Spike & Buffy; Abigail & Spike; Nick & Jackie

''Zdaj veš, zakaj so naši zobje tako praktični,'' je odvrnil in se pri tem rahlo nasmehnil, ko se je spomnil precej smešnega pogovora, ki sta ga imela preden se je vse skupaj zapletlo. Pravzaprav bi se temu dejstvu moral čuditi, kajti ponavadi se nista bila sposobna kar tako pogovarjati. Prepirati ali pa se tolažiti – to že, ampak tole... Tole je bilo še bolj čudno od najbolj čudnega demona, kar jih je Spike kdaj srečal. Njenega norčevanja iz preteklega dogodka ni komentiral ter namesto tega le nadaljeval svojo pot proti izhodu, saj je čutil, da je napočil čas, da se razideta. Preden se slučajno spet drug drugemu ne zamerita ali kaj podobnega... Njene geste, s katero ga je zaustavila, vsekakor ni pričakoval, vendar pa tega na njegovem obrazu ni bilo moč zaznati. Obrnil se je nazaj k njej, ko ga je poklicala po imenu, in se nemo zazrl vanjo. Sprva jo je hotel zavrniti, češ da sploh ni pomembno; da se nima za kaj opravičevati, a je nato raje le razumevajoče pokimal. Navsezadnje ga je res prizadela, čeprav je bila povsem njegova krivda, ko pa je toliko pričakoval od njunega srečanja. ''Kadarkoli,'' se je iskreno nasmehnil, ko se mu je tako zahvalila. Temu je sledil molk, ki pa ga je Spike navsezadnje le pretrgal: ''To danes... prej... mi je veliko pomenilo.'' Svoje besede je podkrepil še z medlim nasmehom, ki je izkazoval nekakšno hvaležnost. ''Bolje, da grem,'' je nato zamrmral in Buffy mimogrede z nežno kretnjo roke popravil pramen las, ki se je zaradi pretepa znašel na napačnem mestu. Namenil ji je še zadnji pogled v oči, nato pa se obrnil in stopil skozi vrata v noč. V prsih mu je še vedno gorela želja, vendar je sedaj vedel, da se jo mora naučiti zatreti. Ta odločenost ga je s hitrimi koraki, ki so odmevali v tišini noči, odnesla dalje vzdolž ulice ter ga tudi vzdržala tega, da bi se ozrl za Buffy. Njegov plašč je plapolal med hojo, da je bilo videti, kot da odhaja s ponosom; toda v resnici je šlo za beg. Beg pred lastno bolečino.

"Si bo treba zapomniti.." je pokimala in se nasmehnila. Nikoli, zares nikoli ga ne bi smela takole prizadeti. Morda se ji je zdelo, da se je odločila narobe, ko se je odločila za Angela, da bi morala premisliti in se ne bi smela prenagliti.. A kljub temu se ji je morda zdelo, da je tako prav. Ne bi se smela zanašati na to, da bo vedno tam, ko ga bo potrebovala in njemu tega zagotovo ni bilo treba.. In vendar je to počel. In vendar je skrbel za njo, še vedno jo je imel rad in obdržal je svojo obljubo, ki ji jo je dal, ko je šlo za Dawnino življenje, še zdaj se je izrečenega držal. Zdelo se je, da ni mogoče, da bi kdaj srečala koga tako zvestega, kot je bil on, in vendar ga je odrivala od sebe; morda v prepričanju, ki naj bi ga, kakor je trdil njen bivši sošolec, preden ga je kot vampirja spremenila v prah, imela - ko naj bi bila prepričana, da mora trpeti in mora biti osamljena? Toda po drugi strani je bil tukaj Angel, za katerega pa še zdaj ni bila prepričana, če bo zares ostal. Morda se je tako zdelo včeraj, danes pa je že lahko jasneje razmišljala in nekaj ji je jasno govorilo, da je situacija preveč rožnata, da bi trajala prav dolgo. Prav mogoče je bilo, da bo spet odšel ali celo.. Ne, v to ni verjela. Zgodilo se je enkrat in takrat je bilo dovolj; preveč zanjo. Nemogoče je bilo, da bi spet izgubil dušo in se prelevil v Angelusa. Bil je drug človek, v to je bila prepričana in samo upala je lahko, da se ne moti, saj je vedela, kako bodo šle stvari naprej, če se slučajno kaj takega zgodi. Lahko se je videla, kako išče neke vrste tolažbo in se spet naslika v Spikovem življenju. Po drugi strani pa - saj ni nihče rekel, da se njuni življenji ločujeta, kajne? Saj je bil navsezadnje on eden od bitij teme in do takrat, ko bo obstajal, bo tudi del njenega življenja; in do takrat, ko bo imel tako zelo rad Dawn, bo eden izmed njenih ljubših delov lastnega življenja. "Kadarkoli," ga je posnemala in se mu nasmehnila. Vedela je, da mu je nakopala veliko gorja in vedela je, da mu bo dolžna še veliko opravičil - ali pa mu bo morala vsaj nekajkrat rešiti življenje - preden se bosta lahko spet normalno obnašala drug do drugega. Navsezadnje sta bila sicer danes samo navidezno sproščena, a nekaj nevidnega je jasno lebdelo nad njima in očitno je bilo, da nimata pojma, kako naj se obnašata. Seveda je bilo krivo vse, kar sta si izrekla, a če je dobro pomislila, sta to tako ali tako počela ves čas. Stresala žaljivke drug na drugega in hodila drug po drugem? Seveda, to je bilo zanju skorajda tipično. Morda ni bilo prav, toda ob vsej njuni zgodovini je bilo težko obdržati odnos, ki bi deloval posebej ljubeče. Morda sta se še preveč poznala.. Zamižala je, ko ji je odmaknil pramen las in tiho zamrmrala: "Najbrž res." V trenutku, ko je spet odprla oči, je že pogumno korakal po temni ulici in kmalu ga je zagrnila tema, kljub temu pa se ji je zdelo, da še vedno vidi njegov plapolajoč usnjeni plašč in njegove tipične korake, s katerimi se je vedno prebijal skozi dneve. Kljub vsemu je gojila do njega neke vrste ljubezen, ki je ni bilo mogoče definirati. Ni sicer čutila želje po tem, da bi spala z njim - ali karkoli takega, Bog ne daj - samo.. Veliko ji je pomenil. Težko je bilo to razložiti, a bilo je resnično. Po tem, ko je še dolgo gledala za njim, čeprav ga ni več videla, se je počasi, otopelo obrnila in se razgledala po klubu. Praznina. Ljudje so sicer še vedno sedeli, toda zdelo se je, da nad vsemi lebdi nekaj mrkega in težkega. Tudi zanjo je napočil čas, da odide. Kljub temu, da ni veliko spila, ji je že počasi postajalo slabo; in ni hotela pustiti Dawn in ostalih v srkbeh zanjo. Zato se je tudi sama počasi odpravila iz kluba, toda zavila v drugo smer. Raje je vzela dolgo pot, kot pa reskirala ponovno snidenje.

