Girls just wanna have fun, right? {Willow, Dawn & Buffy}

Četudi je druženje med dekleti postajalo precej rutinsko, se je Buffy zavedala, da je svojo sestro ter najboljšo prijateljico zadnje čase rahlo postavljala na stranski tir. Imela ju je zares rada, toda zavoljo vsega, kar se je zadnje čase dogajalo.. Veliko bolj smiselno se ji je zdelo iskati način, da premaga Spika, saj je bilo navsezadnje bolje imeti sestro in najboljšo prijateljico, kot pa obiskovati njune grobove. Toda jasno je bilo, da se je najprej želel znebiti nje.. Sama misel na to jo je vedno znova pripeljala do delnega obupa in dejstvo, da je potrebovala nek način pomirjanja, je bilo neizpodbitno. S kom bi se sploh lahko bolje zabavala kot z Dawnie in Willow, ki sta bili vedno polni norih idej in pozitivne energije? Navsezadnje je bilo to tisto, kar je najbolj potrebovala. Po jutranjem hitrem obisku Magic Boxa, kjer očitno še vedno ni bilo nikakršne nove rešitve za grozljivo situacijo, se je s počasnimi koraki vrnila domov. Angel je moral biti tisti trenutek v kakšni zapuščeni grobnici, vsaj predvidevala je, glede na svetle sončne žarke, ki so nežno božali pokrajino. Pogrešala ga je, toda pomirila jo je misel, da ga bo spet videla zvečer, tako kot vsak večer po vrsti.. Zdaj pa sta bili na vrsti dekleti. Če je kaj vedela, potem sta morali prav tisti trenutek zajtrkovati, ali pa sta gledali televizijo; spali gotovo nista, navsezadnje je počasi šlo proti prvi zjutraj, kar gotovo ni najbolje kazalo na spanje. Preko parcele se je napotila proti vhodnim vratom in jih odprla ter vstopila. Takoj je ugotovila, da sta dekleti v kuhinji, iz katere so prihajali glasni zvoki, predvsem smeh, ki ga je prepoznala za Dawninega. Če sta spet kaj zažgali.. je pomislila, a na obrazu se ji je zarisal nasmeh. Tako enostavno je bilo vstopiti v domačo hišo, kjer so bili ljudje, ki jih je imela rada; in vedela je, da jo imajo radi tudi oni. Ni se marala spraševati, kakšno bi bilo življenje brez sestre in najboljše prijateljice – enako je čutila tudi, ko je pomislila na to, kako naj bi živela brez Xandra in Gilesa, brez Angela.. Včasih je sem štela tudi Spika, zdaj pa so ga izgubili. Vse dobro v njem je usahnilo – morala je pozabiti nanj. Slekla je svoj pomladni plašč in ga položila na enega od obešalnikov, nato pa zaklicala: »Willow, Dawn, nazaj sem!« Ni bila prepričana, če sta jo dekleti slišali, saj se je klepet v kuhinji še vedno nadaljeval, zato je samo mirno stopila v dnevno sobo ter mimogrede ugasnila na nemo nastavljeno televizijo, ko je hodila proti prehodu v kuhinjo. V trenutku, ko je odprla vrata, je vanjo udaril precej močan vonj, ki je bil zaenkrat tipičen samo za eno hrano, ki jo je bilo mogoče najti v Summersovi hiši. »Palačinke!« je navdušeno vzkliknila in pogledala Dawn in Willow, ki sta za mizo sedeli s praznimi krožniki. Pa saj menda ja ni bilo mogoče, da je zamudila palačinke? Spačila se je in pogled ji je obvisel na ponvi za peko, ki je že ležala v umivalniku. »Delali smo palačinke in Buffy jih je zamudila?« je nekoliko užaljeno vprašala in se dekletoma pridružila za mizo ter se nasmehnila. Navsezadnje je bila zares lačna, toda ni ji bilo hudega, če ni jedla palačink; navsezadnje je bil hladilnik najbrž poln najrazličnejše hrane, definitivno pa so v upoštev vedno prišle žitarice. »Kako je minil vajin dan?« je vljudno vprašala dekleti in s pogledom zdrsnila najprej preko obraza mlajše sestre in se nato posvetila svoji rdečelasi prijateljici. Zanimalo jo je, ali so veljali načrti, ki so jih imele za danes in zares je upala, da si ni katera premislila. Saj ni bilo tako hudo, toda želela si je, da bi se čimveč družile. Navsezadnje sta bili res eni najpomembnejših oseb v njenem življenju..

