Will you dance with me tonight? {Buffy vs Spike}

Tema. Ogenj. Kričanje... To je bil Sunnyhell. Mestece, kateremu je bilo tiste noči zaradi Williamovih krvavih rim usojeno, da ga plameni ognja, s katerim so temnostranci kot na ukaz napadli sleherno ulico in njene nedolžne prebivalce, požgejo do tal. Tako v mestu kot na obrobju je vladal popoln kaos. Ljudje so v grozi in paniki tekali sem ter tja po ulicah, kričali od strahu ali celo od morebitnih opeklin ter bežali samo še večji pogubi nasproti. Vampirji, demoni – bili so vsepovsod in mnogi izmed njih so izgledali enako razdivjano, kakor da bi se po nekaj krepkih rundah pijače ravno vsuli naravnost iz Gravea, kjer so se z običajnimi pretepi šele dobro ogreli, svojo zabavo in zganjanje terorja pa nameravali brezskrbno nadaljevati po ulicah. Vonj po preliti krvi se je mešal z dimom, ki se je vil od vseh tistih nesrečnih hiš, ki so se znašle na poti kakšnemu temnostrancu z baklo ali dvema ali pa čarovniku ter ognjenemu demonu, katere je bil Spike tedne pred realizacijo svojih načrtov uspel pridobiti na svojo stran. Sicer pa pri samem požigu mesta sploh ni šlo toliko za to, da bi povzročili kar največje razdejanje in uničenje, kot za to, da bi si vsi skupaj privoščili prvovrstno zabavo ter temu ušivemu mestecu pokazali, kar mu gre. In kar je bilo ob vsem tem najbolj pomembno - bilo je odlično vzdušje za morilski pohod, na katerega je Spike čakal vse od tistega usodnega dne, ko se je z Drusillino pomočjo prelevil nazaj v svojo prvotno demonsko podobo. Njegovo doživljanje vsega tega pekla, ki ga je ustvaril predvsem sebi in Drusilli na ljubo, bi lahko primerjali z občutkom nekdanjega rimskega cesarja Nerona, ki je dal požgati Rim samo zato, da bi iz ognja, ki je požiral njegovo mesto, dobil umetniški navdih. In Spike je tisti trenutek prav gotovo bil navdahnjen – za ubijanje. Toda ne kar kakršno koli. Tista noč je bila posebej rezervirana za eno samo dekle; dekle, katere smrt so si želela prav vsa bitja teme - bila je noč za Izganjalko. Požar, ki se je po padcu mraka začel nepričakovano širiti preko celotnega mesta, je na noge spravil prav vse, kar leze in kar gre, zaradi česar ni bilo potrebno Spiku niti najmanj skrbeti glede tega, da se Izganjalka slučajno ne bi pojavila. Vedel je, da si ga želi spraviti s tega sveta enako močno, kot se je je želel znebiti sam, in da je bila glede tega tako zelo odločena, da ne bi za nič na svetu želela zamuditi plesa smrti, na katerega jo je bil pred nekaj tedni povabil. Vedel je, da mu je pravzaprav ni bilo potrebno niti iskati, saj jo je dovolj dobro poznal, da je lahko predvideval, da je bila že tisti trenutek na poti naravnost k njemu – v objem gotove smrti. Potem ko se je z obljubo, da se zopet srečata ob izganjalkinem truplu, ločil od Drusille, s katero je že preživel nekaj uvodnih minut uživaškega rajanja vzdolž z grozo nasičenih ulic, je Spike zavil v eno izmed nekoliko manj obljudenih, kjer je ob robu poleg prevrnjenih smetnjakov ležalo že nekaj prav nemarno odvrženih trupel, s katerimi se je morala pozabavati kakšna mlajša skupinica vampirjev. Spike se je ob tem prizoru samo namrdnil, saj jih je tisti trenutek videl le kot lahke žrtve, ki si njegove pozornosti niti niso zaslužile. Navsezadnje je bil njegov namen pokončati Buffy – prav gotovo eno izmed najbolj trdovratnih izganjalk, kar se jih je kdajkoli borilo na svetu. Počutil se je mogočnega, kot še nikoli poprej, saj je bilo goreče mesto okrog njega živ dokaz, da je tokrat s svojimi grožnjami mislil povsem resno. In vsi tisti, ki so ga do tedaj podcenjevali, bodo bodisi goreli bodisi se priklanjali njegovi veličini. Mesto in Izganjalka bosta klonila pod njim, tako kot so to napovedovale Drusilline zvezde – glede tega ni bilo nobenega dvoma več. Odločnih