Once upon a lie {Laura & Nick}

17 stopinj ni bila nikakršna ovira za prebivalce Sunnydalea, ki so se kljub še zimskim mesecem sprehajali po plaži. Niti za Lauro, ki je bila od otroštva navajena vse dneve preživljati na peščenih obalah Kalifornije ni bilo niti dneva, ko ne bi bila vsaj za nekaj minut na svojem najljubšem kraju. Tisti s še posebej trdo kožo so za februar precej visoko temperaturo izkoristili za to, da so v morju že plavali – na nejn obraz so zvabili nasmeh, ko se je s pogledom sprehajala po njihovih nasmejanih, nič hudega slutečih obrazih, ko so se potapljali v valove in se ji njihova koža v mrazu obarvala belo. Sama je bila ena izmed tistih ljudi, ki jih vedno zebe in tega ni moglo povsem pregnati niti toplo kalifornijsko sonce. Zdaj je bila tesno zavita v jakno, čeprav se je nekaj ljudi že sprehajalo naokrog v samih kratkih rokavih, saj so topli sončni žarki poskrbeli za toploto. Še vedno pa je zapihal občasen veter, ki je s svojo hladnostjo opominjal prebivalce Sunnydalea, naj se ne veselijo prehitro in da jih čaka še nekaj hladnih dni, preden bodo končno prišli v pomlad, ki so jo tako nestrpno pričakovali… Plaža z nekaj desetimi ljudmi je bila zanjo prenatrpana, saj je potrebovala samoto in mir. Čebljanje otrok in njihovih staršev jo je motilo, zato je izbrala pot, ki jo je v svojih štirih letih v tem mestu že dobro poznala. Vedela je, da jo bo med trnovim grmovjem pripeljala do zanjo enega izmed najlepših kotičkov na svetu. To je bila pečina oziroma klif, iz katere je imela čudovit razgled na valove, ki so se spodaj razbijali na ostrih čereh. Dejansko kraja ni poznalo preveč ljudi, saj so se raje držali pečin, označenih za varne in zaščitenih z varnostnimi ograjami. Laura pa nikoli ni marala hoditi po začrtani poti in to je bil eden od razlogov, da si je sama poiskala kraj, kjer se je počutila dobro, pa čeprav je bil obkrožen z nevarnostjo na vsakem koraku. Že v nekaj minutah hitre hoje je bila na vrhu pečine in z nasmehom na ustnicah je pustila, da ji je veter razmršil dolge lase. Roke je vtaknila v žepe in poskušala odmisliti bolečino modric, ki jih ne čas ne zdravila še niso uspela zaceliti. Za nočne more zadnjih noči se je oddolžil razgled, ki ga je imela od tukaj in mir, ki ga ni mogel zmotiti prav nihče. In včasih je res potrebovala odmor od vseh stvari, ki so potekale vzporedno v njenem življenju in ji jemale še zadnje moči, ki jih je že tako imela malo od neprestanega urjenja, ki ji ni in ni šlo od rok. Rahlo je zavzdihnila in nasmeh je postopoma začel izginjati iz njenega obraza. Redki so bili trenutki, ko je njen optimističen način življenja dohitela realnost in jo počasi, a zmagoslavno pobila na trdna tla. In takrat so bili trenutki, ki jih je najbolj sovražila in se je morala soočiti z najbolj negativnimi stvarmi, ki so jo obkrožale – njena mama, ki jo je praktično zavrgla, temna prihodnost, grožnje sveta, ki sploh ne bi smel obstajati in je bil človeškim očem skrit… Kot bi hotela pobegniti tem mislim, se je sunkovito zasukala in obrnila hrbet razgledu na morje. Za trenutek je zaprla oči in se poskušala zbrati, preden je dvignila glavo in jih spet odprla. Njeno srce se je za nekaj sekund ustavilo ob šoku, ko je pred seboj zagledala postavo. Povsem šokirana, saj tukaj res ni pričakovala še koga drugega, se je umaknila nazaj in se namrščeno zazrla v obraz neznanca. »Mogoče bi malo premislili, preden se takole postavljate ljudem za hrbet,« ji je končno uspelo jezno izdaviti, njeno srce pa se je vrnilo v svoj ritem, pospešen zaradi presenečenja izpred nekaj sekund.

