So I heard and wanted to know {Spike&Ambrosine}

Res čudno, da je kdaj le poslušala šepetanju temnostrancev, a tkorat je bilo dokaj pomembno. Nek vampir, naj bi spodbujal k temu, da se Izganjalke dokončno znebijo. Ta ideja ji je bila seveda všeč, mogoče je bilo čudno, ko je popraševala kdo naj bi to bil, a dobila je odgovor. William the Bloody, kot so ji rekli, naj bi isak temnostrance, ki bi se radi Izganjalke dokončno znebili. Dobila je tudi namige, da se zadržuje v stari tovarni. Sicer nikoli ni prenesla teh starih satvb, a se bo morala na njih navaditi, ker zgleda, da bo morala večino časa viseti prav v njih. Sploh pa se ji je zdelo vredno stikati po tovarni, če se je šlo za tako pomebne načrte. Tega vampirja, sicer ni zelo dobro poznala, ker se ni zanimala za druge temnostrance, a njena ušesa niso preslišala vseh govoric o njem, saj se je zdelo, da je glavna tarča opravljanja v podzemlju. Sicer pa njegov ugled res ni bil njen problem. Počasi je stopala proti tovarni, bila je velika, res velika. Nikoli prej se ji ni zazdelo, da bi jo kdaj sploh obiskala, ker je ni opazila, kljub temu, da je bila velikanska. Sicer pa se ni zadrževala v podzemlju, ker je imela druge "opravke" med ljudmi. Nikoli ni imela pretiranega spoštovanja do tovarn, ker so se ji zdele vse tako odvratne. Tudi tiste nove. Taka je bila, včasih je dvigala nos previsoko, a kaj ko je treba včasih potrpeti in tokrat se je čisto res splačalo. To si je dopovedovala že celo pot, ker ni mogla reči kaj drugega spodbudnega. V glavo ji je prišla misel, kaj bo ko Izganjalke ne bo več, če jim le uspe. Res je, da se bodo temnostraci mogoče združili proti njej, a ko je ne bo več bo spet potekal stalni boj za "prestol podzemlja". Sama sigurno ni hotela biti glavna in tudi, ko bo nekdo "glavni", bo vseeno delala po svoje. Bila je še bliže tovarni, zadj se ji je zdela še večja. Ni bila čisto prepričana zakaj so jo uporabljali, a naj bi bila tovarna z pohištvom. Mogoče je bilo čudno, da ni veliko vedela o Sunnydaleu, a nikoli je ni zanimalo kdo je kje vačsih živel, kaj je bilo tam in tukaj. Toliko o ljubezni do "domačega" kraja. Končno je bila tu. Vstopila je. Vse je bilo plesnivo in čudno. Bila je v stalni pripravljenosti, da bo nanjo kaj padlo. Mogoče je res malo pretiravala, a kaj ko ji vse skupaj ni bilo preveč všeč. Nekaj časa si je še ogledovala prostor, nato pa se začela potiakti po tovarni. Našla je celo nekaj starih kosov pohištva, ki je počasi začelo zgubljati svoj sijaj. Dotaknila se ga je, pobrala je kar precej prahu. Stresla je z roko, ter se odpravila dalje. Spomnila se je, ko je v srednji šoli iskala skrivne sobane in vrata. Takrat je bila nora na knjige, ki so bile fantazijske in skrivnostne. Zdaj se ji je zdelo, da sama živi v taki knjigi, le da še nima konca in ga mogoče nikoli ne bo imela. Take misli so ji rojile po glavi ob tem, ko je "špancerala" po stari tovarni in že trikrat skoraj padla na nos. Znala je biti neroda in to velika. Ozrla se je okoli sebe, gledala v vse kotičke, ki so ji padli v oči, a zgleda, da ga še dolgo ne bo našla. Našla je nekaj pajčevin, ter si jih malo ogledala, ter odšla naprej. Moralo je zgledati precej čudno, ko je tako gledala vsako pajčevino posebaj in se nato odpravila naprej. Zgleda, da so jo pajčevine fascinirale, saj so bile tako spretno spletene. Sama sebi se je zdela tako čudna, ker jo je včasih navdušila tako neumna stvar. Ustavila se je, ter zasanjano gledala v vse to pohištvo, pajčevine, tla, prah, ter se začela zavedati, da se je po vsej možnosti nekako zgubila. "Hmm, mogoče...", je tuhtala, ter se rahlo sklonila k tlem. Sigurno je zgledala kot petletna izgubljena punčka. Poravnala se je, ter gledala predse, kot da bi upala, da se bo od nekje prikazal tisti vampir. "Življenje ni tako lahko," si je rekla, ter se namuznila. Zaslišala je korake, to se ji je dogajalo pogosto v takih stavbah, da je ji je kar naenkrat nekdo skočil za vrat. Nekako je bila pripravljena na vse. Ker ni bilo ničesar je že mislila, da je imela le prisluhe. Z vsak slučaj pa se je vseeno počasi obrnila okoli in...

