You know, you're just a bit off… {Buffy & Abigail}

Sprehod po obalnem delu jo je prevečkrat spominjal na poletne dni. Sicer se je lepše vreme vztrajno približevalo, toda misel na mrzel veter, ki je še vedno ovijal majhno mestece, je bila zanjo naravnost uničujoča. Komaj je čakala daljše dni in krajše noči, ki naj bi s seboj iz nje potegnili tudi del te nepojasnjene nenadne slabe volje. Morda je bilo res krivo vreme; po drugi strani pa si je želela, da bi dnevi ostali temni, brez tolikih sončnih žarkov; tako bi se lahko z Angelom videla veliko več, ko pa jima je bilo tako ali tako odvzetega že toliko skupnega časa.. Pred seboj je brcala majhne kamenčke, ki so živahno skakljali in se odbijali od mrzlega betona. Lahko bi sicer zavila tik do vodne gladine, toda tisti dan se ni počutila ravno navdušeno nad to idejo. Namesto tega je raje zavila proti stari koči, še vedno s pogledom, uprtim v lastne čevlje, ki so povzročali skakljanje kamenčkov. Ta dan je bil res nekaj posebnega. Sonce je močno sijalo, toda močan veter je povzročal občutek, ki je namigoval na to, da pomlad vendarle še ni tukaj. In kljub temu so jo sončni žarki greli in ni mogla kaj, da se ne bi na njenem obrazu prav počasi zarisal nasmejan izraz. Navsezadnje je bilo to, da je lahko ta dan preživela takole – da je tavala naokrog – po njenem prav super. Ni je motilo in ni se počutila osamljeno, čeprav je bila na ta občutek že tako zelo navajena. Ne, in kar je bilo še toliko bolj neverjetno – tisti trenutek je ni skrbelo. Ni sicer vedela, kakšna je rešitev za vso nastalo situacijo, ki je kazala na precejšnjo krizo, sploh če bi Spiku uspelo in bi tako njo, kot tudi celoten Sunnydale pognal v zrak, toda tisti trenutek je bila osvobojena skrbi. Morda je šlo samo za nekaj trenutkov, a ti so v njej pustili blaženi občutek miru. To je bilo tisto, kar je potrebovala; navsezadnje je prevečkrat zaskrbljeno tekala naokrog, ni imela časa zase. Če bi pa ob teh trenutkih miru dejansko dobila tudi kakšno idejo glede rešitve kriznih situacij.. Ampak hej, navsezadnje ji vse res ni bilo namenjeno. Ustavila se je pred staro podrtijo in nekoliko sumičavo premerila star tram, ki je deloval precej uničeno, jasno zato, ker je očitno tukaj posedala pijana mladina. Kam so šli dnevi, ko so najstniki namesto na prazne kraje, bogu za hrbtom, dejansko zahajali v Bronze? Očitno je bil Sunnydale vedno bolj zmešan – čeprav je bilo res, da je bila sama rojena in odraščala v rahlo drugačnem času. Pa kaj, kljub temu ni najbolje razumela teh mladih.. Vsaj Dawn ni tako norela. Z roko je previdno pometla smeti iz najbolj čistega dela trama in sedla nanj, pogled pa usmerila v lesketajoče se morje, v nežne valove, ki so rahlo udarjali ob tramove pomolov ter ob skale. Njen pogled je naprej potoval proti poti, po kateri je sama prišla, saj je njeno oko ujelo premikanje; kajkmalu je bila sposobna prepoznati osebo, ki se je očitno tudi sama odločila za sprehod ob obali. Šlo je za Abigal, dekle, ki ga je sicer poznala samo zato, ker se je tudi ona borila proti temnim silam, toda razen tega nista imeli nikoli kaj veliko skupnega. Abigail je bila prepričana, da bi bilo potrebno pobiti prav vse vampirje, ki so kdaj stopili na obličje Zemlje in nikakor ni dopuščala izjem; ona, Buffy, pa je bila tako ali tako zaljubljena v vampirja in zdelo se ji je, da Abigail definitivno ni bila najbolj navdušena nad to idejo. Sama se je sicer prepričala, da je to bolj ali manj ne zanima, toda nekaj zanimivega je bilo na njej. Neverjetno je bilo, kako odločena je bila, da se bo znebila vseh ostrih zob na Zemeljski obli. »Hej,« jo je pozdravila, ko je bila dovolj blizu. Očitno jo je tudi ona kajhitro opazila in zazdelo se ji je, da ni bila najbolj navdušena; nič čudnega, gotovo je bilo krivo prav to, da se je tudi sama dobro spomnila dejstva, da je Izganjalka svoje noči preživljala z vampirjem. Kljub temu se ni imela namena ravno prepirati. Bila je enostavno umirjena in ni bila zainteresirana v to, da bi se s tole princesko spustila v kakšen resen prepir. Tako ali tako je imela že kakšno zamero tudi na svetli strani in vedno se je trudila, da bi vse svetlostrance prepričala v to, da dela za njihovo dobro – tako kot je delal tudi Angel, četudi marsikdo, kot na primer tale, v to ni verjel. »Tudi ti uživaš v današnjem lepem vremenu?« se ji je vljudno nasmehnila in s tem pomignila na tram, če bi dekle morda želelo sesti.

