That's not funny {Willow & Ambrosine}

Valentinovo. Komercialen praznik, če temu sploh lahko rečemo praznik. Stopala je po pločniku in po glavi so ji rojile misli, kot so Ali na vsak dan za ljubezen? in Ljubezen ni v materialnih dobrinah. Nikoli ni marala valentinovega. Še posebaj ne zdaj, ko ni imela nikogar. Lahko je le gledala kako so drugi pari občudovali ves ta kič in pretiravanje. Šele zadj se je zavedala kako močno ga je res pogrešala. Zardi tega kar se mu je zgodilo, ni nikogar pustila blizu in se zapletala v ljubezenske zveze. Še predobro se je spomnila kako sta se spoznala. "Nekaj je v zraku," si je v mislih rekla, saj ponavadi ni razmišljala o njem. Zgleda, da je imelo valentinovo vseeno nekakšen vpliv na razmišljanje ljudi. Oziroma vamprijev. Ozrla se je okrog sebe, vse je bilo čisto preveč kičasto, "srečno" in predvsem neumno. Vsi so bili preveč slepi tega kiča, vsega tega "sranja". Vreme je bilo precej lepo, videlo se je, da se bilža pomlad. Sicer je ni motilo, da se bliža boljše vreme a vseeno je sovražila dejstvo, da so vsi mislili, da je pomlad čas zaljubljencev. Po njeno to ni bilo res, a kaj mora ona sama proti množicam ljudi. Tega jim ne mora vbiti v glavo, lahko pa naredi mnogo drugih stvari. Resično ni vedela kaj naj s sabo. Samo gledala je vso to osladnost, namesto da bi počela kaj "koristnega". Začela je razmišljati o dnevu, ko je izvedela, da so ga ubili. Grozno je bilo. Pred hčerko se ni mogla kar tako jokati, zato je vse tadrževala v sebi. Bilo jo je strah in zato se je skrivala s hčerko. Morala je nehati razmišlajti o tem, saj se ni želela zjokati na sredi ulice kot kak bedak, kar seveda ni bila. Preveč zatopljena v misli ni niti opazila, da se je nevarno bližala neki neznanki. Pok in zaleteli sta se. Pogledala je gor. "Eh, žal mi je nisem bila pozorna," je izustila iz čiste vljudnosti. Dekle si je ogledala. Nekako je bila presenečena, da se je komu opravičila, a nekaj jo je vabilo, da jo spozna.

((Willow, le kam mi je izginil smisel za pisanje? ))