You smell like fire… and death. {Hannah & Drusilla}

Med tem, ko je luna počasi izgubljala na svoji moči in je njen že tako bled sijaj še bolj pojenjal, je moč znotraj rjavolasega bitja, ki se je potikalo vzdolž ulic Sunnydala, samo naraščala. Spet je lahko čutila, kako se je njena fizična moč večala; še vedno ni bila sposobna zares boriti se, toda vedela je, da bo njen čas kmalu nastopil in takrat.. S Spikom bosta pokopala mesto pod seboj in ga uničila, povzročila krike bolečine v vsakem, ki se jima bo uprl – in več, kot jih bo upalo storiti to, več zabave bo tukaj zanjo. Komaj je čakala tiste dni; zanjo so bile obljubljene. Komaj je čakala na ogenj, katerega plameni bodo pod seboj požrli to malo, prekleto mestece, komaj je čakala na krike nemoči, ki bodo prihajali iz njegovih prebivalcev, sploh pa je komaj čakala na bolečino, ki bo sijala iz njihovih nemočnih oči in se mešala z obupom ob zavedanju, da je že skrajni čas – ob tem, ko bodo končno razumeli, da so pogoreli, skupaj s tem prekletim mestecem vred. Na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, ko je njena bleda silhueta, ki je gotovo tudi tokrat morala spominjati na neke vrste duha, odetega v belo obleko, zavila iz zavetja svetlih luči proti temnemu predelu mesta, proti pokopališču, ki se je pred njo odpiralo le kakšnih dvesto korakov navzdol ob cesti. Počutila se je pravljično; njen čas je prihajal, njen ljubi je bil spet ob njej in prav ta trenutek je za njuno srečo zbiral neumne demone, ki so bili pripravljeni pomagati za dosego njunega začrtanega cilja. Vse se je tako hitro bližalo; vedela je, da bo čas za zabavo še pred naslednjo polno luno. Zabava.. je zazvenelo v njeni glavi in na njen obraz se je prikradel sprevržen nasmešek. Z baloni in pisanimi darili.. In pesmimi, ki ne odnehajo, z okraski.. in smrtjo. Njen korak se je upočasnil, zaradi melodičnosti v njeni glavi pa so tudi njene noge ubrale bolj ali manj plesno pot. Vse manj je bila podobna duhu, čeprav je bledost njenega obraza še vedno jasno nakazovala na njeno šibkost; a vse bolj je delovala radoživo. Vse v njeni glavi je prepevalo. Vedela je, da bo kmalu čas za njeno zabavo, za zabavo, kjer bo ona princesa in kjer bodo vsi ostali samo stregli njenim željam. In njen ljubi bo njen princ, ki ji bo nosil darila in šepetal grozovite reči in ubil kogarkoli, če ga bo za to prosila.. Zabava je samo čakala na svojo uresničitev in na njen ob raz je klicala nasmešek, ki ga ni bilo sposobno izbrisati nič.. No, skoraj nič. Njen korak je nenadoma obstal in z začudenim izrazom na obrazu se je ozrla po navidez praznem pokopališču. Veter je kratko zavil skozi njene lase in s seboj je nosil tisočere vonjev, ki niso delovali najbolj domače – in hkrati so bili vse, kar je poznala. Toda tokrat.. veter ji je nosil vonj njenega ljubega Spika, ki pa ni bil na njem. Ne, nekdo drug je imel na sebi še vedno njegov vonj, tako bežen, in vendar ga je lahko prepoznala med milijonom drugih. Navsezadnje ga je poznala, bil je njena stvaritev. Kako ga vendar ne bi prepoznala? Pomislila bi, da je vonj na sebi še vedno nosila tista ničvredna svetlolasa izganjalka, Buffy, toda tudi njen vonj je poznala. Že od tedaj, ko so se ga naužila Angelova oblačila.. Obstala je, z izrazom, ki ga ni bilo mogoče definirati, a s pogledom ni motrila temne okolice – njen pogled je ušel k luni na nebu, ki je še vedno bledo svetila. Ona je bila tista, ki ji je dajala moč, ona je bila tista, ki je nosila informacije.. navsezadnje je bila ona tudi tista, ki je povzročala smrt. In ena smrt v današnji noči ne bi bila odveč. Gotovo je tudi Spike kje drugje počel podobne reči. Na njen obraz se je spet prikradel sprevržen nasmeh, takšen, kakršnega je dobila vedno, ko je pomislila na vse gorje, ki ga je bila sposobna povzročiti. In samo s svojimi ostrimi nohti.. ali z izraženo željo. »Vidim te..