I need you like a heart needs a beat [Lilith && Nick]

V nekem trenutku se ji je svet zazdel tako zelo lahkoten. Drugačen. Kakor da bi od nekje vanjo kapljala pozitivna energija, ki se je je naužila ob nekomu, kateremu je vedno znova in znova zbežala, četudi nenamerno. Vedela je, da je bilo grdo od nje, da je zbežala iz njegovega objema točno v tistem trenutku, ko mu je želela povedati, kako ogromno ji pomeni, ga objeti, zopet poljubiti kakor takrat, ko sta še zmeraj lahkoto poplesavala na plesišču le onadva, ostali pa so ju le osuplo gledali, izza ozadja pa se je dalo slišati pridušene vzdihe njenih tako imenovanih sošolk, ki so bile, kakor je izgledalo vse ponosne in vesele zanjo. Pa jo je to kaj zanimalo? Prav nič. Pred svojimi očmi je videla le eno osebo, ostalo ni bilo vredno omembe. Izza ozadja je slišala še glasbo in ko sta se ustavila... je naredila napako. Želela mu je povedati, toda iznenada je izgubila glas, v njenih očeh so se nabrale kapljice drobnih solza in nato je stekla proč. Prekrasen rojstni dan, kajne? Sama si ga je pokvarila, četudi tako zelo nenamenoma. In prvič v njenem življenju ji je bilo žal in v sebi je čustila strah pred tem, da ga bo zopet videla. Kaj mu bo rekla? Bo sploh lahko zopet pogledala v njegove oči, kakor pred tem? Saj pravzaprav ni vedela, kaj je bil razlog za njeno tako nenadno spremenjeno naravo v tistem trenutku. Oprijela se je drevesnega debla, ki se ji je nastavilo ob neuhojeno pot, po kateri je hodila v večjem kroču že kar nekaj ur. In premišljevala. O vseem, kar se je dogajalo zadnji mesec. Pa še valentinovo je bilo danes. Danes?! Saj ne, da ji je praznik kaj pomenil v preteklosti, toda tokrat je začutila nekakšno praznino, ki je ni bilo moč napolniti niti z lovom na nedolžne ljudi. Obup jo je skoraj pripravil do tega, da je v soju lunine svetlobe, ki se je lahkotno šopirila na nebu in si utirala pot med golimi drevesnimi deblami, spremenila svojo človeško obliko v demonsko in zdirjala na drugi konec sveta. Hladen veter ji je razmršil njene skrbno urejene lase in želela je, da bi skupaj z mrazom odnesel tudi njo. Vendar vedela je, da bi bilo to le bežanje pred celotnim življenjem - in ona nikoli ni bežala, kakor so to počele poletne ptice takrat, ko se je približevala zima. To se ji je od nekdaj zdelo tako zelo.. pomehkuženo dejanje. In sedaj, si je tega želela sama. Kaj za vraga je bilo narobe z njo, presneto?! Ji je ena oseba, en navaden čarovnik pomenil toliko, da se je vsakič, ko je zbežala proč od njega, spraševala, ali jo bo pripravljen sprejeti nazaj? Njeno telo se je vdalo njeni teži in kakor kamen se je sesedla na tla, se oprla na roke in nekaj trenutkov le zrla v črno zemljo, prepojeno z vodo stopljenega snega. Da, približevala se je pomlad, letni čas, ki ga nikoli ni pretirano marala. Bil je preveč.. vesel? Čisto nasprotje tistega, kar je bila ona. In zaradi tega, ga ni nikoli prenesla, tega se je zelo dobro zavedala. Njen pogled je počasi zdrsnil navzgor, proti vejevju in za nekaj trenutkov se je prepustila svojim mislim, nato pa od nekje iznenada začutila ogenj in se zdrznila. Prepoznala je osebo, ki ji je bila z vsakim trenutkom bližje, zato se je, kolikor hitro je lahko spravila na noge in le umirjeno čakala, da se prikaže na njej vidno mesto. Toda kaj je počel tukaj? Menda je ni iskal, čeprav je izginila za skoraj celoten teden? Ne.. moralo je biti naklučje. Ali pa tudi ne?

