa se ozrla naokrog. V nočni svetlobi ni videla ničesar. "No, to pa je krasno," je dejala delno sebi, delno neznancu. "Zaradi mene se lahko celo noč igrava skrivalnice, ampak jaz bi najraje čimprej opravila.."

Tole naj bi bil umirjen večer- in pravzaprav je bil Jason na nek način celo zadovoljen, da je postal nekaj drugega. Vsekakor ni maral enoličnih dni in vsaj s tem dogodkom večer ni več ustrezal definiciji 'enoličnega dne'. Sam pri sebi se je nasmehnil, ob tem pa s pogledom še vedno spremljal neznano postavo, ki se je do zdaj že toliko približala, da je lahko prepoznal žensko, ki najverjetneje ni štela veliko več kot pa dvajset let. V njegovi glavi se je nenadoma pojavilo kar nekaj misli, ki so bile povezane z njo. Kaj je počela tukaj je bilo vsekakor prvo vprašanje, takoj za njim pa je sledilo tisto klasično- kdo je bila.
Ker je spremljal njene korake, je lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdil, da ni bila ena izmed tistih mladenk, ki so se ob poznih urah izmuznile iz doma zaradi kakšnih povsem neumnih oziroma brezsmiselnih razlogov, zaradi katerih so mnogokrat tudi končale kot malica nekega temačnega bitja. A vsekakor je takoj odpisal svetlolasko kot eno izmed teh. Imela je preveč odločen izraz na obrazu in dvomil je, da bi se katera od deklet tako odločno odpravila proti neznancu, ki bi ga sredi noči opazila na pokopališču. Tudi prav. Ob naslednji ugotovitvi je njegov obraz spreletel hladen izraz, ki je kot neke vrste maska tam tudi obstal. Če ni bila nemočna deklica, je lahko bila samo eno izmed temačnejših bitij, ki je v njem videla nekaj drugega. Konkurenco, možnega pajdaša, sovražnika? Kako naj bi on vedel? Čeprav je včasih tudi sam bil takšen, je vedno razmišljal povsem po svoje. In tako ali tako se je način razmišljanja pri teh bitjih kar precej razlikoval.
Ob njenih besedah se je na njegovem nasmešku pojavil rahel nasmešek, ki ga je maska hladu popolnoma pokopala že v naslednjem trenutku. Nikoli ni bil oboževalec pretiranega izkazovanja čustev in čeprav nasmešek ni bil ravno čustvo, je z hladnim izrazom stopil iz senc, ki so ga še nekaj trenutkov pred tem skrivale. »Previdnost prav pride. Še nisi slišala?« Stal je nekaj korakov za njo, na njegovem obrazu pa je še vedno počival hladen izraz, medtem ko jo je premeril s pogledom. Bila je nekoliko manjše postave in proti njemu je bila prav drobna. Imela je svetle lase in na njenem obrazu je bilo nekaj nenavadnega, ampak s tem se Jason ni obremenjeval. Že res, da je bila tudi precej samozavestna, česar morda ne bi pričakoval od nje, ampak kljub temu mu ni predstavljala nečesa nerešljivega. Bila je samo en problem več in on je bil odločen, da bo z njo opravil. »Oh, prav imaš. Le zakaj bi zavlačevala?« Njegov glas je znova prekinil nočno tišino, medtem ko jo je premeril s skoraj izzivajočim pogledom. Ni maral igric, ne zares. Pogled svojih temnih oči je usmeril vanjo in čakal na kakršenkoli gib iz njene strani. Ni mogla biti navaden človek. Zagotovo je bila vampirka.

Poznala je hlad, ki ga je oddajal - torej je imela prav. Bil je vampir. Odlično, tega se znebi, pa morda še kakšnega, če slučajno naleti nanj na poti domov, potem pa jo čaka pica in topel tuš. In spanec. Oh, kako je že komaj čakala. Neznanec, ki se je opčitno ločil od senc, v katerih se je skrival, je bil tisti trenutek za njenim hrbtom; v trenutku, ko je zaslišala njegov glas, se je zasukala. Bil je še preveč blizu. Varnostna razdalja je šla po gobe, toda vedela je, da večjih problemov ne bo. Ga bo pač pospravila, tudi če bo morala z njim deliti nekaj več udarcev kot običajno. Bilo je tako smešno, ko je moški, veliko višji in na pogled tudi veliko močnejši od nje, s svojim globokim glasom zatrdil, da pride previdnost prav. Ha, seveda pride. Očitno je bilo, da je sklenil, da bo poskusil z grožnjo, a le-te na Buffy že davno niso več vplivale. Lahko bi govoril o tem, kako jo bo izsesal in si z njenimi kostmi očistil zobe, pa ne bi bilo neke velike razlike. Ni se odzvala z ničemer drugim kot s preprostim nasmeškom. Očitno ni bil kramljav tip človeka - pardon, vampirja - in to je ni motilo, ji je pa povedalo, da je potemtakem moral biti izurjen. Samo neumni vampirji so klepetali; močni in mogočni so bili praviloma manj zgovorni. Torej je imela opravka z nekom, ki je poznal svoj teritorij? Obraz ji je za trenutek spreletela senca. No, to pa je krasno. To je pomenilo samo, da očitno še ne bo tako kmalu doma in pod toplimi odejami, kot je upala. Oh, kje je bila kakšna Rileyjevska ali Spikovska pomoč, ko jo je potrebovala? Toda ni se imela namena sekirati prezgodaj. Navsezadnje je bil pa morda samo še eden izmed tistih, ki so dajali vtis mogočnih, v resnici pa so bili navadni amaterji.

"Točno tako," je pokimala in ga s pestjo močno udarila v obraz, s čimer si je znova zagotovila varnostno razdaljo, ki jo je prejle s presenečenjem, ki se je prikazalo iz senc, izgubila. S tem, ko je udarila prva, si je seveda zagotovila vsaj delno prednost zaradi šoka, ki ga je moral nasprotnik začutiti ob prvem udarcu, pa čeprav ga je pričakoval - zato je udarila še enkrat na isto mesto, potem pa odskočila nekaj korakov nazaj. "Torej," je skušala navezati kontakt, med tem ko je čakala na protinapad. "Potikanje po grobovih? Sredi noči?" je sarkastično povprašala in samozavestno nadaljevala z istim, očitno izivajočim in dokaj nesramnim tonom: "Res mi ne pade na pamet nič drugega, kot da si študent, ki dela seminarsko o tem, kako hitro rastejo rastline na pokopališčih ob enih zjutraj. Se motim?"

