gemma evelyn donovan

Na momente bi si resnično zaslužila več kot zgolj komajda izrečeno pohvalo, toda spet drugič je bilo tudi to enostavno preveč. Nisem znala ceniti teh majhnih pozornosti, ki so mi jih namenjali ljudje, ki jim tega sicer sploh ni bilo potrebno početi, konec koncev so imeli v življenju najverjetneje dosti več ostalih, resničnih in bolj pomembnih skrbi, kot pa ukvarjanje z nepomembno najstnico, ki včasih ne vidi smisla življenja in izhoda iz namišljene agonije, ki je prej pesek v oči, kot pa resnično stanje njenega duha. Sliši se tako preklemano učeno, ampak takšna sem bila že od nekdaj, vedno sem se znala izražati na nekem nivoju in četudi sem bila dosti mlajša kot ostali, sem včasih za določene stvari našla dosti lepše in bolj smiselne besede, obenem pa se vse to tudi dejansko razumela. Toda kaj, ko včasih to le ni dovolj. Kaj pa takrat, ko ti takšne besede pri ničemer ne pomagajo? No, takrat sem se preprosto spraševala, zakaj se mi v življenju dogaja toliko krivic, zakaj me nihče ne razume in zakaj za vraga sem ravno jaz tista, ki ne zna nadzorovati svojih čustev.

Preklemano srečo sem imela, da sem sploh ostala živa, tega se sicer zavedam šele sedaj, toda kljub vsemu včasih še pomislim na življenje pred tem. Kaj bi se zgodilo z mano, koliko let bi še živela in v kakšnih odnosih bi bila z ljudmi, ki so se, zaradi moje preobrazbe, bili prisiljeni oddaljiti. Še s sestro Amando je bilo tako, čeprav sva se obe znašli v povsem enaki godlji - najbrž ravno zato, ker sva se že od samega otroštva obnašali kot najboljši prijateljici in skupaj preživeli večino dneva, nič drugače pa ni bilo tudi potem, ko naju niso več morali označevati za navihani najstnici, temveč za povsem običajni ženski, ki sta še vedno radi odkrili otroka v sebi. Sedaj pa je bilo tudi to uničeno oziroma bolje rečeno pozabljeno. Amanda je ubrala povsem drugačno pot; že res, da je bila tudi včasih precej bolj jezikava kot jaz, sedaj pa se vsekakor ne obnaša nič drugače. Jaz pa, no, za frigidno me na podlagi dejstev nekako ne bi mogli označiti, toda včasih se sprašujem, če to, čez čas, le ne bo postala prava definicija mene. Slabe izkušnje so tiste, ki v bližini kakršnegakoli moškega skorajda zablokirajo moje misli in sem redkokdaj sploh sposobna izustiti par besed, ki jih čez nekaj minut ne obžalujem, toda zdi se mi, da se stanje počasi izboljšuje. Konec koncev sem jaz sedaj tista, ki ima vajeti v svojih rokah. Biti vampir ne prinaša zgolj slabih stvari, temveč tudi kopico dobrih (seveda odvisno s katerega stališča gledaš), toda nemoči in strahu skorajda ne občutim več, strah pred temo in osamljenostjo pa je izginil že v prvih dneh mojega novega življenja. Po eni strani se to zdi tako lahko, po drugi pa odkrivam, da sem to še vedno jaz, dobra (no, to ravno ne), stara Gemma, naivna in zaupljiva deklica, ki zaradi tega pogosto zaide v težave.

Toda spet drugič se iz neznanih razlogov počutim tako zelo močno. Kot da na mojih plečih visi toliko stvari, ki so odvisno od mene in nikogar drugega, pa se tega bremena nekako ne znam znebiti. Mogoče je to posledica slabe vesti po prepirih, ki sva jih imeli z Amando, mojo dvojčico, toda jaz prav gotovo ne bom tista, ki bo dala pobudo za prekinitev te tišine, ki zeva med nama. Pri vsem tem počasi začenjam verjeti, da se kontrasti privlačijo, kajti midve sva si nedvomno podobne kot jajce jajcu. Obe nesramno muhasti in nepopustljivi, čeprav nama včasih zmanjka še kakšna točka do tistega povsem trdnega in neusmiljenega značaja. Prijazni pogledi in besede so pri meni sicer nekaj neverjetno redkega, zanjo pa tega ne bi mogla trditi, glede na to, da se kurba po celem Sunnydalu.