korakov je nadaljeval svojo pot vzdolž temačne ulice, vse dokler niso njegova izostrena čutila zaznala nenadne, a hkrati še kako pričakovane spremembe. Skozi z dimom nasičen zrak je ob rahlem pišu vetra zavel komaj zaznaven vonj, ki pa je bil svetlolasemu vampirju tako dobro poznan, da bi ga lahko prepoznan na kilometre daleč. Njegove nosnice so se široko razprle, ko je z zloveščim nasmeškom na ustnicam globoko vdihnil mešanico prijetnih vonjav, nakar ga je sredi vsega tega zmotil plah glas iz ozadja. ''Spike, um, opazili smo Izganjalko pri...'' ''Vem,'' ga je hladno prekinil, ne da bi mlademu vampirju namenil kaj več pozornosti. ''Vi se samo držite načrta in poskrbite, da naju ne bo nihče motil,'' je še enkrat ukazal, kar je pomenilo, da Spike računa na to, da bodo njegovi nesposobni pajdaši poskrbeli za Buffyine prijateljčke, ki bi mu utegnili ponovno zagosti. Sploh Angel je bil tisti, ki bi ga utegnil kar precej resno ogroziti, če bi do tega srečanja že prišlo. Vampir za njim je na hitro prikimal, češ da razume, nato pa še nekaj trenutkov zrl za visoko temačno postavo pred njim, ki je hitrih korakov nadaljevala svojo pot proti koncu ulice. Spike je čutil njeno bližino, čeprav je bil veter tisti, ki mu je nosil novico o njenem prihodu. Vonj je bil tako čist, da je lahko predvideval, da je bila resnično sama. Mu je res tako želela olajšati delo? Ali pa je bila še vedno tako polna sebe, da je verjela, da se bo iz tega dvoboja izmazala živa? Sicer pa je bilo Spiku glede tega prav vseeno. Hotel jo je dobiti na samem in če si je tega želela tudi sama, da bi na tak način pred nevarnostjo izbrala svojo druščino, mu je bilo povsem prav. Bolj ko se je bližal koncu ulice, bolj izrazit je postajal vonj. Kričanje ljudi se je zdelo kakor oddaljena melodija, prav tako pa je bil tu edini znak ognja le tisti, ki je prihajal iz enega izmed visokih sodov, ob katerem so si v mrzlih zimskih dneh dlani ponavadi greli brezdomci. Vedel je, da je blizu, in z vsakim korakom, ki je zamolklo odmeval od temačnih sten, je bil samo še bližje. ''I can smell you, Slayer...'' je norčavo zategnil, ko je stopil mimo soda z ognjem, ki je za kratek hip razsvetlil njegov vampirski obraz, katerega je že v naslednjem trenutku zopet zakrila senca srh vzbujajoče temačnosti. Tam je bila. Ujeta v sencah, ki so bile posledice igre ognja s temo noči. Sama, sredi pekla, ki ga je bil ustvaril posebej zanjo, čakajoč na svojo usodo. ''Čakaš name?'' je milo vprašal, medtem ko so se njegove ustnice ukrivile v uničujočem nasmešku...

Ura je morala biti dve ali tri zjutraj, ko se je začelo. Sedela je pred televizijo in zaman skušala pregnati negativne misli, ki so jo tisti trenutek prevzemale z gledanjem nekega kanala, ki je celo tako zgodaj vrtel tu pa tam zanimive filme, v roki pa je vrtela konice svojih las, ki so bili speti v čop. Saj ne, da bi lahko karkoli odvrnilo njene misli od nepojasnjenega pričakovanja. Čutila je, da se začenja. Danes se bo zgodilo; spraševala se je samo, ali bo Giles še zdaj bdel ob knjigah in iskal rešitev, ali pa jo prepustil milosti ali nemilosti Spikovih smrtonosnih pesmi. S pogledom je zdrsnila k Willow, ki je v naravnost smešni poziciji napol sedela in napol ležala na udobnem kavču in k Dawn, ki je udobno zleknjena počivala na Willowinih nogah. Izgledali sta tako spokojno… in ni si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Njena sestra in njena najboljša prijateljica, ki sta trdili, da bosta z njo do samega konca; toda očitno ju je prej zmanjkalo. Komaj je zadržala histeričen smeh, ko je pomislila na to, da bo spet sama. Četudi sta bili tako onidve kot vsi njeni prijatelji vedno z njo, je bila znotraj popolnoma sama. A zdaj je vedela, da mora biti tako; ni jih želela spravljati v nevarnost in prekleto sebična