Prijetno sončno vreme in kar visoke temperature za ta letni čas, ki so večini prebivalcev Sunnydala polepšale zadnjih nekaj dni, na Nicka niso delovale tako pomirjujoče. Nič ni imel proti vročini, nenazadnje je obvladoval ogenj in ga vročina načeloma ni motila, ampak vsi ti nasmejani obrazi in vreščanje vsenaokrog ga je že resno živciralo. Še pred dobrim tednom, ko so bile temperature pravzaprav presenetljivo nizke za Sunnydale je bila plaža samotna, skoraj zapuščena in s tem za Nicka veliko bolj znosna, sedaj pa se je zdelo, da je pritegnila k sebi množico nevednih ljudi. Nekateri bedaki so že celo skakali v morje in uživali v svojih praznih in bednih življenjih.
Ker ni več zdržal družbe vseh teh ljudi je zavil po komaj vidni potki proti klifu. Ko je hodil proti vrhu je obujal spomine. Tu je prvič srečal Lilith, ki mu je sicer prisolila kar nekaj močnih udarcev, a še vedno se je spomnil takojšne privlačnosti med njima in občutkov, ki jih ni znal opisati in so bili pri njem vsakokrat, ko jo je videl.
Pot mu je tako minila hitro in še preden je prenehal sanjariti je že bil na vrhu klifa. Pred njegovimi očmi se je razlil prelep razgled, ki pa ga je zmotila postava dekleta, ki je očitno sanjarilo in Nicka sploh ni opazila.
Kot da dan ne bi mogel biti še slabši je sedaj na edinem prostoru,kjer je menil, da bo imel vsaj nekaj miru, našel nekoga, ki bo vse to pokvaril. Za trenutek se je poigraval z mislijo, da bi preprosto pokončal dekel pred sabo in si tako zagotovil mir vsaj za tistih nekaj dragocenih trenutkov, a to preprosto ni bil njegov stil. Njegovo ubijanje je v večini primerov imelo nek namen, pa naj je bil še tako sprevržen.
Nato pa se je dekle obrnilo in Nick jo je končno videl v obraz. Moral je priznati, da je bila privlačna in nekaj na njej je bilo, kar jo je delalo posebno. Kar jo je ločilo od navadnih ljudi. a Nick ni mogel točno določiti, kaj bi bilo na njej takšnega.
Pomislil je od kje bi jo lahko poznal saj se mu je zdelo, kot da bi o njej že slišal in kar hitro se je spomnil pripovedovanj nekaterih vamprijev, ki so govorili o nekem dekletu, ki jih je poizkušala izničiti. Iz njihovega opisa je lahko sklepal, da je pred njem stoji ena izmed potencialnih izganjalk.
Damn I'm good. Res sreča, da sem tako dobro povezan s podzemljem, ki mi prinaša vse te za nekatere tako nepomembne informacije o svetli strani. Skoraj bi naredil usodno napako, če bi se spravil na potencialno izganjalko. Buffy verjetno ne bi bila ravno srečna in bi jo s tem le opozoril nase.
Na obraz se mu je prikradel sproščen nasmešek in spregovoril je s prijetnim glasom "Mi? Kdo mi? Ko sem nazadnje preveril, sem tukaj poleg tebe stal samo jaz" se je sproščeno zasmejal in gledal okoli sebe če še kdo stoji za njim. Prekleto, kako dobro igram se mu je v misli prikradla še ena samovšečna misel, ki jo je potlačil in se popolnoma posvetil dekletu pred sabo.
"Nobene potrebe ni po vikanju, sedaj se počutim kot nek star gospod."
"Kako nevljudno od mene, saj se nisem niti predstavil. Živjo jaz sem Nick in oprosti, če sem te prestrašil ampak nisem pričakoval, da bom tukaj naletel na družbo." se je spet nasmehnil in se zazrl v oči dekleta pred sabo.
Lahko bi mu bila v veliko korist, saj bi mu lahko služila kot dober vir informacij poleg tega pa ... zakaj se ne bi z njo tudi rahlo pozabaval? Nič resnega seveda, saj je Lilit resnično ljubil ampak kljub temu bi si lahko privoščil nekaj zabave.
"No ne bom te več motil, saj vidim, da si zaposlena." je vljudno rekel, ji pomežiknil in se obrnil kot, da hoče oditi. Resnično je računal na to, da ga bo poklicala nazaj.
"Pa pazi nase prav?" je še rekel brez, da bi se obrnil in naredil korak proti potki, ki je vodila iz klifa v upanju, da je naredil vse tako kot je bilo potrebno in si bo zaželela njegove družbe....

V hipu je lahko začutila svoja lica, ki so – kot običajno ob najbolj neprimerni priložnosti – spet zagorela v rdeči barvi in v zadregi je morala pogled za nekaj trenutkov upreti v tla. V mislih je že kot neštetokrat do takrat preklela svojo vljudnost, za katero še sama ni vedela, od kje jo je pobrala. Prav gotovo ne od svoje mame, ki je bila znana po histeričnih napadih, po tem, ko je odšla od doma, pa se nihče ni posebno trudil, da bi ji vcepil tistih nekaj pomembnih točk bontona, ki jih mora poznati vsak. Vseeno je nekako avtomatično vsakega, ki je bil nekaj let starejši od nje vikala, kar je bila navada, ki se je ni in ni morala znebiti, kljub zafrkavanju prijateljev, če je ušla iz srednjega veka. Res je bilo nenavadno videti nekoga njenih let, ki se je dejansko potrudil starejšo osebo nazivati bolj spoštljivo in tega ne početi s sarkazmom. Čeprav si je morala zdaj priznati, da neznanec pred njo gotovo ne more biti starejši več kot kakšnih osem let. Torej ni bilo nobene potrebe, da ga je nazivala kot prijatelja svoje babice, razen seveda, če je bil po kakšnem slučaju član kraljeve družine ali česa podobno neumnega. Ko je končno čutila, da so njena lica spet normalne barve, je končno lahko dvignila glavo in mu pogledala v oči, medtem ko so se njene ustnice počasi razlezle v nalezljiv nasmeh. »Oprosti, stara navada,« je preprosto pojasnila in skomignila, pri čemer se je morala prav prisiliti, da je uporabila bolj domačo obliko pogovarjanja. Konec koncev ga ni poznala in lahko bi bil kdorkoli… Pogled je sunkovito dvignila nazaj k njemu in se z njim sprehodila po njegovem obrazu. Zaradi nedavnih dogodkov je postala malo bolj nezaupljiva in je začela natančno preučevati nove ljudi, ki jih je spoznala. Vendar pa ji to ponavadi ni šlo najbolje, po naravi je bila pač naivna in usojeno ji je bilo, da bo verjela vsaki stvari, pa čeprav ji jo bo natvezil najslabši lažnivec na svetu. Preiskujoče oči niso na njemu odkrile ničesar nevarnega, zanjo je bil povsem navaden človek in prisilila se je, da je omilila svoj pogled, ki se je do takrat zarezal v njegov obraz kot nož, ki grozi nekomu, ki skuša skriti resnico. »Živjo Nick,« je rekla z nasmehom, ko se ji je predstavil in roke zvila za hrbtom, da ne bi opazil njenih modric. Kar je bilo seveda nemogoče, razen če je imel rentgenske oči, s katerimi bi videl skozi rokave njene majice, a vseeno ji je postalo nerodno ob misli, da bi kdorkoli videl njene poškodovane roke, katere je imela sama za znak šibkosti in nemoči, na katero ni bila prav nič ponosna. »Jaz sem Laura,« je dodala po nekaj trenutkih tišine in ga nekam zmedeno pogledala, kot da ne bi vedela, ali mu mora v danih okoliščinah ponuditi roko ali enostavno pustiti, da njen stavek obvisi v zraku. Še preden se je lahko odločila, je spet pregovoril in zadovoljno je opazila, da se je obrnil na petah, očitno z namenom, da odide. Laura je bila družabna oseba, a bili so trenutki, ko je hotela biti sama. In misel na to, da je nekdo odkril njen skriti prostor, katerega si je že čisto prisvojila, ji ni bila preveč všeč. Lahko je bila presenetljivo posesivna in postala je skoraj ljubosumna na to, da njeno pečino pozna še nekdo drug. Zadovoljna s tem, da je spet ostala sama, se je že obrnila nazaj proti morju, ko jo je spet zmotil njegov glas s še zadnjimi besedami. Ko jih je zaslišala, se je enostavno morala spet obrniti in vprašujoče ga je pogledala. »Kaj naj bi to pomenilo?« je vprašala z razširjenimi očmi, ki so po okolici že iskale kakršenkoli znak nevarnosti. »Saj tukaj se mi ne bo nič zgodilo. Kot da bi obstajalo nekaj, kar bi mi hotelo kaj slabega…« je previdno rekla, medtem, ko ga je spet preiskujoče opazovala. Ga je napačno presodila? Bila je prepričana, da je povsem navaden človek. Gotovo se mu ni niti sanjalo o svetu, ki ga je obdajal v resnici? Seveda ne. To je bila le njena paranoja, ki je iskala duhove v kotičkih, kjer ni bilo v resnici prav ničesar…

