Two friends plotting revenge. {Dawn & Laura}

Z glasnim piskanjem je mikrovalka jezno opozorila na svoj obstanek. Laura se je sunkoma zbudila iz svojih misli in se iz sveta, ki ni obstajal preselila nazaj na Zemljo med ljudi… in še kaj drugega. Skočila je izza mize in jo ob tem skoraj prevrnila, preden se ji je uspelo prebiti na drugo stran prostora, kjer se je iz mikrovalke že rahlo kadilo, kar je v njenih mislih v hipu sprožilo opozorilne alarme. A ko je iz nje vzela skodelico z mlekom je zadovoljna ugotovila, da ji je uspelo vse ohraniti v normalnem stanju in je ni pričakala eksplozija ali nekaj zažganega kakor ponavadi, ko se je poskušala lotiti kakršnihkoli kuharskih opravil. Seveda ni šlo brez tega, da se je spekla v prste, s katerimi je zgrabila skodelico in jo z nekaj kletvicami odložila na pult, pri tem pa polovico polila. Ko ji je končno uspelo ohladiti vroče prste, je v mleko zmešala nekaj kakava in tokrat bolj previdno odnesla skodelico v drug prostor s kavčem, kjer so se ponavadi zbirali svetlostranci. Ta ni bil tisti, ki je bil zaščiten z urokom, temveč nekakšna udobna dnevna soba, polna knjig in zelo domača. Sedla je na kavč in toplo pijačo dvignila k ustnicam ter naredila nekaj požirkov. S kakavom je bila praktično zasvojena. Spila je gotovo štiri skodelice na dan in bila glavni krivec za to, da ga je povsod kamor je šla, kar naprej zmanjkovalo. Ko je pijačo odložila na mizico ob kavču, se ji je pogled ustavil na rokah. Minilo je šele nekaj dni in sledovi so bili še vedno jasni. Dolge modre proge so se mešale z vijoličnimi krogi, ki so se ji tako globoko zarezali v kožo, da je bilo pod njimi že videti kri, ki je pritiskala ven. Nikoli si ni mislila, da lahko nekdo le z dotikom povzroči tako bolečino in pusti takšne sledi, kot jih je imela sedaj ona. S prstom je previdno zdrsnila po poškodovani koži in se zdrznila od bolečine. Njeni zobje so se stisnili v čistem besu, obenem pa je začutila nenavaden občutek šibkosti ob spominu na pretekle dogodke. Da se ne bi kot že tolikokrat v preteklih dneh spet zatopila v isto temo, je pogled hitro usmerila k uri. Dawn bi se že morala prikazati in bila je prepričana, da bo kmalu stopila skozi vrata. