You are looking, but you can't see me {Abbie & Gemino}

Spet gozd. Ljubil je njegovo temačnost, možnost, da se lahko enostavno stisneš ob deblo in te nihče ne vidi. Bil je kot naročen za napad iz zasede. A spet je to bil dvorezen meč. Tudi Temni so izkoriščali temačnost gozda v prid svojim napadom iz zasede. Pa čeprav so imeli vampirji naravnost smešne načine postavljanja le-te. Postavili so se vsak na svojo stran poti in se pogovarjali s kričanjem. Kreteni.
Tako je Gemino razmišljal med počasno hojo skozi gozd. Ni pričakoval, da bo kogarkoli videl, le na svoja ostra ušesa se je lahko zanašal. Toda ta so mu le prinašala informacije o pticah, ki so bile trenutno budne. Nobenih vampirjev. Nobenega človeka. Nobenih demonov. Sam je v poltemi. In to je Jamesu še kako ustrezalo, saj je potreboval malo samote, da bi razmislil o dogodkih preteklih dni. Toda vsa ideja o pazljivem razmišljanju je padla v vodo takoj, ko je nedaleč za sabo zaslišal korake. Sicer so bili lahni in težko jih je bilo slišati, iz česar je sklepal, da je oseba za njim ženskega spola.
Ustavil se je ob deblu in si na glavo poveznil kapuco. Plašč je spet opravljal svoje delo. Kljub temu, da je bil zelo tanek, ga je ravno prav grel in zelo dobro ga je skrival. "Sedaj bom pa videl, s kom imam opravka..."je pomislil in nato enostavno čakal. Čakal, da je ta ženska prišla mimo. Koraki so bili vedno glasnejši, vedno bližje, on pa je še kar naprej samo stal in pozorno poslušal in nadzoroval dihanje.
Prišla je mimo in zagledal je postavno žensko, nekako podobne starosti kot je bil sam, vendar se je še predobro zavedal, da videz lahko vara, saj je imel enkrat opravka z demonko, ki je izgledala stara osemnajst let ali pa še to ne, v resnici pa se je rodila okoli leta 1600... Zato ni hotel tvegati. A ona je še kar naprej hodila, več kot očitno je bilo, da ga sploh ni opazila. Zrahljal je bodalo v nožnici in se neslišno premaknil za neznanko. Ni se ustavljala, niti upočasnjevala, in vendar ji je zelo tesno sledil, brez šuma.
Ko je bil le še pol koraka za njo, je počasi izprožil levico, z desnico pa se je dotaknil bodala. Svojo levo roko je položil na njeno ramo. "Kaj si? Vampir, demon, čarovnik ali navadni človek? Povej hitro, če želiš preživeti."je tiho povedal, čeprav je kar pričakoval odziv.

[Dobro, post je sicer napisan, ampak ni nič posebnega. Ko bom imel kaj več za napisati, bom. Drugače pa... Abbie?]

Bila je spet noč. Polna luna je osvetljevala celotno površino gozda, tako da si res lahko hodil po njem, ne da bi uporabil kakšno svetilko ali kaj podobnega. Po eni strani je bilo kar malce grozno, a zanjo je bilo to nekaj čisto navadnega. Sprehod po tihem gozdu, v katerem prebivajo vokodlaki in takšna in drugačna bitja, katera strašijo naokoli, je res niso še nikoli tako prestrašila, da se ne bi vedno znova vrnila v ta kar malce preveč tihi gozd. Sploh pa je bilo še toliko bolj zabavno, če se je lahko sprehajala v mesečini polne lune, katera je oddajala tako lepo modro svetlobo, da je bil že kar greh, če nisi naredil večernega obhoda.
Stopala je po čisto ozki potki, ki so jo naredili že drugi pred njo. Res ni nikogar pričakovala, tako da niti ni bilo tako čudno, da nikjer ni slišala nobenih korakov. Tu si je ponavadi vzela čas za razmislek, saj je nikoli nihče ni motil. Vsaj ponavadi ne. Samo še ptice so bile tiste, ki so jo z začudenjem opazovale, ko je stopala po njihovem teritoriju. Noč je bila res nekaj čudovitega, sploh zato, ker nihče ni natančno videl tvojega obraza, kar pa je včasih znalo biti problem. A večinoma je to predstavljalo grozo samo za navadne smrtnike in, ker pa ona zagotovo ni bila del njih, potem je res ni imelo kaj za skrbeti.
Iz njenih misli pa jo je predramilo nekaj, kar je tisti trenutek najmanj pričakovala. Neznana roka se je kar naenkrat pojavila na njenih ramenih. Zdrsnila se je in pogled usmerila nazaj, od tam, koder je roka prihajala. Za seboj je zagledala moškega, z bodalom v rokah, ki ji je grozil, naj razkrije svojo vrsto, vendar pa se je njej to res zdelo malce preveč nenavadno. Nekam negotovo je vseeno odgovorila:''In zakaj bi mladega moškega to zanimalo?''Ter se kljub vsej nevarnosti, ki naj bi ji pretila, bliskovito obrnila in se zazrla moškemu za njo naravnost v oči. Takole na hitro bi ocenila, da je bil malce starejši od nje ali pa tam, blizu njenih let, a v njenem svetu videz včasih pošteno vara. Ni ji bilo jasno, kaj za vraga mu je tako zabavno pri tem, da ji bodalo moli v hrbet ter tišči roke na ramena in ustrahuje. To bi lahko bil samo temnostranec, ali pa tak precej previden svetlostranec, kakršna bi morala biti ona, namesto da se samo ničhudega sluteč sprehaja ob polnoči po temnem gozdu. ''Vsekakor ti nisem dolžna nikakršne razlage.''Je še izustila in ga ponovno pogledala v oči. Če bi bila človek bi sedaj najbrž že moledovala za življenje, ker pa se je še predobro zavedala svojih moči, se mu želela postaviti po robu in narediti ravno obratno kot bi morala. Dokler ne ugotovi, kaj ta neznanec želi od nje, bo neizprosna. Vsaj tak cilj si je zadala.