"Laura." je še enkrat ponovil njeno ime. Sedaj je torej izvedel vsaj njeno ime, ki je sodilo k njenemu opisu. No tudi to je bilo nekaj- nekaj novega.
"Me veseli, da sem te spoznal." Prijetno se ji je nasmehnil in opazoval njen rahlo zmeden pogled, kot, da ne bi vedela ali mu naj poda roko ali naj ne naredi ničesar. Tako sta nekaj trenutkov le stala in med njiju je padla nerodna tišina.
Obstal je sredi koraka, saj so do njega priplavale njene besede. Pravzaprav je pričakoval, da ga bo poklicala nazaj v želji, da bi se z njim samo pogovarjala, a tudi to je bilo povsem dobro.
Nick je hitro ugotovil, da se Laura pravzaprav boji sveta v katerem se je znašla. Očitno se še ni popolnoma privadila na svet demonov in vamprijev ter ostale golazni. Mogoče so k temu doprinesle kakšne slabe izkušnje, ampak njene razširjene oči so dajale slutiti, da še ni popolnoma pripravljena na kakršenkoli dvoboj.
Še ena prednost zame...je pomislil in ji namenil pomirjujoč nasmeh in topel pogled. Edino kar ga je rahlo zaskrbelo je bila njegova nepazljivost. Ko se je predstavil je povedal svoje pravo ime. Sreča v nesreči je bila ta, da njegovega imena svetla stran naj ne bi poznala, ampak tveganje se je s tem vseeno povečalo. No vsaj Laura ne ve kdo sem, samo iz mojega imena. poleg tega pa gotovo obstaja še kakšen Nick v Sunnydaleu. Imel pa je tudi srečo, da so bili le redki, ki so videli njegov pravi obraz, še redkejši pa tisti, ki so srečanje tudi preživeli.
"Ne skrbi, saj nisem imel v mislih tega, da bi te kdo napadel ali kaj podobnega. Samo tale klif je bolj nevaren od ostalih pečin, ki so zavarovane vsaj z ograjo in ker nočem, da bi se ti kaj zgodilo sem te hotel opozoriti na to." je prijazno rekel.
Naredil je čisto malo resnejši obraz in skoraj zaskrbljeno dodal "Ali je vse vredu s tabo? Zdi se mi, da si ...." za trenutek je predahnil in nato dodal "... rahlo na trnih."
Bil je ravno dovolj pazljiv, da je dajal vtis, da ga le skrbi zanjo in da ji noče ničesar storit ampak se samo prepričati, da je z njo vse v najlepšem redu. In preprosto moral se ji je prebližati. Bila bi lahko prava zakladnica informacij in mogoče celo vez, ki bi mu omogočila, da bi se približal izganjalki. A preden si je začel delati iluzije o čemerkoli je moral prepričati Lauro, da je v resnici dober človek. In to mu bo verjetno vzelo kar nekaj moči.
"Mislim, da ni kakšnega posebnega razloga za preplah, ni ravno veliko ljudi, ki bi vedelo za ta kraj. " je še enkrat pomirjujoče dodal, da bi jo dodatno pomiril.
" Če hočeš ti lahko delam družbo?" je spotoma predlagal in ker ni hotel delovati vsiljivo še hitro pristavil "Lahko pa se tudi poberem izpred tvojih oči in ti neham krasti tvojo dragoceno tišino in mir." Zasmejal se je in to na povsem neprisiljen način in ji s tem pokazal, da je resnično samo na njej, da izbere, kar bi ji bilo ljubše.

Vedela je, da pretirava. A ko si enkrat odkril, kaj vse je v svetu, ki te obkroža, in za katerega si večino življenja mislil, da je natančno takšen, kakor izgleda, se ti je razvila sumničavost do vsega novega. In ni si mogla pomagati, da je v neznanem videla nevarnost, še posebej po svojih nedavnih slabih izkušnjah. Njegov glas pa je bil nekaj posebnega, tako, da je v hipu začutila, kako se je njeno telo sprostilo, kot bi nanj delovalo pomirilo. Že po naravi je bila naivna a tokrat je resnično čutila, da ne misli nič slabega in brez vprašanj se je odločila sprejeti vse kar je rekel in njega samega, kot ga je do takrat videla. V navadi ji je bilo, da je spregledala še najmanjše znamenje, zaradi katerega bi se ji lahko pojavili sumi, pa čeprav ga je iskala. In sedaj je bil njen nasmeh bolj iskren kot pred nekaj minutami, nevede je celo stopila bližje, kot bi se prepričala, da ji ni telesno nevaren in da ji ne misli nič hudega. Njene misli je potolažil tudi z dejstvom, da se mu očitno sanjalo ni o skrivnostnem svetu, ki je tekel vzporedno z njegovim. »Oh,« je končno pomirjeno rekla in se mu široko nasmehnila, zaupljivo kot majhen otrok, ki mu ponudiš liziko in bo šel s tabo kamorkoli. Zanjo so bili še zadnji dvomi o njegovi iskrenosti uničeni. »Brez skrbi. Sem hodim že štiri leta in poleg tega… ne mislim zakorakati čez pečine v prazno.« Zasmejala se je in se za trenutek ozrla navzdol, kjer je morje oblivalo nazbočane čeri, te pa so se grozeče naperile proti njej, kot bi se ji posmehovale s svojo smrtno nevarnostjo. Seveda ni bila tako neumna, da bi se res poskušala poškodovati in vedela je, da je zgoraj na varnem, a ni si mogla kaj, da je ob pogledu na čeri ne bi spreletel srh po vsem telesu in ji naježil kožo. Raje se obrnila nazaj proti Nicku in ob njegovih besedah vprašujoče nagnila glavo vstran. Je hotela da ostane? Očitno ni bil nevaren in vse, kar je do sedaj naredil je bilo prijazno in povsem normalno. In čeprav je prišla po mir in trenutek samote, ki ga je krepko potrebovala, se je nenadoma zdelo bolj zanimivo, da bi pustila neznancu, da ostane na njenem skritem kotičku. Zamišljeno ga je pogledala, kot bi se odločala, ali mu bo dovolila vstop na svoje ozemlje. »Lahko ostaneš…« je počasi rekla in se mu obotavljivo nasmehnila, v naslednjem hipu pa se zasmejala. Saj prostor ni bil njena last, ona pa je stala tam in se obnašala, kot da ima na glavi krono z dragulji, ki jo proglaša za samo kraljico Sunnydalea.
Čeprav je to povedala zelo preprosto, mu je s pogledom dala vedeti, da nima nič proti temu, da ostane. Nasprotno – v njej se je prebudila tista Laura, ki je vedno rada spoznavala nove ljudi in sedaj ga je še enkrat zamišljeno pogledala, kot bi ga videla prvič. Očitno je bil starejši od nje, verjetno več kot pet let. Počutila se je prav trapasto, podobno kot v družbi vseh starejših od nje, zaradi katerih se je vedno počutila kot majhen otrok. Seveda je bila pri osemnajstih letih res še bližje tem kot pa njemu, ki je verjetno imel že službo in še kaj drugega, kar je bilo zanjo nedosegljivo tako zdaj kot tudi v prihodnosti. Potencialna izganjalka pač ne more imeti sanj o karieri kot pisateljica ali modna oblikovalka. »Torej, Nick,« je končno rekla in se mu nasmehnila, medtem ko je okrog prsta začela odsotno ovijati pramen svojih dolgih las. »Zakaj te nisem še nikoli videla?« V mestu, kot je bilo Sunnydale, so se večinoma vsi poznali. »Si pobegli zapornik, ki je že dva meseca na begu in se je sedaj odločil napasti naše ubogo mestece?«

