Why do you need a proof? [Jason & Buffy]

Sunnydale je bil za Jasona še vedno kraj novih začetkov, novihpoznanstev. Ni spadal med lokalne domačine, ki so si prikimavali na ulicah vsakič, ko so zagledali nov obraz. Pa vendar ni bil popoln outsider, vsaj navzven ni izgledalo tako. Na srečo je spadal med tiste, ki so se dobro zavedali kaj se dogaja okoli njih ali pa se jim je vsaj zdelo, da v tem kraju nekaj ni prav. Februarsko vreme je prineslo nekaj hladnega vetra, vendar Jason ni čutil nobene potrebe po šalih, rokavicah in drugih zimskih dodatkih. Potrebe po takšni opravi v Kaliforniji ni bilo ravno veliko. Sledil je tlakovani potki, ki je vodila skozi napol prazen park z rokami zakopanimi v žepih svetlih kavbojk, ter s pogledom preiskoval okolico. Čakal na vsako znamenje sumljivih potez neznancev, ki bi mu izdale skrite skrivnosti o katerih nihče ni hotel govoriti. Lahko si je govoril, da je sem prišel zato, da bi našel sestrično, a na drugi strani ga je sem vlekla njegova radovednost. Želja po odkrivanju temačne strani sveta v katerem je živel. Njegova posebna sposobnost, ki jo je imel, pa mu je vse skupaj le še popestrila. Sčasoma se je naučil nadzorovati svoja videnja, da niso prišla kar iznenada in na to je bil presneto ponosen. Četudi ni spadal med ljudi, ki bi si s samovšečnostjo in pretirano samozavestjo dvigovali ego in čistili ponos, je vedel kdaj so pravi trenutki, ko je treba biti ponosen na dosego lastnih ciljev. Nekaj dostojanstva pač premore vsak. Sedel je na leseno klopico v okrilju visokega, njemu neznanega drevesa in se zazrl predse. Ni vedel koliko časa bo še ostal tukaj, toda zaenkrat ga ni čisto nič vleklo nazaj v domači Charlotte na drugo stran Amerike. Preveč je bilo še stvari, ki jih je moral odkriti, spoznati in razumeti. Preveč, da bi kar zlepa odšel in pustil vse za sabo. Vse kar je bilo morda del njega. Moral je preizkusiti svoje zmožnosti, do kam sežejo njegove sposobnosti, kako jih lahko ukrivlja, uporablja, v kakšne namene. Vse to je zanj skrival Sunnydale in na samem začetku res ni nameraval stisniti rep med noge in sesti na prvo letalo, ki ga bo odpeljalo v varno okrilje doma. Nekaj metrov stran je zagledal svetlolasko, ki jo je v trenutku prepoznal. Ni pa bil prepričan, da tudi ona pozna njega, četudi sta se nahajala na isti svetli strani. »Buffy,« je vseeno pogumno spregovoril, ko se je njegov pogled srečal z njenim, ter se počasi nasmehnil. Nenazadnje je bil zanj to le preprost spoznavni pogovor.

Nočni sprehod po slabo dobro osvetljenem Sunnydalu je bil precej nesmiseln. Zavedala se je, da tukaj ni toliko temnostrancev kot drugod, sploh zato, ker so se veliko več zadrževali na svojem koncu mesta. Toda navsezadnje je bilo pametno, da se ni preveč izpostavljala. Jasno je bilo, da jo je Spike hotel mrtvo in nikakor mu tega ni imela namena dovoliti; ni se ga sicer bala, bala pa se je smrti in ravno zato je z rokami, tesno potisnjenimi v žepe plašča, hodila po mestnem jedru in skušala najti način, da prežene dolgčas, ki jo je grabil ob nočeh, ko Angel ni imel časa, ko sta Willow in Dawn počeli kaj, zaradi česar ju ni bilo doma in ko je celo Giles imel boljše opravke. Anya in Xander sta bila zadnje čase tako ali tako prilepljena drug na drugega in ponavadi je bil Spike tisti, h kateremu se je ob takih časih zatekla. Zdaj pa.. Ni mogla kaj, da se ne bi počutila izdano in to ji je na obraz vedno zarisalo nezadovoljen izraz. Bilo je tako.. samotno. Delo izganjalke jo je ubijalo. Pogrešala je Angela, pogrešala je dni brezskrbnosti, še preden je izvedela, kakšno je njeno poslanstvo.. prekleto, pogrešala je mamo. Niti malo ni bilo tako, kot je bilo včasih, četudi se je ves čas hotela prepričati v to. Mame ni bilo več, izgubila je enega svojih največjih zaupnikov in edina oseba, ki jo je kdaj lahko zares ljubila.. je umrla pred več kot dvesto leti in je bila tukaj sicer kot mogočen vampir, a kaj, ko ni mogel niti na sončne žarke; ti bi ga sežgali. Toda navsezadnje ni