Spike & Buffy; Abigail & Spike; Nick & Jackie

Očitno je šlo za enega od tistih večerov, ko se je v Bronzu zbralo prav vse, kar v Sunnydalu leze in gre. Vstop skozi vrata kluba jo je ohromil šele, ko je opazila, da je plesišče polno, večina miz pa zasedenih. Morda je šlo vendarle za kak dober bend, ali pa je bila pijača po polovični ceni. Prej bi verjela v zadnje, kajri zvijajoče postave na plesišču so bile očitno pod velikim vplivom alkohola, morda pa celo česa drugega in za trenutek se je spačila, nato pa pogledala proti odru, na katerem je igral nek neznan bend, a očitno je ustvarjal dobro vzdušje. Čeprav je pričakovala božične pesmi, jih ni bilo. Šlo je za nek punk rock, ne zares izviren, kljub vsemu pa odličen, če si hotel na plesišču ujeti ritem. "Spike," je dejala in s pogledom motrila pevca na odru. "Ta tip izgleda, kot da ima na glavi vsaj toliko belila kot ti." Nasmehnila se mu je, nato pa se odpravila proti šanku, kjer je bilo še vedno nekaj praznih visokih barskih stolčkov. Čeprav sta sem prišla skupaj, se je nekako počutila, kakor da ni najbolj važno, če se ves čas držita skupaj. Ni upala zahtevati tega, sploh ne po tem, ko mu je priznala, da ga pravzaprav ne ljubi in da bi bilo bolje, če jo kar pozabi. Ko je prispela do šanka, se je skušala skobacati na enega od visokih stolčkov, prvič brez uspeha, ker je bila zelo očitno majhna. Poskusila je še enkrat in končno pristala na usnjenem sedežu, z rokami pa se naslonila na pult in počakala na Spika, ki se je z večjo težavo kot ona sama prebijal mimo množice na plesišču, ki pravzaprav ni zavzemala samo plesišča, ampak še celoten prostor, kjer so ljudje ponavadi hodili. Tudi natakar je kot zmešan pobiral naročila in očitno je bilo, da je sploh ni opazil. Kmalu se je ob njej pojavil tudi Spike in Buffy se mu je previdno nasmehnila, zavedajoč se, da bo bolje, da se lepo obnaša do njega, sploh če želi, da ji še kdaj v življenju pomaga pri čemerkoli. "Pijačo?" je nato predlagala ter pomignila proti zasedenemu natakarju, ki je pravkar zmedeno nalival pijačo v velike kozarce za pivo.

[Spike, hon? ]

Za Spika pa je bilo, kot da bi pravkar vstopil v raj. Ne samo da je v klub prišel v spremstvu Buffy, da sta bila tam z namenom, da bosta skupaj preživela ta čas - namesto božičnih pesmi so vrteli eno izmed njegovih najljubših zvrsti glasbe. Kolikor pozornosti je temu pač namenil... Edino, kar se mu je zamerilo, je bil pevec, na katerega ga je opozorila Buffy. ''Ja... te dni je prekleto težko biti unikaten,'' se je namuznil in svoj pogled odvrnil od peroksidnega pevca, ki je očitno navduševal kar nekaj deklet v prednjih vrstah. Ko se je ozrl nazaj, da bi sledil Buffy, jo je za trenutek povsem izgubil izpred oči, a se je z nekaj grobimi kretnjami naposled le uspel prebiti za njo do barskih stolov. To je bil večer, ki ga je moral dobro izkoristiti, kajti zavedal se je, da je pridobil edinstveno priložnost. Samo čustva mora potisniti na stran... ''Toliko o božičnih pesmicah in neobljudenem klubu,'' je zmajal z glavo, ko se mu je končno posrečilo zasesti stol poleg Buffyinega. Ozrl se je k njej in se za trenutek srečal z njenimi očmi, kar ga je kot vedno zmedlo, da je na njeno vprašanje naposled utegnil samo prikimati. ''Dvojni viski zame,'' je dodal, nato pa svoj nekoliko zožen pogled sprehodil po množici okrog njiju, kot da bi se hotel prepričati, da ni v bližini nikogar, ki bi lahko posegel v njuno družbo. ''Torej...?'' je nato poskušal začeti pogovor, ko je svoj pogled vrnil k Buffy in mrzlično tuhtal kaj naj reče. ''Kako kaj Dawn?'' je bilo prvo, kar mu je padlo na pamet, sicer pa ga je res zanimalo. Resnično je imel rad njeno mlajšo sestro, ki je tudi njemu pomenila nekaj podobnega. ''Zaposlena s fanti?'' se je namuznil, ko je pomislil, da je še vedno nekje v teh 'zmedenih' letih.

"Glej iz svetle strani," se je nasmehnila. "On ne more kar naen krat spremeniti oblike zob, ti pa lahko. Čeprav.." se je zamišljeno spačila in skomignila z rameni. "Ne vem, kaj bi bilo lahko praktičn ega na spreminanju zob." Nasmehnila se je in z azdelo se ji je, da je njeno telo začutilo ritem. Res ni šlo za napačen bend in pravzaprav je razumela, zakaj so ljudje noreli na plesišču. "Dobri so, moraš priznati," je skomignila z rameni in znova pogledala proti odru; od tukaj je bolje videla dogajanje. "Čeprav prvič slišim za njih," je nadaljevala s povzdignjenimi obrvmi. "Ti jih poznaš?" Zmedeni natakar se je po nekaj minutkah končno primajal tudi do njiju in očitno je bilo, da je popolnoma izmučen. Pod očmi so se mu risali ogromni kolobarji in jasno je bilo, da je bil noro neprespan. Spike je naročil svojo pijačo, sama pa je neprepričano potrdila: "Tudi zame." V trenutku, ko se je natakar odmajal naprej, ji je bilo žal; spomnila se je, da je pred kakšnim letom in pol s Spikom popivala v njegovi gorbnici, pozneje pa še v nekem obcestnem baru, ko je Spike s Clemom in nekaj drugimi prijatelji igral poker. Dobro se je spomnila, so igrali za majhne mačke in še zdaj se ji je zdelo to neumno; pravzaprav je bila ponosna nase, ker se ji je to zdelo neumno tudi takrat, ko je bila popolnoma nacejana. "Hm, Dawn..?" Rahlo jo je zmedlo dejstvo, da je v trenutku napeljal na fante. Presneto, kaj če je imela res nekoga in Buffy o tem sploh ni ničesar vedela? Ne, zagotovo bi ji povedala.. Ali pač?! Zavedala se je, da je morda nekoliko preveč zaščitniška do sestre, toda zagotovo ni imela namena dopustiti kar nekemu tipu, da je z njeno sestrico. Moral je biti dovolj dober in glede na fante, ki jih je Dawn opazila v prejšnjih letih, bi zlahka rekla, da najbrž še kmalu ne bo našla koga, primernega zase. Potem pa se je spomnila sebe pri njenih letih. Ne, ko je bila z Angelom je bila še mlajša.. "O moj Bog," je nejevoljno zamrmrala. "Saj ne misliš, da se s kom dobiva za mojim hrbtom in mi tega ne pove, ker jo spominjam na zateženo verzijo najine mame.. Kajne?" je upajoče vprašala, saj si res ni mogla predstavljati, da bi ji Dawn kaj takega prikrivala. Navsezadnje sta vsak drugi dan skupaj sedeli pred televizijo.. Ne, zagotovo bi ji povedala. "Vse kar lahko rečem je to, da močno upam, da ni še zares spoznala koncepta fantov," se je namuznila in se spomnila, da je bil obakrat, ko je Dawn narobe izbrala, zraven tudi Spike, ki je pomagal pri tem, da so fanta odstranili. Dobri stari časi.