Bil je kar ljubek; vsekakor je bilo nekaj privlačnega na njegovih temnih očeh. Bil je enostavno.. nevaren. Toda saj so bili takšni vsi vampirji, kajne? Pipravljeno je čakala na njegov odziv, na njegov udarec, navsezadnje je vedela, da se ne bo zadržal. Če se je ženska lotila tipa, je to uničilo njegovo samozavest, toliko je vedela že od osnovne šole. Vedela je, da ga ne sme podcenjevati.

Še vedno se ni mogel povsem znebiti tistega zoprnega občutka, ki ga je navdal v trenutku, ko jo je zagledal. Na njej je bilo nekaj nenavadnega, kar ga je delalo živčnega in ga sproščalo obenem in Jason tega ni bil navajen. Še več- ta občutek mu sploh in popolnoma ni bil všeč. Zato se je samo za trenutek namrščil, a svojega pogleda ni odvrnil stran od nje. Poznal je te vrste 'srečanja' in vsekakor te je že trenutek nepazljivosti lahko stal glave. Čeprav je bila majhna in suha, povrh vsega pa še dekle, je ni nameraval podcenjevati samo zaradi tega. Zrak okrog nje je bil nabit z nečem, česar Jason niti po najboljši volji ni zmogel opisati. Begala ga je in zato mu je bila še manj všeč. Poleg tega je še kazalo, da ima osebnost in da je v njej dejansko tudi nekaj več kot samo prazne besede in grožnje, tako kot pri večini vampirjev. Pri tem ga je nenadoma spreletela neka povsem nemogoča slutnja. Je bila sploh vampirka? A misel je hitro odgnal. Kaj drugega pa naj bi bila? Prijetna študentka, ki se je odločila, da bo na sprehod odšla sredi noči, in za povrh vsega še na pokopališče?
Njen udarec ni bil povsem nepričakovan, a kljub temu je že skoraj avtomatsko naredil korak nazaj. Lahko bi ga prenesel, a njena izbira časa je bila popolna. Medtem ko je njega zaposlovalo vprašanje o njeni identiteti, je imela na pretek časa, da bi ga prav pošteno udarila. In ga tudi je; Jason je lahko čutil njena udarca, a kljub temu se ni odzval. Bila je močna- to je bila še ena izmed stvari, ki jih je lahko začutil. Edini znak, ki je nakazal, da je sploh čutil njene pesti, so bile njegove obrvi, ki so se skoraj vprašujoče dvignile. Zakaj ga je sploh pretepala? Vampirke se ponavadi niso obnašale tako. A domneva, da ona morda sploh ni vampirka, je bila preveč nemogoča da bi se Jason še naprej ukvarjal z njo. Ob njenih besedah jo je samo spremljal s pogledom, ki ga je potem usmeril v tla. Same besede- to je bilo že nekoliko bolj podobno vampirjem. Nenadoma se je premaknil in v drobcu sekunde je njegova pest pristala na njej. Jason ni bil tisti tipičen vampir, ki bi se na nasprotnika spravil tako, da ga je desetkrat udaril v obraz in upal, da se bo vdal. Pravzaprav je ciljal na njeno trebušno prepono- delno zaradi tega, ker se še vedno ni povsem znebil tiste svoje skorajda prirojene vljudnosti, ki mu je preprečevala, da bi dekle udaril v obraz, delno pa zaradi dejstva, da je s tem pridobil nekaj časa, saj ji je ob njegovi moči preprosto moralo zmanjkati zraka za nekaj trenutkov. »Oh, prosim.« Namenil ji je pogled, ki je bil mešanica začudenega in zaničevalnega. »Enako vprašanje bi lahko jaz postavil tebi. Naj uganem- je v Bronzu zmanjkalo žrtev ali ti preprosto nihče ni nasedel?« Tudi ton njegovega hladu je bil hladen, medtem ko jo je premeril s pogledom. Stala sta si blizu in vsekakor je pričakoval še več udarcev, a na to se ni oziral. Ponavadi se ni dolgo časa pretepal, temveč je preprosto pokončal nasprotnika- na takšen ali drugačen način. Zakaj mu je torej nekaj preprečevalo, da bi to naredil z njo? Tokrat se je prvič zazrl naravnost v njene oči, medtem ko je skušal ugotoviti, kaj je bilo narobe z njo.

Njena udarca sta dosegla, kar je pričakovala, toda očitno je - kljub temu, da je vedela, da nasprotnika ne sme podcenjevati - vseeno podcenila njegovo moč. Ob tem se je nekajkrat preklela, saj si je vendar sama zabičala, da ne sme nikdar podvomiti v to, da lahko prav v slehernem boju izgubi. Udarec v trebušno prepono jo je v trenutku stal diha, nekoliko se je zgrbila, kot bi se hotela zavarovati, nato pa - veliko bolj smiselno - odskočila nekaj korakov nazaj, kjer je imela možnost ujeti dih med tem, ko je sklenil, da bo odgovoril na njeno vprašanje.

"Oh, bog, kaj je narobe z vami vampirji?" se je naveličano nasmejala. Res, kaj je bilo s to nesmiselno foro, češ da so vampirji trpinčeni? Oh, seveda, res jim je težko, ko se hranijo s človeškimi življenji, ko imajo povečano fizično sposobnost, ko so hitrejši od svojih žrtev in se zraven tega njihove rane še celijo hitreje. Ja, res jim je težko. Čutila je, da se je njena moč v trenutku vrnila in tokrat ni imela namena zapravljati časa - hitro je stopila proti njemu, s svojo dlanjo ga je objela za njegov leden vrat in ga s celim telesom tresnila ob drevo, za katerim se je še nekaj trenutkov nazaj tako pridno skrival. Kreten, seveda, žrtev in takšne neumnosti. "Zakaj ste vsi tako navdušeno prepričani, da ste žrtve vi?" Z roko, ki je prej držala za njegov vrat, je zraj prijela za njegov pulover, da se ji ne bi ravno izmuznil; njegov vrat je bil namreč ekstremno leden in dotik njene vroče dlani na njegovi hladni koži je bil vse prej kot prijeten. Z drugo, prosto roko, mu je zadala nov udarec naravnost v obraz, zavedajoč se, da to pač mora boleti. In trenutno se ji je zdelo smiselno, da mu posveti, če ne iz drugih razlogov pa enostavno zato, ker je očitno tudi ta krvoses prepričan, da je žrtev in ne napadalec. Kakšen idiotizem. Nikdar ni razumela, kako je bilo mogoče, da so vampirji tako hitro po smrti postali tako neumni. Razen..

