Something is out there... [Buffy & Jackie]

Po celem dnevu posedanja in lenarjenja, je Jackie ugotovila, da je že skrajni čas, da gre malo na svež zrak. Verjetno jo je v to prisililo tudi dejstvo, da na televiziji ni bilo nič zanimivega in ji je zmanjkalo revij. Napol je spala, ko je končno stopila skozi vrata. Hladnejša sapa, ki jo je pozdravila, ji je malce zbistrila misli, da se je lahko odločila, kam gre in kaj bo počela. Najboljša možnost za krajšanje časa je bila, da bi malo vadila svoje moči, saj je hotela že enkrat dokazati, da ni popolnoma nesposobna in nemočna. S to odločitvijo se je odpravila proti gozdu, ki se ji je zdel še najprimernejši, saj je tam nihče ne bi opazil. Vsaj nihče, ki ne bi bil seznanjen z vsem, kar bi moralo biti navadnim ljudem prikrito. Navadni ljudem, to je zvenelo preveč mikavno in preprosto. Kaj ne bi bilo lepo, če bi bila navaden človek? Brez vseh teh problemov? so se ji v glavo priplazile neprijetne misli, ki so jo vedno preganjale.
Niti ni opazila, kdaj se je znašla na robu gozda, a to ni bilo nič nenavadnega, saj je imela prostor samo za ene misli in to so bile trenutno misli na vse, kar je bilo zanjo izgubljeno. Navadno življenje, nevednost, običajnost,… vsega je bilo preveč, za toliko stvari je bila prikrajšana samo zaradi tega, ker je demon. Grozna nenaravna pošast, ki ne bi smela obstajati in so se je navadni ljudje bali. S povešeno glavo se je naprej prebijala skozi gozd in poizkušala pozabiti na svoje težave.
Ustavila se je, ko je bila že kakšnih deset minut počasne hoje oddaljena od roba gozda. In zdaj vaja… si je nejevoljno mislila, saj se je bala novega neuspeha. Za trenutek je mirovala, nato pa se skoncentrirala. Ni vedela natančno, kaj mora početi, a upala je, da ji bo uspelo. Z mislimi je ukazala vetru, naj zapiha, a je vse mirovalo. Še nekajkrat je poizkusila in z vsakim poizkusom postajala bolj neučakana in razjarjena. »Daj no, prosim…« je zamrmrala med poizkusi, a se ni nič zgodilo. Zakaj nisem enostavno pustila mami, da me nauči? Zakaj?! se je jezila sama nase in se nato poizkušala umiriti, saj je postajala vedno bolj besna. Ravno je hotela od jeze na glas zakričati, ko je opazila, da je od nje zavel nenavaden sunek vetra. Moram biti jezna, da to deluje? se je spraševala, saj ji še vedno ni bilo popolnoma jasno, kako ji je to uspelo.
Nato pa je za seboj zaslišala šumenje listov, kot da bi nekdo tam hodil. Ozrla se je, a zaradi pomanjkanja svetlobe ni ničesar videla. Nato je zašumelo malo dlje na njeni levi strani. Zasukala je glavo v smeri drugega šuma, a nato zopet v smer iz katere je prišel prvi šum. Poslušala je bližajoče korake in nato v temi razbrala že znano postavo.

[Buffy... sem končno začela, čeprav ni nevem kaj...]