((MI je zelo žal, da moraš brat tole polomijo Spike))

''Se zabavaš?'' je prostor nenadoma napolnil vampirjev pridušen glas, za katerega bi tisti trenutek težko rekli, iz katere smeri je prihajal. Spike je začutil prisotnost tujca, za katerega je sprva mislil, da je Drusilla. Sam se ji je sprva sicer želel pridružiti, vendar pa mu je načrte prekrižala majhna skupinica demonov, za katere je moral lastnoročno poskrbeti, ker so mu preveč očitno izkazali nezaupanje. In Spiku še vedno ni bilo jasno, kaj jim je bil tak problem, da so se neprestano spotikali ob njegovo nič kaj demonsko preteklost – vsaj kar se tiče zadnjih nekaj let. Ti bebci bi morali biti še veseli, da se je končno pojavil nekdo, ki ve, kako se takim rečem streže. Vsekakor ga je to, za kar je v prvem trenutku zamenjal za Dru, precej presenetilo, saj ni bilo ravno v navadi, da bi temnostranci nenajavljeno ali pa sploh kakorkoli drugače prihajali na obisk. ''Veš, ni najbolj vljudno od tebe, da kar tako brez dovoljenja stikaš po tujih rečeh,'' je dodal kot v opozorilo, da je s svojo lahkomiselno radovednostjo pravzaprav skušala njegovo dobro voljo. Vedel je, da je dekle tu z namenom, saj je bilo malo verjetno, da bi kdorkoli kar tako zašel v to staro in na pogled nič kaj privlačno tovarno. In po vonju sodeč je šlo očitno za vampirko, kar je Spika vsekakor zabavalo. In bila je privlačna, tega ne bi mogel nikakor zanikati, vendar pa je bilo tudi res, da Spike zaradi svoje zavezanosti k Drusilli nikoli ni pogledoval za drugimi. Vsekakor pa to ni pomenilo, da se ne bi smel malce pozabavati okrog tega. Njuna pogleda sta se končno srečala, ko je očitno dokaj zmedeno dekle navsezadnje le odkrilo njegovo lokacijo. Stal je v temi, naslonjen na visok zaboj, tako da mu je zgornji del obraza zakrivala senca in so bile vidne le njegove v zloveščem nasmešku ukrivljene ustnice. Zaradi rahlega dima, ki se je vrtinčil okrog njega, je očitno kadil cigaret in samo vprašanje je bilo, koliko časa je že pravzaprav stal tam v tišini in opazoval, kako se nepovabljeno bitje potika po njegovem domu. ''Povej mi torej, srce,'' je nenadoma spregovoril, tokrat glasneje, še zadnjič potegnil dim, nato pa cigaret malomarno odvrgel na tla ter njegov poslednji ogenj zadušil s težkim podplatom njegovega čevlja. Končno je stopil iz sence ter se ji pričel z muzajočim izrazom počasi približevati, rekoč: ''Kaj te je prineslo v moj skromni domek?'' Bilo je očitno, da se norčuje, a kaj drugega bi bilo od njega težko za pričakovati. Seveda ni bil ravno vesel, da se je neznanka brez vsakršne obzirnosti potikala po njegovem domu, z bogve kakšnimi nameni. Navsezadnje nisi mogel na tem svetu nikomur zaupati, sploh pa ne temnostrancem. Resda je Spike zadnje dni počel ravno to – polagal vanje svoje zaupanje, da bodo na zabavi, ki jo je pripravljal sodelovali skupaj – vendar pa je bil kljub temu neprestano na preži za tistimi, ki bi mu bili morebiti pripravljeni zariti nož v hrbet. In Spike ni dvomil, da bi takih primanjkovalo. Tako je obstal nekaj metrov pred njo in vprašujoče nagnil glavo nekoliko na stran, pri tem pa s svojim pogledom dokaj očitno zdrsnil vzdolž njene vitke postave, katero ji je najbrž zavidalo marsikatero dekle. Škoda ker je že mrtva, je podlo pomislil sam pri sebi, Dru bi znala biti všeč. Sam pri sebi se je privoščljivo nasmehnil, nato pa svoj pogled zopet vrnil nazaj k njenim očem ter se pričakujoče zazrl vanje. Vsekakor je bilo boljše zanjo, da je imela prekleto dober razlog, da si je drznila takole nepovabljeno 'raziskovati' njegovo in Drusillino skrivališče, ki očitno to v pravem pomenu besede niti ni več bilo. Več kot očitno je bilo, da mu je ne bi bil problem pospraviti, če bi se izkazala za ogrožujočo, v kar je Spike tisti trenutek sicer nekako dvomil, a vseeno ni bilo slabo, če je bil človek oziroma vampir previden. Sploh pa v okolici takih žensk, za katere nisi mogel nikoli vedeti, kaj se jim je podilo po mislih...