[Nick, dear, the stage is yours ^^ <3]

Nerodno se je prestopal, ko je stal za drevesi in opazoval postavo, ki se je sesedla na tla. Zbiral je poguma, da bi se prebližal njej, ki jo je tako nujno potreboval. Razpet je bil med željo, da pobegne globoko v gozd in ostane strahopetec ali se končno spopade s svojimi strahovi. Odločen je bil, da izve resnico, a kaj ko bi lahko le ta bila tako boleča. Končno je zbral pogum in stopil iz svojega "skrivališča" ter se približal dekletu, ki je sedelo na gozdnih tleh.
V njem je vrelo od skrbi in od navdušenja, da jo spet vidi. Minil je že cel teden odkar je zbežala od njega in sedaj je moral izvedeti kaj čuti ona. Sam ji je poklonil srce ona pa je preprosto zbežala in ga pustila na robu obupa.
Zadnji teden je bil zanj vse prej kot prijeten. Večino časa se je spraševal, kaj je storil narobe, da je zbežala. Ali je bilo vse skupaj zanjo preveč? Ni čutila do njega tega kar je čutil on do nje? Se je mogoče samo igrala z njim? Na tisoče takšnih vprašanj mu je rojilo po glavi med tem, ko je čakal, da jo spet vidi. Iskal jo je, a je ni našel in prav tako se je dogajalo z njegovimi vprašanji. Iskal je odgovore, a bilo jih ni nikjer. In sedaj jih bo končno dobil.
In to na valentinovo. Če to ni bila ironija. Pravzaprav tega dneva nikoli ni maral. Najverjetneje zato, ker ni nikoli imel koga s katerim bi lahko praznoval ta dan. Poleg tega se mu na ta dan ni zgodilo nič takšnega, kar bi naredilo ta dan poseben. A letos je bil ta dan bil zelo poseben.
Počasi je hodil bližje k svoji ljubezni in se spraševal ali ga bo sploh hotela videti. Zadnje nekaj ur je bilo zanj še posebej mučnih. Vse od trenutka, ko jo je začutil in do sedaj, ko se ji je končno bližal se je zdelo nenavadno dolgo. Kot da bi minilo tisoč let. Tako jo je pogrešal in tako nujno je moral izvedeti ali tudi ona goji kakšna čustva do njega. Sam jo je namreč neizmerno ljubil.
Popravil si je lase, ki so mu za trenutek padli preko uči in za katere je pred tem porabil kakšno uro ali dve, da si jih je uredil. Prav tako je od trenutka,ko je začutil, da se je vrnila preživel večino časa pred ogledalom in iskal oblačila in si urejal lase. Za njo je hotel izgledati čim boljše. Na koncu pa se je naveličal in preprosto oblekel svoja najljubša črna oblačila preko katerih je poveznil svoj dolg črn plašč. Nato se je lotil iskanja dekelta, katero je oboževal. Ni bil prepričan ali je hotela, da jo najde ali je bila med njima preprosto vez ognja, ki je bila tako močna, a preprosto vedel je kje se Lilith nahaja.
In sedaj je bila tukaj. Bila je pred njim. In počasi je stopil do nje. Brez besed je zrl v njeno postavo, ki mu je vračala pogled. Še pred trenutki je imel načrtovano kaj vse ji bo povedal, a sedaj so vse te besede izginile. Telo in misli so se mu ustavile in samo stal je tam sredi gozda,popolnoma brez besed in tiho kot neumen gorski trol, ki ni sposoben izreči niti besede. Napet kot struna je stal pred njo in čakal kaj se bo zgodilo. Čakal je na njene besede pri tem pa se moral opozoriti, da je vsake toliko zajel zrak. Popolnoma mu je zmešala glavo ... ali pa je bilo to le valentinovo....

(uf kako brez idej )

Ko je stopil pred njene oči je vedela, da jo je opazoval že nekaj časa poprej. Le zatrla je vez med njo in njim in tako pozabila na to, da v njej še zmeraj gori tista iskra, ki ju je povezovala in postajala iz dneva v dan močnejša. Ni vedela kaj naj mu reče in očitno je bilo, da sta bila na istem. Čutila je napetost v njem in za nekaj trenutkov je okamenela tudi sama. Vedela je, da je od nje odvisno vse, kar se bo in kako se bo vse skupaj sploh odvijalo naprej. Njeno okamenelo telo se je iznenada uspelo izviti oprijemu otrplosti in brez zadržkov je stekla tistih nekaj metrov, ki ju je ločevalo, svoje roke sklenila okrog njegovega vratu in se mu vrgla v objem, kakor da ga ne bi videla že nekaj let, ne le en teden.
"Oprosti." je bilo vse, kar je uspela izdaviti tisti trenutek, nato pa so na njena lica privrele solze iskrene sreče, da se jo je odločil poiskati.
Ostala je brez besed, čeprav mu je imela toliko za povedati. Le stala je tam, v njegovem objemu, luna pa je izgubila svoj sijaj in se skrila nekam, za sive oblake, ki so se prikazali od nikoder. In Lilith jim je bila hvaležna, da so prekrili tisto, ki se je tako zelo šopirila na nočnem nebu, pa si je le sposojala svetlobo od tiste najbolj svetle zvezde, ki so jo imenovali sonce. Čeprav je nerada priznala, ga je imela rada in v tistem trenutku si ga je želela, čeprav je vedela, da je bilo to vse prej kakor mogoče. Ujeta v njegovem objemu je ostala še nekaj minut, nato pa je svojo glavo, ki je bila prej naslonjena na njegova ramena, dvignila in ga pogledala v njegove oči.
"Nevem kaj mi je bilo. In verjetno tudi nikoli ne bom vedela. Verjetno sem se samo bala. A sedaj.. vem.. da se mi ni treba bati ničesar." počasi se je privila še bližje k njemu in začutila je, kako se je njeno telo počasi začelo sproščati.
Ni bila več tako zelo zadržana, kot je bila ob prvem srečanju, kjer je prvič začutila takšen, drugačen, nepoznan občutek. Oziroma ne. Lagala si je. Poznala ga je od prej. Podobno je čutila do svojega strica, a je po njegovi smrti vso ljubezen, ki jo je premogla zakopala globoko v globino svoje duše. Morda je bil to razlog, morda je smrt tistega, ki ji je bil takrat najdražji bila razlog za njen strah pred čustvi. Morda bi bilo potrebno izbrisati morda. In je bilo vse skupaj ena sama velika resnica, ki se ji je izogibala že dvesto let svojega obstoja...