Nekaj trenutkov je napeto čakal kaj mu bo Laura odgovorila in ko je končno pristala, da ji dela družbo se mu je nasmeh razpotegnil čez cel obraz. Zdelo se je, da tako dobre volje ni bil že dolgo časa.
"Z največjim veseljem visočanstvo" je nasmejano odgovoril na njeno povabilo in se ji narahlo priklonil. Bilo je kot, da bi ji bral misli, a v resnici se mu ni niti sanjalo, da je tudi sama razmišljala v podbni smeri. Da je povabilo zdelo tako, kot, da bi bil to samo njen kraj in bi bila ona kraljica celotnega Sunnydalea. A Nicka to sploh ni motilo ampak ga je zabavalo. In čeprav tega ne bi nikoli priznal mu je Laura s svojim rahlo naivnim, a izjemno prijetnim karakterjem zlezla pod kožo. Bila je pravzaprav zelo prijetna sogovornica in Nick se je moral opozoriti, da se vse to ne bo lepo končalo in da se ne sme preveč navezati na njo.
"Ja pravkar sem pobegnil iz strogo varovanega zapora in me sedaj iščejo v vseh zveznih državah" je nasmejan rekel.
"Ne vem kako, da se nisva še videla, saj bi se te gotovo zapomnil, če bi se kje srečala. Res je, da v Sunnydelu nisem ravno dolgo časa, ampak sem spoznal že kar veliko ljudi. Verjetno sva se pač gibala na različnih krajih." je zaključil in se ji še enkrat nasmehnil.
Res sta se gibala na različnih krajih, saj je Nick večino časa preživel v podzemlju in brskal za informacijami. Ampak tega seveda Laura ni mogla vedeti.
"Očitno do sedaj nisva imela te sreče, da bi se spoznala. Je pa zato današnji dan postal toliko lepši." je rekel in ji pomežiknil.
"Torej Laura s čim se ukvarjaš? Upam, da nisem preveč vsiljiv, ampak samo zanima me, kaj takšno dekle kot si ti rada počne." je še dodal.
Opazoval jo je in ni si mogel pomagati, da mu ne bi bila vsaj malo všeč. To je sicer stvari naredilo bolj zapletene, a še vedno se je zavedal svojega cilja in kako se bo to končalo. Resnično je upal, da ga bo Laura popeljala čim bližje izganjalki. Gotovo bo tudi Spike znal ceniti nekoga, ki bo tako blizu njegove tarče in mu bo lahko dostavljal kakšne pomembne informacije.
In ko bo konec vsega tega pretvarjanja jo bo prizadel in verjetno mu ne bo nikoli odpustila. Tudi se ni slepil s tem, da bi mu. Ampak tista trohica človeških čustev, ki je še bila nekje globoko v njem, ga je opozarjala, da so v njem še vedno prisotna nekatera čustva. In čeprav to kar je čutil verjetno ni bila ljubezen, ampak zgolj nekaj v kar bi se lahko razvilo dobro prijatelstvo, seveda v normalnih okoliščina, je ta čustva zakopal globoko vase. Sedaj ni bil čas za oklevanje in odlašanje. Vsaka napaka bi ga lahko stala življenja. Moral je odigrati svojo vlogo in to do popolnosti, neglede na posledice.
Iz razmišljanja ga je zbudil njen odgovor in pogled se je ustavil na njenih prijetnih očeh, ki so izžarevale zaupljivost in prijaznost.