smela ves čas v mislih premlevati negativnih stvari. Na obraz je priklicala nekaj, kar naj bi bilo podobno nasmešku, in se napotila proti mestnemu parku, kjer so se ob takem času ponavadi odvijali kakšni ulični pretepi, nič kaj preveč dramatičnega, ne zanjo. Sicer se je vmešala, če je kdaj bil v pretep vpleten kakšen nedolžen in nič hudega sluteč posameznik, toda ti pretepi so se ji zdeli že tako nesmiselni, da jih je raje pustila pri miru. Toda danes je bil park nenavadno miren. Sprehajala se je po eni izmed praznih poti in opazovala konice svojih čevljev, ki so udarjale ob tla in puščale komaj zaznaven zvok. Park je moral biti prazen, drugače si tega ni znala razlagati. Vampirji tako ali tako več niso napadali s stilom, bili so neorganizirani in – realistično – vedno bolj neumni. Ravno zato jo je glas iz teme precej prestrašil. Sunkovito se je zasukala in se iz oči v oči srečala s privlačnim moškim, morda nekaj let starejšim od nje same, ki je čisto mirno počival na eni od izrabljenih klopi. Njene obrvi so se visoko povzdignile, saj tipa gotovo ni imela v nobenem spominu in močno je dvomila, da sta kdarkoli zares govorila. Dobro je vedela, da bi lahko bil kdorkoli – tudi brezbrižen morilec, ki se skriva za masko prijetnega mladca. »Se poznava?« je sumičavo vprašala in se za korak približala, ob čemer je še vedno ostala izven dosega njegovih rok. Ni imela namreč namena ta večer končati v kakšnem hudem dvoboju, iz katerega bi se vrnila vsa pokrita z podpludbami. Sicer pa se tako ali tako ni igrala takšnih igric; udarce je dajala sama, ni jih rada sprejemala.

Nekateri bi rekli, da je s preprostim pozdravom namenjenim svetlolaski tvegal veliko. Kaj hitro bi lahko prislonila količek tik ob njega in mu zadala kakšen udarec misleč, da sodi med tiste proti katerim se je sama borila. A bil je daleč od vampirjev, demonov in drugih temnih bitij, ki so živela za povzročanje bolečine človeku. Živela da so lahko vonjala in okušala kri, se igrala večno igro s smrtijo in jemala življenja zase, ter z njimi upravljala kakor z lutkami. Vse je viselo na nitkah, vse se je gibalo v ritmu piščali na katero je igralo pozdemlje. Jason pa je bil na drugi strani. Daleč stran od želje po kakršnikoli vendeti, po prelivanju krvi. Dovolj mu je bilo, da je od časa do časa dobil pomembno videnje, ki ga je nekako poslalo na pomoč nedolžnim. Ni se počutil kot heroj, kot posebnež, ki je imel to čast da je reševal ljudi in bi moral biti zato nagrajen. Nenazadnje do sedaj še ni naredil ničesar bolj pomembnega in do takrat je nameraval ostati v ozadju, nepomemben in neviden, kakor mu je v tem trenutku tudi ustrezalo. Toda izganjalka ga je seveda slišala, le kako ga ne bi, ko pa bi ga lahko mimogrede imela za enega svojih naslednjih vampirjev, ki ga bo potrebno izničiti. »Po vsej verjetnosti še ne,« je odvrnil z mirnim glasom, ki ni izražal nikakršnih skritih namenov. Bil je monoton, hladen in povsem brezbarven. Glas nekoga, ki se je pogovarjal s tujcem in se s tem ni preveč obremenjeval. Moral si je priznati, da je na ta trenutek čakal kar dolgo. Le kdo ne bi hotel spoznati osebe, ki je v glavnem skrbela za 'čistočo' Sunnydalea, vsaj navzven. Da je dajal podobo zglednega civiliziranega mesta pred celim svetom in za masko katerega se je odvijal večni boj. Na eni strani revolucionarni svetlostranci in na drugi strani podivjano krdelo hladnokrvnih morilcev in ničetov, ki niso premogli dovolj samozavesti, da bi se dvignili nad svojimi gospodarji, ki so z njimi upravljali brez usmiljenja. »Vendar ne dvomim, da se bo to kaj kmalu spremenilo,« je nato dodal nekoliko bolj človeško, da ne bi njegovo telo danes res končalo na tleh in povsem v modricah, ter po možnosti še z nekaj zlomljenimi rebri, ter drugimi razbitimi kostmi. »Jason,« se je predstavil, ne da bi ji podal roko ali nakazal kakšno drugo vljudno gesto, ki bi se skladala s pravili bontona. Ni verjel, da bi se ona zmenila za kaj takega kot je bil stisk roke ali kaj podobnega. Dovolj je bilo ime, ki bi ji lahko povedalo nekaj ali pa nič. In v tem primeru je po vsej verjetnosti veljalo prav slednje. »Nisem še ravno dolgo v mestu, tako da niti ni bilo priložnosti, da bi vedela zame. V nasprotnem primeru pa sem jaz slišal že veliko o tebi in nekaj tudi videl,« je nadaljeval s skrivnostnim nasmeškom na obrazu, ki je deloval hkrati igrivo. »Lahko pa te že na začetku pomirim, da sem na tvoji strani,« je v znak sprave dvignil roke v zrak. »Še predem se odločiš vaditi svoje borilne veščine prav na meni.«