Nekaj časa je gledala po prostru nato pa končno našla smer iz katere je glas prihajal. "Brez zamere, nisem vedela, da bi kdo dejansko tu živel," je odgovorila, usmerila pogled v strop, ter ga spet spustila predse. Nekaj časa je buljila v prazno, nato pa končno zagledala moškega, ki jo je ogovoril. Ni izgledal zelo prijazno, čeprav ga ni videla čisto dobro. Še enkrat je pogledala okoli prostora, tako slabo sicer ni bilo, a vseeno, da bi kdo res živel tu. Zdaj ga je videla bolje, saj je stopil iz sence. Res ni zgledal, kot kakšen mehkužec. "Kaj me je "prineslo" sem?" je ponovila njegovo vprašanje. "Po vsej možnosti noge" je sarkastično dejala v mislih. "Torej, nekoga iščem," mu je odgovorila, ter se spet ozrla po prostoru. Ni imela namena takoj izdati koga, ker nikoli ne veš komu lahko zaupaš. Tudi take stvari. Moškega, ki je stal pred njo še ni videla, nikoli ni bila pozorna koga je srečala na ulici ali kjerkoli. "Mogoče sem ga pa le našla," je rahlo upala, ter si ga ogledala. Peroksidna barav las je silila v oči, še posebaj, ker je bilo v prostoru precej temno. Res bi jo presenetilo, če bi bil na strani svetlostrancev. Ni vedela kaj naj še reče ali naredi, zato je samo gledala enkrat v tla, v stene, v zrak. Zgleda, da se ravno pretepala ne bosta, čeprav je morala biti pripravljena, nikoli se ne ve. Tako ali tako se je zdelo, kot da živi pod prepričanjem, da jo bo vsak, ki bo prišel mimo napadel. Mogoče je dajala tak vtis, a ni bilo tako, nekako. Preden se je začela potikati v zapuščeni tovrani, va kateri je nekdo celo živel je cel dan tavala po ulicah. Razmišljala je o pomladi, ki prihaja. Ni ji bila preveč ljuba, a vseeno je bilo nekako v redu imeti malce višje temperature. "Kako nenavadno, stojiš tu, kot lipov bog in razmišljaš kaj si delala prej. Super," se je oštela. Res se ji je videlo, da ni imela pojma kako naprej, šele zdaj je opazila, da jo moški gleda. Res je morala izgledati še bolj bedasto, kot si je mislila. "Torej," je začela, a ni našla nobene besede. Taka je bila pri neznancih, nikoli ni vedela kaj reči, čeprav naj to ne bi bilo trako težko. Zgleda, da bo morala rahlo delati na družabnem življenju. Odsotno je začela gledati vstran in razmišljati kako naprej. Seveda ni bilo prijazno, da je prišla kar tako noter, ne da bi se pozanimala, a se ni počutila nič slabše. Kot da je bil njen problem, da ni imela veliko pojma o "preljubem" kraju. Problem ne, krivda pa. Bilo je že precej temno, kar je sicer ni motilo, a zanimalo jo je koliko časa bo še stala tu, ne da se ji je kam mudilo, le ni vedela kaj naj bi, spet. "Super," je rekla, ne da bi se zavedala, da je rekla to naglas, ter se zagledala v steno.