[Dawnie, Will? Rahlo beden post, I know. It gets better. ]

Danes je bila še posebej dobre volje in to je pripisovala predvsem dekliškemu večeru, ki so ga Wilow, Buffy ter ona sama načrtovale ta večer. Zbudila se je že zgodaj zjutraj in kar hitro ugotovila, da njene sestre več ni v hiši. Kot ponavadi, je pomislila in zavila z očmi. Ugotovila je namreč, da je Buffy zadnje čase nadvse zaposlena in, da se svojemu delu samo še bolj vestno posveča. Zaradi tega seveda ni bila jezna nanjo kajti razumela je, da je to pač nekaj kaj mora početi in kljub temu je to pomenilo tudi, da je sestro veliko redkeje videla oziroma se imela čas z njo družiti. Ravno zato pa je bila vesela, da so bili tukaj še ostali člani Scooby Ganga, ki so ji prav tako pomagali preganjati dolgčas. Že od nekdaj je imela od ostalih najraje Willow ter Taro, ki sta ji bili vedno pripravljeni pomagati in sta skrbeli zanjo tudi ob smrti Buffy. Poleg tega pa se ji je čarovnija že od nekdaj zdela naravnost super in vedno si je želela, da bi jo česa naučili. In tudi res je od njiju večkrat dobila kakšne čarovniške knjige v katerih morda ni bilo urokov in vendarle ji je bilo zanimivo učiti se samo o zgodovini ter osnovah čaranja. Drugače pa je bila Willow sedaj večkrat pri njiju in najbolj se je Dawn veselila njihovih skupnih srečanj. No tudi ta dan sta si z njo pripravljali palačinke in sama se je ob tem vedno zabavala. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in poleg tega jo je še boljše volje spravljala tudi misel na dolg in zabaven večer, ki je bil pred njimi. Zaenkrat pa sta bili doma samo onidve vendar ju to ni ustavilo, da se ne bi neizmerno zabavali. Iz palačink je delala najrazličnejše oblike in čeprav se morda sliši otročje sta se sami ob tem zares dobro nasmejali. Nato je sedla za mizo in si začela svojo palačinko mazati z najljubšim nadevom in poleg tega Wilow pripovedovati neko šalo. “Čakaj, tole moraš vsekakor slišati. No nekega...“ je začela in se nato ustavila, ko je zaslišala korake in kmalu zatem tudi dobro znani glas njene sestre. “O hej Buffy.“ je veselo rekla in se ji nasmehnila. “Mislim, da je nekaj palačink še vedno tam v posodi.“ ji je rekla in z roko pokazala na srebrno posodo, ki je stala na pultu. “Drugače pa sem se imela sama naravnost super.“ je veselo rekla in se ob tem tudi nasmehnila. Zares je bil dan zanjo ravno prav sproščen in kljub temu zabaven kot tudi ponavadi ob takšnih dogodkih. Sploh z Willow se je sama vedno zares veliko smejala in zato je bila presrečna, ko je imela čas tudi zanjo. “Sicer pa sem Will sem ravnokar pripovedovala neko noro šalo, ki jo moraš vsekakor slišati tudi ti. No torej...“ je za trenutek pomislila in nato počasi začela govoriti. Na koncu se je skupaj z obema tudi sama znova zahihitala saj se ji je šala kljub temu, da je bila morda precej neumna zdela nadvse posrečena. Nato pa se je malce umirila in resno pogledala Buffy. “Saj naši načrti za danes še vedno veljajo, kaj?“ je nato rekla in jo proseče pogledala. Resnično namreč ni prenesla misli, da bi na koncu vse skupaj splavalo po vodi in ne bi bilo nič iz tega njihovega dekliškega večera, ki se ga je tako veselila. Super ji je bilo že, ko sta bili samo onidve z Buffy čeprav je bilo takrat seveda ogromno možnosti za kakšen prepir. Sedaj, ko pa je bila tukaj še Willow je bilo vse skupaj še toliko boljše in ni čudno, da se je sama tega dne veselila odkar so se o tem sploh začele pogovarjati. Obe je namreč imela zares nadvse rada in poleg tega so bila to takšna čisto sproščena, in zabavna druženja na katerih so lahko čisto vse pozabila na skrbi, ki so jih drugače imele .