[sorry za lame post in za pozen odgovor...]

"Neprevidnost... Nazadnje sem to videl pri enem brezmožganskem vampirju."je pomislil in se rahlo nasmehnil. V poltemi se ga je težko videlo, četudi si gledal naravnost vanj. Obraz je bil, kot običajno, mračen, kar je prav tako služilo kamuflaži. Debla so se mogočno in visoko dvigovala v nebo in prav take stare, mogočne gozdove je James občudoval. Čista tišina. To ga je nekako spominjalo na dom, ki ga je izgubil davno tega. Od takrat je srečal marsikoga in je znal dobro presoditi značaj in mero opreznosti neke osebe. Mlada ženska pred njim je bila izjemno lahkomiselna in zato neprevidna in iz tega se je dalo sklepati, da je ali izjemno močna čarovnica ali demonka ali pa zares neumna smrtnica. Vendar si je to zadnje kaj hitro izbrisal iz misli, vsaj takoj potem, ko je slišal njen prvi odgovor, ki ga je osupnil.
"Draga moja, na tvojo hrbtenico je prislonjeno mogočnejše bodalo od kateregakoli drugega orožja. Zares nočeš, da ti... Zleze pod kožo, kajne?"je na kratko in z grozljivim glasom pojasnil, saj je bilo bodalo zares mogočno - najdeno na enem od potovanj in zakleto z več uroki smrti in uničenja, ki so presegali čarovniške zmožnosti vsakega še vedno živečega čarovnika.
"Ah, ja, razlaga... Pa še kako si mi dolžna razlago, dekle, saj boš v nasprotnem primeru enostavno umrla. Tukaj mrgoli vampirjev in kako naj vem, da ti nisi ena izmed njih ali ena izmed lutk temnostranske nesnage? Torej mi povej, kdo si in kaj delaš tukaj, drugače bo grožnja izpolnjena."je tako spet spregovoril, tokrat z mogočnim glasom, ki se ga ustraši vsak smrtnik in vsako bitje, ki ga še ne pozna. Tako je tudi vedel, da ga bo ubogala in si s tem rešila kožo. Toda del njegove izjave je bil lažen - grožnjo je namreč nameraval izpolniti le v skrajnem primeru - toda ona tega ni vedela in James se je tega zavedal. Čeprav je poskušala zveneti odločna, je v njenem glasu zaznal strah, ki je bil sicer dobro prikrit, vendar je bil veščemu ušesu zelo dobro slišen.
"Te je strah, dekle?"je še grozeče vprašal, vendar je lahko pričakoval še eno laž v odgovor, ampak se bo hitro razčistilo, na kateri strani je to dekle, saj je z zelo odkritim sovraštvom govoril o pripadnikih temne strani.

