What's on the Timeline for today? {Lena & Giles}

Minevali so dnevi, Giles pa kljub pomoči preostalih Scoobyev še vedno ni imel nobene sreče pri iskanju načina, kako bi prekinili urok Spikove pesnitve, zaradi katerega je bilo mestu kar tako na lepem usojeno, da ga bodo temnostranci požgali do tal; pri čemer naj bi Buffy izgubila boj proti svetlolasemu vampirju, ki je nekdaj trdil, da jo ljubi, sedaj pa si je uročen z lastnimi rimami želel samo še njene smrti. In kar je bilo najhujše - nihče ga pri tem ni mogel zaustaviti. Giles seveda v to neizbežnost nikakor ni verjel, saj si kaj takega niti ni mogel privoščiti. Bilo je enostavno nedopustno, da bi njegova izganjalka izgubila življenje v boju, v katerem je bila že vnaprej obsojena na poraz. Ne, tega ni imel namena dovoliti, četudi je to pomenilo, da bo moral cele dneve in noči preživeti pred knjigami, da bi našel rešitev za njihovo težavo. Toda čas se je iztekal, četudi niso mogli vedeti, kdaj natančno naj bi se izvršile Williamove smrtonosne kitice. Lahko je čutil, kako jih je z vsako odbito sekundo vedno bolj utesnjevala tema, ki se je počasi a vztrajno zgrinjala nadnje, že vse odkar sta z Buffy razvozlala skrivnost Spikovih načrtov. In ravno zaradi tega se je zdel opazovalec še veliko bolj resen kot ponavadi ter predvsem nepotrpežljiv, kar se je nazadnje najbolj očitno izkazalo pri srečanju z Leno - dekletom, katerega mu je predstavil Angel in ki naj bi bilo žrtev nekakšnega časovnega prehoda. Giles je bil nad idejo, da bi dekletu pomagali pri vrnitvi skozi čas, upravičeno nenavdušen, saj so imeli takorekoč že svoje probleme s časom. Za njegov precej neprijazen odziv je bilo mogoče krivo tudi to, da jo je pripeljal Angel, ki sicer ni bil ničesar kriv, vendar pa Rupert ni bil ravno razpoložen za simpatiziranje z vampirji, ki so jim očitno zopet nameravali dodobra zagoditi. Dekle je takorekoč zavrnil, kar mu kot skrbnemu opazovalcu, ki vedno rad priskočil na pomoč, nikakor ni bilo podobno. Vendar kot že rečeno - Giles je imel vse preveč ostalih skrbi in vse premalo časa, da bi se lahko ubadal še s tem, kako naj bi neko novo dekle kar tako mimogrede poslali nazaj v 20. stoletje. Tako je bil tudi zdaj, ko je spet sedel za veliko mizo, ki se je še komajda upirala teži vseh knjig, ki so na večih kupih ležale na njej, z mislimi daleč od dekleta z videnji. Z eno roko naslonjeno na rob mize si je masiral že rahlo razbolelo čelo ter si sam pri sebi pomrmraval nekatere besede, ki so ujele njegovo pozornost med zgolj bežnim pregledovanjem strani. Bil je tako zelo zatopljen v svoje delo, da sprva sploh ni slišal korakov, ki so naznanjali prihod njemu ne ravno pretirano ljube osebe. Njene prisotnosti se je zavedel šele čez čas, ko je le-ta postala nekoliko bolj očitna, pri čemer se je z obrazom rahlo zmedeno obrnil v smeri, od koder je prihajal glas. ''Oh, ti si,'' je čez trenutek zavzdihnil, pri čemer ni bilo moč spregledati razočaranja nad tem, da ni šlo za nekoga, ki bi mu lahko prinesel kakšne dobre novice glede njihovih težav. ''Angela ni tu,'' je odvrnil rahlo nejevoljno ter dalje prelistal nekaj strani v knjigi, za katero se mu je vedno bolj zdelo, da je daleč od tega, da bi jim lahko kako koristila. Upal je, da ji je tako dal dovolj dobro vedeti, da nima časa za njene probleme, pa tudi to, da se je povezala z Angelom mu po pravici povedano ni bilo ravno všeč, četudi za to ni imel nekih posebnih razlogov. Vsekakor ne takih, kot jih je naprimer imela Buffy.

((yeah finally ))