Tisti trenutek pa se ji je v mislih nekaj zasvetlikalo. Razen, če ni vedel, kdo je ona. Če je mislil, da je ona ena izmed njihovih vrst. Vampirka, demonka, slab človek. Navsezadnje niso vsi vedeli, da izganjalka sploh obstaja in vsekakor niso vsi vedeli, kako izgleda. Kaj če.. Kaj, če je verjel, da je ona ena izmed slabih, izmed mrtvih, izmed.. morilcev? Toda to bi moralo pomeniti, da je tudi on eden izmed dobrih in da je tudi sama zabluzila. Potem pa se ji je posvetila še najbolj smiselna ideja; saj je vseeno, kaj on misli in kaj misli ona - dejstvo je bilo, da je imela pod roko vampirja, ki je gotovo že večkrat kakšnemu ničkrivemu mimoidočemu izsesal kri in bo to znova naredil, če ga ne ustavi. Ob tem ga je nekako sumičavo pogledala, kot da bi lahko v njegovih temnih očeh našla kak smiseln odgovor. Brez sreče.

Ne, še vedno ni dojel, kaj je bil problem svetlolaske pred njim. Bila je nenavadno sproščena, a hkrati je lahko začutil, da je bila tudi povsem napeta. In še vedno ga je begalo isto vprašanje, ki se mu je zastavilo pred nekaj trenutku- kaj je želela? Očitno ni iskala krvi; pa tudi če bi jo, le zakaj bi to počela na pokopališču, medtem ko je bilo zunaj le-tega še na tisoče možnosti, da bi našla kakšen tako imenovan okusen obrok. Skoraj čutil je lahko vse misli, ki so se podile po notranjosti njegove glave, in pravzaprav je tudi imel nekaj trenutkov za premišljevanje, medtem ko se je ona zgrbila. Bila je preprosto drugačna. A zakaj? Jezno se je namrščil, v tistem pa si je ona opomogla.
Napaka. Njegova. Tega se je zavedel v trenutku, ko se je zganila, a pravzaprav ni imel več časa, da bi karkoli ukrenil glede tega. Začutil je njeno –nenavadno toplo?- dlan na svojem vratu, že v naslednjem trenutku pa se prav nič nežno ni zabil v drevo za seboj. Samo tiho jo je opazoval, saj se je skušal domisliti rešitve. In vedel je, da so bile njegove rešitve za nasprotje od večine ostalih vampirjev precej dobre. Nikoli ni na primer načrtoval, da bo zavzel svet ali kaj podobnega. Če si je priznal, je bil precej bister dečko. Ta misel je po njegovem obrazu pognala droben nasmešek, ki je v trenutku zmrznil. Saj ni mogel dejansko verjeti, da je takšen tepec. Ona se je pripravljala, da bo z njim naredila bog-ve-kaj, on pa je bil popolnoma zaposlen z mislimi o svoji bistrosti. Napaka. Njegova.
Svoje temne oči je znova usmeril v njene in se ob tem zavedel, da je bilo v njenem pogledu nekaj topline, ki je vsekakor tam ne bi smelo biti- če bi bila njegova teorija resnična. Pa ni bila? Zelo nerad je zavračal svoje teorije, a tokrat se je s preiskujočim pogledom znova obrnil proti njej- oziroma je, bolje rečeno, samo rahlo spremenil kot, pod katerim jo je opazoval. Navsezadnje ni imel veliko možnosti za obračanje, ker je bil njegov vrat, milo rečeno, ukleščen pod njeno roko. In znova se je zavedel, da je z vsem tem nekaj narobe. Pravzaprav se je počutil tako, kot da bi gledal slabo izpeljan prizor v nekem poceni filmu, in občutek mu ni bil všeč. A nenadoma se je zavedel njenih besed.
»Čakaj malo,« jo je nenadoma skušal ustaviti, preden bi naredila kaj drastičnega, in s svojim pogledom znova zavrtal v njene oči. Tega večina vampirjev ni počela, a Jason se preprosto ni mogel ustaviti. »Mi vampirji?« Ponovil je njene besede in se ob tem namrščil. »Kot da si ti kaj,« je zamrmral, potem pa se na sredi stavka ustavil. Je bilo možno, da se je zmotil? In da njegove misli navsezadnje niso bile tako napačne? Dotik njene dlani je bil vroč, a to ga ni smelo zavesti. »Kaj si ti?« Morda je prvič v tem večeru pokazal nekaj čustev, ko je začuden ošinil njen obraz in se zbrano namrščil. To je bila napaka. Njegova?

Čutila je spremembo, ki se je zgodila v vampirju. Očitno je opazil nekaj, kar mu bodisi ni bilo po godu, ali pa česa takšnega ni pričakoval. Čeprav jo je zanimalo, čemu se je - kljub temu, da se je tudil, da tega navzven ne bi pokazal - sprememba zgodila, ji ni posvečala prevelike pozornosti. Tako ali tako je vedela, da bo slej ali prej ugotovila; ali pa vsaj zmagala v temle dvoboju, kar je v vsakem primeru pomenilo njeno zmago in njegov poraz. In potem tuš, slabo grozljivko iz štiridesetih, pico, posteljo.. Ni bilo važno v kakšnem zaporedju. Potem pa je bitje, ki ga je še vedno pritiskala ob ostarelo lubje drevesa, ki je bilo tako priročno zaraščeno ob sprehajalni poti, spregovorilo. Sprva je njegove besede, kot ponavadi, interpretirala narobe. "Oh, oprosti," je cinično pripomnila in zavila z očmi. "Hotela sem reči, 'neživi američani'." Povzdignila je obrvi, kot bi hotela reči, si zadovoljen sedaj?, potem pa so jo njegove naslednje besede pripravile do tega, da se je zresnila in otresla neslanih šal na račun vampirjev. Tale je bila zares že stara - redno jo je uporabljala vsakič, ko je bil kak vampir skrajno užaljen, ker ga je oklicala za vampirja. Kaj pa drugega, saj je to vendar bil! Nikoli ni razumela, kako so bili lahko vampirji, ta 'grozljiva' bitja teme, tolikokrat tako zlahka užaljeni. Še ona sama je bila bolj odporna.