Že 9odkar je zjutraj odprla oči in se zagledala v nov, sončen dan, ji je energija stekla po žilah. sončni žarki zunaj so bili malodane slepeči in uživala je v čudovitem razgledu, saj je sonce vse naredilo malodane čarobno. Sama pri sebi ej pomislila, kakšno srečo ima, da lahko vse to vidi in pri tem pomislila na Angela... in Spika. Glede takšnih stvari sta se je na trenutke res zasmilila, da danes prvi nekoliko bolj kot drugi. njen obraz se je pod vplivom misli z,mračil, a jih je hitro pregnala in se zopet sijoče nasmehnila. skobacala se je iz zavetja tople odeje in noge skorajda previdno položila na tla. zjutraj je imela ponavadi rahle težave z ravnotežjem, a je minilo, če je le nekaj minutk poležavala ali le pri miru stala. Tokrat a je stopila do okna in pustila, da so jo oblili topli sončni žarki. Glede na to, da je bil februar je bilo takšno vreme vse prej kot pričakovano, a zato se je počutila še toliko boljše. Zaprla je oči in se popolnoma prepustila občutku ugodja, ki jo je preveval. Bilo je tako prijetno, tako toplo in edinstveno, da bi v takšnem položaju lahko ostala cel dan, če ji ne bi v tistem trenutku zazvonila budilka. Hja, kot ponavadi se je tokrat rdečelaska zbudila brez pomoči in sedaj je nejevoljno odprla oči in zavzdihnila. Tisti magični občutki so izginili, zato se je rahlo jezno, a vseeno počasi obrnila inrahlo premaknila stegnjeno roko. Ura je kar naenkrat prenehala oddajati tisti neprijeten, neskončno grob zvok in na njenem obrazu se je pojavil oklevajč nasmešek. na ta dan zag0otovo ni mogla biti slabe volje, poleg tega pa jo je razveseljeval še dogodek, planiran za ta večer: eden tistih takoimenovanih dekliških večerov, ki so jih tu in tam mele z Dawn in Buffy. Ob misli na to je kar poskočila od veselja, nato pa je skorajda stekla v kopalnico, kjer je odprla vodo v tušu in se med čakanjem na toplo vodo slekla. Ko je na koži začutila tisto prijetno mlačno vodo je od užitka kar zaprla oči. Naravnost uživala je v teh jutranjih minutah, ko se je razvajala in počela le tisto, kar je hotela. In sedaj , ko si je v kožo počasi vtirala dišeče milo je bila skorajda srečna. Pozabila je na vse skrbi, ki so jo čakale, ko bo zapustila svojo sobo in se popolnoma sprostila. In ob vsem tem se je spomnila na nasvet, ki ga je dobila od Buffy, kmalu po tem, ko je njena prijateljica prišla v Sunnydale: Izkoristi trenutek. Ob tem se je zadovoljno zasmejala in s sebe sprala milo, nato pa je stopila izpod tuša ter se obrisala v mehko brisačo. S sobi se je hitro preoblekla, nato pa je za seboj že zaprla vrata in stopila po hodniku proti stopnicam. Mimogrede je pokukala v awnino in Buffyino sobo, a obe sta bili prazni, zato se je veselo odpravila v spodnje nadstropje. Namenjena je bila v dnevno sobo in skoraj bi za seboj že zaprla vrata, ko je zaslišala ropot iz kuhinje. Spremenila je smer in se kmalu pojavila na pragu prostora na drugi strani veže, v katerem je stala Dawn in nekoliko nesrečno gledala v svet. V zraku je bilo čutiti vonj po zažganemm a za tem je bilo nekaj drugega, nekaj bolj domačega... Zahihitala se je, nato pa stopila