Thunderstorm, pride and crappy Valentine's Day. [Dana & Jason]

Veter je zavijal okrog vsake sleherne gole čeri, ki se je grozeča dvigovala nad bučnimi valovi, ki se niso z nič manj občutka brezglavo zaletavali na obalo in počasi spirali svetlo mivko seboj. Brez prizanašanj, brez pomislekov. Divje so se penili ob vsem kar jim je stalo na poti. Kako drugačno je bilo razburkano morje od tistega na katerega je bila temnolaska na obrobju obale navajena. Na obalo je večinoma prihajala poleti tako kot mnogi drugi. Le kdo pa ni užival v toplih žarkih poletnega sonca, ki so te zapeljivo božali in ti segrevali kožo. Vse dokler ni postalo prevroče in sta se pred tabo pojavili dve poti. Lahko si preprosto odšel domov pod hladen tuš in se nato lenobno zavlekel v senco s kozarcem hladne limonade, ter počakal, da najhujša vročina mine. Ali pa si igrivo stekel v prijazne tihe valove, ki so prav prijetno šumeli med tistimi večjimi, ki so jih jahali surferji. Da, poletje je bil njen čas. Zdaj pa se je zima prevešala v pomlad in vreme je bilo nestanovitno. Bili so topli sončni dnevi in potem dnevi kot je bil današnji. Oblaki so se zbirali v sivo gmoto tik nad horizontom in vse je izgledalo, da počasi, a vztrajno divjajo naravnost proti obali, naravnost proti Dani, katere lasje so v vetru plapolali okrog trmastega pogleda v očeh. Roke je imela prekrižane na prsih kot da bi kljubovala nevihti, ki jo je nameravala zajeti. Kot da bi si hotela upreti še samim silam narave in nasprotovati logiki. Toda kmalu se je njen pogled omehčal, ko je nekaj sto metrov stran zagledala še eno podobo, ki se je tako kot ona očitno odločila za moker in nespameten podvih. Drobcen nasmešek se ji je zarisal na obrazu, a ni imela nobenega namena, da bi stekla tja dol po obali in spoznala to sorodno dušo. Ne, namesto tega se je sklonila in se usedla na tla v suh in hladen pesek. Zavila se je v črno jopico in objela svoja kolena, njen pogled pa je ostal prikovan na osebi v daljavi, ki se je z vsakim korakom bolj približala njenemu delu obale. Končno je odvrnila pogled, ter se zazrla v svoje čevlje kot da ni imela kakšnega pomembnejšega dela. Dovolj je imela same sebe, svoje trme in neumnega ponosa. Zavedala se je, da je prav zaradi slednjega bila prikrajšana že marsikaj, a zdi se da jo to sploh ne gane. Njen svet se je vrtel okoli nje same, saj je bil nenazadnje njen kajne? In ni ji bilo mar, če so ji ljudje govorili da je sebična in preveč radovedna. Delala je tisto kar je oboževala. Spraševala, poizvedovala, raziskovala. Odkrivala tuje skrivnosti in jih razgalila v časopisu. Umazano delo zaradi katerega ji ni bil nihče hvaležen. A raje se je ukvarjala z bednimi in patetičnimi problemi drugih kot pa da bi iskala lastne. Problemov ni imela, ker si jih ni imela kje nakopati. Njeno življenje je našlo center v študiju in pisanju, ostalo je bilo nepomembno. Zdaj je tako ali tako imela pomembnejšo nalogo. Razkrinkati Sunnydale in pokazati vsem meščanom v središču česa pravzaprav živijo. A bila je samo človek in tudi ona se je zdrznila, ko je zaslišala melodičen glas tik ob sebi. Zasukala se je proti moškemu, ki je kar naenkrat sedel poleg nje in se spraševala kaj je pravzaprav povedal. Res se je lahko izgubiti v svojem svetu, sploh če si tako egocentričen. »Prosim?« je bilo vse kar je zmogla reči ob pogledu na neznanca.