''Ti bom jaz povedal, kaj,'' je odvrnil Spike in si začel namuznjeno ogledovati pevca, ki ga je v daljavi sicer komajda kaj videl, toda njegova podoba ga bo vseeno še en lep čas preganjala. Še posebno če ga Buffy ne bo nehala primerjati z njim. ''Z njimi lahko dejansko izgledam zloben, medtem ko je on samo beden ponaredek Billy Idola,'' je dejal v tipičnem tonu sarkazma in se malce prepozno zavedel, da sam v tem smislu ne more biti kaj dosti boljši. ''Slišal sem že slabše,'' je priznal in trenutek, ki ga je Buffy porabila za opazovanje dogajanja, izkoristil za pogled na njeno postavo. Brez neumnosti, Spike, se je opomnil in hitro preusmeril pozornost na natakarja, ki se je trudil z naročili. ''Morajo biti povsem sveži, mene pa tudi že lep čas ni bilo tu,'' je odgovoril na njeno vprašanje in pomislil, da ne glede na njegovo odsotnost v bistvu ni veliko zamudil. Pa tudi nič se ni spremenilo. Razen očitno Buffyina čustva do njega, ampak o tem si v tistem trenutku ni dovolil razmišljati. Njena izbira pijače je na njegove ustnice zvabila nasmešek, vendar pa se je odločil ne komentirati. Bolje, da ne izziva. ''Ne, saj nisem ničesar rekel. Mislim, kako naj bi sploh vedel?'' jo je hitro poskušal pomiriti, kar pa mu ni najbolj uspelo, saj je še sam podvomil v lastne besede. Pravzaprav je bil v enakih skrbeh kot Buffy, čeprav tega ni kazal tako očitno. Že lep čas se je imel za nekakšnega velikega brata, ki je že večkrat moral poskrbeti za Dawn; tudi kar se tiče fantov. ''Čeprav… '' je nato nekoliko zamišljeno zamrmral in se namuznjeno zazrl v Buffy. ''Morda pa jaz lahko kaj izvlečem iz nje. Če hočeš… Mislim, saj se nočem vtikati, to sploh ni moja stvar, ampak vseeno…'' je zblebetal in na koncu podvomil, da bi bila to pametna ideja. Navsezadnje bi potem Dawn lahko še ugotovila, da ga je Buffy poslala, da vohuni za njo. Zameriti pa se ji nikakor ni hotel. ''Ampak glede na mladino, ki se zadnje čase klati tu naokrog…'' je še dodal in zmajal z glavo. Nekaj se je kuhalo. Nekaj resnično čudnega…

"Ja, ti si zloben," je odsotno poikmala, ko je s pogledom prečesavala klub in upala, da ji ne bo pogled več ušel k svetlolasemu pevcu. Šele ko je zares pomislila na to, kaj je pravkar rekla, se je zavedla, kako brez zanimanja je izgovorila svoj stavek in kako provokativno je moral zveneti, zato je hitro dodala: "Zelo zloben. Zlobno.. zloben. Kot zlobna-Spike-oseba." Spet je blebetala, a to se ji je navsezadnje velikokrat dogajalo. Morda več v zadnjem času in v srednji šoli; navadila se je, da je vsake toliko rekla kaj zares butastega, a najbrž je bilo krivo dejstvo, da se je ogromno družila prav z Xandrom in Willow. "Mja, bi rekla," je pokimala in uspelo ji je, da ni spet pogledala proti odru, od koder je prihajala glasba, na katero bi z veseljem noro zaplesala. Naenkrat je pred njene oči skočil dogodek, v katerem sta s Faith popolnoma obvladovali plesno sceno. Tega je bilo že tako dolgo.. "Ja, saj sploh ne veš," je razumno prikimala, ko pa je nadaljeval, je jezno vzkliknila: "Ne, Spike! Nehaj s čeprav-i in čudno mladino. Jaz se živciram zaradi Dawn in edino normalno je, da ti odgovoriš: 'Prav imaš, Buffy, zagotovo se ne dobiva z nekim čudnim tipom, ki jo bo slej ali prej povampiril ali oropal maladosti ali.. poslal v tujo dimenzijo kjer živijo ljudje s štirimi očesi'!" Očitno je bilo, da ima tudi on rad njeno sestro in vesela je bila, da je bilo tako. Dawn je potrebovala nekoga, ki bi ga imela lahko zares rada in ki bi skrbel za njo. Vedela je, da Spiku stoodstotno zaupa in to se ji je zdelo odlično. Navsezadnje je bil ravno on tisti, ki je takrat branil Dawn, četudi je za ceno tega zletel z vsaj deset metrov visokega stolpa. "N-ne.." je odkimala, čeprav je bilo očitno, da bi ga najraje poslala na vohunjenje za malo sestrico. "Ne," je še enkrat dejala bolj odločno, nato pa nadaljevala: "Popolnoma ji zaupam." Pa čeprav je bila to kar debela laž. Dawn je bila sicer dekle s čistim srcem, a kaj, ko je znala prav vedno najti težave in je ponavadi le-te nakopala na celotno skupino? "Ona je veliko bolj pametna od.. no, nas pri njeni starosti." je zamrmrala in skušala verjeti v to, kar je pravkar povedala.

Nagnil je glavo in jo namrščeno pogledal, kot da bi bil nenadoma v dvomih, da je z njo vse v redu. ''Ja...saj sem dojel,'' je sam odvrnil nazaj, čemur je sledil eden izmed njegovih malce hinavskih nasmeškov, ob tem pa se je tudi v njegove misli prikradla ideja, da sploh ne bi bilo slabo, če bi nekako izkoristila glasbo. Sploh če bi počakala na kak mirnejši komad… Iz zamišljenosti ga je predramil njen izpad, da se je je prav malo ustrašil. ''Okej, okej, samo pomiri se, prav?'' jo je hitro začel miriti. ''Gee… ni čudno, da ti ničesar noče povedati,'' je zamrmral in jo previdno premeril, saj pri njej nikoli nisi vedel, kakšen bo njen odziv. ''Si prepričana?'' je bil sumničav, ko je kar uganil, kaj se je pletlo po njenih misli, zatem pa segel po kozarcu, ki ga je takrat preden postavil povsem zmeden natakar. V trenutku ga je izpraznil, saj njemu tako majhne količine niso predstavljale nekega velikega problema. ''Ja seveda,'' se je zarežal, ker se enostavno ni mogel zadržati. ''Poglej mene. Sto let in toliko pa še vedno nimam sreče s tem. Kako lahko potem trdiš, da ona ve kaj dela?'' se je namuznil. ''Pa ne zgovarjaj se na drugačne čase. Vse sem že videl,'' je zamrmral in natakarju pomignil, naj mu ponovno dotoči pijačo, čeprav bi bilo najbrž bolj praktično, da bi mu prinesel kar celo steklenico. ''Kaj pa veš…Morda pa bo prišla sama do mene po nasvete iz prve roke,'' se je nato domislil in se šele naslednji trenutek zavedel, kako v povezavi z njegovimi prejšnjimi trditvami to izpade.