Bil je eden izmed tistih dolgočasnih večerov, za katere je Spike vedel, da jih lahko preživi le nekje med množico bolj ali manj nepoznanih ljudi, v prostoru, ki ga polni glasna glasba; kjer se toči pijača in kjer se lahko pozabi na tegobe tega sveta - oziroma bolje rečeno na tegobe njegovega srca. Seveda na kaj takega ne bi ob pogledu na Spika - tega hladnokrvnega vampirja, čigar obraz je že lep čas prekrivala senca temačnosti - nihče pomislil, kar pa ga vsekakor ni motilo. In manj ljudi, ko je drezalo vanj, bolje je bilo - zanje. Vseeno pa se ni imel namena ubraniti kakšnim voljnim ženskim pogledom, saj je bilo tudi to del njegove 'terapije', da bi na nek način prebolel spoznanje, da ga Buffy nikakor ne more ljubiti. Ne glede na to, koliko ji je bil pripravljen biti zvest, se ni nameraval 'postiti', dokler se bo tudi sama zabavala z Angelom. Tako je tudi ta večer upal na kak dober 'ulov', medtem ko si je krajšal čas z igranjem biljarda ter užival ob pitju viskija in seveda obveznem kajenju. S palico v roki se je pomaknil na vogal biljardne mize in pri tem s pogledom mimogrede ošinil ljudi v bližini, da bi kot ponavadi preveril, ali je v bližini kaj vredno pregrehe - ter da ni med njimi slučajno Buffy. Vsekakor je opazil nekaj deklet, kar je na njegove ustnice zvabilo skrivnosten nasmešek, s katerim se je nato sklonil nad mizo ter spretno poslal nekaj svojih krogel v luknje. In samo še boljše postaja... je zadovoljno pomislil, ko se je namuznjeno zopet vzravnal.

((Abigail? ))