Vsi, ki so jo v tem svetu obkrožali, so postajali čedalje bolj zadirčni in tečni. Le kdo se ne bi potem začel dolgočasiti. Slej kot prej bi pričel pogrešati svoj svet, tako kot ga je tisti trenutek Lena. V sosednji sobi je tičal Giles, z rahlo priprtimi vrati in Lena ga je zaskrbljujoče opazovala. Kremžil se je, kot da ga preganja neka zla slutnja. Počasi in tiho se je na kavču, zavita v odejo skrila še nižje in si slušalke od predvajalnika – ki ji je ga nekako priskrbel Angel z disco glasbo na njem in poleg vsega si je moral še kake par minut odtrgati od časa, da ji je razložil kako sploh stvar deluje- popravila, da je bolje slišala glasbo, ki je prihaja iz njih. Čemerno si je z enim podplatom počasi praskala po nartnicah na drugi nogi in zrla v strop. Vse bi bilo tako lažje za njih, če se ne bi bilo potrebno ubadati še z njo, ki je izgubljena v tem svetu in je začudena nad vsako stvarjo. Prav genialno je bilo, da ji je kapnilo, kako se ravno s predvajalnikom. Za te novodobne ljudi se je vse zdelo tako lahko, ona pa se je zaradi vsega, kar ji je ležalo na duši zelo težko učila. Če bi le lahko kako pomagala ali dokazala, da jim ne škoduje in če bi jo lahko vsi sprejeli tako dobro kot Angel, potem bi z veseljem sedela na kavču in bila pridna ter tiho kot miška. Zdaj pa ji je v srcu divjalo od želje po tem, da se kar zjoče. Zamenjala je nogi in se naslednji trenutek že čohala po drugi, ko jo je oblila mrzlica. Kot bi nekdo odprl vrata in ustvaril leden prepih, ki bi ji prepihal tudi lastne kosti. Umirila se je in za trenutek prenehala dihati, ko jo je ponovno zagrabilo. Želela si je, da bi se to nehalo dogajati, ampak se je spet. Videnje jo je posrkalo vase, v nekega človeka, v kakšno preprosto stvar, kateremu je podarila dušo in oči, skozi katere je opazovala prihodnost.
Bila je tam, tekla je, kot jo nesejo nožice. Bila je v Buffynem telesu, lahko je čutila bolečino v trebuhu. In tudi on je bil tam. Ta, ki ga je videla v vseh prebliskih. Tisti svetlolasi gnida, ki ji je vsako videnje naredil najgrše na svetu. Vse okoli Magic Boxa je gorelo, kot da bi imel le ta nekakšen ščit pred hudobijo zlobe, ki je hotel svet samo zase. Vsi so kričali, nosili vodo … Lena v Buffynem telesu pa je le tekla, tekla do nečesa. Samo ena magična stvar je, ki ji še lahko pomaga ustaviti to nenavadno moč hudobnega svetlolasca. Videnje ji je pričelo bledeti. Počasi. In ravno ko je Buffyno telo v njenem videnju hotelo stegniti roko, se je Lenin preblisk osredotočil na sedanjost. Še vedno je bila v sobi na kavču, ampak zdelo se je, da kroži nad Gilesovo glavo in na koncu, kot da ga zre ven iz papirja. Lahko je videla njegovo potno čelo, zaskrbljujoče oči a vseeno trden izraz na obrazu. Naslednji trenutek pa ga že ni bilo več.
Glasba iz predvajalnika ji je zadušila misel o tem, da mora vstati, saj si je med videnjem tiščala predvajalnik med noge in nekako nastavila najvišjo jakost zvoka. Iztaknila si je slušalke in glasno zadihala. To je morala povedati Gilesu, saj se bo navsezadnje to zgodilo. Vse se je doslej in ni dvoma, da se ne bi tudi to. Odgrnila je odejo stran in nanjo vrgla predvajalnik ter precej majavih korakov odšla do Gilesa. Ni utegnila potrkati. Postavila se je pred njegovo mizo, žejna, da ni morala niti spregovoriti. Stegnila se je po njegovem kozarcu in že kar predvidevala, da jo bo zaradi tega spet gledal kot eno navadno razvajeno punčaro iz sedemdesetih, ki se ne zna obnašati. Ko si je končno olajšala pritisk v grlu, je sedla na stol pred mizo in s modrikastimi očmi pogledala Gilesa. Vedno so bile njene oči čisto modre in steklene po videnju, kot bi si prisvojila nekatere druge. »Vem, da ne«, je odgovorila in se namuznila. Zakaj hudiča so vedno vsi mislili, da išče samo njega. Kot da nima drugih razlogov, s katerimi bi se ukvarjala. Res da jo je razumel samo Angel in se praktično tudi z njo pogovarjal samo on ampak … navsezadnje je imela tudi drugačne potrebe kot samo tičati okoli sama ali z nekim črnolasim lepotcem. »Imela sem videnje …«, je pričela s povsem brez posebnega tona v glasu. Kot bi bilo nekaj čisto normalnega in je morala to deliti še z Gilesom. »… in tokrat sem bila v Buffynem telesu«, je sledilo nadaljevanje, tokrat občutno z več toni in s strahom v glasu. »Mesto je gorelo, vsi so divjali in kričali. In Buffy je nekaj iskala a preden je to zagrabila, sem dobila preskok v sedanjost. Videti je bilo, kot da plavam nad vašo glavo potem pa zrem ven iz tega lista«. S prsti je frcnila zgornji del lista da je kot ovenel prepognil se na polovico proti Gilesu. »Doslej so bila vsa moja videnja pravilna in bojim se, da bo tudi ta eden izmed njih«. Drdrala je svojo zgodbo kot navita glasbena skrinjica v hitrem posnetku. Mogoče ji bo tokrat Giles le prisluhnil in se na nek način približal tudi nje sami.