proti Dawn. ''Si poskušala peči palačinke?'' jo je vpračala, nato pa ji iz rok vzela ponev in zavihala rokave. Oboževala je pečenje palačink. Poleg tega, da jih je resnično oboževala so jih imeli radi tudi vsi drugi in nikoli se ni naveličača delati različnih oblik, ki so jih nato ostali poskušaliuganiti. Tak9o je bilo seveda tudi to jutro in z Dawn sta se smejali kot že dolgo ne. Wideti rjavolaskin obraz, ko je poskušala uganiti, kaj 'palačinka' predstavlja je bilo neizmerno smešno, še bolj zabavni pa so bili njeni odgovori, ki so bili le ledko blizu resnice. Willow je vsekakor imela izjemno domišlijo in iz tega se je razvila pravcata ugankarska igra. a kmalu je bila posoba z maso prazna, prav tako pa tista s palačinkami skorajda preolna. Dawn je na mizo že zdavnaj položila krožnike in namaze, tako da jima sedaj ni preostalo drugega, kot da sta se lotili dobrot in tudi pri tem izvajali vse mogoče norčije. Ko je bila s katero izmed Summersovih deklet se je zmeraj zabavala, še posebaj, če sta bili ob njej obe. In kot, da bi jo izganjalka slišala se je trenutek za tem pojavila v kuhinji. Njen navdušen pogled je kmalu zamenjal nekoliko razočaran, a willow ji je pod nos že pomolila krožnik s palačinko v obliki dinozavra. ''Hej.'' ji je odzdravila, nato pa prisluhnila Dawnini šali. Bila je res popolnoma neumna, a prav takšne so bile ponavadi najbolj smešne. sicer pa bi se po tej uri in pol z Dawn začela smejati tudi, če bi v kuhinjo v tem trenutku vdrl Spike s svojo lutko. Od Dawninem vprašanju je pokimala in s polimi usti zamomljala nekaj, kar je zvenelo kot. '' Sevea. Ah bo agovo ukaj.'' Pogoltnila je grižljaj, nato pa se zasmejala sama sebi in palačinko poplaknila z nekaj požirki pomarančnega soka. ''Sicer pa, kje si se kaj potikala to jutro?''

»Oh, su..« je hotela reči kot odgovor na Dawnino sentenco, ko je ugotovila, da so palačinke še vedno tukaj in da očitno ne bo prikrajšana za eno izmed njunih umetnosti, a očitno je bila bolj počasna. Zarežala se je, ko je Will pred njen nos potisnila krožnik z rožnatim vzorcem, na njem pa izvirno zapečeno palačinko, ki je spominjala na kokoš; ali pa morda kakšno drugo žival? »Kokoš?« je previdno vprašala in pobrskala po raznoraznih kozarcih na mizi, v katerih so bile najrazličnejše sestavine, s katerimi sta dekleti očitno eksperimentirali. V roke je vzela kozarec z marelično marmelado in odvila pokrov, nato pa na svojo palačinko nanesla tanko plast le-te in med tem poslušala Dawnino pripoved. Še preden je končala s svojo pripovedjo, ki ni bila ravno vrhunec inteligentnih šal, se je Buffy tresla od smeha. Bilo je tako nesmiselno, toda opazovati tako sestro, ki se ji je zadeva zdela blazno smešna, kot tudi Willow, ki je očitno danes uživala v dnevu, jo je v trenutku spravilo v boljšo voljo. Logično; bila je s svojima dekletoma, s svojo najboljšo prijateljico in sestro. Odkar so spet živele pod isto streho, so postale veliko bolj povezane, četudi je bila z obema od nekdaj na nek način najboljša prijateljica. Z Dawn predvsem po tem, ko je umrla njuna mama, kar ju je popolnoma povezalo in precej