bi morala biti, če bi želela, da gredo z njo skozi ta peklenski poligon, ki ga je pripravljal Spike; vedela je, da jo nekaj čaka, samo kaj je ta nekaj, še ni vedela. A očitno se ni motila; kako bi vendar se, ko pa se je zdelo, da ima za takšne stvari razvit nekakšen šesti čut? Naenkrat je nekje v bližini, najbrž v isti ulici nekaj glasno počilo in nenadoma se je pričelo; zaslišala je krike groze, ki so se mešali s kriki navdušenja in samo obrnila se je, pa je že videla ogenj, ki je v svoj primež ujel eno od hiš na koncu ulice. Sploh ji ni bilo potrebno premišljevati; vedela je, četudi ji ni nihče povedal, da je bilo to Spikovo delo. Kar je obljubil, bo očitno tudi storil in to je sploh ne bi smelo presenetiti – in kljub temu je v trenutku začutila adrenalin, ki se ji je pognal po žilah. Začenjalo se je… S pogledom je obstala na sestri in najboljši prijateljici, ki sta očitno še vedno spokojno počivali na kavču, toda videla je lahko, da so se Willowine oči počasi odpirale. Očitno jo je hrup zbudil… Vstala je in se s hitrimi koraki napotila do skrinje, ki jo je izdelal Xander za enega od njenih rojstnih dnevov in v njej je zdaj hranila tista res posebna orožja. S čim se naj bi sploh lotila Spika? Vsa ta orožja so bila tako velika, tako… Nepraktična. Naj bi s seboj nosila samostrel ali velikanski meč? Navsezadnje je šla v boj prepričana, da pravzaprav do večjega pokola ne bo prišlo, oziroma odločena, da bo Spiku privoščila nekaj zares bolečih udarcev, potem pa se vrnila domov, ker – no, ker naj bi Giles našel rešitev. In če je ne…? Toda bilo je tako nenavadno, spraviti se nad Spika z orožjem. Nikoli ne bi pomislila, da ga bo zares morala ubiti, zdaj pa se je zdelo, da ni pomislil na svoje dobro, ko se je lotil tako velike zabave… In ti si bila povabljena, se je opomnila. Vedela je, kakšen je njegov načrt; nikomur izmed svojih 'pomočnikov' ne bo dovolil, da se je dotakne. Z njo je hotel opraviti sam – in ravno zato je imela eno skrb manj. Temnostranci so se ga prekleto bali zaradi njegove sposobnosti manipulacije in dvomila je, da bi si kdo drznil neupoštevati njegovo besedo. Da, vsaj tukaj ji je – premišljeno? – pomagal. Ni ji bilo potrebno skrbeti glede njegovih neumnih pomočnikov, četudi očitno ne bi bilo nič narobe, če bi kakšnemu temnostrancu čisto mimogrede odsekala glavo. Zares, čas je bilo, da se Izganjalka v njej zbudi. Zdelo se je, da so bili vsi prejšnji dnevi samo priprava na veliki finale, ki bo pustil krvavo, ali pa prašno sled. Zgrabila je enega izmed količkov na robu skrinje in ga zavrtela v roki, nato pa se obrnila k Willow ter s pogledom srečala kar dva para prestrašenih oči. »Ostanita tukaj, dokler je varno. Če napadejo bližnje hiše, se odpravita v Magic Box; Giles bi moral biti še vedno tam.« Prekleto je upala, da se opazovalec kljub zgodnji uri še vedno stikal po svojih knjigah in iskal nekaj, kar jo bo rešilo pekla. Zdelo se ji je, da ji bo Dawn oporekala, zato je povzdignila glas in še preden je lahko njena sestra rekla karkoli, je trdno dejala: »Dawn! Ubogaj.« S pogledom je še enkrat ošinila Willow, ki je bila očitno v vsej zadevi veliko bolj mirna kot njena mlajša sestra, nato pa stopila do obešalnikov in iz enega od njih pobrala svoj plašč ter se ogrnila vanj, v žep pa vtaknila svoj količek, edino orožje, ki ga je potrebovala. »Spike se je očitno odločil, da nam pripelje zabavo v mesto.« je nadaljevala in se ob tem rahlo namrščila. »It's time to crash his party.«