((Čisto preveč kratko sem napisala >.<))

Njen odziv je izzvenel kot sarkastična opazka, ki pa Spiku ni bila niti malo všeč, hkrati pa ga niti ni pretirano motila. Saj je bil navsezadnje tudi sam mnenja, da si z Dru zaslužita kaj boljšega od te podrtije, ampak trenutno pač nista imela ravno veliko izbire. Sicer pa je bilo njej tu všeč - s plesnivim stropom vred, na katerem je sama tako rada občudovala svoje namišljene zvezde. ''Oh, kaj res?'' se ji je porogal, ko mu je odvrnila, da nekoga išče. Svoje možgane mogoče... ''Si prepričana, da se nisi izgubila?'' je nič kaj prijazno dodal, saj ga je njeno obnašanje začelo spravljati v nejevoljo. Le kaj so si sedaj mislili? Da lahko kar pridejo sem, ker nimajo pametnejšega dela? Dekle je resnično izgledalo izgubljeno, ko pa se je tako zmedeno oziralo okrog sebe, kot da bi pozabilo, zakaj je sploh prišlo. Očitno se je obotavljala s tistim, kar je imela namen reči, kar je bila gotovo njena najslabša poteza. Spike namreč ni bil ravno najbolj potrpežljive sorte, kar za dekle, ki je to očitno skušalo, ni pomenilo nič dobrega. Kaj pa je bilo njemu ubiti eno navadno vampirko? Kar tako, ker mu je šla na živce..? Prav nič. ''Torej kaj? Ti je muca pojedla jezik?'' se je posmehnil njeni zmedenosti, ki ga je po eni strani zabavala, saj mu je omogočala, da se je iz nje lahko delal norca, po drugi pa je bila razlog, da je njegova spoštljivost do tega vampirskega bitja, ki ga je imel pred seboj, začela izgubljati na vsakršni veljavi. ''Saj vem, da marsikatera ženska ostane brez besed, ko uzre moje obličje, ampak pretiravati ti pa spet ni treba,'' je namuznjeno dodal ter se ji pričel s počasnimi koraki vztrajno približevati, pripravljen, da se z njo spusti v spopad, če se bo izkazala kot nekdo, ki mu pod krinko trape namerava zabosti nož v hrbet. ''Poslušaj, punčara. Nimam časa za tvoje skrivalnice,'' je njegov glas nenadoma postal veliko bolj grozeč, saj ga je minevalo vsakršno potrpljenje. Ni imel ne volje ne časa, da bi celo noč zapravil za to, da bi iz tega trapastega bitja skušal izvleči informacije o tem, kaj sploh počne v njegovem domu. ''Kaj hočeš?'' jo je še enkrat vprašal, tokrat odločno, da ji je na ta način dal jasno vedeti, da nadaljnega obotavljanja z njene strani ne misli tolerirati. Ko jo je tako pogledal, si je za hip celo mislil, da gre za kakšno sveže ustvarjeno vampirko, ki še ni ravno prepričana, na kateri strani bi se morala boriti. Pa se je res moral ukvarjati s tem? Prekleto, nič čudnega, da so se vsi delali norca iz vampirske inteligence, ko pa je po svetu hodilo toliko takih, ki niso vedeli niti, kaj se pravi biti vampir v pravem pomenu besede.

((tudi pri meni je bolj kriza :/))