Kakor že veliko noči poprej, je Abby tudi danes stala v najbolj popularnem klubu v Sunnydaleu. Bila je naslonjena na pult in v eni roki je držlala kozarec z martinijem. Ljudje okoli nje so bili živahni in večina jih je bila že na pol pijanih. Na plesišču se je gnetlo ljudi in glasna muzika ji je udarjala v ušesa. Moški so je že večkrat povabili, da bi šla plesat, vendar jih je Abby zavrnila ali pa preprosto ignorirala. Abby se ni v klub prišla zabavat, ne. Že par noči je hodila v klub vohunit za določeno osebo. Za vampirjem. Opazila ga je nekaj noči nazaj in videla je, kako je vsakič oprezno sprmljal dekleta in jih osvajal. Njene oči so bile uperjene vanj in opazovala je vsak njegov gib. Igral je biljard in videla je, kako je vsake toliko se razgledal po klubu. Vedela je, da išče hrano. Da išče osebo, ki bi mu potešila žejo. Prasec, je jezno pomislila. Vedela je, da vampirji nimajo vesti, ne duše, vendar se je vseeno vsakič vprašala, kako lahko mladi osebi uničijo ali končajo življenje. Najbolj pa jo je jazilo, da je ta vampir zavajal dekleta. Abby je bila odločena, da bo temu naredila konec. In to danes. Ni vedela zakaj, vendar si je na vsak možni način želela ga ubiti. Mogoče je on tisti.. tisti, ki je ubil mojo družino, je žalostno pomislila. Nagnila je kozarec in naredila požirek pijače. S kozarcem v roki se je odpravila proti vampirju. Ustavila se je pred mizo. Kozarec je položila na rob in se naslonila na mizo. Počakala je, da je vampir dvignil glavo. Prisilila se je v nasešek. "Hej," je tiho dejala. "Se ti lahko pridružim v igri?"

Krogle so izginjale v luknjah kot po tekočem traku in Spike je imel že zaradi tega več kot dober razlog, da se prepusti vsej mogoči zabavi, ki bi mu utegnila priti nasproti. Fant, proti kateremu je igral, se očitno ni tako zelo zabaval - že zaradi dejstva, ker je izgubljal proti veliki vsoti denarja, za katerega je stavil z vampirjem. Resnično slaba poteza. Ko se je ponovno sklonil, da bi zadal udarec, pa je k mizi pristopilo dekle, katerega obraza sprva sicer ni opazil; a vendar mu je glas, s katerim ga je ogovorila, dal vedeti, da je vredna njegove pozornosti. Ob njenem vprašanju se je počasi vzravnal ter svoj radoveden pogled sprehodil navzdol po njeni postavi vse do oči, s katerimi je zrla vanj. Popoln zadetek. Ni si mogel kaj, da se ne bi zadovoljno a hkrati kar nekako hudomušno namuznil. ''Če ga pokončaš namesto mene...'' je zamrmral ter ji pomignil na fanta na drugi strani mize, ki je mrzlično tuhtal, kako se lahko reši izgube. Dekletu poleg sebe je ponudil svoj izzivalni nasmešek, nato pa ji predal igralno palico ter se mimo nje postavil na stran, da bi ji dal prostor za zadnji udarec, ki bi mu prinesel zmago. Medtem pa je sam zopet segel po steklenici ter si v kozarec dolil nekaj centimetrov jantarne tekočine, ki je bila njegova najljubša takoj za krvjo, ter z zanimanjem opazoval privlačno neznanko, za katero bi lahko trdil, da je bila kot od boga poslana. A kdo bi lahko vedel...

Sladko se je nasmehnila, ko je videla, da je pritegnila vampirjevo pozornost. Mogla se je zadržati, da se ni zdrznila, ko se je vampirjev pogled sprehodil po njenem telesu. Vendar pogleda od njegovih oči ni umaknila. Rahlo je nagnila glavo, ko je čakala, da ji odgovori. Začutila je pogled njegovega soigralca na sebi, vendar se ni pustila zmesti. Ko ji je končno odgovoril je rahlo povzdignila obrv, vendar se je vzravnala. Sledila je njegovemu pogledu in videla, da je fant, s katerim je igral, rahlo živčen in napet. Torej igrata za denar. Za veliko denarja. Je ugotovila. "Če je to vse kar moram narediti..." je zamrmrala in preden je sprejela palico je naredila požirek njene pijače. Kozarec je ponovno položila na rob mize in ga pogledala. Stopila je mimo njega na mesto kjer je prej stal. Biljard je bil njena najljubša igra in skoraj vsak večer ga je igrala v klubu. Nagnila se je in poslala zadnjo žogico v luknjo. Najprej je pogledala izgubljenca, ki je sam pri sebi tiho preklinjal, nato pa se je obrnila k vampirju. Naslonila se je na palico in ga pogledala. "Pol pa ne bo težko." je dokončala svoj stavek in se mu nasmehnila. Videla je, da je njegov soigralec odvrgel denar na mizo in odhitel stran proti
pultu. Preden je vampir lahko vzel denar, ga je Abigail zgrabila.
Počasi je preštela denar in tiho zazvižgala. "Verjetno si mu izpraznil denarnico," je dejala in podala denar vampirju. "Mimogrede, ime mi je Abiagil." je rekla in palico podala nazaj proti vampirju. Sama je šla na drugo stran in pograbila palico, ki je bila naslonjena na mizo. "Za koliko igrava midva?" je vprašala in se ponovno prisilila v nasmeh.