Stopiti iz hiše je bilo precej mučno, toda jasno je bilo, da je to morala storiti. S pogledom je ošinila neumne vampirje, ki so rajali okrog nekega zažganega nabiralnika za pošto in se sama pri sebi namrdnila. To je bilo tisto, kar bo Spiku pomagalo izpeljati njegov velik načrt? Ne ravno verjetno. Lahko se je lahkotno sprehajala po mestu; bilo je, kot da je Spikovi fantje sploh niso opazili, ko pa so se tako zabavali ob uničevanju – in če so jo že opazili, so se ogibali njenega pogleda. Seveda so se bali, niso imeli nobenega zagotovila za zmago. Niso poznali celotne zgodbe… Zašla je v eno izmed stranskih ulic in se ustavila v temi. Enostavno čakala ga je lahko; vedela je, da jo bo poiskal. Njegovi fantje so jo navsezadnje videli in če ne drugače… mu bodo že oni povedali, kje ga čaka. Minute so bile mučne in hkrati so jo napolnjevale s tisto nenavadno, nepojasnjeno močjo Izganjalke, ki je tako ali tako ni nikoli v polnosti razumela. S pogledom je spremljala plamene v daljavi, ki jih je nenadoma prekinila visoka postava. Prepoznala jo je, še preden jo je lahko z očmi zares razločila. Lahko bi pričakovala, da se bo tukaj prikazal popolnoma prepričan vase; če bi vedel, kar je vedela ona, bi bil najbrž še bolj gotov vase, toda tega veselja mu ni privoščila. Namuznila se je in pomislila, da se res ni kaj dosti spremenil. Še vedno je bil popolnoma enak kot pred leti, ko sta se prvič srečala. Neumnež; in neumna je bila sama, ker se je sploh prikazala. Nekako je verjela, da lahko morda pobegne – da morda danes ni zadnji dan, ki ji je na razpolago. Ali pa morda, da bo Giles našel rešitev. Vedno jo je… in zaupala je vanj, toda glede na to, da so že nekaj tednov iskali, našli pa niso ničesar… Morda je imela previsoke upe. »Mislila sem, da ti čakaš name,« je hladno odvrnila. »Ali ni vse to –« S pogledom se je sprehodila po plamenih in uničenju okrog njiju. »Samo ovojnica zabave? Ki jo, kot slišim, prirejaš prav ti.« Namuznila se je; kljub temu, da je bilo njeno telo v popolni pripravljenosti na boj, je čutila, da med njima ne bo samo telesnih udarcev, ampak tudi besedni. Preveč je bila navajena na to…

To je bilo to. Končno je napočil čas, da si povrne ugled in slavo s tem, da pokonča že svojo tretjo izganjalko. Saj je bila navsezadnje to njegova umetnost, mar ne? Nihče ni tega znal storiti na način, kot je to počel on. In prav gotovo pri tem ni potreboval nikakršne magije – ne Svetega Vigeousa, ne Noči čarovnic, ne prekletega prstana Amare. On je bil ubijalec; bil je tema, v katero se je ujela sleherna izganjalka – če jo je le osamil in v njej prebudil željo po smrti, za katero je verjel, da jo ima prav vsaka izmed njih. Vse skupaj je bilo pravzaprav precej enostavno – če si imel občutek, če si poznal dotik. Že od prvega dne, ko je slišal za njihov obstoj, je vedel, da jim bo lahko kos. Ni se jih bal, ker je vse preveč hrepenel po njihovi krvi; sicer pa je bil v svojih mladih letih tako in tako znan po tem, da se le-te ni nikoli dovolj nasitil. Seveda niti takrat nihče ni verjel, da bi mu kaj takega lahko kdajkoli uspelo; nihče ni verjel, da bo sploh živel tako dolgo, da bi uresničitev svojih želja sploh dočakal. Toda motili so se. In minilo je že precej dolgo časa, odkar je nazadnje okusil tovrsten afrodiziak. Tista v New Yorku je končala z zlomljenim vratom, toda Kitajka... Še vedno se je lahko spominjal okusa njene krvi, ko je s svojimi zobmi neusmiljeno zagrizel v njen vrat. In to je prav gotovo hotel ponoviti. ''Oh, saj sem. Še predolgo,'' je smehljaje odvrnil na njeno vprašanje in z nekaj počasnimi, prežečimi koraki pristopil še malce bližje proti njej. Njegov pogled je končal na njenem vratu, česar sicer ni nikoli počel, sedaj pa je želel, da bodo njegove namere še kako jasne. Ni prišel, da bi se igral igrice z njo; no ja... vsaj ne predolgo. Navsezadnje si je vsakdo želel hitre in neboleče smrti, mar ne? ''Kaj naj rečem? Vedno sem imel svojevrsten smisel za zabavo,'' se je namuznil, svoj demonski pogled pa preusmeril k njenim očem, iz katerih je sijala trdovratna kljubovalnost, ki pa njega v tistem trenutku ni