spremenilo nekdanji zatežen odnos, ki sta ga imeli, v smislu tečna starejša sestra proti mali nadležni sestri. Ne, zdaj sta bili obe Summersovi sestri, ki sta se imeli očitno vedno bolj radi. Res je bilo, da je bila Dawn nekaj let mlajša od nje, zaradi česar morda ni razumela vseh zapletenih misli, ki so se pletle po najstničini glavi, toda navsezadnje je bilo le-teh vedno manj. Vedno bolj sta bili sestri in vedno manj oddaljeni druga od druge. In Willow.. Ta je bila ob njej že od nekdaj. Odkar je prišla prvič v Sunnydale, odkar je prestopila vrata srednje šole Sunnydale High.. Nemogoče je bilo, da je ne bi imela rada kot lastne sestre. Bilo je precej smešno, saj navsezadnje nista imeli izrazitih skupnih točk; kljub temu pa jo je imela raje kot marsikoga drugega. Bila je tako posebna.. in od nekdaj je sprejemala Buffy, ne glede na to, kakšne težave je prinesla s seboj. »Seveda veljajo,« je veselo prikimala in s tem pritrdila Willowinim nerazumljivim besedam. Ne, danes ni imela nobenih opravkov; brez problema se je prepustila dekletoma, ki sta na njen obraz vedno priklicali izrazit nasmeh. Lahko je pozabila na vse nevšečnosti, celo na dejstvo, da bo umrla, če Giles ne najde neke vrste rešitve, zdravila za Spikovo stanje. Lahko je pozabila na vse, če je bila le z njima. Nekako tako se je počutila tudi ob Angelu, le da sta imela onadva poglobljen odnos popolnoma druge vrste. »Ah, saj veš,« je skomignila. »Vsakdanje delo, vsaj v zadnjem času. Spet sem se oglasila pri Gilesu, da bi videla, če je našel kaj novega, pa očitno ni našel ničesar otipljivega. Orb of Thesulah, tista zadeva z vračanjem duše, vse to naj bi odpadlo zaradi tega papirja. Najbrž gre za novo verzijo apokalipse.« Skomignila je z rameni, češ da ji je vseeno, četudi ji ni bilo. Toda navsezadnje ni hotela strašiti Dawn ali Willow, zato se je močno potrudila, da je zvenela pristno in brezskrbno. »Ampak saj smo jih že vajeni,« se je rahlo namuznila, nato pa ugriznila v palačinko v obliko katerekoli-živali-že ter ji odgriznila glavo. Ni hotela, da bi zaradi njenih besed nastala neprijetna tišina, zato je hitro nadaljevala z novo temo, ob čemer je pogledala Dawn, saj je pričakovala, da se je o teh zadevah pozanimala prav sestra: »Torej bomo gledale televizijo ali imamo kakšno novo smešno igrico?« V zadnjem dekliškem večeru so namreč igrale zares smešno družabno igro, kjer je bilo potrebno početi najbolj nore reči na svetu, če je seveda odštela paranormalno. Ob tem se je vstala in se odpravila na drug konec mize, kjer je, tik ob Willow, stal pomarančni sok. Poiskala si je enega od tistih smešnih kozarcev s sličicami in naravnost neumnimi napisi in si do vrha nalila oranžnega soka, ob tem pa zavohala dišeč vonj Willowinega šampona; menda tistega, ki sta ga nekoč kupili, ko sta skupaj hodili po trgovinah, ni pa bila prepričana. »Je to tisti šampon, ki sva ga kupili zadnjič?« je povzdignila obrvi. Spomnila se je, da ji je takrat blazno smrdel, tokrat pa kar ni in ni mogla nehati vohati tega sladkega vonja. Ah, super, sama pa si je kupila nekakšno limono, ki sploh ni dišala! Presneto.