"Ja, si," je pokimala in z zardelimi lici pogledala v kozarec, ki je priromal tudi do nje. Po eni strani se ji je stvar zdela popolnoma neokusna, ker je vedela, da pod vplivom alkohola hitro postane neprisebna, sakrastična in nesposobna, dan po popivanju pa se je ponavadi po hiši vlekla kot megla. Pa kljub temu, je pomislila in po Spikovem zgledu z enim požirkom izpraznila kozarec, tekočina pa je stekla po njenem grlu in morala se je spačiti. Presenečeno je nagnila glavo, ko jo je takole 'ozmerjal' in ogorčeno dejala: "Nisem zaskrbljena mamica. Sploh pa paniko zganjam samo takrat, ko je ni v istem prostoru." Zadnji stavek je povedala precej hitreje in na nek način samoumevno. Seveda, saj to, da je zganjala paniko zaradi sestrinih fantov, ni bilo nič novega ali celo nepričakovanega. "Prepričana," je hitro pokimala, samo da bi ji to nehal ponujati. Dobro se je zavedala, da bi namreč kajkmalu rekla ja, prosim, izprašaj jo, ker navsezadnje vse, kar je do zdaj rekla, ni najbolj držalo. Njena setra je bila sonček, ampak - ne, njene izbire za fante ali kakršnakoli podobna področja so bile ponavadi popolnoma zgrešene. Ob njegovih naslednjih besedah je skušala skupaj spraviti kak zares izviren odgovor, toda njena glava je bila na področju odgovorov prazna, najbrž zato, ker ji je Spike v glavo tlačil toliko nepomembnih skrbi. "Ha," je je ušlo ob njegovih zadnjih besedah in morala je dodati: "Upajva, da tega ne bo naredila. Nočem, da se vrže po tebi." Nasmehnila se je, nato pa pogledala proti natakarju, ki je očitno ravno ujel minutko, ko mu niso težili z naročili, da je lahko zadihal. "Lahko dobiva celo steklenico?" se je nasmehnila utrujenemu moškemu zgodnjih tridesetih, ki je pokimal in se odpravil bogve kam. Popolnoma je pozabila na to, da pravzaprav s takšnimi rečmi nima dobrih izkušenj; v glavi ji je odmeval ritem glasbe in počutila se je precej dobro, vsaj glede na vso situacijo, ki jo je prebrodila ta dan. "Sicer pa imaš prav," je po nekaj časa odgovorila na enega izmed njegovih prej povedanih stavkov. "Res nimaš pojma, kaj delaš." Nasmehnila se je in njen pogled je spet odtaval k odru.

''Kako pa veš, da se ni medtem, ko ti zabadaš srca mladih fantov, odplazila od doma in naravnost sem? V ta panj razgrete mladine?'' jo je moral še malo dražiti, kajti Spike ne bi bil Spike, če ne bi povsod stregel s svojim nedvomno posebnim smislom za humor. ''Kakor hočeš,'' je zamrmral in ji spet ponudil enega izmed tistih pogledov samo-ne-reci-potem-da-te-nisem-opozoril, ki bi lahko izpodkopali njeno navidez trdno stališče. ''Hej, z menoj ni nič narobe!'' je protestiral, ko je rekla, da se Dawn nikakor ne sme zgledovati po njemu. ''Tudi ti ji nisi ravno za zgled,'' je odvrnil kot da bi bil malce užaljen. Ni je želel opominjati na to, kar se je med njima odvijalo kako uro nazaj, sicer pa se je zdelo, da nihče izmed njiju ni ničesar več jemal preveč resno. Vse skupaj se mu je zdelo še toliko bolj nerealno, ko ga je Buffy prehitela pri naročanju steklenice. ''Dawn se definitivno ne bi smela zgledovati po tebi,'' je komentiral njeno dejanje. Nikar ne bodi tako prepričana, je na njene besede odvrnil sam pri sebi in se počasi namuznil. Še je ostalo nekaj starega Spika v njem in to ga je pomirjalo. Videl je, kako pogosto je njen pogled zahajal k odru, in zazdelo se mu je, da bi bil kar pravi trenutek, da se tudi onadva vključita v dogajanje. Takoj ko natakar dostavi steklenico seveda. ''Kaj praviš, si za en ples? Jaz, ti in glas mojega obupnega dvojnika?'' jo je vprašal, pri čemer se ji je s telesom nekoliko približal in ji ponudil enega izmed svojih zapeljivih pogledov, ki pa je tokrat namenoma izpadel nekoliko bolj šaljivo.

"Ekhm.. Ker je ni tukaj?" je predlagala Buffy in se nasmehnila. "Misliš, da je ne bi zavohala, če bi tukaj poplesavala? Tako ali tako že cel čas gledam okrog sebe, samo zato, da se ne bi prikazala izza kakšnega vogala. Sicer pa je danes hotela na neko zabavo in rekla sem ji, da ne sme. Sicer jo pazi Giles, ampak tudi če ji on dovoli.. Saj ne more ravno narediti ne vem kakšne neumnosti, kajne?" je v upanju na Spikovo oporo navrgla, čeprav se je v trenutku, ko se je spomnila, kakšen je pravzaprav ta svtlolasi vampir, pokesala za iskanje opore pri njem. Najbrž je bo samo še naprej živciral. "Ne, s teboj pa res ne. Lepo te prosim, če bi se zgledovala po tebi bi jim v sto-in-nekaj-desetem letu v glavo vladna služba vstavila disketo! Nočem sestre, ki je programirana tako, da ne sme niti napadati nedolžnih ljudi. Predstavljaj si, kakšen svet bi bil to." se je rahlo nasmehnila. "Lepo te prosim, jaz tvegam svoje življenje da pretepem zavaljene vampirje, ki nimajo pametnejšega dela, kot da vandalizirajo vse okrog sebe, ti pa sediš v svoji grobnici in gledaš Breakfast at Tiffany's!" je v šali navrgla, nato pa svojo tezo razvijala dalje: "In sploh nimaš barvne televizije. Seveda je bolje, če se zgleduje po meni." Natakar se je vrnil s steklenico blazno čiste pijače, Buffy pa mu jo je z veseljem iztrgala iz rok in previdno spet napolnila kozares tako sebi, kot tudi Spiku. "Od kdaj pa ti plešeš?" je presenečeno povzdignila obrvi, nato pa dvignila kozarec v znak pitja na zdravje, njegov zapeljiv pogled pa nalašč ignorirala in v enem požirku ponovno izpraznila svoj kozarček. A kljub temu, da je dvomila, da je Spike dober plesalec, se je hotela razmigati. Če ni bilo tukaj nikogar drugega, ki bi jo povabil na plesišče, ki se je nenadoma začelo prazniti in pomislila je na to, da imajo otroci v prvih vrstah morda določeno uro, ob kateri se morajo vrniti domov. "Okej, pa dajva," je končno odgovorila in se skobacala iz barskega stolčka in počakala, da je enako Storil Spike, nato pa se odpravila proti središču plesišča.

''Se ti ne zdi, da pa vseeno malce pretiravaš?'' je postal že kar malo zaskrbljen, saj se mu je Dawn na nek način prav zasmilila. Nič čudnega, da je bila veliko raje pod njegovim varstvom. ''Dovolj je že stara. Morala se bo naučiti poskrbeti sama zase. Tako kot vsi,'' je bil mnenja, dalje pa se ni več imel namena vtikati. ''Pa to je bilo prej...'' se je namuznil, ko se je razgovorila o nečem, kar po njegovem mnenju ni imelo nobenega smisla. ''Hej, to pa ni res!'' se je spet zgrozil, ko se je spravila nanj s tem, da se je norčevala iz njegovih prostočasnih dejavnosti. ''Že lep čas ga nisem gledal. Sploh pa tudi jaz pobijam debelinke!'' je hitro protestiral ter ji namenil enega izmed tistih pogledov, ki bi lahko pomenili marsikaj. Tudi sam je sledil Buffyinemu zgledu in na dušek izpil iz svojega kozarca. ''Zakaj misliš, da ti bom povedal,'' je odvrnil na vprašanje glede plesa, a je dvomil, da ga je Buffy sploh slišala, ko pa jo je tako kar odneslo na plesišče. ''Let's dance, Slayer,'' je zamrmral sam sebi, ko je zdrsnil z barskega stola in ji začel slediti skozi vso množico, ki mu je šla iskreno prej na živce kot karkoli drugega. Nenamerno se je spomnil noči, leta nazaj, ko jo je z namenom, da jo ubije, iskal v množici in jo nazadnje seveda našel. Plesala je prav tako kot tudi sedaj, le da je bil on tu v povsem novi vlogi. Ali pa niti ne. Še vedno jo je namreč lovil. Na nek način. In tudi sedaj jo je sprva le opazoval, se je dotikal s pogledom in se ji naposled pričel počasi približevati. Vse skupaj je nekako delovalo magično. Glasba, luči, pa tudi alkohol po eni strani. To vsekakor ni bil svet, ki bi ga bil vajen, toda bil je hkrati vse, kar si je v tistem trenutku želel. In ravno ta želja je bila tista, ki ga je naposled ustavila sredi koraka. Bil je ravno tisti trenutek, v katerem bi moral oditi. Vzeti s seboj spomin na radoživost, ki je kar žarela od nje, ter se nikoli več vrniti. Naj si je še tako želel, ni mogel plesati; pa ne zato, ker ne bi znal. Enostavno ni imel pravice do tega. Sploh pa ne po vsem tem, kar ji je maloprej priznal na parkirišču. Vsekakor bi jo lahko napil ter tako izrabil njeno neprisebnost v lastno zadovoljstvo, a tega mu njegova duša enostavno ni več dovolila.