[It's okay, hun. ]

Odhod tisti dan je imel, vsaj pri njej, dejanski namen. Hotela je najti kakšnega vampirja, ki dejansko ve, kako bo William izpeljal svoje načrte; navsezadnje je zadevo moral zaupati nekomu, kajne? Predolgo se je že skrival.. toda po drugi strani je bilo prav to odlično. Navsezadnje je bil prav čas tisti, ki je lahko pokopal njegove načrte. Svetla stran je potrebovala čas, da najdejo rešitev. Giles je potreboval čas. Navsezadnje ga je potrebovala tudi ona; zato, da je lahko tudi sama poiskala kakšno rešitev, da je lahko upala, da bodo našli rešitev. In navsezadnje tudi zato, da je lahko zvečer sprašila kakšno vampirsko ali demonsko rit. Sprehod jo je najprej pripeljal do pokopališča, kjer pa se ni dogajalo nič. Očitno se je moralo dogajanje preseliti na kakšno bolj 'uradno' lokacijo; to, ali pa se je vampirjem zaljubilo lenarjenje in so se odločili, da je čas za pozno zimsko spanje. Nje sicer to ne bi motilo, toda kaj, ko si tisti vampir, ki je imel tisti trenutek z njenim življenjem – in smrtjo – še velike načrte, ni imel namena vzeti oddiha. Morda je bilo res dobro, da je večere posvečala iskanju rešitve. Korak jo je od pokopališča popeljal proti gozdu. Zdelo se ji je, da bi se vsaj tukaj morali nahajati hudobci z ostrimi zobmi, ki samo čakajo, da se spravi nanje. Navsezadnje menda niso prav vsi odločeno čakali na smrt od dolgčasa? Počasi in oprezno se je sprehodila ob robu gozda in ob tem skušala ujeti prav vsak nenavaden zvok, ki bi se utegnil pojaviti. Ta predel je bil enostavno sumljivo tih in razen šelestenja listja v navalu vetra tu in tam, je bilo vse popolnoma tiho. Nenadoma pa.. »Daj no, prosim..« je nekje zaslišala ženski glas, ki se ji je zdel znan, hkrati pa se ni mogla spomniti, če ga je zares dejansko že kdaj slišala. Počasi se je obrnila in skušala skozi slabo lunino svetlobo razločiti karkoli nenavadnega; toda čez gosto vejevje je bilo to tako ali tako nemogoče.. Očitno se je morala preriniti mimo. Tiho in neopazno bi se težko prebila skozi vse to vejevje, zato se je odločila enostavno za hiter pristop; veje je sunkovito odmikala pred svojim obrazom in samo v nekaj trenutkih je bila na pravi strani; v bledi lunini svetlobi je prepoznala obraz mladega dekleta, ki ga je poznala. Od kje? Bila je svetlostranka, v katero celo Giles ni polagal prevelikega upanja. Vedela je, za kaj gre, a zdelo se ji je nesmiselno, da bi se s tem ukvarjala. Ni imela namena obupovati, tako kot Giles, jasno pa je bilo, da njeno delo ni bilo urjenje demonov; ne samo zato, ker je imela pametnejše delo, marveč tudi zato, ker ni imela najmanjšega pojma o tem, kako naj bi obvladovali te svoje moči – navsezadnje so jih imeli toliko, da jih ni več razločila. Samo še Anyino je zares poznala in celo ta se ji je zdela nerazumljiva. Toda kdo bi zares razumel, zakaj so mlade ženske tako uživale ob trpljenju moških? No ja, očitno je pač šlo za zlo, ki ni poznalo nobenih pravih meja. »Živjo,« se je rjavolasemu dekletu pred seboj nasmehnila in roke, s katerimi je bila še trenutek prej v popolni pripravljenosti, nerodno pospravila v žepe kavbojk. Z dekletom se nista najbolje poznali, toda bili sta na isti strani in če je že naletela nanjo, ni imela namena kar tako odkorakati. Sploh ne zato, ker se ji je zdelo, da so na pohodu težave.. Pogovora pa tudi ni znala najbolje navezati, zato je pričela s precejšnjo stalnico: »Jena, kajne?« Samo upala je, da je ujela pravilno ime, četudi ji je nekaj pravilo, da se je motila; na to je jasno kazal tudi njen izraz na obrazu, ki je izkazoval njeno neprepričanost. »Hm, kako pa to, da si tukaj?« je vprašala in skomignila z rameni. »Ponavadi si takih krajev ljudje ne izbirajo za nočne sprehode. Čeprav.. jasno, midve nisva najboljši primerek besede ljudje.« Namuznila se je in ji s tem pokazala, da sama definitivno ni tako kritična kot Giles, ob tem pa si ni mogla kaj, da je ne bi prestrašilo dejstvo, da je nekje spet zaslišala šelestenje listja. Ne, tokrat ni šlo za listje na vejah; nekdo se je sprehajal naokrog..