Nebo je bilo sivo in prekrito z neprijatnim sojem gmotastih oblakov, ki so počasi prihajali nad mesto in sabo nosili dež, bliske in veter. Ozračje se je začelo opazno spreminjati ob bližajoči se nevihti in dež se je lahko vonjal v zraku. Z namrščenim izrazom na obrazu je Jason stal na vrhu ene od visokih pečin z rokami v žepih svoje usnjene črne jakne in gledal navzdol proti morju. Ni ga preveč mikalo, da bi se znašel naravnost v centru viharja, ki bo v dobri uri divjal tod naokoli. Toda prav tako se mu ni kaj preveč mudilo nazaj domov, v varno zavetje njegovega stanovanje kjer bi se lahko skril pred naravo samo. Malce se je prestopil, ko so ga od stanja začele boleti noge in opazil je drobno podobo ob vznožju klifov, ki je sedla v sivi droben pesek. S te višine ni mogel razločiti kdo je izzival svojo usodo, toda lahko je videl da je bila zagotovo ženska. Ob tej misli so se njegove ustnice razmaknile v poševen nasmešek, ki je bil le komaj opazen. Naredil je nekaj korakov nazaj in se tako oddaljeval od daljnega neurja, ki je nad morjem že kazalo svoje zobe. Toda ti trenutki pred nevihto so bili zagotovo najbolj čudoviti. Vse se je začelo stopnjevati in veter je pihal iz minute v minuto hitreje, bolj ostro, bolj divje. Stemnilo se je sredi dneva in občutek si mel kot da se dela mrak. A bili so le oblaki, ki so povsem prekrili žgoče žarke rumenega sonca in legli nad mesto kakor odeja. Nato je počasi začelo pršiti in pršenje se je spremenilo v nemiren tok debelih dežnih kapelj, dokler se niso povsem ulilo. Popustile so zavore in oblaki so spustili jezo iz sebe. Vsaka kaplja je bila kakor bič na tvojem obrazu in ni ti preostalo drugega kakor da si tekel v najbližje zavetje kjerkoli si pač že bil. Počakati si moral zgolj dobre pol ure včasih še veliko manj. Le toliko, da so oblaki nadaljevali svojo pot naprej, okolica pa je bila povsem razmočena in sonce se je počasi zopet začelo kazati izza oblakov, dokler ni prevladovalo na nebu. Anticikloni. Plohe so bile vreme lepega dneva, a včasih najbolj zahrbtne. Skoraj je že stal ob vznožju klifov in se pustil zapeljati toku lastnih mislih, ki so odplavale nekam drugam. Bil je le še nekaj metrov stran od temnolasega dekleta, ki je še vedno sedelo v hladnem pesku in se očitno ni minilo za prihajajočo nevihto. Gledala je stran od njega, ko je tiho pristopil in brez besed sedel na tla poleg nje, ter tudi sam opazoval prizor nad sabo. Povsem prekrito obzorje s sivino in bliski, ki so izginjali za horizontalno črto. »Neverjetno je kaj lahko le nekaj kratkih stikov in trenj ustvari,« je zamišljeno rekel bolj sam sebi kakor pa neznanki, a bilo je dovolj da je iznenada prebudil njeno prizornost in je opazila temnolasca, ki je predtem nemo sedel poleg nje v pesku. »Jason,« se je predstavil, ko ga je pogledala in ni odgovoril na njeno vprašanje, ter se le malce nasmehnil. »Pravim samo, da se približuje nevihta in ni preveč pametno sedeti sam tukaj na obali, ko pa ne veš kakšni valovi bodo prišli zraven v paketu,« je nato povedal nekaj čisto tretjega zgolj zato, da bi navezal pogovor in načel naključno temo. Nevihta se je zdela kot logična izbira, ko pa je že ravno hitela naravnost proti njima.