Namrščila se je, ker je vedela, da ima Spike popolnoma prav. Dawn navsezadnje ni bila več tista mala Dawnie izpred treh ali štirih let, ki se ni znala braniti. Očitno je bilo, da je bila zdaj velika punca in da bi popolnoma zlahka zaživela svojo življenje; toda po eni strani se je Buffy še vedno čutila popolnoma odgovorno za njo. Navsezadnje je bila njena sestra in če je bila pač preveč zaščitniška, je to počela iz ljubezni do Dawn. "Morda res pretiravam.." je previdno dejala, čeprav je bila ta sošolka res navadna pocestnica. Kdo na svetu s pravo pametjo bi si želel, da se njegova sestra druži z ljudmi, ki jim največ na svetu pomeni pričeska?! Potem pa se je spomnila, da je bila tudi sama nekoč taka.. Še huje, da je veliko let prebila s Cordelio, ki je bila najhujša vrsta takih ljudi. Okej, čas je, da obupaš, je pomislila in enostavno skomignila z rameni, čeprav že davno ni več govorila. "Ja," je pokimala. "Ampak pobijaš jih samo takrat, ko se ti zljubi, ali pa takrat, ko ti kdo ukrade.. čokoladico.. ali kaj podobno neumnega." Kar je bilo najbrž res. Spike bi se z veseljem spravil na kogarkoli, ki bi iskal pretep, pa četudi bi bilo to preko tablice čokolade. Prav tako, kot bi to storila Anya. Nekaj je bilo s temi nad sto-letnimi demoni, očitno se niso imeli namena upokojiti. "Ne verjamem, da mi boš," je odkimala, preden je izginila med množico in nekoliko žal ji je postalo, da je steklenico viskija pustila tam. Sicer pa bo Spike itak pretepel kogarkoli, ki bo samo pomislil na to, da se je dotakne, jo je prešinilo in nekoliko lažje se je zrinila skozi množico, prav na sredino plesišča, ki je bilo za spoznanje bolj prazno. Nihče ni hotel biti v središču pozornosti; ga bo pač izrabila sama. Opazila je, da je Spike obstal, a to se ji ni zdelo nič čudnega - verjetno tako ali tako ni znal plesati, ali pa je bil samo tako 'uporniški', da tega ni imel namena pokazati pred vsemi temi ljudmi. Njej pa je prav počasi postajalo vseeno. Utrip glasbe je bil magičen in počasi je ujel njeno telo. Vrtenje v ritmu glasbe ni bilo nič težjega, toda po nekaj trenutkih osamljenega plesa, je pogledala proti Spiku, ujela njegov pogled in mu z nasmeškom na obrazu pomignila, naj se ji pridruži. Zakaj pa ne, saj ne bi bilo prvič, da bi se v Bronzu zabavala z mrtvim človekom, ki je imel nekje pod vso to krinko močnega tipa, pravzaprav ranljivo dušo. Šele takrat se je v njenih očeh zares zalesketalo.. neke vrste usmiljenje do tega ubogega vampirja. Ves čas se je trudil za nekaj, kar mu očitno vsaj zdaj ni bilo namenjeno, a nikoli ni obupal. V ritmu glasbe je priplesala do njega in mu z glavo pomignila proti sredini plesišča. "Greš ali kaj?"

Komajda je slišal njene besede, saj je bila glasba vse preveč glasna za kaj takega, vendar pa je razumel njen gib. Toda ni vedel, kako naj se odzove. Le kako je lahko mislil, da je sposoben nekakšnega skakanja nekje sredi množice, ki bi mu nekdaj predstavljala potencialne prigrizke, sedaj pa se mu je zdelo, kot da v vsakem vidi nekoga, ki si zasluži količek skozi srce. Kako naj bi pokazal veselje, če pa ga ni čutil v sebi? Pogledal je navzdol k Buffy, ki se mu je tedaj približala, in si zaželel, da bi vsi okrog njiju izginili, da bi glasba utihnila in da ne bi bilo nikakršne krinke več. Samo onadva. Bil je pripravljen, da odide, kar tako brez besed, ko je s pogledom ujel skupinico fantov, ki je plesala v bližini in si več kot očitno ogledovala 'njegovo' izbranko pri plesu. Prestrelil jih je z uničujočim leskom v očeh, kar je najbrž zaznala tudi Buffy, nato pa svojo pozornost spet preusmeril nekam k njej. Komad se je v tistem iztekel proti koncu in kmalu se je pričel nov, enostavno pisan za tisti trenutek. Šlo je za balado, množica se je v hipu umirila, prostor pa se je pričel kopati v nekoliko gostejši temi. Spike je počasi dvignil svojo roko, katero sta krasila dva debela prstana, v smeri, kjer se je nahajala Buffyina dlan in končno tudi sam pristopil k njej. Počasi in previdno je položil svojo drugo dlan na njen bok in se v počasnem zibanju nemo zazrl navzdol v njene čudovite oči, ki jih je tako zelo ljubil.

Opazila je, kako je Spike zlovešče pogledal skupino mulcev, ki jo je opazovala pri plesu in sama pri sebi se je morala nasmehniti. Je bila res ona preveč zaščitniška? Potem pa se je ritem umiril, kar je ni najbolj razveselilo. Čeprav ni spila veliko, jo je alkohol pognal na noge in počutila se je tako, kot da bi morala noreti, čeprav pa po drugi strani tega ni bila zmožna, ker so jo še vedno težili dogodki iz parkirišča, ki jih je s plesom in z mislimi, ki se niso vrtele okrog zadnje ure, skušala potlačiti. Ko ji je ponudil roko, se ni odmaknila, marveč jo je sprejela in pustila, da je njegova prosta roka zasedla mesto na njenem boku, sama pa je svojo prosto roko položila na njegovo ramo - in enostavno pustila, da jo je vodil po plesišču. Saj je bilo navsezadnje vse okej, dokler si ni začel česa domišljati.. kajne? Saj si navsezadnje ni česa domišljal..? Svoje oči je prikoval nanjo, kot da česa drugega ne bi bil sposoben. Tudi sama se je za trenutek izgubila v njegovih očeh, čeprav je vedela, da se ne bi smela. Po tem, ko se je ravno včeraj na podoben način počutila ob Angelu.. Ne, ni ji bilo dovoljeno takole izrabiti Spikovih čustev, ne po tem, ko je tako ali tako to storila že milijonkrat; četudi je on trdil, da ga to sploh ne moti. Pogled je umaknila in četudi se je počutila, kot da mu je izjemno blizu, se je skušala prepričati, da je pravzaprav to čustvo tam samo in izključno zato, ker se je pravkar tako nepričakovano vrnil v njeno življenje. Komad pa se je vlekel, kot da mu ne bo in ne bo konca.. V spomin se ji je prikradel trenutek, ko je prvič poljubila Spika, precej hitro po tem, ko je spoznala, da je za svojo lastno zabavo pripravil robotko, ki ji je bila za las podobna; ne samo to, njeni prijatelji so celo verjeli, da je to ona. Pesem se je končala in sper se je pričel nov, razburljiv ritem. Počasi se je odmaknila od Spika, ga pogledala in zamrmrala, dovolj glasno, da jo je lahko slišal: "Greva nazaj po viski."