Dawn se je ta dan kar naprej smejalo in zares je bila na vrhuncu svojega počutja. Kako pa tudi ne, če pa se je pripravljal super večer, preživela pa ga bo v družbi Willow in Buffy. Nasmehnila se je in se nato znova posvetila njima. “No pravzaprav tole kar gledaš ni kokoš. To sem tudi jaz na začetku mislila pa sem se zmotila. Willow mi je sicer povedala kaj je pa sem znova pozabila.“ je rekla svoji sestri ter se zasmejala. Resnično je bilo namreč prav zanimivo kakšnih oblik se je domislila in sama se je ob ugotavljanjem kaj naj bi te predstavljale vedno zares zelo zabavala in nasmejala. Tišina pa je nastala, ko je Buffy začela pripovedovati o svojem dnevu in kot je predvidevala sama je bil zanjo znova eden izmed delovnih dni. Ravno zaradi tega je že sama tako ali tako ugotovila, da se nekaj dogaja in to čeprav ji pravzaprav niso o tem povedali veliko. Zato pa jo je sedaj samo še bolj zanimalo kaj bo slišala in tiho je sedela ter poslušala. Zavedala se je, da stvari niso tako brezskrbne kot je to poskušala povedati Buffy in, ker je bila med vsemi najmlajša ter je imela tudi najmanj izkušenj se je tudi tokrat kar malo prestrašila čeprav je vedela, da je druščina preživela že nekatere hujše stvari. S to mislijo se je tudi malce sprostila in lahko se je malce bolj pristno nasmehnila naslednjemu stavku njene sestre. Zares namreč ni bilo prvi, da bi jim grozilo kaj neprijetnega in ob vseh dogodkih, ki so jih že preživeli je resnično dobila veliko zaupanja v Buffy in upala je, da jim bo tudi tokrat uspelo. Kljub temu pa nikoli ni bilo preprosto in najbrž tudi sedaj ne bo. Navsezadnje konec sveta še nikomur ni prav dobro del kaj? Dawn pa je kljub vsem tem svojim mislim poskušala malce umiriti in se raje posvetiti njihovemu večeru. “No super. Potem pa lahko začnemo razmišljati kaj bi sploh počele. Ker meni je res praktično vseeno ali igramo kakšno igro ali pa gledamo televizijo. Zares je bila namreč čisto prepričana, da se bodo skupaj zabavale tako ali drugače. Poleg tega pa se je skoraj začela zares smejati, ko se je spomnila njihove zadnje igre, ki je bila blazno smešna in poleg tega so same vse skupaj samo še izboljšale, ko so si izmišljevala najizvirnejše naloga vseh časov. Namuznila se je in napravila še en požirek pomarančnega soka, ki ga je imela v kozarcu. “Sem pa tudi pogledala spored televizije in ugotovila sem, da se danes predvaja neka stara komedija, ki naj bi bila res noro smešna. Na nekem drugem programu pa grozljivka za katero še drugače nisem slišala,“ jima je povedala, ker se je seveda že nekaj časa prej pozanimala o vsem kar bi jim lahko prišlo prav. Sama bi seveda najraje, da bi lahko kar oboje. Torej najprej pogledale kakšen dober film in pozneje še zaigrale kakšno igro, ki so bile na takšnih večerih vedno zabavne. Za hipec je ujela njun pogovor in, ker se ji ni zdel preveč zanimiv je sama raje razmišljala naprej o tem kaj bi še lahko počele. Navsezadnje je bilo tako ali tako čisto vseeno kajti zabavale bi se najbrž v vsakem primeru in tega se je sama prav dobro zavedala. Ravno zato pa je bila tako rada v njuni družbi! Nasmehnila se je ter svoj krožnik pospravila iz mize ter obenem tudi odnesla nekaj namazov. Nato pa je sedla na kavč in si prižgala televizijo ter počakala, da se ji bosta pridružili tudi Willow in Buffy ter, da povesta kaj bi ta večer raje počeli.

[Čisto brez idej sem in zato je tole res prava katastrofa... se opravičujem ]