Ko je Buffy stopila bliže, da jo je čisto razločno videla, se je bolj sprostila in je pozabila na šum, ki je prišel iz druge strani. Zakaj pa bi bil važen? Verjetno je bila tam zgolj kakšna žival, ki se ji je preveč približala. Tudi sama je odzdravila izganjalki: »Hej,« in se nasmehnila. Ni vedela, kaj bi natančno lahko rekla, saj se z izganjalko nista še nikoli prej zares pogovarjali. Zgolj pozdravili sta se in še to včasih ne. Ni je presenetilo, ko ni vedela njenega imena, a vseeno jo je to zabolelo, saj je bilo očitno, da je čisto nepomembna in neopazna. »Pravzaprav sem Jackie.« jo je lahkotno popravila, brez, da bi ji pokazala vsaj kanček užaljenosti. Ni nameravala izpasti šibka, razvajena ali pa občutljiva, zato se je zadržala in ni pokazala, da jo je pravzaprav prizadelo, da je očitno tako nepomembna. Na svojem obrazu je še vedno obdržala svoj običajen nasmešek. Naslednje vprašanje se ji je zdelo težje, veliko težje, saj ji ni mogla priznati, da je prišla vaditi svoje nemogoče moči. Bilo bi tako sramotno in ponižujoče, če bi priznala, da nima pojma, kako vse skupaj deluje in jo včasih preseneti, da se kaj zgodi. Kako naj bi ji razložila, da njena čustva bolj nadzirajo njeno moč kot pa njen um. Potem bi to pomenilo, da ni zgolj neuporabna za svetlo stran, temveč tudi nevarna, saj bi ji lahko njena čustva ušla izpod nadzora in bi lahko čisto ponesreči koga poškodovala, kot je to že storila pred tolikimi leti. Skomignila je in zamomljala nekaj podobnega: »Umm… hotela sem malo na svež zrak…« Odgovor ni bil ravno prepričljiv, a bilo je bolje kot da bi zgolj ostala tiho. » Pa ti?« ji je vrnila vprašanje, medtem pa poizkušala ugotoviti, če jo ima tudi izganjalka zgolj kot nadlogo svetli strani ali pa mogoče verjame, da ji bo nekoč uspelo. Ko je omenila, da nista navadna človeka, je njen nasmešek v trenutku izginil iz obraza, saj jo je to tako zabolelo. Zakaj ni mogla biti navaden človek? Zakaj je morala biti drugačna? Hitro se je zbrala in se šibko nasmehnila: »Navadni ljudje bi se res verjetno izognili gozdu, še posebej ponoči.« je pokimala, nato pa se je nasmehnila: »Ali pa bi šli v gozd zgolj zato, ker ne bi verjeli, da je nevaren.« je zamišljeno dodala. Nato pa je njeno zamišljenost zmotilo ponovno šumenje listja, ki ga je že prej slišala. Ozrla se je v smer šumenja in sedaj razločila zvok korakov, ki so se počasi in previdno bližali. Nato je nekaj zašumelo za njunima hrbtoma in Jackie je vedela, da ni mogel biti veter, saj ga ni čutila. Nato je zopet slišala tiste korake, ki pa so sedaj bolj krožili in se niso približevali. To nikakor ni bila žival, saj se jim ta ne bi upala približati. »Kaj je to?« je skoraj neslišno vprašala, a ni pričakovala odgovora, saj je dvomila, da izganjalka ve kaj več od nje.

»Jackie, saj res,« je Buffy zamižala in si ob tem rahlo pomedla oči, s čimer je skušala prikriti lastno osramočenost, ki si jo je nakopala s tem, ko ni vedela niti, kako je dekletu zares ime. Bravo, Buffy! Zdaj jo lahko vprašaš tudi, če je pravzaprav demonska pokveka, ki čez dan peče hamburgerje! Počutila se je naravnost neumno – imena ji tako ali tako nikoli niso šla in zlahka bi jo enostavno vprašala, kako ji je že ime, namesto da si je dodatno sramoto delala tudi s tem, ko jo je klicala po imenih, ki ji očitno niso pristajala. In zraven tega se ji je morda celo zazdelo, da je dekle s svojim nepoznavanjem malo užalila – sicer temnolaska tega ni pokazala, toda zdelo se ji je, da je bila njena lahkotnost nekoliko preveč… lahka. Ni hotela izpasti kot Izganjalka, ki ji je vseeno za vse ostale, dokler ima možnost 'biti glavna'. Saj sploh ni želela biti glavna, prekleto! Želela si je čimbolj normalno življenje – tisto življenje, v katerem njene