Počutil se je podobno kot tiste noči, ko ga je Buffy prosila, naj ostane z njo celo noč, in mu nazadnje zaspala v naročju. To je bilo edinokrat, ko se mu je zdelo, da sta si bila resnično blizu. In tudi sedaj sta si bila - sicer bolj ali manj le s telesi, vendar je Spiku tisti trenutek to povsem zadoščalo. Ničesar več ni pričakoval, temveč le užival tistih nekaj minut, ko je bila ponovno v objemu njegovih močnih rok, ki pa so jo sicer nežno vodile po plesišču. Že dolgo časa ni bil tako pomirjen in sproščen. Opazil je, da je umaknila svoj pogled, vendar pa ga to ni pretirano motilo. V tistem trenutku bi bil lahko slep, samo da jo je lahko imel tako blizu ob sebi... Toda pesem se je nazadnje le iztekla in dvorano je zopet napolnilo glasno 'razbijanje', kar je bilo za Spika kot nekakšen mrzel tuš, ki ga je vrgel iz raja. Le stežka jo je spustil od sebe, hkrati pa je vedel, da je ne more prisiliti, da ostane. Ko je omenila pijačo, se je zopet zavedel, da je najbrž prav to tisti glavni problem, ki je celo situacijo naredil tako nerealno. ''Mislim, da bi morala raje iti,'' je sam mrmraje odvrnil nazaj ter pri tem s pogledom ošinil enega izmed tistih mulcev, ki so prej strmeli v Buffyino plešočo postavo. Je bil res toliko paranoičen ali pa je bilo res nekaj na teh tipih. Zgrabil je Buffy za zapestje, preden bi se odločila ne ubogati, svojega pogleda pa še kar ni odmaknil od skupinice, ki se očitno res ni imela namena kar tako razkropiti.

Čeprav se nova pesem Spiku očitno ni zdela zabavna, se je Buffy zazdelo, da bi morala plesati na kaj takega. Luči so spet divje utripale in tole si je trenutno želela. Popolno sprostitev, ki je - vsaj v takem smislu - že dolgo ni doživela. Ne, danes si bo dala duška. Ko jo je Spike zgrabil za roko, ga je jezno pogledala in se strgala iz njegovega prijema, ob tem pa, dovol glasno, da jo je preko glasne glasbe lahko slišal, dejala: "Kam je šel tvoj smisel za zabavo?" Opazila je, da mu je pogled ponovno uhajal k mulcem, ki so ju zdaj precej očitno opazovali; ne samo opazovali, svoje poglede so dobesedno zapičili vanju - bolj v njo kot v njega, a vendar. "Greva k šanku," je odločeno dejala, čeprav se ji je zazdelo, da ima morda Spike prav in bi bilo bolje čimprej oditi. Toda ne, saj vendar ne bo kar tako popustila nocoj čustveno zmedenemu Spiku. Preden bi jo lahko spet prijel za roko in skušal zadržati, se je skozi množico prerinila proti šanku; vedela je, da bo prišel za njo. Njuni stoli so bili še vedno prosti, njuna pijača je bila še vedno na mestu in brez posebnih problemov se je tokrat zavihtela na barski stolček, v roke pa vzela steklenico, ki jo je prej prinesel natakar. S pogledom je sledila paranoičnemu Spiku, ki se je prebijal skozi množico, med tem pa, ne da bi gledala, skušala napolniti svoj kozarček, med tem pa polovico polila po šanku. "Sranje," je zamrmrala, ko je opazila, kaj je pravzaprav naredila in odložila steklenico ter hitro nagnila poln kozarček, predn bi lahko še to polila; spačila se je zaradi okusa, a kljub temu se je po tem počutila samo še bolj energično. Med tem je bil Spike že pri njej, ona pa ga je očitajoče pogledala. "Veš, mislila sem, da nisi tako paranoičen. Sicer pa izvoli," je dejala in prijela za steklenico ter mu jo ponudila. Vraga, danes si je imela namena dati duška. Vedela je, da se bo zvečer - oziroma zjutraj? -, ko se bo vračala domov, morala skrivati vsaj pred Dawnie, da je ne bi sestra slučajno videla, če bi bila v prehudem stanju. Pa kaj, imela se je lepo. Skorajda izzivajoče se je nasmehnila Spiku in ga s tem skušala prepričati, naj neha težiti in se sprosti.

''Zdaj ni čas za to,'' je hladno odvrnil. Na obrazu se mu je risala sled zaskrbljenosti, kajti občutek, da nekaj ni prav, se je samo še bolj stopnjeval. ''Buffy!'' je zaklical za njo, ko se mu je iztrgala iz prijema, in s kotičkom očesa opazil, kakšne poglede so si izmenjali fantje, ki so po njegovem mnenju imeli nekaj za bregom. Zaklel je in se pognal skozi množico plesočih teles, da bi izganjalko še pravočasno zaustavil, a vendarle se mu je uspela nekako izmuzniti do šanka. Kar nekaj parov je z silo odrivanja spravil iz ravnotežja ter tako povzročil, da se je marsikdo zadrl nazaj za njim, češ ali išče težave in podobno. Ampak Spike se seveda ni zmenil zanje, saj je bil preveč v skrbeh, da spravi Buffy od tu. ''Resno mislim. Od tu morava,'' je vztrajal pri svojem, ko mu je v roke porinila steklenico sicer odličnega viskija, ki pa se mu ni zdela več veliko vredna. Trdno jo je postavil na šank poleg sebe in se sklonil k Buffy. ''Poslušaj me že enkrat. Buffy!'' je skušal pritegniti njeno pozornost, toda očitno ji nobena skrb ni mogla več priti do živega. Njen izzivajoč nasmešek je povsem ignoriral in jo že spet poskušal zgrabiti ter odvleči proč, ko je njegov pogled spet obstal nekje v množici, kjer se mu je zdelo, da se nekaj pomika proti njima. ''Dovolj si imela. Greva,'' je še enkrat poskusil, ji izmaknil sicer prazen kozarec ter prav tako odrinil steklenico pijače, ki je pri tem padla s pulta in se razbila nekje na tleh.