"Kot, da sem jaz - kaj?" je vnovič povzdignila obrvi, prijema pa ni popustila, med tem, ko je s prosto roko pobrskala po žepu svoje jakne in dovolj hitro našla tisto, kar je potrebovala - lesen količek, ki je vampirja, kakršen je bil tale, praviloma vedno pospravil. Če ni bil ravno.. Mojster ali kaj takšnega. In tale vsekakor ni izgledal tako napreden - pa tudi tako grd ne.

Ob njegovem vprašanju se je namuznila. Oh, še eden, je pomislila, ko se je zavedla dejstva, da očitno tudi temu ni kaj dosti jasno, s kom ima opravka. Očitno pač za Izganjalko še niso slišali vsi. No ja, temule bi vendar lahko povedala, kdo je, glede na to, da tako ali tako ne bo dočakal jutra - glede tega je bila odločena. Navsezadnje ni smela dovoliti takšnimle zverem, da tekajo naokrog po Sunnydalu in si za prigrizek privoščijo kar kogarkoli. "Kaj sem jaz?" Ušel ji je kratek smeh. Prej mu vsekakor ne bi prisodila novinstva, zdaj pa se ji je zdelo, da je očitno dečko slabo presodil svojo nasprotnico. Kar jo je pravzaprav veselilo, ker je vedela, da je s tem dobila premoč na svojo stran. Iz žepa je izvlekla količek in ga prislonila k njegovim prsim. Malo močnejši pritisk, ki bi predrl njegove prsi, in bil bi mrtev. Toda odločila se je, da mu bo dovolila pojasniti okoliščine. "Izganjalka vampirjev, kdo za vraga si pa ti?" mu je vrnila vprašanje.

Sam pri sebi se je preprosto moral nasmehniti ob njeni opazki. Neživi Američani? Čeprav je bil še vedno zbegan zaradi njene identitete, je tokrat nasmešek na njegovem obrazu obstal več kot pet sekund, kar je bil pri njem pravi rekord, vsaj v situacijah, kot je bila ta. In zdaj so se njegove misli znova usmerile nazaj na njeno roko, ki je nič preveč nežno tiščala njegov vrat k drevesu. Najverjetneje bi se lahko osvobodil, a zaradi pogleda v njenih očeh je ni ravno želel popolnoma razbesneti.
»Kot da si ti kaj drugega,« je odsotno zamrmral na njeno vprašanje, ob tem pa je svojo glavo rahlo nagnil. Pravzaprav je bil zdaj že skoraj povsem prepričan, da ni vampir, ampak kaj drugega bi pa lahko bila? V njenih rokah se je nenadoma pojavil količek, ki je tok njegovih misli povsem preusmeril, saj so stvari zdaj že postajale resne. Sam pri sebi se je namrščil, saj mu ostra lesena reč v njenih rokah ni bila prav nič všeč, morda že zaradi nevarne bližine njegovemu telesu. Prav zares si nikoli ni predstavljal, da bo umrl takole. No, pravzaprav je že bil mrtev, ampak ali je bilo to zares pomembno?
Ob njenih besedah je svoj pogled znova uperil vanjo, na obrazu pa je imel točno tisti izraz, ki ga je ponavadi dobil, ko je odkril kakšno knjigo, ki je še ni prebral. Kar je bila pri njem velika redkost, navsezadnje je bilo v sto tridesetih letih mogoče prebrati dobesedno vse. Izganjalka vampirjev? Tepec, saj je bilo očitno. In nenadoma se je Jason premaknil- najverjetneje tako hitro, kot si se lahko naučil premikati le v stotih letih bežanja. Izmuznil se je njeni roki, ki ga je držala za vrat, in še pomembnejše- tisti, ki je imela količek. Logična reakcija temnostranca bi bil ponovni napad na njo, a Jason ni bil takšen.
»Potem se pa opravičujem,« je znova spregovoril in obstal nekaj korakov stran od nje- samo za vsak primer, če bi imela kakršnokoli željo po uporabljanju tiste lesene stvari. »Jaz sem Jason. Jason Winbold, in me veseli.« Na njegovem obrazu se je pojavil širok nasmešek, potem pa je svoji predstavitvi dodal še rahel poklon, saj je imel nekje v sebi vedno zakoreninjena tista klasična angleška pravila vljudnosti, ki se jih nikakor ni mogel znebiti. S pogledom je nekoliko nezaupljivo ošinil količek. Morda bi moral ostati tam, a vsekakor je zdaj že bil tukaj, zato ni mogel tja. Na njegovem obrazu se je pojavil nekoliko previdnejši nasmešek, ko jo je znova ogovoril. »In hvaležen bi ti bil, če me ne bi upepelila.« Za trenutek je svoj pogled usmeril v njenega. »Izganjalke me nikoli niso marale,« je sam pri sebi zamrmral, medtem ko se je spomnil na Fleur, tisto izganjalko ki mu grozno zamerila dejstvo, da je bil na svetli strani in je imel dušo. Ampak navsezadnje ni bil on kriv. Namrščil se je ob spominih, ki so ga preplavili, potem pa svoj pogled znova usmeril v Izganjalko in čakal na njeno reakcijo. Previdno seveda, saj si zares ni želel, da bi se znova pognala nadenj.

"No, krasno," je zavzdihnila ob njegovi nesramni opazki. "Zdaj me boš pa še žalil." Zares, smisla za sarkastične pripombe prav nikdar ni izgubila. Navsezadnje pa je bilo to, da jo je imel za vampirko, naravnost ponižujoče; navsezadnje se je sama vse svoje življenje borila proti tem krvosesom, on pa jo je z veseljem preimenoval v enega izmed njih. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi bila zares užaljena; tako pa se je seveda samo cinično šalila, kakor je počela ponavadi, navsezadnje z vampirji ni bilo ravno mogoče navezati kdove kako tesnega in globokega pogovora. Ponavadi njenih šal tako ali tako niso razumeli, zato je bilo to, da je na obraz tegale prejle privabila nekakšen nasmešek tako ali tako že ogromen dosežek - bolj zanj in za njegovo vrsto kot zanjo in za njen smisel za humor.