« je v otroškem, nežnem in nedolžnem tonu dejala v temo, četudi je bilo jasno, da je bila njena žrtev za njenim hrbtom. Toda nič ni bilo narobe s tem, sama je vedela, kje je in čeprav je ni videla še nikoli v življenju, se je pred njenimi očmi pojavila njena podoba. Bila je lepa.. Ali ni bilo škoda takšnih deklic? Mudilo se jim je odrasti.. toda v trenutku, ko je svoje oči zapičila v njeno ljubezen, ji je moralo biti jasno, da bo ostala brez njih. Kako nevljudni so bili ljudje v zadnjem času! »Kako lepo dišiš..« je nadaljevala še tišje, ob čemer se je pričela počasi, komaj zaznavno obračati v dekletovo smer. Rahlo je nagnila glavo, na njenem obrazu pa se je ohranil zasanjan izraz, ko je nadaljevala: »Po vrtnicah.. in po ognju..« Rahlo se je zahihitala, kot da bi jo misel na naslednje besede močno zabavala, nato pa nadaljevala: »In po smrti..«

[Hannah, luv, ready to be afraid? ]

Te dni se je Hannah hotela zabavati kot še nikoli in za to je sama tudi dobro poskrbela. Tako ni bilo večera, da ne bi odšla v kakšen klub, bar ali pa kaj podobno divjega. Konec koncev je hotela v svojem življenju uživati in ga zajemati s polno žlico in ne kot nekateri drugi osebki, ki tega niti slučajno niso zmožni. Sama pri sebi se je bo tej misli namrdnila in se začela sprehajati po ulicah Sunnydala. Konec koncev se ji je zadnje čase zares dozdevalo, da imajo Buffy, Glies, Willow in še nekaj drugih zagotovo nekaj proti njej. Oziroma saj je sama dobro vedela kaj jih tako muči. Preprosto, ker se zna zabavati veliko bolje kot oni sami in celo pri delu poskrbi, da ni dolgčas. Navsezadnje bi ji morali biti za to nadvse hvaležni in ne pa, da jo gledajo kot, da je priletela naravnost iz lune. “Pa kaj ti ljudje še res niso slišali za besedico zabava?“ je na glas rekla zavila z očmi. Potem pa jim bom jo morala enkrat nekako pokazati, je pomislila in se zvito nasmehnila. Vsekakor je bila prepričana, da bi jim to še kako dobro delo in, da bi ji bili na koncu zares hvaležni. Opustila je te svoje dolgočasne misli in se začela spraševati kaj za vraga bi lahko počela v tem mirnem ter spokojnem večeru, ki napovedoval nič zanimivega. “Najbrž bom torej morala za zabavo poskrbeti kar sama!“ je glasno rekla in zaradi tega zavila kar proti pokopališču. Zagotovo bo tam namreč kakšna vampirska nesnaga, ki jo bo z veseljem pospravila. Noč je bila namreč kot nalašč za kakšen resnično dober pretep in poleg tega ji tako vsaj ne bo dolgčas. Res se je torej s vsakim korakom bolj bližala k pokopališču in prav smešno je bilo kako je že dobesedno komaj čakala, da bo lahko zbrcala nekaj zadnjic. Vsekakor je bila zelo samozavestna in popolnoma je zaupala sama vase in tako je bilo tudi sedaj. Poleg tega pa je pričakovala, da bo tam našla kakšne neumne in niti slučajno pripravljene vampirje, ki se sploh ne bodo zavedali kaj se je zgodilo dokler se ne bodo spremenili v prah. Ob tej misli seji je čez obraz zarisal širok