Spike je nedvomno užival ob pogledu na postavno dekle, ki je z dobro premišljenimi gibi dokončala, kar je sam začel. Njena natančnost ga je celo malce presenetila, a vendarle mu je bila v zadovoljstvo. Fantu, ki je medtem že odvrgel denar na mizo, ni namenjal nobene pozornosti več, saj je nikakor ne bi mogel biti bolj vreden od skrivnostne neznanke, ki se je pojavila od nikoder. Na dušek je izpraznil kozarec ter praznega postavil nazaj na rob mize, nato pa se namuznjeno že obrnil nazaj k dekletu ter iztegnil roko, da bi mu vrnila denar. Res je bil kar lep izkupiček. Pa ne da bi ga krvavo potreboval - šlo je zgolj za užitek, da ga je drugim jemal. ''To se zgodi, če me podcenjuješ,'' je skrivnostno odvrnil ter prijel palico, ki mu jo je pravkar vrnila. ''Spike,'' se je še sam predstavil ter se z nekaj koraki vrnil nazaj na svojo stran mize, kjer je tudi obstal in svojo pozornost spet vrnil nazaj k Abigail. Predvideval je, da se mora dekletu zdeti njegovo ime - ki res ni bilo nikakršno ime, prej vzdevek - zdeti čudno, a še vseeno se ni imel namena predstavljati kot William. To je bila preteklost. Na nek način precej boleča pravzaprav. Ko jo je tako opazoval, so njegove misli bile pravzaprav že daleč od biljarda, kajti navsezadnje je bil njegov cilj tudi ta, da se znajde v naročju kakšne ženske, kar je zadnje čase resnično pogrešal. ''Mora biti denar?'' je pomenljivo odvrnil in ji z obrazno mimiko dal dovolj jasno vedeti, kaj se mu pravzaprav podi po mislih. Sicer pa si je sama prav gotovo želela isto - vsaj tako je mislil Spike in bil za kaj takega pripravljen predati vsako igro.

(@Nick)

Njegov hiter in nepremišljen odgovor jo je skoraj prepričal, da mu verjame, a ni je popolnoma prepričal, saj so se v njej še vedno oglašali dvomi, a zdelo se ji je bolje kot prej. Njegova zgodba je bila dokaj verjetna in zato se je odločila, da bo ga pustila pri miru z dodatnimi vprašanji o tistih treh vampirjih. Zakaj bi ga mučila z takimi vprašanji? "Zanimivo, imaš pa potem srečo v kartah." se je namuznila. "Verjetno pa tudi srečo, da veš kako uničit vampirja." je še dodala, saj je vedela, da bi bilo tako kartanje za večino ljudi lahko usodno.
Skupaj sta vstopila v lokal in Rebecca se je razgledala za kakšnim prostim mestom. Opazila je dve mesti pri šanku in Nicku pomignila, naj ji sledi. Kmalu se je vsedla za šank in s pregledom preletela plesalce, ki so se drenjali po plesišču, nato pa je pogledala še tri skupine, ki si igrale bilijard blizu šanka. VSi so se ji zdeli sproščeni in polni življenja, popolnoma brezskrbni. Kako si lahko zatiskajo oči pred očitnim? se je spraševala, saj je v mestu kar mrgolelo golazni, a je nihče ni opazil, saj niso hoteli verjeti, da take stvari kot so demoni in vampirji sploh obstajajo.
Zopet se je obrnila k Nicku in se nasmehnila: "Torej... ne spomnim se, da bi te kdaj videla v Sunnydalu. Si se preselil sem pred kratkim ali se enostavno nikoli nisva srečala?" Z zanimanjem ga je opazovala, saj jo je res zanimalo, kaj bo odgovoril. Postajala je bolj radovedna in odločila se je, da se ne bo omejevala in bo postavila čisto vsa vprašanja, ki ji bodo prišla na pamet, a seveda ob pravem času, saj ga ni hotela zasuti z vprašanji.