Nenadoma je enostavno izginil iz njenega prijema, kar jo je za nekaj trenutkov tako presenetilo, da jo je celo nekoliko zaneslo - prej je namreč vso moč vlagala v to, da je telo vampirja pritiskala ob drevo, zdaj pa je pregrada med njo in drevesom nenadoma izginila in skoraj bi se prevrgla naravnost v deblo, če se ne bi zadržala v zadnjem trenutku; tako se je samo zagugala na petah in pogled, kasneje pa tudi telo po čimhitrejšem postopku zasukala proti svojemu nasprotniku. Opravičila ni imela namena sprejeti in pravzaprav je njegov prvi stavek popolnoma prezrla, njegovo predstavitev pa prav tako. Ni je ravno zanimalo njegovo ime; vedela je, da ga ne prepozna, v njem ni videla ne prijatelja, ne zaupnika, pravzaprav ničesar, čemur bi posvetila več kot pet minut življenja, in vendar jo je nekaj na njem privlačilo. Ne ravno v seksualnem smislu ali karkoli takega - samo videla je, da se pod masko tihega vampirja dejansko nekaj skriva. Morda neka globina, ki je od vampirjev vsekakor ni pričakovala, saj je vedno srečevala takšne, ki niso bili ravno kdove kakšni izobraženci.

"Torej si že dolgo tukaj?" se je hladno pozanimala. Če ga izganjalke niso marale, je to moralo pomeniti, da je bil tukaj že nekaj generacij. Sicer je poznala le malo vampirjev, ki so preživeli dalj kot nekaj desetletji, stoletja pa so tako doživeli le redki, najsibodi zaradi njihove pameti - ali pa neumnosti. Še vedno jo je precej jezilo, da se ji je izmaknil, a sčasoma je postajal vedno bolj zanimiv. Očitno ni bil samo navaden vampirček, ki bi ga lahko kar tako odstranila. Vsaj vedeti je hotela, kako in kaj. S kom ima opravka. Še zdaj ji ni bilo jasno, če jo ima namen napasti ali se samo braniti napada - toda pobegnil ni, kar je vsekakor nekaj pomenilo. Ni se je bal. Zakaj? "Sicer pa si se izmuznil." je takoj napeljala na to, kar je hotela vedeti. "Kako torej, da še nisi pobegnil? Ali ni to tipičen vampirski odziv na Izganjalko?"

Ob njenem hladnem glasu je ne preveč presenečeno spustil svoj pogled samo za nekaj trenutkov, potem pa ga je znova usmeril vanjo. Bilo je vse preveč tveganj zanj, če bi še naprej mirno zrl v tla in bil popolnoma prepričan, da se mu tako ali tako ne bo nič zgodilo. Ker to ni bilo res- prav nasprotno, bilo je svetlobna leta od pravilne odločitve, saj ji še vedno ni mogel popolnoma zaupati. Pravzaprav je bila ona še vedno nezaupljiva zanj in popolnoma jo je razumel. Navsezadnje je bila izganjalka, on pa je bil samo še en vampir in nikakor ni mogla biti prepričana, da je ne bo napadel. A kljub temu Jason ni imel takšnih namenov. Navsezadnje je bila ona ena izmed redkih ljudi, ki jih je dejansko spoštoval in se z njimi tudi normalno pogovarjal- čeprav tega pravzaprav nista počela. A tisti del njega, ki ga je silil na svetlo stran, ga je tudi zdaj prisilil, da je obstal in kramljal z njo, čeprav mu je nek drug del- najverjetneje tisti, ki je bil odgovoren za preživetje, vztrajno skušal dopovedati, da mora pobegniti, dokler da ima še priložnost in je še živ. Karkoli je pač to pomenilo.
»Tukaj?« Za nekaj trenutkov se je zamislil. »V Sunnydaleu še ravno ne tako dolgo, drugače pa recimo. Nekaj več kot eno stoletje,« je povedal in ob tem znova opazil, kako čudno je to zvenelo. Hej, star sem 130 let. A zavedal se je, da so se naokrog potikali še mnogi drugi, veliko bolj stari vampirji, zato se s svojo starostjo ni obremenjeval- ne zares. S starostjo so prišle tudi izkušnje in to je bil vsekakor velik plus.
»Izmuznil sem se,« je v potrditev zamrmral in ob tem previdno ošinil Izganjalko s pogledom. Prepozno se je spomnil, da ji takšne stvari očitno niso bile všeč- ponavljanje očitnih stvari in vse to. A kljub temu se je na njegovem obrazu znova pojavil nasmešek. Najverjetneje ni bilo veliko oseb, pardon, vampirjev, ki bi se že izmuznili njej. Navsezadnje je bila to njena služba- poskrbeti, da se vampirji niso izmuznili.
»Poglej, če še nisi ugotovila- nisem tipičen vampir.« Znova je prekinil nočni mir in ob tem za nekaj trenutkov sklonil pogled. »Sem dokaj star. Za vampirja, saj veš. Imam dušo. Nisem ravno preveč zainteresiran za vso to zadevo z grizenjem človeških vratov. Sem na tako imenovani svetli strani. V bistvu sem dokaj poseben, veš?« Ni vedel, od kod je zdaj potegnil svoj smisel za humor, a kljub temu se je previdno zazrl proti njej. Ga bo zdaj spremenila v prah?

"Ha," je samo izdavila, čeprav bi lahko v njenem tonu zaznal celo nekaj.. impresioniranega? Navsezadnje je obstajalo kar nekaj takih, ki so dočakali tudi več kot dve stoletji, toda v Sunnydalu je bilo le malo takih, ki so se kazali in če so se, je bilo to zato, ker so vedeli, da ne bodo ubiti s prvim sončnim žarkom ali - še bolje - ko jim Izganjalka ali kak drug lovec na glave prekriža pot. "Zanimivo," je pokimala z glavo, navsezadnje je bilo res, če ne drugega, vsaj zanimivo, nato pa v šali, toda z resnim izrazom na obrazu dejala: "No, za sto plus se kar dobro držiš." Kar je bilo vedno tako smešno reči kakšnemu vampirju, navsezadnje se niso starali. In to je bilo tisto, kar je mnoge tako vzburjalo pri sami misli na življenje vampirjev. Niso se starali, večno so ostali mladi in lepi. Toda očitno to ni bilo vse, kar je prišlo v paketu; tudi prekletstvo večne žeje po krvi, izguba humanosti in podobno.. toda na to naivneži, ki so zaupali v to, da jim bo ugriz prinesel novo, boljše življenje, sploh niso pomislili.