''In kaj potem, če se tvoje bodalo zarije med moja rebra? Verjemi, da se nič ne bojim.''Je dejala z močnim in glasnim glasom, čeprav bi morala biti raje tiho, vsaj vsak običajni človek z razumom bi naredil ravno nasprotno, kot je naredila ona. Verjetno bi jo starši res morali malce bolj podučiti o nevarnosti, ki ji preti v tamkajšnjih gozdovih. Zagotovo bi bilo potem drugače. A s tem si ni belila glave. Še manj pa z človekom ali karkoli je že bilo za njo. Njengove besede so bile kot veter. Še preden so njeni možgani dobro razločili, kaj je sploh ravnokar rekel, že so odšvigale mimo.
''In veš, tvojih groženj se ne bojim. Sicer pa, verjemi, da bi lahko uproabim veliko močneje in učinkovitejše orožje proti meni, če bi se ti splho sanjalo kdo sem.''Je pristavila na njegovo grožnjo. Imela ga je za nevednega človeka, čeprav ni imela pojma, kaj je pravzaprav tiste trenutke stalo za njo. Lahko bi bil demon, ki jo išče že dolgo časa ali pa kak vampir z krvoločnim namenom. Tu jih je kar veliko, a se tisti trenutek ne enih ne drugih ni čisto nič bala. Že od nekdaj ji je bilo vseeno, če bi jo ubila kakšna druga magična bitja, čeprav čarovnice niso najmočnejše med njimi. Še zdaleč ne. Situacija je bila precej kočljiva, saj je kazalo, da moški za njo ne bo kar tako hitro obupal in se udal. In kaj je bila ona njemu, da mu bo govorila kdo je in kaj počne v gozdu? Če bi se bala potem bi najbrž že vse izpljuvala, tako pa je bila še vedno tiho in vsakič sarkastično odgovorila na njegove stavke.
''Če še ni očitno je odgovor ne, ni me stran. Zato ne vem kaj še čakaš. če želiš mi lahko kar sedaj porineš tisto tvoje 'močno orožje' v prsni koš in končava tole. Lahko pa mi poveš, kaj ti počneš tukaj in kdo si. Če smo že pri tem.'' Stopil ji je v kri in z njim zagotovo ni želela imeti opravka, saj ji je šel že pošteno na živce in sedaj ji je bilo že krepko vseeno na kateri strani je bil. Verjetno ni bil temnostranec, saj bi v nasprotnem primeru že pred parimi minutami čutila neznansko bolečino v prsnem košu. Ali pa tudi ne. Čeprav če bosta takole nadaljevala, bi se znalo zavleči. Pojavljala so se vprašanja, zakaj se preprosto ne izvije iz njegovih rok in odide. A v tem primeru bi veljala za strahopetca, kar pa zagotovo ni bil njen namen. Z popolnoma umirjenim dihanjem je čakala na njegovo naslednjo potezo in skorajda bi se ji na usta prikazal nasmešek. Vse skupaj jo je počasi že spravljalo v smeh.

"Prekleto, ta je tako neumna, da verjetno ne loči rezila od nožnice... Jo bom pa čisto majčkeno spodbudil, ker se res ne zaveda, kaj je dobro zanjo."je malo čemerno pomislil, nato pa se mu je preko obraza razlezel nasmešek. Z nadčloveško hitrostjo in priučeno natančnostjo je pospravil bodalo v nožnico, z desno roko trdno prijel za njeno levico in natančno obrnil njeno zapestje stran od telesa, tako imenovani "Kote Gaeshi", ki je prisilil njeno telo v padec, ki ga je James dobro nadzoroval. Položil jo je na tla, se s koleni naslonil na spodnji del njenih ramen, kar je zelo bolelo in se nagnil naprej proti njenemu obrazu. Spet je izvlekel bodalo in ga prislonil na njen vrat. "Nisem hotel, da bi prišlo do tega, vendar mi počasi zmanjkuje potrpljenja. Zato enostavno povej, si coprnica, čarovnica, demonka, ali vampirska nesnaga? In ko si že pri tem, mi lahko razkriješ, na kateri strani si, to bo vse skupaj močno olajšalo."je tiho zašepetal, "Saj si trenutno šibka, nemočna, kot ena izmed tenkih, dolgih vej vrbe v močnem jesenskem vetru."ji je naslikal njen trenutni položaj s slikovito primerjavo.
Malo ga je čudilo, da se še vedno upira, saj je veliko milejše ravnanje zlomilo tudi pogumne vampirje, ki so po takšnem manevru postali pravi vzor sodelovanja. "Dobro, zdaj lahko eliminiramo tudi možnost, da je vampirka. Ostaneta torej še demonka in čarovnice... Ter coprnica."je tako hitro preletel svoje ugotovitve. "Odločna si, to ti moram priznati. Toda ta tvoja odločnost ni vedno vrlina. Pokazal sem ti, da te vsaj zaenkrat še ne mislim pokončati, za to sem imel na pretek priložnosti. Se ti ne zdi, da bi lahko v povračilo povedala vsaj to, na kateri strani si? Tako se bom veliko lažje odločil, kaj naj s tabo naredim."je sedaj povedal in pospravil bodalo v nožnico na pasu. Toda na noge se še ni postavil, saj ji trenutno ni niti približno zaupal. "Po drugi strani pa je to bitje tako šibko, da jo zelo verjetno premagam s čisto človeškim načinom. Ampak naj trenutno ostane tako, kot je."je premišljeval in tako čakal na odgovore, ki so bili do sedaj vse bolj pikri.

[[Dobro, post je bolj ali manj slab, vendar mi tudi ti ne daješ veliko iztočnic ta pisanje... Pa malo iz vaje sem že ]]