"Seveda brez sreče pri kartah ne moreš zmagati" je odgovoril in se nasmehnil. Ta nasmešek ni bil niti malo zaigran, ampak je bil eden redkih prisnih nasmeškov. Nick je seveda užival ob lastni šali, saj je bilo samo njemu jasno, da se on pri kartah ni potreboval zanašati na srečo.
Skupaj sta vstopila v lokal, v katerem je bilo kar veliko ljudi. Nekateri so plesali, spet drugi igrali biljard, a Nick se za njih preprosto ni zmenil. Nepomembni osebki, ki se ne zmenijo za vse kar se dogaja okoli njih niso bili vredni nič več kot smeti ob cesti.
Šele sedaj ji je odgovoril na drugo opazko "Hitro sem spoznal, da so okoli nas bitja teme in tako sem samo pobrskal po knjigah in izvedel na kakšne načine lahko ubiješ vampirja. Verjetno pa je danes kljub temu imela prste vmes tudi sreča, saj v pretepih ponavadi izgubim."
Ko sta se ustavila ob šanku je nadaljeval "Ampak na ošiljen količek se lahko vedno zaneseš, kajne?" in pomislil, če bi jo vprašal kako pa je ona izvedela z vampirje.A prehitela ga je s svojim vprašanjem in odgovoril ji je najprej nanj:
"Pravzaprav sem se res šele pred kratkim preselil v Sunnydale, tako, da se še ni bilo veliko priložnosti, da bi se srečala. Prej sem potoval po svetu."
V vseh letih igranja se je naučil, da je veliko lažje kot si izmišljati nove laži in zgodbe preprosto uporabiti resnico in jo spremeniti,zakrinkati. Tako so zgodbe bolj vrjetne in je manjša možnost, da se izdaš.
"Opazil sem, da se izvrstno boriš in da tudi ti s sabo nosiš količek. Kako pa to, da je mlado dekle kot ti prišlo v svet vampirjev in demonov, ter se jim celo uprlo in se bori z njimi?" je končno izustil vprašnje, ki ga je zanimalo že nekaj časa.
Pogledal jo je in čakal na njen odgovor, pri tem pa pomignil natakarju, da je čas da naročita.
"Povej kaj boš pila?" ji je še rekel z nasmeškom.

Nasmehnial se mu je nazaj in zamišljeno pripomnila: "Mene tiste pošasti verjetno ne bi napadle, ker sem grozna pri kartanju. Res nimam čisto nič sreče v kartah... čeprav, mogoče bi me pa napadli samo zaradi želje po krvi..." Karkoli bi naredili, če me ne bi ubili, bi prišla za njimi. si je mislila, atega ni izrekla, saj ni hotela Nicka popolnoma odgnati od sebe in ga prestrašiti s svojim prevelikim odporom do vsega zlega in škodljivega.
Zanimivo, ampak še vedno ne vem, kako natančno je izvedel za njih. Zamišljeno ga je pogledala in poizkušala iz njega kaj razbrati, a ji ni ravno uspelo. "Obožujem količke, še posebaj, ko jih uporabljam v boju." je pripomnila in nato naprej poslušala njegov odgovor.
"No,..." je začela odgovarjati, a ni vedela natančno kako naj reče, saj mu ni mogla enostavno reči: Ena prekleta pošast je požrla mojo mamo in to je uničilo mojega očeta. Morala je reči na malo bolj prijazen način. "Pravzaprav, sem za te pošasti izvedela še, ko sem bila v vrtcu. Eden izmed njih se je vpletel v moje življenje in uničil vse, kar sem imela." je rekla s hladnim glasom, v katerem pa ni bilo zaznati bolečine, saj ni marala izlivanja čustev. "Torej, zakaj se jim upiram? razlog se mi zdi precej preprost: maščevanje." je še dodala in ga pogledala v oči. "Se je tudi tebi, kaj podobnega zgodilo?"
"Hmm... nevem." je zamišljeno rekla in pogledala natakarja: "Kaj priporočate? Imate kakšno posebno dobro pijačo?" Natakar ji je pokimal in ji začel naštevati vse mogoče pijače. Ni mu sledila, zgolj odločila s eje za ime pijače, ki si jo je najprej zapomnila.

Spike je napisal/a:

Spike je nedvomno užival ob pogledu na postavno dekle, ki je z dobro premišljenimi gibi dokončala, kar je sam začel. Njena natančnost ga je celo malce presenetila, a vendarle mu je bila v zadovoljstvo. Fantu, ki je medtem že odvrgel denar na mizo, ni namenjal nobene pozornosti več, saj je nikakor ne bi mogel biti bolj vreden od skrivnostne neznanke, ki se je pojavila od nikoder. Na dušek je izpraznil kozarec ter praznega postavil nazaj na rob mize, nato pa se namuznjeno že obrnil nazaj k dekletu ter iztegnil roko, da bi mu vrnila denar. Res je bil kar lep izkupiček. Pa ne da bi ga krvavo potreboval - šlo je zgolj za užitek, da ga je drugim jemal. ''To se zgodi, če me podcenjuješ,'' je skrivnostno odvrnil ter prijel palico, ki mu jo je pravkar vrnila. ''Spike,'' se je še sam predstavil ter se z nekaj koraki vrnil nazaj na svojo stran mize, kjer je tudi obstal in svojo pozornost spet vrnil nazaj k Abigail. Predvideval je, da se mora dekletu zdeti njegovo ime - ki res ni bilo nikakršno ime, prej vzdevek - zdeti čudno, a še vseeno se ni imel namena predstavljati kot William. To je bila preteklost. Na nek način precej boleča pravzaprav. Ko jo je tako opazoval, so njegove misli bile pravzaprav že daleč od biljarda, kajti navsezadnje je bil njegov cilj tudi ta, da se znajde v naročju kakšne ženske, kar je zadnje čase resnično pogrešal. ''Mora biti denar?'' je pomenljivo odvrnil in ji z obrazno mimiko dal dovolj jasno vedeti, kaj se mu pravzaprav podi po mislih. Sicer pa si je sama prav gotovo želela isto - vsaj tako je mislil Spike in bil za kaj takega pripravljen predati vsako igro.