Še vedno ji ni bilo niti malo jasno, s kom ima opravka in njena drža je ostala v stanju pripravljenosti. Navsezadnje bi bil lahko kdorkoli. Mar ni bilo tako, da si na Sunnydalskih ulicah lahko srečal kogarkoli? Malo je sicer dvomila v njegovo demonsko mogočnost, vsaj na pogled ji ni deloval kdove kako zelo sposoben, a tudi videz je lahko varal. Kljub temu pa: mogočni demoni, ob tednu v središču mesta? Presneto, morala bi biti noro paranoična, če bi res pričakovala kaj takega. »Prav..« je počasi, še vedno s sumičavim glasom prikimala in roke prekrižala na prsih. Logično je bilo, da vprašanja ni postavila zato, da bi videla, ali se res poznata, ampak zato, da bi ji povedal, kdo pravzaprav je. Ali pa je bilo to samoumevno zgolj zanjo? Rahlo se je namrščila in že je hotela pričeti govoričiti naprej, toda tisti trenutek je neznanec pred njo nadaljeval s svojimi besedami. »Točno tako,« je pokimala in na obraz priklicala vaseprepričan nasmešek, v mislih pa stavek dokončala tako, kot ga je sama doživljala: In če se mi ne predstaviš kmalu, potem se bova spoznala tesneje kot samo po imenu. Končno pa ji je tega izdal in kljub temu, da to ni bilo nikakršno zagotovilo, se je v sebi nekako pomirila. Veliko bolj je sovražila tiste, ki ji niso izdali svojega imena; to jo je samo prisililo v preganjavico. »Prav, Jason,« je ponovila in rahlo skomignila z rameni. »Tudi jaz bi se ti predstavila, pa se zdi, da moje ime že poznaš.« Rahlo se je nasmehnila, nekoliko zadržano, zagotovo pa ne s toliko grobosti, kot jo je tako v besedah kot v obrazni mimiki uporabljala prej. Morda je res prehitro ocenila človeka in pričakovala slabo od njega, samo zato, ker ga je srečala na ulici sredi teme. Je bila res že tako živčna, ali pa je bilo prav, da je bila zadržana do takih ljudi? Saj še sama ni vedela, kaj bi morala početi.. Giles bi bil najbrž navdušen nad njeno previdnostjo, toda na človeški lestvici je lezla vedno bolj dol.. Spraševala se je, če se bo morda nekoč spremenila v staro, zlovoljno babico, ki ne bo nikomur pustila blizu. Če bom dočakala, je sakrastično pomislila in se kajhitro odločila, da se s takšnimi zadevami zdaj še ne bo obremenjevala. »Kaj res?« je povzdignila obrvi. Ne, ni igrala – zares se ji je zdelo zanimivo. Torej je moral poznati njihove vode, če je vedel, kakšna je ona, kaj je ona.. Razen, če je zanjo slišal zaradi šolskih spodrsljajev, nedokončanega študija in dela v Dubble Meat Palacu, pa je nekako dvomila v to, saj tukaj definitivno ni tako zelo izstopala, da bi bila sploh omembe vredna. Razen, če je rad jedel hitro hrano in je veliko naročal pri njej..? Namuznila se je lastnim mislim in še preden je pričela spraševati, je delo zanjo opravil njegov naslednji stavek. Torej je bil eden od dobrih? »Ah, super, nikdar nas ni preveč,« je pokimala, četudi se je zavedala, da je lahko to trdil kdorkoli. Če bi bil vampir, bi sicer lahko vohala njegovo mrtvo truplo, ampak lahko je bil kdorkoli in lahko se je naslanjal nad idejo, da mu bo Izganjalka zaradi dobrega videza in iskrenih oči verjela na besedo. Super. »Brez skrbi, borilne veščine pospravljene,« se je namuznila ob misli na to, da se je navidez veliko močnejši moški z dvigom rok branil pred njo, navidez zelo šibko deklico. Kakšna zmešnjava. »Torej nisi dolgo v mestu?« je ponovila njegove besede. »In kaj te je pripeljalo v naše ljubko ustje pekla? Ugodna hitra hrana?« se je pošalila, četudi je bilo vprašanje mišljeno popolnoma resno.