Morala se je zasmejati njegovemu priklonu, bilo je, kot da bi ji lahko bral misli. Če ne bi bila prepričana, da je lahko navaden človek, bi morda celo pomislila, da je to dejansko mogoče. V bistvu pa jo je večina ljudi lahko brala kot odprto knjigo in tako se je že nehala čuditi, ko je kdo natanko vedel, kaj se plete v njenih mislih. Prijela je rob svoje kratke obleke in se tudi sama priklonila. Ko je spet dvignila pogled, mu je smeje ponudila roko in komaj zadrževala smeh ob temu, kar se ji je zdelo kot igra, ki se jo je igrala kot majhna deklica. Marsikdo ji je že rekel, da je staromodna in resnica je bila, da bi veliko bolj spadala v svet izpred dvesto let, ko so gospodje ženskam poljubljali roke in jim na gledaliških predstavah skrivaj podtikali ljubezenska pisma.
Njegov odgovor jo je zabaval, a neobičajno se ni niti za sekundo vprašala, kako iskren je. Običajen človek bi v njenem položaju postal vsaj malo sumničav, a zanjo temna plat stvari ni obstajala. Videla je samo svetlo, ki je njeno življenje naredila lepše. Vendar pa ne vedno, kajti optimizem ji je ponavadi povzročal več problemov kakor veselja… Namesto da bi kakor katerikoli izmed njenih prijateljev, ki je bil poučen o svetu okrog sebe, v trenutnku spregledala Nickovo krinko, se je nevede premaknila bližje, kot bi njeno telo premagalo oviro prostora med njima in mu s tem pokazalo, da mu zaupa. Ob njegovem vprašanju se je nevede ugriznila v spodnjo ustnico in njeno telo se je napelo v iskanju odgovora. Jasno je bilo, da mora dati čisto preprost odgovor, pa vendar, koliko mu je lahko povedala, ne da bi bilo preveč? Odločila se je za opcijo manj je več – tisto, česar ne bo izvedel, bo skrbno obdržala zase. Kolikokrat so jo posvarili, da ne sme nikomur razkriti svoje skrivnosti in tega, kar v resnici počne po šoli? Še nikoli ni storila napake in vedela je, kako pomembno je, da tako ostane tudi v naprej. »Pravzaprav… Še vedno sem v šoli,« je obotavljujoče priznala in se v zadregi nasmehnila. »Zadnji letnik gimnazije.« Ni vedela, če je opazil, kako mlada je v resnici, vendar je bila skoraj prepričana, da je. Kljub temu, da je sedaj vedela, kako pomembna naloga jo čaka v prihodnosti, ko bo dovolj izurjena, se je v svoji družbi, ki so jo sestavljali ljudje, vsi po vrsti starejši od nje, vedno počutila kot največji otrok. Kar je bilo še posebej neprijetno, ko so drugi to izkoriščali. In ne le za nedolžne šale, njena naivnost jo je stala že marsičesa pomembnejšega. Vendar pa sedaj še pomislila ni na to. Njene misli so se vrtele okrog trenutnega dogajanja in dejstva, da se ni počutila prav nič ogroženo, brez kakršnekoli potrebe, da bi se vsakih nekaj sekund ozrla čez ramo v iskanju pošasti, kakor ji je prišlo v zadnjih letih v navado.
»Pa ti? Poleg tvoje kriminalne kariere počneš še kaj ali se osredotočaš samo na ogovarjanje bodočih žrtev na nenavadnih krajih?« Zasmejala se je, brez kančka suma, da je v njenih besedah kaj resnice. Sedaj je bilo njeno zaupanje že na njegovi strani in skoraj nobene verjetnosti ni bilo, da bi se to spremenilo. Vseeno pa ji ni bilo rahlo neprijetno v dani situaciji, saj je sovražila to, da nikomur ni smela povedati resnice o svojem trenutnem življenju. Bila je iskrena oseba in se je le stežka zlagala, zato ji tudi skrivanje resnice ni šlo prav dobro od rok. In glede na to, da je ponavadi vsakomur povedala prav vse o sebi, se je morala močno zadrževati, da ji ni ušel kakšen pomemben podatek, ki bi moral ostati globoko zakopan v njeni vesti. Zaradi tega je pogovor raje preusmerila nanj, saj je vedela, da bi se že pod majhnim pritiskom zlomila in povedala kaj preveč…

Bilo je kot, da bi se vrnila sto ali dvesto let v preteklost. Komaj je zadržal smeh, ko se je prijela za rob svoje kratke obleke in se še ona priklonila. Sprejel je njeno igro in to z velikim veseljem in ko mu je iztegnila roko se je sklonil naprej in jo nežno poljubil. Nato se je z nasmehom zravnal in rekel z resnim in uradnim tonom:
"Smem prositi njeno veličnastvo, da se ji rahlo približam? Samo korak ali dva? Ali mogoče vsaj to, da diham zrak v vaši bližini? " pretvarjal se je, kot, da je šele sedaj zgrožen ugotovil, da je naredil strašansko napako
"Kako sem bil lahko tako nespameten, da sem vas ogovoril! Ali lahko sploh opravičite ubogemu kmetu takšno žaljivko?"
Sedaj ni mogel več zadržati smeha in se je glasno zasmejal. Prvič po zelo dolgem času je bil sproščen ob nekom, ki ni pripadal temni strani in zato je bil še toliko bolj prepričljiv v svoji igri. A to, da se je dobro počutil ob Lauri tudi ni bila samo igra. In vse to je omogočila prav sama s svojo zaupljivostjo in dobro voljo.
Zdelo se mu je, da okleva ob njegovem vprašanju in seveda se je zavedal zakaj, ampak niti za trenutek ni pokazal karkoli, kar bi ga lahko izdalo. In nato se je spretno izmaknila njegovemu vprašanju, a Nicka to ni motilo. Povedala je resnico.... a hkrati ne vso.
Zadnji letnik gimnazije... je ponovil v mislih. Bila je mlada to je moral priznati, a tega ni kazala navzven. Delovala je bolj odraslo kot so to povedala njena leta. Mogoče pa jo je kot takšno videl samo on, ki je vedel kdo je v resnici.
"Ne ni časa za karkoli drugega, mislim, da mi zasledovanje žrtev pobere ves moj prosti čas." je rekel in se prav tako zasmejal. Če bi le Laura vedela, kako blizu je bila ta trditev resnici....
"No če povem po resnici sem tudi sam še študent. Le še nekaj izpitov do konca, ampak še vedno študent. Gotovo si misliš, s kakšnim bedakom se sedaj pogovarjam..." je rekel z nasmejanim a tudi z glasom v katerem je bil kanček sramu "... ampak tako dolgo se šolam ker sem si vzel leto dni premora, da sem potoval po svetu. Tako sem se tudi znašel tukaj v Sunnydalu, kjer mi je všeč in bom tudi verjetno nadaljeval šolanje." je zaključil svojo pripoved.
Iz izkušenj je vedel, da ni preveč dobro če si izmišljuješ vedno nove laži, saj se tako hitreje ujameš v lastno past in te razkrinkajo. Tako je raje nekaj resničnih podatkov iz svojega življenja preprosto zakrinkal s kakšno lažjo. Ampak tokrat je bilo za spremembo skoraj vse kar je povedal resnično. Razen zadnjega dela. Seveda pa je bilo za to zgodbo še toliko več kar je preprosto zamolčal, kot na primer zakaj se je sploh odločil za potovanja in podobne stvari.
Stopil je bližje k njej in se zazrl v morje pod njima, ki je z vsakim valom, ki je zadel vznožje klifa, zašumelo in se penilo.
"Vem, da se še ne poznava ravno dolgo časa, ampak zanima me če bi šla kdaj na kakšno pijačo? Samo če hočeš seveda " jo je vprašal in pri tem še vedno zrl v morje pod njima. Moral je preživeti z njo čim več časa, da bo lahko izbrskal informacije, ki jih je potreboval, poleg tega pa... v njeni družbi se je počutil dobro in tudi to mu je nekaj pomenilo. A vseskozi se je opozarjal da ima nalogo, ki jo mora dokončati. To je počel samo zato, da ga ne bi preveč zaneslo in bi se rez navezal na dekle, ki je bilo tako prijetno in nedolžno in ki jo bo na koncu moral izdati. Tega se ni dalo spremeniti, a se bo vsaj poskušal imeti lepo do tistega trenutka in ne razmišljati o njem.
Končno je le dvignil pogled do njenih oči in spet priklical nasmešek na obraz. Za trenutek je bilo vse skupaj težko, a potisnil je vse ostale misli globoko vase in se prepustil trenutku.