Abby je nagnila glavo. "Spike?" je namuznjeno vprašala. Vedela je, da je vzdevek, kakršnega imajo mnogi vampirji, a se je vseeno zadržala, da ni bleknila, kaj kar bi jo izdalo. Opazovala je, kako se je odpravil na drugo starn mize. "Zanimivo ime," je zamrmrala ter se z eno roko naslonila na mizo. Pogledala ga je v oči. V njih je videla, da so njegove misli daleč od biljarda in niti pomislit si ni upala na kaj je mislil. A njegovo naslednje vprašanje je potrdilo njene dvome. Mogla se je zadržati, da se ni stresla od gnusa. Njegove obrazne poteze so ji jasno dale vedeti, kaj misli.Tiho se je zahihitala. Sklonila je glavo, da so ji lasje prekerili obraz in čez nekaj trenutkov jo je ponovno dvignila. Njen pogled se je spremenil iz naivnega v izzivalnega, Kljub temu, da je v njej vrelo od sovraštva in jeze, je občutila zmagovalno zadovoljstvo. Uspelo ji je narediti prvi del. Kmalu bo vampirja spravila na samo in ga ubila. Seveda bi ga že tu, če ne bi imela malo samokontrole. Pred ljudmi pa že ni mogla ubiti vampirja! Počasi je stopila okoli mize in se izzivalno nasmehnila. Ustavila se je pred njim in se naslonila na mizo. Ponovno je nagnila glavo in ga pogledala. Palico je položila na mizo in obe roki položila na rob. Opazovala je vampirja in se sama pri sebi nasmehnila. "Ne rabi biti prav denar..." je dejala tako tiho, da jo je lahko samo on slišal. Odrinila se je od mize in stopila še bližje k Spikeu. Pogleda ni umaknila iz njegovih oči in nekaj časa je tam stala v popolnoma pri miru nato pa je spregovorila: "Lahko je kaj dugega." Obrnila se je nazaj k mizi in prijela palico za biljard. Nekaj časa jo je pridržala v roki, nato pa se je z njo ponovno odpravila na svojo stran mize. Obrnila se je nazaj k njemu. "Če zmagam... Kaj jaz dobim od tega?" je dejala in nagnila glavo. Njen cilj je bil, da ga spravi na nek samoten kraj, kjer ga bo lahko uničila.Če bo potrebno, bo pri tem uporabila vsa možna sredstva. O tem je bila trdno prepričana.

''Mogoče je bolj vzdevek no. Tak - novodoben,'' je namuznjeno dodal na njene besede, saj se mu je zdelo, da je dekle res malce presenečeno nad tem, kako se ji je predstavil. Sicer pa mu glede tega ni bilo kaj dosti mar; niti se ni bal, da bi ji moral kaj razlagati v tej smeri. Dekleta za eno noč ponavadi niso prišla tako daleč, resne zveze pa tako in tako ni iskal. Pozorno je opazoval njene gibe in ni si mogel kaj, da ne bi bil zadovoljen z 'ulovom'. Bila je ženska vredna vsakega greha in četudi bi ga včasih morda pekla vest, kot da bi na tak način onečastil svojo zvestobo Buffy, mu je bilo to sedaj povsem malenkostno. Sploh pa - le zakaj bi moral biti zaradi nje v celibatu? Vračal ji je enak izzivalen pogled, prepričan, da točno ve, kaj se ji plete po mislih. Opazoval jo je, ko se mu je tako začela približevati, in se ni niti slučajno trudil prikriti svojega poželenja do nje. Saj se je navsezadnje šlo za to, kajne? Vračal ji je pogled naravnost v oči ter se pri tem ves čas pomenljivo smehljal, zadovoljen z odgovorom, ki ga je dobil od nje. Ošinil je njene ustnice in vrat - pa ne zato, ker bi ga hotel ugrizniti, temveč le tako iz navade. Dekle se je očitno hotelo igrati, ko se mu je tako približalo in potem zopet obrnilo ter se vrnilo na svoje mesto, kar pa je bilo daleč od tega, da bi Spika kaj motilo. ''Sliši se zabavno,'' je pomenljivo komentiral njene besede in jo spremljal s pogledom, ko se je vračala na svoje mesto. Sam pri sebi je zatem samo zmajal z glavo ter se že lotil pripravljanja mize za naslednjo igro. Tole bo bilo hitro, je bil prepričan, saj se mu je zdelo, da je med njima že dovolj elektrike, da bi se že v tistem trenutku lahko zavlekla kam na samo, počet... druge stvari. ''Mene?'' se je hudomušno nasmehnil in zopet izzivalno ujel njen pogled. Imel je dovolj samozavesti, da si je drznil biti tako odkrit. Saj se navsezadnje ženske res niso ravno otepale njegove družbe. No ja... obstajale so izjeme, vendar pa tisti trenutek niso bile pomembne...

