Breaking the bond [Jason & Nyah]

Končno je prišel do tiste točke svojega bivanja v Sunnydaleu, zaradi katere je na prvem mestu sploh prišel sem. Ko bo ta opravek enkrat za njim se bo lahko brez pomislekov vrnil nazaj v rodni Charlotte in pustil vso vampirsko in demonsko norijo. Toda za začetek mu ni čisto nič ugajalo, da se mora sprehajati med belimi nagrobniki med katerimi so bili nekateri polomljeni in preklani na dva ali več delov. Noč sicer še ni legla nad mesto, vendar se je počasi pričenjalo mračiti, a to je bil najbolj ugoden čas, ko je lahko govoril z Nyah. Da, z Nyah, ki jo je v svojemu videnju videl v precejšnjih škripcih. Ko pa je izvedel, da se je pridružila temni strani ga je začenjalo le še toliko bolj skrbeti. V krvi je imel, da je bil do ozkega družinskega kroga in bližnjih sorodnikih, kot je bila njegova sestrična, precej zaščitniški in ta lastnost se ga je držala še vedno. Vedel je, da je bila to njena odločitev. Poznal jo je in ni bila nepremišljena in trmasto naivna. Znala je razmišljati tudi z lastno glavo, če je le hotela. A nekaj mu ni dalo miru in moral je vsaj poskusiti. Jo prepričati, da ubijanje ni način za odpravljanje nasprotnike, ter je maščevanje daleč od koristnega. Na koncu bo plačala ona sama in tega se je globoko v sebi zavedal. Današnje srečanje pa je tako ali tako imelo samo dva možna konca. Ali mu jo bo uspelo spametovati in zvabiti na njegovo stran, ki jo je tako zavzeto zagovarjal, ali pa bo ostala na istem mestu kot je sedaj in bo zrl v oči sovražnice in nič več v oči osebe, ki jo je poznal celo življenje. Vez med njima se bo pretrgala in tudi ista kri, ki jima teče po žilah bo potisnjena na stranski rob. Nepomembna, kot da je nikoli ni bilo, kot da je še vedno ni. Ustavil se je ob zahodnem robu pokopališča, kjer sta bila domenjena. Sonce je počasi tonilo za obzorjem in še z zadnjimi žarki sijalo na mesto, toda nebo se je že temnilo. Pogledal je na zapestno uro in ugotovil, da manjka le še minuta do posebnega soočanja. Že sedaj, ko se še srečala nista, so bile stvari med njima hladne, nerodne, okorne. Vse je kazalo na velike spremembe, ki so zaenkrat ostale zgolj v njegovih mislih in skriti domišljiji. Vse dokler ni za seboj zaslišal korake, ki so hiteli proti njemu. Zasukal se je naokoli in videl znan obraz, ki je zrl proti njemu. »Nyah,« je spregovoril prvi. Objem bi bil sedaj preveč. Bil bi povsem neprimeren. Sploh, če ji je v naslednjih nekaj minutah nameraval spremeniti način razmišljanja in zasukati njeno življenje v drugo smer. »Sva sama?« se je nato previdno odkašljal in za vsak slučaj pogledal naokoli, četudi tu nikoli nisi mogel biti povsem sam. Še vedno so se pod tlemi, pod rjavo prstjo skrivali duhovi in pozabljena okostja.

[Nyah ]

[here ]

Sprehod med nagrobniki ob času, ko se je dan počasi začel poslavljati in se je začela spuščati noč, ni bil za Nyah nič nenavaden. Bilo je pravzaprav popolnoma vsakdanje početje. Tako to kot vse ostale nore stvari, ki niso bile značilne za navadnega smrtnika. Le-ta bi se prav hitro pobral iz takega kraja ali pa sploh ne bi zavil sem. Kraj, kjer se je sedaj nahajala je bil resnično daleč od privlačnega. A Nyah ni bila kar kdor koli, niti se ni štela pod navadne smrtnike, čeprav je človek še vedno vsekakor bila, vendar je bila očitna razlika med njo in kakšnim drugim. Pripadala je temi. Preteklo je že nekaj časa od kar se ji je pridružila, postala temnostranka, a jo je še vedno fasciniralo kot na noč, ko je postala ena izmed njih. Vendar je bila danes tu z drugačnim razlogom kot ponavadi, ko se je prišla samo malo 'sprehajati' oziroma bolj izzivat nevarnost, saj so z nočjo, ki se je bližala z bliskovito naglico, prišli na plano bitja teme, z enim samim ciljem, z eno samo željo. Željo po ubijanju in človeški krvi. A danes je bila tu zaradi tega, ker je bila z nekom zmenjena. Z Jasonom, svojim bratrancem. Sicer malo čuden kraj za srečanje, a bil je dovolj varen, ker bi Nyah gotovo imela kasneje težave, ker kot temnostranki so bili svetlostranci sovražniki. Z Jasonom se že zelo dolgo ni videla in tudi izgubila sta skoraj vse stike, ko se je spreobrnila. Pravzaprav se mu je Nyah začela izogibati, ker je vedela kakšen je njegov odnos do pripadnikov teme in tudi zato, ker je vedela, da jo bo hotel prepričati v nasprotno in jo ponovno zvabiti nazaj na svojo stran. Precej prepričana je bila, da mu ne bo uspelo, a še vedno je ostajala kakšna možnost, sicer majhna, a vendarle. Jason je bil pravzaprav edini, ki je od njene družine, vseh sorodstev imel kakšen vpliv še nanjo. Mamin se je že davno porazgubil, z ostalimi pa pravzaprav ni imela niti enega stika. Svoj domači kraj je zapustila že leta nazaj in sploh ni vedela, če kje kdo še živ. V tem trenutku je niti zanimalo ni. Vse bolj se je približevala delu pokopališča, kjer je bila zmenjena z Jasonom. V daljavi je že zagledala visoko postavo, ki je bil obrnjen s hrbtom proti njej. Pogled je spustila na zapestno uro, ki je kazala še dobre tri minute do dogovorjene ure. Ne bo zamudila, kot je ponavadi. Enkrat za spremembo je bila točna. Njeni koraki so bili hitri in ne popolnoma neslišni, kar je lahko ugotovila s tem, ko se je Jason obrnil proti njej. Ni se spremenil. Še vedno je bil tak kot ga je ohranila v spominu. V pljuča je globoko vdihnila nekaj zraka in sprostila dlani, ki jih je stiskala v pesti. Končno se bo soočila z njim, saj se je vse do sedaj tega spretno izogibala, a večno ni mogla bežati pred njim. ''Jason,'' je rekla na glas in v pozdrav kratko pokimala z glavo. Njene ustnice se niso razlezle v širok nasmešek, kot so se ponavadi, ko se je srečala z Jasonom. Tudi objem sta izpustila. Stvari so bile sedaj drugačne kot pred nekaj meseci. ''Ja, zaenkrat sva še. Nihče mi ni sledil,'' je nekoliko hladno, mogoče preveč hladno, odgovorila na njegovo vprašanje in se ozrla čez ramo. Daleč naokoli ni bilo nobenega in tudi Nyah je ves čas pazila, da ji ne bi kdo sledil do sem. ''Kaj hočeš od mene?'' je kar takoj prešla k bistvu, saj ni hotela zgubljati časa z nepotrebnimi vprašanji. Občutek je imela, da sta si postala tujca, kot da se ne bi nikoli poznala. Da sta si skoraj sovražnika, ko sta tako stala vsak na svojem bregu.