"Ponavadi se ne izmuznejo," je dejala preprosto, ne da bi pokazala, da jo je to pravzaprav grizlo. Previdno, počasi se mu je pričela približevati, ob tem pa količek, ki ga je še kar držala v roki, pridržala pred njim in ga nato odvrgla dobrih pet metrov stran, s čimer je pokazala svojo dobro voljo in željo po komunikaciji; če je seveda imel sogovornik kaj pametnega povedati. "Torej mi to daje misliti.." je preprosto nadaljevala, saj je bila prepričana, da ji bo dovolil govoriti. Nekako očitno nista bila več v pretepalni volji, kar pa je bilo njej popolnoma po godu. Jesti pico z mislijo na modrice, ki jih je prejela v pretekli noči, ni bilo ravno na njeni listi prioritet, vsaj ne za nocojšnjo noč. "Da se očitno teh sto plus let pozna na tebi. Misionar, ki bo svet rešil trpljenja, ali vizionar, ki ga bo uničil?" Odgovor 'nobeno' ni prišel v upoštev. Izkušeni vampirji se niso enostavno sprehajali naokrog, ker jim je bil dolgčas. Velika večina je sanjala o tem, kako bo zavzela svet, manjšina pa ga je branila in sama je z lahkoto Jasona prištela k tistim, ki so sanjarili o tem, kako bo svet gorel v plamenih. Toda morda je sklepala prehitro.

"Seveda, visok, temen, sredi noči se potikaš po pokopališču.. Popolnoma izstopaš iz družbene norme," je sarkastično pripomnila, zavedajoč se, da je popolnoma možno, da njenega humorja ne bo vzel za zabavnega, temveč za preveč pikrega - potem pa bo popenil, jo udaril, da bo padla v nezavest, in pobegnil. Toliko o noči s pico in slabo grozljivko, o kateri je sanjarila. Potem pa jo je nekaj ustavilo. Kaj? Prosim, kaj? Duša? Duša? Do sedaj je poznala zgolj enega vampirja, ki je premogel dušo, in ta je bil najplemenitejši od vseh, ki jih je kdaj spoznala - pa tudi bolj ji je bil pri srcu kot katerikoli izmed krvosesov, s katerimi je imela do sedaj opravka. Nenadoma jo je preplavil val spominov na Angela, ki je bil sedaj kdove kje v Los Angelesu in se trudil ustaviti vampirsko nesnago tudi tam. "Ha," je spet izdavila, tokrat ne zato, ker ne bi vedela, kako naj mu pikro vrne, ampak zato, ker je dejansko ostala brez besed. Vampir z dušo. Kako krasno se je to slišalo. Vsekakor ji je to vlilo nekakšno upanje. In če ne drugega, ji je spomin na Angela v trenutku vzbudil slabo zavest, ker se je nad Jasona spravila s pestmi. "Eden od naših, torej," je počasi prikimala, ko se je zbudila iz otopelosti.

»Hvala,« se je moral nasmehniti ob njeni pripombi o njegovem izgledu. Najverjetneje sta se oba zavedala, da bo tako izgledal tudi preostanek njegovega življenja. Sam se je na svojo večno mladost že povsem privadil, prav tako kot tudi na svoj izgled. Temne oči, bleda polt, nekoliko daljši lasje- to je bil on in nikakor si ni mogel niti predstavljati, da bi izgledal kako drugače. Ko je še imel pred seboj vso življenje, je večkrat premišljeval o sebi potem, ko se bo postaral, a po preobrazbi je vse skupaj nekako utonilo v pozabo. Najverjetneje je bilo to še nekaj, česar drugi niso hoteli- doživeti starosti. Navsezadnje je morala biti to zanimiva izkušnja in Jason je na nek način to obžaloval, a zavedal se je, da to lahko samo doda na dolg seznam stvari, ki jih obžaluje. Kaj drugega mu tako ali tako ni preostalo.
»Saj vem,« je znova prikimal. Izmuzniti Izganjalki se res ni bilo tako zapleteno, a če se je ob tem vsaj bežno ozrl na vse izganjalke, ki jim je že pobegnil in niso bile tako prijetne kot ona, je to vso stvar naredilo bolj zapleteno. A kljub temu jo je s tisto večno iskrico nezaupanja v očeh opazoval, ko se mu je začela približevati, potem pa se je nekoliko sprostil, ko je odvrgla količek nekam stran. To pa še ni pomenilo, da se mu je zdelo, da je vse skupaj popolnoma varno. A Jason je bil tiste vrsta oseba, ki najverjetneje ne bi zaupala tudi stari, sivolasi babici, ki bi mu ponudila kekse. Preprosto je že izkusil preveč, in njegovo upanje o pozitivnosti sveta se je nekam skrilo oziroma poniknilo. Ni razumel tistih, ki so se svobodno pogovarjali z vsemi- in ko se je ob temnih večerih, kot je bil ta, pod varnim zavetjem senc pomikal po mestu, je lahko samo nejeverno opazoval vse, ki so takoj nasedli vampirjem, torej tistim, ki so imeli v mislih samo nekaj- njihovo kri. In tega se je še preveč dobro zavedal, saj je bil sam Jason nekaj let eden izmed teh to je na nek način obžaloval. A kljub temu se je zelo nerad poglabljal v preteklost in o tem sploh ni premišljeval. Moral pa je odgovoriti Izganjalki, ki ga je še vedno merila z enako nezaupljivim pogledom, kot ga je sam upiral vanjo. »Misijonar ali vizionar? Mislim, da me ne bi mogla dati v nobeno od teh uvrstitev. Ne zares,« je priznal in se ob tem rahlo nasmehnil.
Popolnoma je prezrl njeno pripombo, ni pa prezrl začudenja, ki je za nekaj trenutkov povsem prevzelo njen obraz. »Duša? Saj veš, nematerialno bistvo človeka? Njegova čustvena stran? Upam da ne zameriš, ampak o tem zares ne bi rad govoril.« Za nekaj trenutkov je premolknil, potem pa jo je ocenjujoče ošinil s pogledom. »Eden od vaših? Lahko bi tudi tako reklo, najbrž,« je priznal, potem pa se je nenadoma nasmehnil. »Oprosti, ampak mislim, da sem prezrl tvoje ime,« je prekinil tišino in se zazrl vanjo.