nasmešek in z malce bolj poskočnimi koraki je odšla naprej. Kaj kmalu je že stala med grobovi in morda bi bilo običajne ljudi kar malce strah same ponoči hoditi med mrtvimi ljudmi. To pa ni veljalo za Hannah, ki je imela takšne stvari zares zelo rada. Samo, da ji ni bilo dolgčas in je bilo vse čisto super! Kar naenkrat je pred seboj zagledala neko postavo in ustnice so se ji počasi ukrivile v zloben nasmešek. Prepričana je bila namreč, da je to kakšen vampir s katerim se bo lahko spopadla. Bila pa je nadvse presenečena, ko je zaslišala glas, ki ga nikakor ne bi pripisala k vampirju, ker je bil zato veliko preveč otroški in nežen. Presenečeno se je namrščila in prišla do zaključka, da mora to preprosto biti ženska, ki se je spremenila v vampirja. Konec koncev drugače res ni vedela kaj bi lahko pri zdravi pameti sama delala tukaj in poleg tega je v ozadju njenega glasu slišala tudi rahel sarkazem čeprav komaj opazen. Bila je jezna ob misli, da se oseba pred njo iz nje norčuje in zaradi tega je postala samo še bolj srdite volje. “Pravzaprav me ne vidiš, če smo natančni veš. Ampak predvidevam, da v to tvojo vampirsko glavo preprosto ne spraviš preveč podatkov, kaj?“ ji je rekla in jo pomenljivo pogledala. Nato pa je zaslišala njene naslednje besede in presenečeno jo je pogledala. Res ji namreč ni bilo jasno kaj si misli, da je in zakaj je začela govoriti o njenem vonju. Ko pa je dokončala svoj nenavadni stavek se je Hannah na glas zasmejala in jo nejeverno pogledala. “No torej misliš, da me boš lahko ubila neumnica? Mislim, da si se spravila na napačno dekle.“ ji je resno rekla in ji pokazala količek v njeni roki. “In resnično se mi ne da poslušati tvojega nakladanja zato mislim, da bi lahko kar preskočili ves ta nesmisel in končali kjer se ti spremeniš v prah, če nimaš nič proti!“ ji je rekla in se znova popolnoma sproščeno zasmejala. Žal ji je bilo edino, da v temi sploh ni razločila s kom se bori ali kaj ta oseba počne. Je pa opazila ravno dovolj, da se bo lahko z njo tudi borila in jo na koncu premagala. V svojo zmago namreč sploh ni dvomila in še vedno je bila prepričana, da bo vse skupaj mačji kašelj zanjo! Vseeno pa si je želela, da bi lahko bolje opazila reakcijo njene nasprotnice, ko je ugotovila, da se sama zagotovo ne bo dala kar tako.

[Bring it on ]

Drusillin obraz se je razpotegnil v nasmeh. Bila je še ena od tistih, ki niso vedeli.. ki niso videli. Toda navsezadnje je lahko dobesedno čutila njeno neizkušenost. Zakaj bi sploh omenila, da je dekle nevedno, ko pa je to vedela ona.. in zagotovo je tako nekje v notranjosti čutilo tudi dekle. »Lahko te vidim,« je dejala z nežnim glasom, ki je spominjal na razumen otroški glas, v katerem ni bilo niti sledu užaljenosti, jeze ali kljubovalnosti. Ne, saj je navsezadnje nihče ni mogel pripraviti do tega, da bi pokazala kakršenkoli zares izrazit občutek. Bila je drugačna, pri njej je vedno šlo za otroško igrivost in svetlolaska je bila gotovo sama kriva, da tega ni razumela. Predvidevala bi, da je šlo še za eno od Izganjalkinih prijateljic; še eno kmalu mrtvo truplo. Dišala je prav posebno lepo, ker se je njen vonj mešal s Spikovim. To jo je sicer jezilo, po drugi strani pa pošteno zabavalo. Le kako se je njegov vonj znašel na njej? Na tem majhnem, nebogljenem dekletcu, ki gotovo še ni dočakalo pravega življenja. Pravo življenje se je začenjalo s smrtjo.. ki je človeka dokončno dopolnila. Oni tega niso razumeli, bežali so pred smrtjo kot ovce pred plenilcem. Oni so bili ovce.. ona, Spike, temna stran – oni pa so bili plenilci. »Ampak ti tega ne moreš razumeti..