@Rebecca

Maščevanje.... to je torej njen razlog je pomislil. Tudi sam je bil kar nekaj časa pod vplivom tega čustva. In ko se je maščeval svojim staršem.... no to ni pustilo takšnega pečata kot ga je pravzaprav pričakoval. Razumel je Rebecco, a sam ni nič več delal stvari zaradi maščevanja.
Nick je občutil, kako je ko imaš moč in takrat se je počutil izjemno. In zaradi tega je počel stvari, ki jih je pač počel. Občutek moči in tega, da se te drugi bojijo... to je bilo za Nicka najlepše občutenje. Mogoče zaradi tega ker nikoli ni spoznal kakšnih lepših čustev in ker nikoli ni imel pravih prijateljev, ampak to sedaj sploh ni bilo več pomembno. Njegov edini cilj v življenju je postal borba za moč in vse ostalo je bilo brez smisla.
Njegove misli je presekala s vprašanje, če se je tudi njemu zgodilo kaj podobnega. Obraz se mu je utrdil in oči so postale temnejše. Za trenutek je nastala tišina nato pa je le spregovoril "Ja, tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Že v mladosti sem se srečal z ... demoni". V resnici je menil, da sta bila njegova starša več kot demona,čeprav sta bila zgolj nepomembna smrtnika, saj sta ga popeljala skozi pekel.
"In srečanje z njimi ni bilo ravno prijetno. In nato sem počasi začel spoznavati še o tem drugem svetu, ki mi je bil pred očmi skrit".Čeprav sta bila samo navadna človeka, sta mu starša povzročila več bolečin kot bi mu jih lahko kakršenkoli demon ali vampir. In zaradi tega je tudi izrabil vamprija, da je ubil njegova starša. Tega nikoli ni obžaloval, saj je bila njuna smrt zanju veliko prijetnejša kot vse njegovo trpljenje. Zadnji del je seveda zadržal zase.
Ker ni več želel govoriti o teh stvareh je bil vesel, da se jima je natakar končno posvetil in tudi sam si je naročil pijačo. Z kozarcem v roki se je spet obrnil nazaj k Rebecci in ji z nasmeškom rekel
"Kaj če bi govorila o kakšnih prijetneših rečeh. Na primer s čim vse se ukvarjaš?"


(Ok še dve opravičili prvo za tale post ker je obupen, ampak sem brez navdiha trenutno Drugi pa ker je trajalo toliko časa, da sem odpisal, ampak sem imel kolokvij in nisem imel časa tako da... )

@ Spike

"Tebe?" Nasmehnila se je. Vse ji je šlo po načrtu. In po igri... svet bo ostal brez enega vampirja. Oh kako žalostno! je sarkastično pomislila. Ponovno se je naslonila na mizo. Mogla je obdražti njeno kriniko. Ponovno se je izzivalno nasmehnila. "Samo to?" je v šali vprašala in se namuznila. Opazovala ga je z zanimanjem. Že prej je opazila, da je privlačen, ampak sedaj... nekaj na njem je bilo drugačnega. Že to, da je ni gledal kakor hrano, kot večina vampirjev je bilo drugačno. Da je sploh pomislil na... Ne! To je samo krinika... vsi vampirji so isti! ji je kričalo v glavi. Stresla je z glavo, da bi odgnala misli stran in se ponovno zbrala. Opazila je, da je Spike že postavil žogica. Spomnila se je na kozarec martinija, ki je stal na mizi in v trenutku je segla po njem in ga spila do konca. "Samo trenutek, da si grem po pijačo," je zamrmrala in z glavo nakazala na prazen kozarec v roki. Palico je naslonila n amizo in se odpravila v smeri šanka. Prerinila se je skozi plesišče do šanka. Kozarec je položila na pult. Videla je, da je natakar imel delo. Z eno roko si je podprla glavo z drugo pa je narahlo udarjala po mizi. Opazovala je množico ljudi na plesišču. Vsi so bili brezskrbni in polni življenja. Nihče se ni zavedal, da so med njimi vampirji in demoni. Velika večina jih sploh ni verjela v te stvari. A Abby je vedela, da obstajajo. Še kako, ko pa se je skoraj vsak dan spoprijela z njimi. Do nje je pristopil natakar. Zamrmrala je ime pijače. Ošinila je biljardne mize in videla vampirja. Vampirja, ki bo danes umrl... je pomislila in se nasmehnila. Natakar ji je podal poln kozarec martinija. Abigail se je zahvalila in se odpravila nazaj k mizi. Mimo plesišča, do Spikea. Spila je dva požirka pijače in kozarec ponovno položila na rob mize. Pogled je usmerila k vampirju in se namsehnila. "Torej, kdo začne?" je vprašala in vzela palico, ki je stala poleg mize.