Nenadoma se je na njenem obrazu izrisal nasmeh. Bila je enostavno ena izmed tistih bizarnih situacij; ob enih zjutraj se je sredi pokopališča pomenkovala z vampirjem, ki mu je bilo ime Jason in ki jo je pred nekaj trenutki še pod popolnoma napačno predstavo - da je vampirka?! - sušal pospraviti. In povrh vsega sta zdaj skupaj pokala šale. Bilo je naravnost - smešno. Ob rahlo zaspanosti in kmalu po nevarnosti pa se je tako ali tako počutila.. veliko bolj za šale dovzetno. Tole - tole je bila ena velika šala, en velik hec. Vampirjem ni zaupala. Zares ne. Angel je moral dolgo delati, da si je njeno zaupanje pridobil, Spike ga tako ali tako še ni imel - pa čeprav je prvega ljubila, za drugega pa je vedela, da je enostavno nemočen, pa tudi nesposoben. Ravno zato se sproščen klepet z neznanim krvosesom morda ni zdel najboljša ideja - istočasno pa je vedela, da bi ga vsekakor še vedno lahko premagala; ali pa se vsaj izmuznila njegovim udarcem, če ne drugega. Vseeno pa ji je bilo nekoliko žal, da je količek odvrgla. Vkolikor jo je pred nekaj trenutki pod impresijo še vedno držala beseda 'duša', je zdaj varnostni nagon spet vanjo udaril z vso silo. Saj mu vendar ni mogla kar tako zaupati, kajne? Morda jo je nalagal. Toda vsekakor ni smrdel, kot vsi ostali vampirji. Po neki logiki je sklepala, da so vampirji, ki si vzamejo čas za tuš, zaradi svoje večje higieničnosti tudi bolj.. nagnjeni k dobremu. Pojma ni imela, kje je to pobrala, ampak zvenelo je dobro.

"Vem, kaj je duša," je dejala nekoliko naveličano, saj je bilo očitno, da si jo je tudi on nekoliko privoščil - nad tem pa seveda vsekakor ni bila navdušena. Morda zato, ker ni bila stvar duše v vampirju zasebna stvar zgolj zanj, ampak tudi zanjo. Na nek način je bil spomin na dogodke še vedno tako živ, sama pa je še vedno vedela, da nikdar ne bo pozabila na svojega bivšega ljubimca, ki je skušal uničiti svet zato, ker je urok ciganov ob prvi pravi sreči iztrgal dušo iz njegovega telesa. Nenadoma so se v njej porajala vprašanja. Kako je pravzaprav spravil dušo vase? Lastna odločitev, odločitev pod prisilo.. prekletstvo? Tako je pač bilo; ko je vedela, da ne sme spraševati, je silna želja po tem, da bi izvedela še več informacij, kar privrela iz centra njenega telesa. Želja po informacijah. Ne zato, ker bi v trenutku postala obsedena z vampirjem pred seboj - bolj zato, ker je njena preteklost v njej sprožala dolgo pozabljene občutke in spomine.

Iz zamišljenosti so jo zbudile njegove naslednje besede in zazdelo se ji je, kot da se z neko distanco približuje zavzemanju strani. Sama je bila za svojo tehtno prepričana, ker je vedela, kaj je prav. In upala je, da so tudi drugi vedeli; toda za vampirje je bilo najbrž težje - eno je bilo hraniti se na podlasicah in podobnem, drugo pa je bilo, da si se obenem boril proti lastni vrsti. Toda - potrebno je bilo zavzeti stališče, kajne? Pa tudi če ga je bilo težko - navsezadnje je bilo med stranmi najtežje stati. "Buffy. Summers." se je predstavila in vsekakor upala, da tudi tale ne bo predvideval, da ji je ime Bunny ali kaj podobnega - sicer je bila šal na račun imena vajena, saj je bilo navsezadnje nenavadno, kljub temu pa je bilo neprijetno, če ga ljudje niso niti razumeli in so ničkolikokrat po tem, ko se jim je predstavila, vnovič vprašali, kako ti je že ime? "Ti pa Jason, si rekel, kajne?" je nekoliko priprla oči, ne ravno prepričana, če si je pravilno zapomnila, ko pa je prej takole preskočila vso zadevo, ker je imela v interesu ubiti še eno temnostransko nesnago. Približala se mu je še za korak in ponudila roko - poslovno in ne preveč zaupljivo. A vendar. Če je bil to, za kar se je izdajal, potem je že bilo vredno. Če ne, ga bo naslednjič premikastila, preden ga upepeli.