Počasi jo je spet začel živcirati. Prekleti Spike, da je ravno danes tako menjaval razpoloženja; sicer ni bil tako paranoičen in če je ravno ščo za kakšno nevarnost, jo je vedno sprejel z odprtimi rokami, ker je imel pač rad akcijo. Kaj pa ga je pičilo danes? "Nič ne morava, ker nisva skupaj zalepljena ali karkoli takega," ga je gladko zavrnila in pri besedi 'morava' jasno in glasno povdarila vsak zlog. "Sicer pa si kar naenkrat ves prestrašen. Če je kakšna nevarnost, bova pač pretepla nekaj zateženih riti. Kaj potem, kot da je to tako zelo važno, da bi morala teči iz lokala samo zato, ker je nekdo pogledal v najino smer?" Ko se je steklenica razbila na tleh, jo je šele zares razjezil. Še nekaj novih pogledov se je obrnilo proti njima in očitno sta izgledala kot mlad parček; ona je preveč popila in hoče zabavo, on pa je preveč zaščitniški in hoče domov. Še preveč sta spominjala na tak par. "Okej, zdaj pa lahko pobiješ še vse ostale, ki zijajo v najino smer, Spike!" je jezno dejala in skušala pritegniti natakarjevo pozornost, da bi naročila novo steklenico, a trenutno je bil zadolžen nekje a drugi strani šanka, kjer se je ubadal z nekimi še preveč golimi dekleti, ki bi bile lahko zlahka Dawnine sošolke. Hvala bogu, da se njena sestra ni tako našemila, ko je šla ven. "Daj no, nehaj zganjati paniko," je dejala in se spačila ter pogledala na tla, kjer je njuna pijača lezla po zamazanem linoleju. Pravkar je bend naznanil, da igrajo zadnji komad, potem pa se poslavljajo iz scene in Buffy se je nasmehnila. Vsaj tako dolgo ga bo zadržala tukaj, da bend dokonča. Sicer pa se ga je najbrž dotaknilo, ko ga je ozmerjala s paničarjem. S komolcem se je naslonila v šank, ujela natakarjev pogled in s precej izrazitim nakazom na to, da nimata več ne samo pijače, ampak tudi kozarcev, naročila novo rundo. Pravzaprav jo je zabavalo dejsto, da se je tako zlahka upirala Spikovi paniki. Najbrž ga je to toliko bolj razburilo, zanjo pa je to pomenilo nekakšen nov vir zabave. Zabavno je bilo mogočnega vampirja, kot je Spike, videti tako.. celo prestrašenega? Nasmehnila se je.

''Pijana si, ne veš kaj govoriš,'' jo je odločno zavrnil in ni se motil. Morda res ni bila tako zelo nacejana, da ne bi mogla stati po konci, vendar pa vseeno dovolj, da bi jo lahko onesposobil kdo, ki si resnično želi njenega uničenja. In takih ni bilo malo, vsaj po Spikovem prepričanju. Čeprav bi navsezadnje šlo lahko tudi za njegovo golo ljubosumnost, iz katere bi najraje ubil vsakega, ki ji nameni pogled... a vendarle je vedel, da si ni samo domišljal. Nekaj je bilo v zraku. ''Morda jih bom res moral,'' je zamrmral nekoliko odsotneje, saj je svojo pozornost spet namenjal točki v množici, kjer se mu je zdelo, da tiči njun napadalec. Toda po drugi strani... kdo bi bil tako neumen, da bi ju napadel sredi polno nabitega Bronza? Spike je videl kako je malomarno spet naročila novo rundo, kar ga je dodobra razjezilo in zopet jo je zgrabil za zapestje, tokrat še toliko močneje, ko se je nanje nenadoma zgrnila tema. Glasba je kot odrezano potihnila, popolnoma temen prostor pa je polnilo le še nejevoljno mrmranje ljudi, ki so se hudovali nad odklopom elektrike. Spike se je naježil, ko se je njegovo telo napelo v pričakovanju. ''Zgrabite ju!'' se je zaslišalo od nekod, čemur je sledilo kričanje tistih, ki so končali na tleh zaradi skupine, ki se je krvoločno pognala proti svoji tarči. ''Mi zdaj verjameš?'' je komentiral dogajanje in Buffy z vso močjo potegnil za seboj, ko se je podal skozi nastali kaos.

Najprej ga je užaljeno pogledala in v njenih očeh se je zalesketala celo jeza, a že v naslednjem trenutku je zmajala z glavo in zamahnila z roko ter dodala: "Ti ne veš, kaj govoriš. Opusti paranojo in se raje nekoliko sprosti." Pomirjujoče se mu je nasmehnila in pričakujoče pogledala natakarja, ki se je blazno počasi vračal z njeno pijačo. "Veš," je med tem precej odsotno začela razlagati, bolj sebi kot komurkoli drugemu, zagotovo pa Spika ni niti pogledala in to, da mu govori, mu je bilo najbrž jasno, kljub temu pa niti malo očitno. "Naslednjič, ko greva ven, me lahko povabiš kam, kjer se boš počutil varno. Saj veš, da ti ne bo potrebno naokrog razbijati steklenic in početi podobnih bedarij." Pričakujoče je zrla v natakarja, ki je zagotovo nalašč porabil toliko časa, preden se je končno pojavil in ji v roke izročil steklenico. "Lepa hvala," je zamrmrala, ravno v tistem trenutku pa so se luči ugasnile in iz nekod se je zaslišal ukaz, ki je jasno kazal na to, da bi nekdo moral nekoga zgrabiti.. Njiju? Bedasto je pogledala v smer, iz katere je prihajal ukaz, šele ko jo je Spike trdno zgrabil za roko pa je ugotovila, da bi bila morda najboljša rešitev prav to, da po hitrem postopku izgineta iz lokala. V roke je trdno prijela steklenico viskija, ki je, glede na ves napor, ki ga je morala vložiti v to, da jo je sploh dobila, zagotovo ni imela namena kar pustiti tam, nato pa sledila je Spiku, ki jo je precej grobo potegnil za seboj; a najbrž je imel prav. Ja, itak. Če gre vsaj za povprečno pametne posameznike, potem naju zagotovo nimajo namena kar tako pustiti.. je pomislila. In če je seštela dve in dve.. "Spike," je skušala med tem, ko sta si skozi množico poskusila utreti pot proti vratom, ko so vodila ven. "Če naju res hočejo, potem zagotovo niso pustili vhoda.." Prerinila sta se še skozi zadnjo množico in pristala pred vrati, kjer je bilo postavljenih pet zajetnih tipov, ki so vanju zrli s podobnim pogledom, kot oni prej. "Nezavarovanega." je dokončala svojo misel in nezadovoljno pogledala steklenico v svoji roki. Nikakor je ni želela razbiti na glavi enega od teh tipov, ker bi očitno dobra pijača šla v nič, po drugi strani pa bi - četudi bi jo razbila - morda zalegla za enega izmed njih. "Kakšna strategija? Kako si jih bova razdelila?" je vprašala in zdelo se je, da se je od takrat, ko je Spike razbil prvo steklenico, že nekoliko streznila ali pa zgolj zresnila zaradi stresne situacije.

Kdo so bili, kaj so hoteli in kako za vraga so ju našli? Zdelo se je, da je šlo za organiziran napad, ampak kako so lahko vedeli, da bosta tam? Morali so nama slediti... je pomislil Spike, medtem ko si je še vedno utiral pot skozi vso množico, ki je pričela vedno bolj paničariti. Buffy je imela seveda prav, ko ga je opomnila glede vhoda, vendar pa je bilo v tistem trenutku že prepozno. Spike je spustil njeno zapestje in nič kaj zadovoljno premeril njuno zasedo. ''Vključno s tistima dvema za teboj?'' je odvrnil, ko sta se iz množice prebili še dve moški postavi, ki sta ju prej zasledovali, ter grozeče obstali tik za njima tako da sta bila popolnoma ujeta. ''Ko bom naslednjič hotel s teboj v Bronze, mi tega nikar ne dovoli,'' je še pripomnil, preden so se postave okrog njiju zganile, pripravljene, da napadejo. Spike je takoj zgrabil prvega, ki mu je prišel pod roko ter ga zalučal v njegovega kolega, da sta obadva padla po tleh, nakar se mu je tretji izmed njih obesil okrog vratu. ''Imaš kakšen količek odveč?'' je hropeče zavpil proti Buffy ter se poskušal otresti mladega fanta, ki se ga je držal kot klop, s tem da se je z njim na hrbtu zaletel ob zid in mimogrede še brcnil proti drugemu. Številčno so bili res v premočni, vendar pa sta imela vsaj to srečo, da niso bili tako zelo izkušeni. Pravzaprav je bilo neumno od njih, da so se tega lotili tako odkrito.