Ni si mogla pomagati, da ne bi zardela, ko so se njegove ustnice rahlo dotaknile roke, ki mu jo je ponudila. Seveda je vedela, da je vse skupaj le igrica, ampak trenutek, ki je trajal le nekaj sekund, je povzročil, da so njena kolena postala mehka, lica pa kot ponavadi v takšnih trenutkih rdeča. V zadregi je sklonila glavo proti tlom in jo z nasmehom dvignila šele ob njegovih naslednjih besedah. Naredila se je, da globoko premišlja in ga premerila od nog do glave, kot bi na njemu iskala odgovor na zastavljeno vprašanje. »Lahko,« je končno oznanila in pomežiknila s svojimi dolgimi trepalnicami, pospremljenimi z našobljenimi ustnicami, kot najbolj vzvišena gospodična iz osemnajstega stoletja. »Opozarjam te, da te bodo moji služabniki odstranili v trenutku, ko bo šlo kaj narobe,« je dodala in pustila, da je rahel nasmeh ušel iz njenih sicer tesno stisnjenih ustnic. »Opravičim?« Razmišljujoče je dvignila roko k obrazu in se spet zatopila v premišljevanje. »Recimo, da bi šlo… Čeprav je tvoja predrznost res višek nesramnosti.« Iz njenih oči so streljali hladni pogledi, ki so bili tako drugačni od toplih, katerih so bili ljudje pri njej navajeni, a potrebni za vlogo, ki jo je igrala sedaj. Kot bi si premislila, se je v naslednjem trenutku bliskovito hitro prestavila iz preteklosti nazaj v sedanjost in se brez zadržkov zasmejala. »No, pet metrov stran od mene res ni treba stati,« je rekla s svojim normalnim glasom in besede pospremila z nasmehom, nevede mu je z njimi povedala, da si želi njegove bližine. A seveda sama tega še opazila ni, navajena je bila reči pač tisto, kar si je v nekem trenutku želela, ne da bi v tem videla kakršenkoli skrit namen. Prisluhnila je njegovim besedam in njene oči so se v občudovanju razširile. Bila je še v tistem obdobju življenja, v katerem je v vsakomur, ki je dosegel nekaj, kar si je sama želela, videla nekoga, ki je bil kot obdan z zlatim sijem. Pa si ni iskala vzornikov ali idolov, enostavno spoštovala je ljudi, ki jim je uspelo doseči tisto, kar si je želela sama. Še predobro se je namreč zavedala, da so njene sanje zanjo neuresničljive in da z njimi samo steguje roke proti zvezdah, ki se jih ne bo mogla nikoli dotakniti…
»Zavidam ti,« je povedala po pravici in ga pogledala z očmi, polnimi obžalovanja nad vsem, kar je vedela, da bo v prihodnosti zamudila. Nekako je bila obsojena na to, da ostane v Sunnydaleu za primer nevarnosti, če bi jo potrebovali in čeprav si je zelo želela videti svet, je bilo to povsem nemogoče. »Želim si, da bi tudi jaz lahko naredila enako. V resnici pa sem obsojena na tole mesto,« je dodala z nasmehom in se potrudila, da so sledi žalosti izginile iz njenih besed, saj ji pač ni bilo v navadi, da bi ljudem kazala svoja negativna čustva. Mogoče se je za trenutek predolgo spet zatopila v svoje misli, da je skoraj preslišala njegove naslednje besede, ki so do nje prišle šele z nekajsekundim razmakom. Dvignila je presenečen pogled k njegovemu obrazu, ki je bil obrnjen proti morju. Prvič jo je spreletel čuden dvom, kot bi bilo nekaj hudo narobe z njegovimi besedami in bi v drži njegovega telesa lahko videla nekaj nevarnega, česar bi se morala bati… A trenutek tesnobe je minil v trenutku, ko se je z obrazom obrnil proti njej in se ji nasmehnil, da je skoraj prestrašen izraz na njenem obrazu v nekaj trenutkih izginil, občutek izpred nekaj sekund pa je bil v hipu pozabljen. Morala se je zasmejati, saj se je počutila kot kakšna petnajstletnica, ki jo je sošolec povabil na prvi zmenek. »Lahko,« ji je končno uspelo reči in se rahlo nasmehniti. »Mislim, da sem se zdaj že odločila, da mi ne misliš slabega ali pa me izkoristiti,« je dodala s široko odprtimi, velikimi očmi, ki so svetu oznanjale, kako lahko jih je prelisičiti. Nevarnosti ni spoznala niti takrat, ko je ta stala le nekaj metrov stran od nje in prihajal je trenutek, ko bo zaradi zaupljivosti njeno življenje uničeno.

Z besedami, ki jih je izrekla je nakazala, da si želi njegove bližine in da res ni potrebno, da stoji pet metrov oddaljen od nje. Zato se ji je le prebližal in tako sta stala bližje skupaj.
"Zavidam ti..." je rekla, s kar malo otožnim glasom. Nick se je seveda zavedal zakaj je obsojena na tole mesto, ampak tega spet ni pokazal niti za trenutek.
"Saj si še mlada, časa za potovanje boš imela še veliko" je rekel z nasmehom. "Svet ti ne bo zbežal. In tudi če ne boš nikoli potovala.... tudi to ima svoje prednosti. " je zaključil.
Seveda je vedel, da že zaradi tega ker je potencialna izganjalka verjetno ne bo nikoli mogla za vedno zapustiti Sunnydalea. Ampak nenazadnje je temna stran delovala po celotnem svetu in tako bi lahko pomagala ljudem kjerkoli, če je že to hotela početi. Seveda pa bi se morala posloviti od vseh svojih prijateljev, poleg tega pa res ni obstajal kraj kjer bi bilo zlo mogočnejše kot prav tukaj v Sunnydaleu, na ustju pekla.
Ker Nick ni vedel kam naj gleda ali v njene oči ali naj zre v tla, je raje stopil bližje proti robu klifa. In tako sta stala z ramo ob rami in nekaj trenutkov zrla v morje.
"Izvrstno" je vesel rekel, ko je sprejela njegovo povabilo. Bil je vesel, da bo lahko ponovno ob njej.
"Nikoli ne veš, mogoče pa te na koncu le izkoristim. Kaj pa, če je vse to le krinka. Lahko sem kakšen psihopat." je rekel in ji pomežiknil ter se zasmejal. Spet sta se oba šalila o stvareh, ki so bile tako resnične, da je bilo že prav srhljivo. A Laura se je zdela povsem sproščena in tudi Nick je odigral svojo vlogo dobro. Prav nič ni dajalo slutiti temu, kar se bo čez čas moralo zgoditi.
"Ali se videvaš s kom?" je nenadoma bruhnilo iz njega. Zardel je, saj se je zavedal, da je to vprašanje prišlo povsem spontano in nepričakovano. Sploh ni vedel zakaj jo je to vprašal, a po drugi strani je bil hvaležen, saj tako med njima ni zavladala tista nerodna tišina. Nick pač v ženski družbi pogosto ni vedel o čem bi se pogovarjal.