[Hello, luv. ]

Mrzel veter je pihal in kljub temu, da ji je mraz rezal v kosti, Abby tega sploh ni opazila. Z rokami se je podzavestno objela okrog pasu in sklonila glavo. Zaradi vetra so se ji solzile oči, a kakor za vse ostalo, se tudi za to ni zmenila. Ni opazila sonca, ki ga je tako pogrešala. Ni opazila, da je bilo nebo brez oblakov. Slišala je le morje in njegovo šumenje. Melodijo, ki jo je tako pogrešala in jo je tako zelo spominjala na dom. Ostra bolečina ji je objela srce. Dom. Njena družina. Tako močno jih je pogrešala. Tesneje se je objela okrog trupa. Z eno roko je segla po modrem srcu. Močno ga je stisnila in začutila je kako se je njegova toplina prelila vanjo. Vse okrog nje je potihnilo in izginilo. Obstala je na mestu. Dvignila je pogled k nebu in tiho zastokala. Ljudje se pol še sprašujejo, zakaj je tako obsedena z ubijanjem vampirjev. Sprašujejo se, zakaj želi izstrebiti popolnoma vse. Njim je popolnoma vseeno, ampak njim niso vampirji ubili družine, njim niso vampirji uničili življenja, niso jim vzeli vsega kar je imela. Z roko je segla pod dolg plašč in se dotaknila njenega ljubega noža. Z njim je hodila vsepovsod. In kljub temu, da je bil dan, ga je vseeno imela s sabo. Globoko je vdihnila in se odpravila dalje po potki. Ni vedela kam je bila namanjene. Zazdaj si je le želela, da bi si zbistrila glavo. Hladen veter je dejansko tudi malo pomagal. Hlad jo je vrnil nazaj v sedanjost in končno se je zavedala okolice okoli sebe. Ponovno je zaslišala šumenje morja in tokrat ga je z veseljem sprejela. Šumenje jo je pomirilo. Spustila je nož in roka ji je obvisela poleg telesa. Z drugo se je še nekaj časa oklepala obeska, kakor, da se boji, da ga bo izgubila.Nato ga je počasi izspustila.Roko je spustila v žep plašča in dvignila glavo. Opazila je figuro, ki je sedela na tramu. Priprla je oči, da bi osebo bolje razločila. Od šoka je najprej na široko razprla oči, nato pa se je rahlo nasmehnila. Buffy, izganjalka. Nikoli si ni mislila, da bo naletela pravn na njo. Njo, ki hodi z njenim največjim sovražnikom. Nikoli si ni mislila, da se bo gdaj Izganjalka zapletla z vampirjem. In kaj naj bi bilo vse tisto, da ima Angel dušo? Komaj je verjela temu. Vampir z dušo? Neverjetno. A je le zamajala z glavo. Kljub temu, da se z Buffy ni nekako preveč razumela, si je danes zaželela malo družbe. Počasi se ji je približala. Danes ni bila razpoložena za prepir. Nekako ni imela volje. Obstala kakšen meter stran od trama. "Hej, " je odzdravila in stopila je nekaj korakov stran od nje. Opustila je dejstvo, da Buffy spi z vampirjem, sploh pa, sta na isti strani, ni si želela prepira, vsaj ne sedaj. Obrnila je glavo in zamežikala proti brezoblačnem nebu. "V bistvu," je začela in počistila mesto poleg nje. Rahlo se je namrščila. "Sploh nisem opazila." je priznala in sedla. Tiho je zazvdihnila in se zazrla v morje pred sabo. Nato pa je svojo pozornost obrnila k Buffy. "Kaj pa ti? Rabiš malo miru?" je namuznjeno vprašala.