"Vključno z.." se je nezadovoljno ozrla nazaj, kjer sta stala dva orjaška tipa, ki sta očitno skušala z oprijetimi majicami dokazati, kako redna obiskovalca sta v fitnesu. "Ah, super," je cinično pripomnila, ko se je Spike lotil tipov, sama pa se definitivno ni želela udeležiti novega pretepa; po drugi strani pa tako ali tako ni imela izbire, ko se je nanjo spravil eden izmed tipov, ki so stali pred vrati, očitno prepričan v to, da bo mala malica. Z natančno namerjenum nožnim udarcem ga je v trenutku spravila na tla, a med tem je Spike ukrotil že dva tipa. Očitno je bilo, da so njeni možgani kljub vsemu delovali nekoliko počasneje.. Ali pa morda ne? Seveda se je Spike spet znašel v neprijetni in dobesedno dušeči situaciji. Nikakor ni bila zadovoljna z nastalo situacijo in med tem, ko jo je zaprosil za to, da od nekod privleče orožje, se je zavedala, da nima dovolj časa, da odloži steklenico - in pazi, da se slučajno ne razbije! - med tem pa po žepih išče količek; ki pa na te tipe najbrž itak ne bi pretirano vplival, ker niso delovali kaj posebej demonsko, definitivno pa niso oddajali tipičnega vonja po vampirjih. Nejevoljno je začela kimati z glavo, nato pa končno namrščeno dejala: "Spike, dolguješ mi protiuslugo. Najbolje, da zapreš oči." Ob tem se je steklenice nekoliko močneje oprijela, nato pa z močnim udarcem treščila tipa, ki je Spika držal v svojem prijemu in mu preprečeval dovod kisika. Steklenica se je raztreščila in tipov prijem je popustil, steklo pa je seveda odletelo povsod po prostoru. V rokah je imela samo še vrat steklenice, ki pa ji ni kaj dosti služil, zato ga je odvrgla na tla in se obrnila ravno še v pravem trenutku, da je njen obraz ujel precej močan udarec enega od njunih napadalcev. Opotekla se je nazaj in skoraj ji je spodrsnilo na steklu, ki ga je prej razbila. "Prekleti prasec," je zamrmrala in se odločno naporila proti njemu, prepričana, da mu bo pokazala, da misli popolnoma resno. Namenila mu je nekaj pozorno namerjenih udarcev v obraz, ki so najbrž morali precej boleti in ko je pristal na tleh, je začutila tudi sama močan prijem, ki je bil očitno namenjen dekletom; za razliko od Spika je namreč njo tip z eno roko objel okrog telesa, da ni mogla kaj dosti početi z rokami, z drugo pa ji je zamašil usta. Res pametno, idiot, je nejevoljno pomislila in ga nekako skušala zadeti z nogami; brez uspeha.

''Kaj?'' jo je zmedeno pogledal, medtem ko ga je tip še vedno neusmiljeno dušil, nakar pa je le dobil odgovor na svoje vprašanje. Po poku steklovine je prijem popustil in Spike je to hitro izrabil za svojo osvoboditev. ''Veš, da viski ni tako poceni? Sploh pa ne cela steklenica ti preklet idiot,'' je Spike ozmerjal moškega, ki je bil še vedno na tleh in se držal za krvavečo glavo, naslednji trenutek pa se že obrnil in ubranil udarec, ki je bil namenjen njegovi čeljusti. Nekaj ne štima, je razmišljal Spike, medtem ko je moškim naokrog delil udarce ter se jim hkrati izmikal. Resnično niso izgledali preveč demonsko, čeprav so vsekakor imeli namen, da ju onesposobijo. Toda kaj so potem hoteli od njiju? On je bil vampir in ona izganjalka. Kakšen klub norcev bi ju hotel zase? Potem ko je po tleh zbil enega izmed najbolj zavzetih (ki mu je šel po pravici resnično na živce), se je s pogledom ozrl proti Buffy, da bi preveril, kako je z njo, in kar je videl, mu nikakor ni bilo všeč. ''Hej ti!'' je zaklical v njeno smer ter pravzaprav nagovoril moškega, ki jo je držal k sebi. ''Na tvojem mestu ne bi tega počel...'' sredi stavka je utihnil, kajti šele tedaj je spoznal, da pravzaprav pozna ta obraz. ''Giovanni? Kaj pa ti tu?'' se je začudil. ''Prevaral si nas!'' je zasikal nazaj moški, čigar ime naj bi bilo Giovanni. Spike je samo privzdignil obrv ter se nato pretvarjal, kot da mrzlično premišljuje. ''Ah to!'' je vzkliknil, kot da se je nenadoma spomnil. ''In vam je vzelo celih pet let, da ste to ugotovili?'' se je ponorčeval iz njega. Šele sedaj mu je postalo jasno. Šlo je za nek denarni posel, ki ga je bil sklenil s to 'mafijsko družbo', pa se mu potem ni ravno zdelo, da bi se držal svojega dela dogovora. Lahko bi vedel, da se z navadnimi ljudmi ne splača trgovati. ''Pojdi z nami, zdaj in takoj, pa se tvojemu dekletu ne bo nič zgodilo,'' je postavil svoje pogoje Giovanni, ki je bil po videzu in naglasu sodeč italijanskega porekla, ter pri tem poskušal dajati vtis smrtno resnega kriminalca. Spike pa je na presenečenje vseh izbruhnil v glasen krohot, ki je očitno zmedel vse prisotne. Komajda si je opomogel ter si le stežka povrnil resnost nazaj na obraz. ''Motiš se glede dveh stvari,'' je odvrnil, tokrat povsem hladno in se mu približal še za korak, pri čemer se je njegov obraz spačil v podobo vampirja. ''To dekle tukaj ni moje. Na žalost,'' je dejal in namuznjeno pogledal Buffy, nato pa svoj pogled spet preusmeril v Giovannija ter mu z nasmehom pokazal par dolgih podočnikov, ''in drugič – nikamor ne grem.'' Efekt je bil po pričakovanjih tak kot pri vseh ostalih smrtnikih, ki se še nikoli niso srečali z bitji teme. Giovanni je od strahu popolnoma prebledel ter otopel in posledično popustil prijem, s katerim je držal Buffy. Preden bi lahko sama izkoristila priložnost, je Spike že stegnil svojo roko ter ga zgrabil za vrat, nato pa ga z vso silo zalučal na drugo stran, ostalim moškim pod noge. Resda so jih bile same mišice, toda vsi so bili navadni smrtniki, katere je Spikova podoba očitno na smrt prestrašila. ''Still wanna play?''