(ok soory brez idje )

((let's make this interesting ))

Premišljevala je o njegovih besedah – ko bi bilo vsaj v resnici tako preprosto, da bi lahko kadarkoli spakirala kovčke in odšla daleč stran. Saj ne, da bi si to želela, a včasih bi bilo tako lahko zbežati od svojih težav in nevarnosti, ki je prežala za njo na vsakem koraku. Ker ji njen optimizem ni dovoljeval takšnih mračnih misli pa si je le redko dovolila sanjariti o tem, kako bi bilo, če bi bila povsem običajna najstnica kot njene prijateljice, katerih edina skrb so bili fantje in šola. V svoje razmišljanje se je kot vedno tako zatopila, da je pozabila na svet okrog sebe. Tako sploh ni opazila, da se je premaknil, dokler se ni njegova rama zadela ob njeno in je presenečeno poskočila. Pa ne ker bi bila strahopetna, ampak enostavno zato, ker se je v svoji kratki karieri izganjalke naučila, da je še tako nedolžen dotik nevaren. In če bi na to slučajno kdaj pozabila, je morala le pogledati svoje roke, prekrite z modricami. To je storila tudi zdaj in se nevede stresla ter potegnila rokave navzdol, da bi jih skrila pred Nickom. Razlagati o tem, kdo jo je tako poškodoval, mu nikakor ni mislila. Sploh pa je sovražila, če so jo ljudje videli kot šibko bitje, ki ga je treba na vsakem koraku zaščititi. Čeprav je bila v resnici prav to in na koncu dneva jo je moral vedno kdo reševati iz težav, ki jih je privabljala kot magnet.
Šele po vsem tem se je spet prestavila v realni svet, kot bi jo zbudile njegove besede. Vse, kar je bilo izrečeno, je bilo mišljeno kot šala, a vseeno se ni mogla upreti temu, da je dvignila pogled v njegove oči in poskušala v njih najti sled, da se ji je zlagal. Je šlo norčevanje predaleč? Čutila je lahko, kako se je za nekaj trenutkov maska njenega vedno nasmejanega obraza sesedla v prah in je tudi on lahko videl, da je včasih lahko ranljiva… Vendar si ni pustila, da bi trenutek trajal dolgo. Takoj, ko je zaznala presenečenje ob nenadni spremembi njenega izraza, je odvrnila pogled v tla in si spet nadela nasmeh, kot bi hotela Nicka z njim prepričati, da njegovih besed ni vzela resno. Nasmeh pa je v hipu zamenjal pristen izraz presenečenja in lahko je čutila, kako je zardela. Ob njem se je res počutila kot kakšna neumna, zatrapana šolarka, pa čeprav je bilo po njenem mnenju to daleč od resnice. Nikakor se ni imela za zaupljivo punčko, ki se zaljubi v vsakogar, ki ga sreča. Še sanjalo pa se ni, koliko ljudi o njej misli prav to. »Ne… nič resnega,« je smeje odgovorila in se spet obrnila tako, da je gledala v njegov obraz, potem pa v nekaj trenutkih pogled v zadregi spet odmaknila navzdol. Brcnila je nekaj kamenčkov in opazovala, kako so padali globoko navzdol na čeri, ki so grozeče štrele proti nebu. »Nisem malo premlada zate?« Namenila mu je skoraj izzivalen nasmeh, ki je bil zanjo skrajno neznačilen, obenem pa se obrnila stran od morja. A skalnata tla, spolzka in groba, niso bila pripravljena na tako hitre premike in njene oči so se šokirano razširile, ko ji je kar naenrkat zmanjkalo tal pred nogami. Še preden se je dobro zavedla, kaj se dogaja, jo je potegnilo navzdol in zaslišala je prestrašen krik, ki je moral priti iz njenih ustnic. V trenutku zavedanja ji je uspelo, da se je oprijela skale, ki je štrlela iz roba klifa, obenem pa začutila nenavadno lahkoto. Počutila se je, kot bi se za trenutek preselila v drugo telo in ko se je zavedla, je visela iz več deset metrov visokega klifa, katerega se je oklepala samo z roko. Odprla je usta, kot bi hotela zakričati, a zgodilo se ni nič in s široko odprtimi očmi je lahko samo gledala navzgor, kjer je lahko skozi solze, ki so ji nezavedno začele polzeti po obrazu, videla Nickov obris.

((mja, pa sori, mal pozn odpisujm.^^))