Po pravici povedano, Jason ni bil ravno najbolj navdušen nad vsem tem govorjenjem o duši. Zanj je bila to že zdavnaj zaključena zgodba, ki jo je zakopal nekje globoko v sebi. Brez kakršnih koli namenov, da bi jo še kdaj dobil nazaj. Pravzaprav je bil srečen, da so mu ostale knjige. Brez njih bi v letih, ko je postal vampir, najverjetneje popolnoma zblaznel. Že res, da ni bil ravno v najboljšem stanju in je storil marsikaj, kar je zdaj na nek način obžaloval, a kljub temu je vedno imel knjige, kamor se je lahko zatekel in pravzaprav povsem pozabil, da je vampir in da nujno potrebuje kri. Morda je bil ravno zaradi svoje neskončne ljubezni do knjig drugačen. Vedno je imel nekaj, kjer je lahko našel uteho in popolnoma pozabil na zunanji svet, obenem pa je ob tem izvedel marsikaj, kar se je v poznejših letih izkazalo za presneto uporabno. Še danes ni točno vedel, kaj ga je prisililo k temu, da je odšel iskati svojo dušo. Veliko je pri tem vsekakor imela neka vedeževalka, ki jo je pozneje ubil, a mu njene besede nikakor niso šle iz glave. Duša in pridobivanje duše je bilo zapleteno, tako psihično kot fizično in pravzaprav je večkrat kazalo, da tega ne bo preživel. In ravno na tem potovanju je doživel marsikaj, kar ga je povsem spremenilo, duša pa je bila samo vrh ledene gore, ki je iz njega oblikoval drugega človeka. Medtem pa je vedel za grozote in preizkuse, za katere je močno upal, da ne bodo čakale nikogar drugega, ker jih je bilo že opisati preveč težko.
»Buffy Summers, me veseli,« se je moral ob njeni predstavitvi nasmehniti, potem pa ji je nenadoma podal roko in pomislil, kako je bilo to pravzaprav nenavadno. Njena drobna, topla roka, ki bi se v njegovi dlani, ki je bila proti njeni ogromna in ledena, zagotovo povsem izgubila, a predvsem zaradi dejstva, da je bila Buffy izganjalka, ji je samodejno zaupal. In to se je tokrat najverjetneje pokazalo tudi v njegovih očeh. Zaradi njemu povsem neznanega vzroka ji je nenadoma, ko je svetlolaska dobila tudi ime, popolnoma zaupal in ji bil pripravljen pomagati na misiji reševanja sveta. Samo pokimal je ob omembi svojega imena. »Jason, da,« se je nenadoma odločil in ga potrdil še z besedami, potem pa ji namenil enega izmed svojih pronicljivih pogledov. »Kako dolgo si že Izganjalka?« Nenadoma se je zavedel, da bi lahko to zanjo bilo neprijetno vprašanje, zato se je hitro dopolnil. »Saj mi ne rabiš povedati.« Ob tem se je nasmehnil. V bistvu ga je bolj zanimalo, kako dolgo je že tukaj. Zelo dolgo? Sunnydale je bil vsekakor poln takšnih in drugačnih bitij in če bi ona sem šele prišla, bi mu to na nek način bilo v tolažbo. Če pa je bila tu že dlje časa, je na iztrebljanju le-teh delala že dlje časa in posledično je to pomenilo, da je teh bitij še veliko več, kot je Jason mislil. Seveda se je v zadnjem času tudi on precej pospešeno spravil na lov za golaznijo, a zdelo se mu je, da jih je vsak dan več. Pa saj jih je morda bilo in svoj pogled je usmeril nazaj vanjo, ampak raje je ostal tiho in pustil njej, da bi karkoli vprašala ali rekla. Tako ali tako je že veliko preveč govoril.

"Enako," je pokimala in ko je začutila hlad njegove roke na njeni, se je rahlo zdrznila. Bilo je celo neprijetno, čeprav bi morala vedeti. Saj je poznala njihov hlad, njihovo ledeno naravo, in vendar je od njega pričakovala.. nekaj drugega? Saj ga vendar ni poznala. Morda je po neumnosti sklepala, da bo duša prinesla tudi toplino in človeškost, pa o tej ni bilo ne duha, ne sluha. Bilo je naravnost smešno, kako ga naenkrat zaradi duše, zaradi tega, ker je bila prepričana, da je na njeni strani - in enostavno zaradi toplega izraza, ki se je zrcalil v njegovih črnih očeh, moškega enostavno sprejela. Ni bil njen novi Angel, še zdaleč ne, a bil je nekaj posebnega in zdelo se je, da mu lahko zaupa. Ravno zato pa se ji je v mislih zrcalila senca dvoma. Nikdar ni bilo vse tako, kot se je kazalo. Je bil vreden zaupanja? Po eni strani ne in po drugi vsekakor. Pa saj ni vedela, kaj drugega naj bi storila. Udarcev si ni bilo več niti smiselno podajati; saj sta vendar prešla v civiliziran pogovor. Zdaj, ko sta se poznala po imenih, sta bila v njenih mislih enostavno nekaj več kot samo vampir in Izganjalka, ne zato, ker sta se predstavila drug drugemu; bolj zato, ker sta z nekaj besedami o sebi izdala več, kot sta očitno nameravala.

Ob njegovem naslednjem vprašanju je obstala, ne zato, ker ne bi želela odgovoriti; bolj zato, ker ni vedela, kako. Ni bilo vprašanje zaupanja, to sploh ni bil tako velik problem - še če bi bil njen nasprotnik, bi mu povedala, če bi že spraševal. Toda o tem, kako se odgovori, ni bila prepričana. Njegove naslednje besede so ji dale vedeti, da je njen premolk razumel napačno, ga napačno interpretiral. "Ah, ne, saj ni nič.." se je rahlo nasmehnila, med tem ko je zmajala z glavo. Kako naj razloži, da sama temu pravzaprav ne sledi? Čemu bi štela leta, ko pa ji ta niso povedala bolj ali manj ničesar? "Sicer sem začela pobijati vampirje - brez zamere - že pri šestnajstih.. tam nekje," je skomignila z rameni, saj je vedela, da se je začelo v srednji šoli, kje točno, pa.. Saj je bilo vseeno, mar ne? "Toda pravijo, da je človek tisto, kar je, že od rojstva. Menda si izbran od vedno in za vedno. Od rojstva do smrti." Ponovno je skomignila z rameni. Šlo je za tiste vrste službo, ki se je človek ni mogel znebiti, ker si slabega dela ni mogel privoščiti - če bi si ga, bi bila že zdavnaj mrtva. Toda sedaj je svoje poslanstvo že sprejemala, četudi je bilo nekoč zanjo prekletstvo. "In ti?" se je pozanimala še sama. "Sto plus - koliko?"

Potem se ji je v mislih utrnilo še nekaj drugega. Izganjalke ga nikdar niso pretirano marale.. Bilo je tako.. zanimivo. Nikdar ni srečala nobene Izganjalke, logično, ko je bila vendar ena vpoklicana, ko je druga umrla - in ravno zato se ji je zdelo tako posebno, ko je naletela na nekoga, ki je imel več sreče. Res je sicer bilo, da je spoznala Kendro, toda tisto je bilo nekaj drugega. Bila je njena sovrstnica, povrh vsega pa bi naj nadomeščala njo samo - kakšna banalnost. "Prej si rekel.." je počasi začela in iskala besede, s katerimi bi to, kar hoče izvedeti, spravila iz njega. "Rekel si, da te Izganjalke niso nikoli marale. Kako si to mislil?" je vprašala s prikritim entuziazmom v očeh. Hotela je vedeti. Ni hotela izsiliti, hotela pa je vedeti. Se je srečal s tistima, ki jih je kasneje Spike pospravil - ali pa s kom drugim? "Si poznal kakšno?"