Ob tem, ko je bedaka, na katerem je Buffy razbila celo steklenico, ozmerjal za bedaka, se je morala sama pri sebi nasmehniti. Kako je bil vedno dvoličen, ko je pa vendar pred nekaj minutami sam razbil steklenico, pa se mu to ni zdelo nič kaj takega. Sama pa se je pravzaprav šele takrat počutila pripravljeno razbijati steklenice na glavah tujcev. Nekako se ji je vsa stvar zazdela blazno zabavna, če le ne bi bilo tukaj sporno dejstvo, da se ob tem uničujejo tudi precejšnje količine alkohola. Potem pa se tako ali tako sploh ni več mogla prihraniti. Na živce ji je šlo, ker je tip smrdel po veliki meri kolonjske in ker ji je precej glasno dihal v lase; kljub temu je skušala razmišljati pozitivno in ugotovila, da vsaj nima slabega zadaha. Najbrž bi bilo lahko huje, veliko huje, čeprav situacija že zdaj več kot očitno ni bila rožnata. Potem pa se je kar naenkrat Sike ustavil sredi celotnega pretepa, kot da bi prepoznal tipa, ki jo je držal in.. Saj ne morem verjeti! je naveličano pomislila in zavila z očmi, ko se je spomnila, da se to očitno ne dogaja prvič. Prekleto, saj ne, da sta se v podobni situaciji znašla že z njegovim igranjem pokra za majhne mucke in dan ali dva po tem se je velikodušno pojavil tudi demon z obrazom morskega psa, ki je bil odločen, da bo Spika spravil iz sveta, če mu ne vrne štirideset siamskih mačk, ki mu jih je dolgoval. Pa saj menda ni bilo mogoče, da jo je Spike že spet potegnil v tako situacijo. Lahko bi vedela, da ga težave najdejo kar same od sebe in da mu ni potrebnega prav nobenega naprezanja. Ni čudno, da se z Dawnie tako lepo ujameta, je pomislila in izrabila trenutek, ki ga je Spike pridobil z dinamično spremembo svojega obraza ter skočila iz tipovega prijema. "Če boš še naprej kockal za mačke in sklepal čudne dogovore s tipi, ki se radi zabavajo v fitnesu in govorijo v izrazito mafijskem naglasu, bo prej ali slej po tebi in to ti povem samo tako, na prijateljski način," je dejala in ga očitajoče pogledala, ker sta se v neprijetni situaciji očitno znova znašla samo zato, ker je sklepal biznis s samimi napačnimi ljudmi, pri katerih gotovo ni ravno profitiral. A navsezadnje je tudi rešil situacijo, zaradi česar ni imela ravno razloga, da bi lahko nad njim stresala svojo jezo. Tipi so se sicer počasi postavljali na noge, a nihče ni kazal kakršnegakoli zanimanja nad tem, da bi znova napadel. Očitno jih je Spikova sprememba obraza enostavno preveč vrgla iz tira; in mislili bi si, da so mafijci pravzaprav bolj ali manj ljudje, ki se ne prestrašijo tako zlahka. S pogledom je ošinila prostor, a očitno je bilo, da njihov pretep ni izzval navdušenja, negodovanja ali pozornosti nasploh. Ljudje so se bolj ali manj počasi odpravljali domov, pili zadnje pijače in končevali večerne klepete. "Kaj boš naredil z njimi?" se je obrnila k Spiku in vprašujoče povzdignila obrvi. Očitno je bilo, da mu ne bo dovolila, da jih ubije, saj so bili navsezadnje ljudje, pa tudi to, da so ju napadli, sta na nek način izzvala.

''Saj veš, da to ne bo zaleglo, kajne?'' ji je odvrnil nazaj ter tudi njej namenil enega izmed svojih vampirskih nasmeškov. Seveda se Spike nikakor ni bil pripravljen odpovedati vsej zabavi. Sploh pa ne mačjemu pokru! Medtem ko so se moški tresoč postavljali na noge, si je Spike v miru prižgal cigareto in si z užitkom privoščil dim. Tipi so še vedno strmeli vanj ter se še vedno v šoku pričeli ritensko pomikati nazaj proti vhodnim vratom. ''Nič mi ni treba narediti z njimi,'' je odvrnil na Buffyino vprašanje. Vedel je, kaj je pravzaprav mislila s tem. In morda bi si jih še celo privoščil, če je ne bi bilo ravno zraven, ampak tega ji ni bilo potrebno vedeti. ''Dvomim, da se bodo še kdaj vrnili,'' je še zamrmral in posmehljivo prhnil, ko je eden izmed njih očitno že prišel toliko k sebi, da je uspel odpreti vrata in dobesedno padel skoznja na ulico. Spika je mikalo, da bi jim še kaj zaklical, kaj žaljivega, pa se mu je zdelo nekako brez smisla. Ko se je skozi vrata pognala še zadnja izmed goril, se je Spike namuznjeno ozrl k Buffy. ''Kaj? Saj je bilo zabavno,'' je zatrdil, da bi opravičil dejstvo, da sta se znašla v takih težavah, ki so jima v prvi vrsti uničila celoten večer. ''Pa ne glej me tako. Saj se ti bom oddolžil za tisti viski no,'' je še navrgel in začel stopati dalje proti izhodu. Sedaj je bilo tako in tako vsega konec.

Razumno je pokimala in s sprijaznjenim pogledom dodala: "Nič nepričakovanega." Navsezadnje je bil to Spike. Spike. Tisti, se je udeleževal največjih nevarnosti samo zato, ker mu je manjkalo dobre zabave. Kar pravzaprav glede na njegovo vročekrvno naravo ni bilo nič nenavadnega, a kljub temu je pričakovala, da se bo vsaj za trenutek zresnil - glede na to, kako paranoičen glede situacije je bil pred nekaj minutami, ko jo je za seboj vlekel proti izhodu - a očitno to ni bila ena izmed njegovih opcij. Res je bil očitno čisto čustveno zmeden, tale Spike. Ni vedela, ali je bila krivda njena in ali so besede, ki jih je v tem večerju izrekle, kaj vplivale na njegovo obnašanje, ali pa se je, odkar se je vrnil, enostavno tako spremenil. Saj je ne bi moglo več nič presenetiti. "Očitno res," se je še sama nasmehnila, ko je eden od močnih tipov zgrabil za kljuko in panično zbežal iz Bronza. "Samo zato, ker so temelji njihovega slogana zasnovani na tem, da napadajo samo normalne ljudi. In potem so videli tvoj obraz." je skušala biti zabavna, čeprav ni bila prepričana, če so njene besede zares v kakršnemkoli pomenu smešne; ali pa je samo nekaj blebetala. Pogled ji je ušel k drugemu mafijskemu strahopetnežu, ki je smuknil skozi vrata, sledili pa so mu vsi ostali. Zadnji, ki naj bi mu bilo ime Giovanni, je nekaj zasikal proti Spiku, toda Buffy ni razumela tega, kar je rekel. Morda mu enostavno ni posvečala dovolj pozornosti, sicer pa gotovo ni šlo za novo potencialno grožnjo, ker je bil tip tako prestrašen, da se je skoraj zaletel v vrata, s takšno silo je skušal čimprej priti ven. "Seveda," je pokimala Buffy. "Mafijskih pretepov v Sunnydalu res ne vidiš vsak dan. Sicer nas napadajo demoni in vampirji in vsake toliko moramo svet rešiti pred apokalipso, toda take reči znajo res pritegniti." Jasno je bilo, da se norčuje, čeprav je hkrati tudi mislila resno. Saj navsezadnje takih reči res niso doživeli vsak dan v Sunnydalu, sploh pa je vedno zvenelo tako napeto, če je kdo rekel, da je imel opravka z.. no ja, čisto pravo mafijo. "Na to pa kar računaj," je pokimala in ga spremljala s pogledom, ko se je odpravih proti izhodu. Konec zabave, torej? Nejevoljno se je prestopila na koščkih stekla, pomešanih s tekočino, katere vonj je precej rezal v nos, nato pa sledila svetlolasemu vampirju; ujela ga je tik pred vrati in ga prijela za ramo, da ne bi kar tako odkorakal, ko se mu je vendarle hotela vsaj zahvaliti za.. No ja, današnjo pomoč. "Spike.." je počasi začela in skušala poiskati besede, s katerimi bi povedala, kar je zaenkrat samo čutila. "Oprosti za vse.. danes." Skomignila je z rameni in se kislo nasmehnila. S Spikom se je takole kregala včasih, ko je z njimi še sodeloval za denar. Zdaj je bilo drugače. Zaslužil si je drugačen pristop. "In hvala, saj veš, za tisto.. Spremembo obraza prejle. Kmalu bi se utopila v tipovem vonju po tisti vodici za po britju."