[Okej, tole ratuje ful lepo :'( .. čprou sori za tak crappy postek o.o]

Stal je tam kot kamnit kip, ko se mu je vrgla v objem. Presenečen nad njenim odzivom in nad tem kako ga je sprejela. Ta teden ki je minil je bil zanj eden najtežjih, saj jo je pogrešal kot ni še do sedaj pogrešal nikogar. Ure je preživel v razmišljanju kaj vse ji bo rekel, a sedaj je bilo vse to brez pomena. Vse je bilo pozabljeno, saj je bila v njegovem objemu in vse besede so izgubile pomen. Končno se je odzval in jo močno stisnil, kot, da bi se hotel prepričati, da je vse to res resnično. Ni vedel, kako ji naj pove, da se ji ni potrebno opravičevati. Lahko je razumel, da je zmedena, saj je bil tudi sam in zato je ni obsojal.
"Samo, da si tukaj" je zašepetal in upal, da je razumela, da ni nikakršne potrebe po opravičilu. Nikoli ni vedel, da lahko do nekoga čuti nekaj tako močnega. Samo, da je bila ob njem in skrbi preteklega tedna so se razblinile.
Na njene besede ji je odgovoril z nasmeškom:
"Sem že misli, da se tako slabo poljubljam in si zato zbežala".
Stisnil jo je spet k sebi in se sprostil. "Samo, da si spet tukaj" je ponovil, kot da ne more verjeti.
To je bilo resnično vse, kar je bilo pomembno. Vsaj zanj. Vsi trenutki, ki jih je preživel z njo so bili posebni. Ko je bil z njo so vse težave izginile ali pa so se zdele otročje in pravzaprav zlahka premagljive. In to je bila še ena stvar, ki mu je bila všeč. Ko je bil z njo se je zdelo vse tako lepo in lahko.
Prvič v življenju je čutil do nekoga tako močna čustva. Že res, da je imel tudi preden je spoznal Lilith kakšno dekle, a takrat je bilo drugače, on je bil drugačen. Nobene izmed njih ni resnično ljubil in z večino od njih je bil zaradi vseh drugih stvari, kot pa ljubezni.
Toda z Lilith.... Zvedal se je, da ima samo ona moč, da ga v hipu zlomi ali pa naredi nepremagljivega.
S pogledom je poiskal njene oči. Njegove ustnice so poiskale njene in preden se je dobro zavedal jo je poljubljal. In zdelo se je kot, da ju je objel ogenj. Mogoče ju tudi je, to Nick ni vedel, saj je imel zaprte oči in poljubljal je njo - ljubezen svojega življenja. Vse druge misli so izginile, občutil je le srečo in ljubezen, ker je bil z Lilith. In vse kar si je želel je bilo to, da bi bil ob njej do konca svojega življenja. In nato je odmaknil svoje ustnice od njenih in za trenutek sta obstala v tišini.
"Kaj pa sedaj?" je končno tiho spregovoril Nick. "Kaj se bo zgodilo med nama? Kaj hočeš, da bi bilo med nama?"
Vedel je, da so njegova vprašanja čudna, a prvič je bil v takšnem položaju. Njuna zveza je že tako bila nenavadna, a zanimalo ga je kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Bosta živela skupaj, se bosta pretvarjala pred ostalimi, da nista skupaj, se bosta skupaj borila za svoj prostor na zemlji...
Vse je bilo tako prijetno, a hkrati kar malo zastrašujoče in Nick je hotel izvedeti, kaj si želil Lilith. Kaj pričakuje od njega.