niti najmanj prepričala. Videl ga je že prej; pri njej in pri vseh prejšnjih izganjalka. Vedno je bil isti, toda nikoli se ga ni naveličal. Zanj je bil le znamenje prihajajoče zabave; plesa med življenjem in smrtjo. Kajti to je bil tiste vrste ples, pri katerem nisi mogel ne glede na stopnjo svoje samozavesti gotovo vedeti, ali boš res tisti, ki se bo iz njega izvlekel živ. Celo sedaj, ko se je Spike že počutil kot vnaprej sojeni zmagovalec, je globo v njem še vedno prebival tisti prvinski strah ali boljše rečeno občutek ogroženosti, ki poskrbel za to, da se mu je po žilah pognal adrenalin. Naj mu sedaj še kdo reče, da nima okusa pri ubijanju! ''Sicer pa imaš popolnoma prav. Vse to – naredi stvari le malce bolj poetične,'' se je zopet nasmehnil, svoj pogled pa še vedno upiral naravnost v Buffyine oči. ''Toda ti...'' je dodal in pustil, da je njegov glas obvisel v zraku. Ni mu bilo potrebno nadaljevati, saj je bilo že tako in tako jasno, kaj je bila bistvo vsega tega pekla, ki je obdajal sicer temačno ulico, v kateri sta se nahajala. ''Are you ready to dance?'' se je zopet nasmehnil, pri čemer je razkril svoja dolga podočnika, medtem ko je njegov glas ostajal strupeno hladen, a na nek način še vedno izzivalen. Sprva se je ob tem zdelo, da je pripravljen počakati na izganjalkino prvo potezo, vendar pa je bilo po drugi strani še vedno za pričakovati, da mu nikakor ni bilo več do nepotrebnega zavlačevanja. Njegove oči je spreletela ubijalska iskra, ko je njegov nasmešek nenadoma zamenjal izraz goreče sle po tem, da pokaže Buffy lekcijo o ubijanju izganjalk, ki pa je sama definitivno ne bo preživela. Zagnal se je vanjo v prvem navalu adrenalina in začel z dvema dobro namerjenima udarcema s pestmi, ki pa jih je sama sicer spretno odbila, vendar pa je to ni rešilo pred prijemom, s katerim jo je Spike tik zatem surovo zgrabil in zalučal proti visoki mrežasti ograji, ki je s tiste strani ulice zapirala prehod, ki jo je povezovala z njej vzporedno. Njegova moč je bila veliko silovitejša kot sicer in kakršne je bila Buffy nedvomno vajena, česar se je dobro zavedal tudi Spike sam, čeprav je dvomil, da so bile za to krive le zvezde, ki so bile tiste noči nedvomno na njegovi strani. Vsekakor pa ni mogel vedeti, da je bil v bistvu nek čuden urok tisti, ki je bil kriv tega, da so se stvari že vseskozi odvijale njemu v prid. ''Pa ne da ti je že to vzelo sapo?'' je posmehljivo rekel v njeni smeri, ko je opazil njen presunjen izraz presenečenja, ko je njeno telo z vso silo zadelo ob mrežo, ki je bila na njeno srečo še mehka v primerjavi s kakšnim izmed zidov, ki so ju obdajali iz vseh strani. ''Ampak še vedno nisi dojela,'' je zmajal z glavo, medtem ko se je z nekaj koraki prestopil nekoliko bolj v sredino in tako Buffy namerno pustil, da se spravi nazaj na noge, saj je bilo zanj seveda nujno, da med tem še malce poklepetata. ''Zakaj misliš, da ti bo tudi tokrat uspelo?'' je govoril dalje, čeprav je bilo vse skupaj brez pravega pomena. Z drugima dvema izganjalkama je opravil veliko hitreje, ker se ni pri tem spuščal še v besedne dvoboje – sicer pa pri Kitajki to tako in tako ni prišlo v poštev. Vendar pa se je pri Buffy tega že tako in tako navadil, da enostavno ni bil sposoben narediti izjeme. Bilo je namreč tako zabavno – izbirati besede, ki so lahko marsikdaj bolele še veliko bolj kot sami udarci. Lahko je videl, kako močno jo je to dolgočasilo, vendar pa mu to nikakor ni odvzelo volje. ''Povej mi. Se tudi tebi vse skupaj zdi kot nekakšen deja-vu?'' je vprašal in se pri tem najprej namuznjeno ozrl nekam proti črnemu nebu, nato pa svoj zamišljen pogled spet fokusiral nazaj na izganjalko, ki je bila očitno pripravljena, da mu vrne še kaj več kot le milo za drago. ''Na smrt boriti se proti nekomu, ki si ga ljubila...''