« je nežno nadaljevala, saj je bilo jasno, da dekle nima pojma, s kom ima opravka. Ne bi gledala tako pogumno, njena drža ne bi bila tako vzravnana; ne, če bi vedela, s kom ima opravka, bi bežala.. »Toda zakaj bi te skrbelo?« Sama pri sebi se je nasmehnila, kot da je šlo za kakšno zasebno šalo, ki je svetlolaska ni poznala. Seveda je ni poznala, marsičesa ni poznala, navsezadnje je bila samo majhna deklica.. Ni vedela. In nikoli ne bo.. Ob dekletovih naslednjih besedah je preko Drusilinega obraza za trenutek šinil grozljiv izraz, ki so ga videli le redki; in ti niso ostali živi, da bi pričali. Toda že v naslednjem trenutku je nočno tišino prerezal grozljiv smeh, ki je prišel iz Drusillinih ust. Nedvomno je bila sposobna nagnati strah v kosti vsakega, ki se je po neumnosti zadrževal v njeni bližini. Kako neznosno neumni so bili svetlostranci. Sicer pa – koga za vraga je skušala prepričati? Samo sebe? Prav smešno je bilo, zares neumna je morala biti, da je bila takole prepričana v samo sebe. Končno se je njen smeh pomiril in v mirnem tonu – kot da se ni zgodilo prav nič – je nadaljevala: »Toda ti žariš v posebni luči. V tebi kali moč, ki jo lahko dobiš samo.. Ampak takrat boste vsi mrtvi. Ne bo umrla samo ona, celotno mestece bo zgorelo v plamenih.. In tudi ti boš kričala od bolečine. Povedala mu bom, povedala mu bom, naj te ubije. Tako lepo zna to storiti..« Spet je preko njenih ustnic šinil nasmeh, njene oči so izžarevale nostalgijo. Seveda se je spomnila vseh noči v Pragi, ko sta plesala na glasbo bolečine v srcu. Vedela je, da bo tudi tokrat tako; skrajni čas je že bil, da se zgodi nekaj.. da nekdo spet zakriči v neznosnih bolečinah. Spet se je enostavno morala nasmehniti ob misli na dekletovo samozavest. Toliko zaupanja vase je imela.. toda zakaj? Kaj je bila ona tako pomembnega? Zakaj je bila tako prepričana, da bo preživela? Zakaj je celo zdaj, ko sta si gledali iz oči v oči verjela, da bo s tistimle ubogim količkom, ki ga je držala v rokah, lahko karkoli naredila? Ali zares ni razumela..? Toda saj je bilo menda jasno. Ali ni bilo popolnoma logično, da fizične bolečine vampirka ni poznala? Lahko jo je prizadejala, toda četudi bi jo dekle spravilo ob nagrobnik in bi skušalo iz nje spraviti vse življenje.. bi se ona smejala. Ob bolečini je uživala, celo ob lastni, čeprav jo je bilo potrebno pravilno prizadejati. Če pa je bilo kaj, kar jo je še bolj veselilo, potem so bile to mrtve deklice, ki so preveč zaupale vase.. »Ali misliš..« je nežno začela in se počasi pričela sprehajati; izgledala je kot duh, ki se sprehaja mimo, neprisebno je spremljala dogajanje, ne da bi zares razumela potencialno nevarnost zase; navsezadnje je vedela, da bosta danes obe od tod pobegnili živi. Jasno je bilo, zvezde so ji mežikale, povedale so ji.. »..da zvezde kdaj lažejo? Da bodo povedale meni, da bom umrla, četudi to ni res? Kako si neumna,« se je rahlo namuznila, nato pa spet rahlo obstala in se zmajala na svojih tankih nožicah, ob tem pa prhnila, kot da se ob zadevi dejansko zabava, četudi se ji zdi naravnost neverjetna. »Toda kmalu bo poskrbel zate.. Moj Spike lahko ubije kogarkoli; ti boš prva na spisku, še pred neumno Izganjalko..«