''Samo to?'' je v šali užaljeno privzdignil obrvi. ''Punca, pojma nimaš, s kom imaš opravka,'' je še hudomušno pristavil, ne da bi se zavedal, kaj so te besede v resnici pomenile njej. Toda le kako naj bi vedel, ali pa vsaj sumil, če pa si je prizadeval samo za to, da se vsaj en večer ne bi obremenjeval s svojimi demonskimi težavami. ''Prav,'' ji je pokimal ter s pogledom sledil njeni postavi, ki se je oddaljevala od njega proti pultu. Med čakanjem nanjo si je tudi sam dotočil viski v kozarec ter si privoščil nekaj dolgih požirkov. Saj ne da bi se zaradi tega počutil kaj drugače, kajti alkohol je vampirjem res težko stopil v glavo, toda šlo je pač za eno izmed njegovih razvad, ki ga z razliko od navadnih ljudi ne morejo pripeljati do preranega groba. Namuznil se je lastnim mislim in prazen kozarec postavil nazaj na rob ter se svoj pogled sprehodil po nabito polnem plesišču. Iz stanja zamaknjenosti so ga predramile šele Abbyine besede in njegova pozornost se je na mah vrnila nazaj k njej. ''Ladies first,'' je odvrnil in ji z roko pomignil, naj kar začne, sam pa v žepu pobrskal za cigaretami in srebrnem vžigalniku. Vzel si je eno ter si jo prižgal, nato pa vse skupaj zopet pospravil v svoj žep. Privoščil si je dim in ga izdihnil visoko predse, pri tem pa s pogledom ves čas opazoval Abbyine gibe. ''Nisi iz tu, kajne?'' je nato spregovoril ter z zanimanjem zožil svoj pogled, kot da bi poskušal uganiti njene misli, še preden bi mu sama odgovorila. Bil je prepričan, da bi tako dekle opazil že prej, čeprav je bilo tudi to malce vprašljivo, ko pa je imel že lep čas oči samo za Buffy. Toda nekaj mu je vseeno govorilo, da nikakor ne gre za domačinko. Toliko jih je pa že poznal.

Nasmehnila se je in v roko prijela igralno palico. "Oh, sem pa mislila, da je to samo še mit," je namuznjeno dejala. Saj res ni bila navajena, da so ji ljudje, moški predvsem, dajali prednost pred čimerkoli, kljub temu, da je bila lepotica. Nagnila se je nad mizo in s palico udarila v belo žogico. Ta je zadela prvo žogico na vrhu trikotnika in se skupaj z ostalimi razpršila po mizi za biljard. Nekaj izmed žogic je tudi šlo v luknjo. Dvignila se je iznad mize in pogledala Spikea. Videla je, da jo je pozorno opazoval in pod njegovim pogledom se je počutila rahlo ujeta. Kljub temu, da je dokaj močna čarovnica, je bila še neizkušena in vampirji so ji včasih dajali občuteg tesnobe in ujetosti. Mogoče je to le zaradi tega, ker so vampirji pobili njeno celotno družino. Njegovo vprašanje jo je presenetilo in za hip je obstala. Nekaj trenutkov kasneje se je zbrala in se nasmehnila. "Kaj je tako očitno?" se je namuznila in se z lahkotnimi koraki odpravila proti njemu. V nekaj sekundah je stala poleg njega in ga pogledala v oči. "Sem pa mislila, da to uspešno skrivam," je narejeno žalostno zavzdihnila. Seveda je svojo življensko zgodbo povedala že mnogim, vendar nikomur ne celotno. A niti slučajno pa tega ne bi povedala vanpirju, ki je po možnosti njene starše celo ubil. Kaj pa bi lahko rekla? 'Oh, ja seveda nisem domačinka. Veš prihajam iz Floride, sem pa sem se preselila ker so mi vampirji ubili starše. Aja, pa še tebe imam na sumo...' Mhm, to bi pa delovalo. Nsmehnila se je in mu pomignila na igralno mizo. "Ti si na vrsti," je zamrmrala, a od svojega mesta se ni ganila. Naslonila se je na mizo poleg njega in opazovala vsak njegov gib. Za hip ji je nasmešek zbledel. Kmalu, zelo kmalu, pa se bo tvoje življenje končalo.... je mrko pomislila. Vendar si je isti trenutek nadela ponovno masko nevednosti. Zanj je bila le še ena izmed žrtev. In svojo krinko je mogla obdržati.