Zrl je v njen obraz, ki je za nekaj trenutkov izgubil nasmešek ter razkril njeno ranljivost. Prav tako pa se je Nick v tistem trenutku zavedel, da Laura, kljub svoji zaupljivosti ni neumna in je na nek nenavadne način dovolj previdna, da je čisto vsak prevarant ne bi mogel prenesti okoli. Verjetno so temu botrovale njene slabe izkušnje, tega Nick ni mogel vedeti, a opozoril se je, da njegovo delo še vedno ni končano in niti za trenutek se ne sme sprostiti. To igro mora odigrati do konca.
Skoraj nevidno se je premaknil rahlo nazaj in tako dovolil nekaj več prostora med njima. Iz njene reakcije je sklepal, da ji prevelika bližina ne odgovarja in ni si želel, da bi postala sumičeva, ali da bi jo odgnal od sebe.. A že v naslednjem trenutku se ji je vrnil njen nasmeh, ki mu je sledila rahla rdečica.
"No super" je rekel nasmejano, ter se vgriznil v jezik ter tudi sam zardel. To, da ni imela kakšnega fanta v njenem življenju je naredilo njegovo nalogo veliko lažjo, saj ga ne bo skrbelo, kdaj se bo njen fant vmešaval v njegove načrte, poleg tega pa še sam ni vedel zakaj je bil zaradi te informacije boljše volje.
Njeno vprašanje ga je zadelo kot strela iz jasnega. Da je premlada zanj. Za trenutek je izgubil dar govora.
"Saj nisem... mislim nisem hotel... no ne vem če..." je začel zmedeno jeclati in pogled je upiral v tla. "Samo tako me je...." je končno spravil skupaj stavek "zanimalo" je zašepetal zadnjo besedo in razšeril oči od presenečenja. Laura je pred njim zdrsnila čez klif in Nick je za trenutek obstal kot vkopan, saj ni vedel kaj naj stori. V trenutku, ki je minil se je v njegovih mislih zgodilo tisoč stvari.
Če bi uporabil svoje moči bi se izdal in Laura mu ne bi več zaupala, če pa je ne bo rešil potem tako ne bo imel možnosti za kakršno koli informacijo, ki bi jo še lahko izvlekel od nje in tudi krinka ne bi bila več potrebna.
V trenutku se je odločil in že segel po svojih močeh. Zdelo se je kot, da se vse dogaja v počasnem posnetku in Nick se je vrgel proti robu klifa, ter stegnil roke proti Lauri. Tik preden bi izrekel latinske besede, ki bi obdržale Lauro lebdečo v zraku je opazil, da se punca z zadnjimi atomi svoje moči drži za rob klifa. Roka se ji je tresla od napora, ko se je držala skale in Nick je iztegnil svojo roko proti njej.
S prisebnim glasom je rekel "Primi se me za roko. Poskušaj se me prijeti za roko..."
Centimetri so ločili njune roke in Nick se je prav tako nevaro bližal robu klifa. Ležal je na trdi skali in se skušal čim bolj približati Lauri, pri tem pa ne pasti v globino. Še vedno je imel svoje moči, če bi šlo karkoli narobe, a moral je poiskusiti ohraniti svojo krinko. Prepričan je bil, da bi se tudi drugače nekako izgovoril,če bi do tega prišlo, a tako je bilo vse skupaj lažje. Majn vprašanj in pojasnjevanja. Toda Laure preprosto ni mogel pustiti umreti.
"Drži se" ji je še rekel in se ji poskušal še bolj prebližati. Upal je, da ga bo lahko prijela za roko in da bo dovolj močan, da jo bo lahko potegnil na vrh. Ni se bal za njuni življenji, saj je vedel, da ju lahko reši v vsakem primiru, a kljub temu ga dogodek ni pustil popolnoma ravnodušnega.

Šele v naslednjih nekaj sekundah je resnično dojela, kaj se je ravnokar zgodilo. Seveda ne bi smela biti preveč presenečena – njena nerodnost jo je do takrat spravila v še več težav kakor pretirana naivnost. Ampak praske od padcev so bile nekaj čisto drugega od tega, kar ji je uspelo zdaj. Tesno je zatisnila oči in morala se je močno ugrizniti v ustnico, da ni na ves glas zakričala. Vedela je, da je najbolj pomembno to, da v takšnem trenutku ostane povsem mirna. Ampak še preden bi se lahko ustavila, je pogledala navzdol, kar je bilo najslabše, kar bi v svojem položaju lahko naredila. Pod njo so se čeri, ostre kot igle grozeče dvigovale navzgor, valovi pa so se v morski peni razbijali na njihovih ostrih robovih. Kaj bi skale naredile z njo, si ji sploh ni bilo treba predstavljati in v glavi se ji je že odvrtela grozljiva usoda, ki je bila le nekaj deset metrov pod njo. Vse, kar je lahko storila je bilo le to, da je zastokala in nekajkrat pomežiknila, da je skozi solze groze lahko videla, kaj se dogaja. Kot iz drugega sveta je do nje prišel Nickov glas in šele takrat se je zavedla, da je nekje blizu. V trenutku panike je povsem pozabila na to, da se je še pred manj kot minuto pogovarjala z njim. In še preden bi se lahko spomnila podrobnosti iz njegovega pogovora, je že zagledala njegov zaskrbljeni obraz, ki jo je gledal iz vrha pečine. Za trenutek jo je prevzela čista groza. Poznala sta se navsezadnje le kakšno uro. Kako je lahko verjela, da jo bo novi znanec rešil iz take situacije? Če je pomislila na vse ljudi, ki bi si želeli dočakati njeno smrt, ji je zledenela kri. Potencialna izganjalka je za marsikoga predstavljala nevarnost in če že niso mogli dobiti Buffy, je bila njena slabša kopija vsaj ena grožnja manj. In kako naj bi vedela, da ni prav on eden izmed tistih, ki bi jo enostavno pustil obviseti nad gotovo smrtjo in s privoščljivim smehom odšel naproti drugim dekletom, ki so bila tako neumna kot ona?
Še preden bi jo lahko povsem prevzela panika, je zagledala njegovo roko. Bila je le nekaj centimetrov stran, a vedela je, da je lahko le en majhen premik zanjo usoden. Stisnila je zobe in nekako ji je uspelo, da se je z eno roko toliko dvignila, da se je lahko trdno oklenila njegove dlani. Ko je začutila, da jo tesno drži, se je spustila od skale in sedaj je bilo njeno življenje odvisno le od njega. Oči je dvignila k njegovim in za delček sekunde jo je spreletelo, da jo bo spustil in opazoval, kako se bo njeno ranljivo telo razbilo na ostrih čereh. Koliko dogodkov v njenem življenju jo je že spomnilo na to, da je samo človek, ki se lahko poškoduje s še tako majhnimi stvarmi. Od vseh bitij v tem skritem svetu je bila ona tista, ki je bila umrljiva in se je je bilo najlažje znebiti. »Prosim, ne spusti me,« ji je nekako uspelo reči in če njene besede niso bile prepričljive, je bil to njen pogled, katerega še vedno ni umaknila z Nickovih oči. Trden prijem njegovih rok ji je počasi vračal zaupanje v to, da jo bo rešil iz nove težave, v katero se je spet spravila, ampak v ozadju misli jo je še vedno kljuval dvom in smrten strah pred tem, kar bi ji lahko naredil, če bi le malo popustil moč, s katero jo je držal nad skalami.