Čeprav bi jo morda moralo motiti dejstvo, da se je ob njej pojavila prav Abigail, se ji je dan zazdel ravno pravšenj za nekakšno premirje. Morda bi vendarle lahko pozabila na dejstvo, da dekle ne mara Angela; navsezadnje bi morala biti jezna, če bi se preveč vesila po njem, ne pa zato, ker ga ni marala. Navsezadnje je imela očitno sama nekakšne smešne stereotipe v glavi; res je bilo, da je bila velika večina vampirjev tukaj samo in izrecno za ubijanje, toda Angel je bil eden redkih izjem. Ni razumela, zakaj dekle tega ni bilo sposobno spredvideti, toda očitno je imela svoje razloge. Ni se imela namena poglabljati v njeno smešno filozofijo in pravzaprav je dekletovi razlogi niso kaj pretirano zanimali. Če je bilo res nekaj, potem je pač nekaj bilo, toda ni se imela namena poglabljati v dekletovo preteklost in značaj, da bi iz nje izvlekla vse brezsmiselne zadržke, ki jih je imela. In tisti dan se ji je zdel zares primeren za pokop bojne sekire. Morda je bila kriva bližajoča se pomlad. Navsezadnje je nanjo vedno močno vplivala. In morda ne bi bilo tako, če ne bi bilo vseh teh težav s Spikom – morda je bilo ravno to krivo njenega vzdušja, ki ni bilo pripravljeno na kakršnekoli prepire ali težave. Če res ni bilo rešitve, potem je bila tako ali tako v roku nekaj dni kot hrana, ki ji poteče rok in če bi se to res zgodilo, potem si je želela dobre odnose z ljudmi, ki so jo obdajali, ne glede na to, kako bedne idealizme so imeli. »Zares?« je začudeno vprašala in se spet ozrla po pokrajini, ki se je lesketala v sončnih žarkih. Bilo je čudovito; ni bila navajena hudih zim in kar je pomnila je morda doživela tri ali štiri zares izrazite, sicer pa zadnja leta Sunnydale še ob najhujših zimskih mescih ponavadi ni videl snega. Bilo je naravnost neverjetno, da Abigail sploh ni opazila spomladanske lepote, ki je nastajala okrog njiju. Kljub temu, da se je počutila osvobojeno, je hkrati še vedno čutila utesnjenost; šlo je za popoln paradoks, dodatno pa jo je zmedlo dejstvo, da Abigail dogajanja okrog sebe sploh ni opazila. »Meni je všeč,« je po krajšem predahu dejala, ko je bilo očitno, da Abigail ne bo nadaljevala. »To, da bo kmalu nastopila prava pomlad. Sneg enostavno ni tipičen Sunnydalski dodatek. Morda se tako zdi samo meni,« je končno skomignila, ko je ugotovila, da govori precejšnje nesmisle ali vsaj reči, ki dekleta najbrž ne zanimajo kaj pretirano. Pokimala je na njeno vprašanje in četudi je bilo dekle precejšnja neznanka, je trpko pribila: »Najbrž si tudi ti slišala za to, kar se dogaja?« Ošinila jo je s precej mračnim pogledom. Kako le ne bi vedela, ko pa je bilo jasno, da je za Gilesa zdaj bolj ali manj delala že cela svetla stran, pa še vedno niso dognali kaj veliko. Rešitev njenega problema pa je bila vedno bolj oddaljena in zdaj jo je videla zgolj kot odsev, ki v resnici najbrž sploh ne obstaja. Ni bilo veliko možnosti, da se izvleče – in to jo je skrbelo. Če bo umrla ona, bo za seboj potegnila celotno mestece. Bolj kot za vse pa jo je skrbelo za prijatelje in predvsem za Dawn. Če bi se kaj zgodilo njeni sestrici.. Ne, nikoli si ne bi odpustila. In da bo morala ponovno umreti.. Tudi to je bilo tako neprijetno. Nikoli se ni zares zavedala, da je prišel njen čas in gotovo nikoli ni imela toliko časa, da o smrti razmišlja. Šlo je za nekakšno mučenje, še preden jo je Spike zares dobil v roke. Počutila se je nemočno in to je bilo točno tisto, kar si je svetlolasi vampir želel. Morda bi Abigail morala bolj sovražiti takšne vampirje in manj sovraštva usmerjati v Angela. Morda bi se potem tudi onidve bistveno bolje ujeli. »Zdi se, da bo kmalu vsega konec.. spet.« je sarkastično pribila. »Toliko apokalips smo že dali skozi, da se mi zadeva zdi naravnost smešna. In kljub temu.. smo spet tukaj.« Skomignila je z rameni, češ kaj pa naj bi, četudi je bila v resnici daleč od tega, da bi ji bilo vseeno.