vrstnice še vedno hodijo po nakupovalnih središčih, kjer ravno končujejo faks in kjer imajo lahko normalne fante, normalne ljubezenske zveze, kjer jim pred fanti ni potrebno prikrivati kakšnih skrivnostnih dejstev o sebi ali lagati o tem, kaj počnejo zvečer. In najbolje od vsega… ta dekleta so zlahka podnevi hodila po mestnih ulicah s svojimi ljubljenimi in se smejala in kramljala ob skodelicah kave; ona pa z Angelom do sončnega zahoda tako ni mogla nikamor, z druščino pa je svoj čas preživljala za knjigami ali v sobi za vadbo, kjer ji je Giles pomagal vzdrževati kondicijo. Oh, da bi le imela takšno življenje, kakršnega so imela druga dekleta, namesto, da je bila izbrana za to, da se bori proti demonski nesnagi. »Svež zrak,« se ji je nasmehnila in se s tem skušala čimbolj približati normalnosti. Kako bedno bi izpadlo, če bi govorila o tem, da je sem prišla zato, da se loti kakšnih vampirjev? Svež zrak je bil toliko lepši izgovor, toliko bolj… normalen. Kot, da ji je bila normalnost kdaj namenjena. Trpela je lahko v svojem čudnem življenju, pravo veselje pa je doživela samo tu in tam, ko se je počutila vsaj kolikor toliko človeško. Ko je opazila, da se je Jackijin nasmeh za trenutek izbrisal, je lahko začutila mizerijo v njenih očeh. Je mar dekle trpelo zaradi istega, kot ona? Četudi se je tako hitro zbrala, je lahko začutila, da je bilo v njej nekaj, česar ji ni ravno pokazala. Je mar res čutila to nesrečo tudi ona? O tem ni nikoli razmišljala… Kako sebično od nje! Res je sicer bilo, da je bila sama najbolj prisiljena k takšnemu življenju, toda nikoli ni pomislila – niti predstavljala si ni… In to spoznanje ji je popolnoma zaprlo usta, celo ko je skušala spregovoriti. Na njenem obrazu se je zarisal zares zmeden pogled, kot da je le s težavo ujela njene besede, četudi jih je jasno slišala. Samo s težavo so se zares prebile do njene zavesti… »Ja…« je počasi pokimala in nato z veliko večjo odločenostjo v očeh pogledala svojo sogovornico: »Jackie, hm, oprosti, če sem te s tem kakorkoli prizadela… Nisem imela tega namena.« Zdelo se ji je, da je bila enostavno dolžna dekletu nekakšno opravičilo. »Morda se ti zdi, da… ne razumem. Ampak lahko mi verjameš, da tudi jaz razumem, kako je, ko nisi… normalen.« je besedo izgovorila s posebnim tonom – ne zaničujočim, temveč še posebej blagim. S pogledom je zdrsela po okolici in skušala tudi sama ujeti zvok, ki ga je slišala Jackie, a zaman. Očitno ji tako ali tako ni bilo potrebno… »Kako ganljivo…« se je nenadoma iz nikoder zaslišal zasmehujoč glas. V trenutku ji je bilo jasno, da nista bili sami in če je kaj poznala te neumne vampirje, potem so prihajali v skupinicah… Prekleto, pa ni bila v najboljši volji, sploh ne za neumne pretepe s še bolj neumnimi vampirji. S pogledom je zdrsela po temi in ujela obris vampirja, ki se je skrival v temi. Vohala je lahko njegov mrtev vonj in v trenutku je morala zaviti z očmi. »Veš, ponavadi se zgodi, da moram tiste, ki vedo moje najbolj globoke skrivnosti, prej ali slej ubiti…« se mu je nedolžno nasmehnila v temo. »Zdi se, da bo tokrat prej.« je nadaljevala, iz žepa zgrabila količek in se zagnala v vampirjevo stran, ob čemer gotovo ni pričakovala, da jo bodo njegovi pomagači tako premišljeno napadli iz strani. Nenadoma je začutila dva čvrsta prijema, enega iz vsake strani, ki sta stiskala njeni roki v čvrst primež. »Oh, super,« je nadaljevala sarkastično. »Pripeljal si prijatelje.« Iztrgala se je iz prijema enega izmed njiju in tega z lahkoto brcnila v trebuh, da se je opotekel nazaj, toda drugemu očitno ni bilo potrebno ničesar reči. Zgrabil jo je okrog trebuha in jo tako čvrsto stisnil, da je za nekaj trenutkov izgubila sapo. »Jackie, malo pomoči…?« je zahlastala za zrakom.