Five minutes to midnight. [Dana & Gemino]

Večeri kot je bil današnji so bili tisti, ki so v Dani vzbudili nelagodje. Nad Sunnydale je počasi padal mrak in zunaj je postajalo vedno temneje. Sedela je na svoji široki okenski polici, ki je bila obložena z mehkim rdečim blagom. V naročju je imela današnji časopis, katerega je tako kot vedno prebrala prav na koncu dneva. Zjutraj ponavadi ni imela volje za branje vseh temačnih vesti, ki so se iz dneva v dan pojavljale v lokalnem časopisu in se je z njimi raje ukvarjala zvečer. Še vedno je namreč raziskovala svet v katerem se je znašla in odločena je bila, da vsem sumljivim okoliščinam pride do dna. To je bilo njeno delo in v tem je brezpogojno vztrajala, četudi je morala hoditi preko trupel. Jasno zastavljeni cilji so se ji porajali pred očmi, ko je v roko vzela časopis in ga zvila v valj, ter z njim narahlo udarila po svojih kolenih. Kot iznenada je skočila dol z okenske police in vrgla časopis v kot. Pobrala je svojo tenko belo jakno iz postelje, ter urno stopila proti vratom in ven na svež nočni zrak, ki je postajal vedno bolj hladen. Zavila se je v jakno in roke porinila v žepe slednje, da bi ji bilo topleje. Z malce namrščenim izrazom na obrazu je hodila navzdol po ulici, zaprte trgovine pa so tiho hitele mimo nje. Povsem dobro se je zavedala kako nevarno zna biti pohajkovanje po mestu v temi, sploh brez spremstva in nobene dobre obrambe. A vedela je, da mora danes dobiti nekaj novega za raziskovanje, odkriti nekaj drugega. Živela in dihala je za svojo zgodbo, ki jo bo čez nekaj časa, ko bo zbrala dovolj podatkov razkrila vsem. Razkrinkala Sunnydale. Ob tej misli se je komaj opazno nasmehnila in na mestu obstala, ko jo je zmotil šum, ki je prihajal iz temne stranske ulice. Pogledala je na svojo levo in desno, a na ulici so bili le redki posamezniki, ki pa so hiteli domov. Obotavljujoče je naredila nekaj korakov naprej, dokler je ni povsem zakrila tema. Počakala je nekaj trenutkov, da so se njene oči privadile na temo in zaznala silhueto moškega le nekaj metrov stran od nje. Zadržala je tih, ter ostala pametno tiho in ga premerila s pogledom, saj je čutila, da on počne natanko isto. »Se bojiš luči na glavni ulici ali pa se preprosto skrivaš pred svetom?« se je opogumila, ko je naredila nekaj korakov naprej, ter spregovorila prva. Včasih je svoj nos res vtikala v tuje zadeve, a tega do zdaj še ni obžalovala. Poguma ji res ni manjkalo. V tistem je kratko odbilo v cerkvi v osrčju mesta. 5 minut do polnoči.

Bodalo za pasom. Brezpogojna pripravljenost. Previdnost. To so bila vodila, po katerih je James živel svoje življenje. In do zdaj mu je uspevalo-preživel je. Tudi ta večer se ni izneveril svojim vodilom. Bodalo je, kot vedno, počivalo ob desnem boku, bil je pripravljen na vse, kot kadarkoli, prav tako pa je tudi ohranil izjemno previdnost, po kateri je že kar dolgo slovel. Ko je odšel od doma, je bil čisto umirjen, zdaj pa ga je spet zajel tisti čudni nemir, nemir, ki mu sam ni znal določiti vzroka. Tako je čisto počasi, nadzorovano stopal po ulicah, niti vedel ni, kam gre, enostavno pustil je nogam, da so ga nosile po svoji volji. Pravzaprav mu je bilo vseeno, kje se bo ta sprehod končal. Ampak vseeno si je želel pogovora... S komerkoli, pa čeprav s kakšnim tečnim vampirjem. Saj bi ga po koncu pogovora upepelil, a vendar.
Noge so ga tako odnesle na glavno ulico, kjer se je z zanimanjem razgledal in poskušal poiskati nekoga, s komer bi se lahko pogovarjal. Ampak vsi mimoidoči, ne glede na to, kako redki so bili, so s sklonjenimi glavami odhiteli mimo. Najverjetneje je bil razlog ta, da je bila ura tam nekje blizu polnoči, oziroma ura duhov, kot so to uro imenovali nevedni prebivalci tega mesta. Tako je pa James naenkrat zagledal dekle, verjetno nič starejše od sebe, kako sedi na notranji strani okenske police in bere časopis. "Časopis… Le kje dobijo nevedneži take ideje… Polno nesmislov, niti približno točnih podatkov… Enostavno neumni so." Ampak vseeno… Ni spadala v skupino grših, ki jih je do zdaj videl. Zato je enostavno stal tam in jo opazoval, ocenjeval. Bila je neustrašna, včasih zaradi tega tudi malo nepremišljena. Drugače pa je bila prijetna oseba, za pogovor bi težko našel boljšo. Vse to je lahko razbral že iz drže. Ni mogel pojasniti, kako, vendar se do sedaj pri takem ocenjevanju še ni zmotil. Stal je v senci, zunaj dosega svetlobe ulične svetilke, ki je stala nekaj metrov vstran. Vendar je imelo dekle izjemno ostro oko, saj ga je po okrog desetih minutah opazilo. Izginila je z okenske police in instinkt mu je pravil, da je to noč ne bo več videl. Ampak ljudi je poznal in vedel je, da bo prišla nazaj, če še le nekoliko počaka. Tako je stal v senci še kakšno minuto, ko so se odprla vhodna vrata. In glej ga zlomka, namenila se je naravnost proti njemu. A zaščite ni imela nobene. Nobenega orožja, ničesar. Le lahko jakno. "Neumno dekletce! Tukaj je za zatonom sonca bolj nevarno kot kjerkoli drugje! To bo še slišala."
Ogovorila ga je. "Sprašuješ, če se bojim svetlobe. Ti bi se vsekakor morala bati teme. Tukaj je po padcu mraka bolj nevarno kot kjerkoli drugje na svetu. Glede na to, da živiš v tem mestu, bi morala to vedeti." je tiho odgovoril na vprašanje, čeprav pravega odgovora ni dobila. "In skrivati bi se morala ti, saj si navadne človeške vrste. Takšni ste nemočni… Kot otrok proti odraslemu nasprotniku." S temi besedami ni hotel zaničevati navadnih ljudi, vendar ga je malo razjezila njena lahkomiselnost, ki je do zdaj še verjetno ni plačala. »Niti bodala ne nosiš… Pa tako lahkó hodiš po zunanjem svetu sredi noči. In bila je noč, saj je ura na cerkvenem zvoniku ravno odbila pet minut do polnoči.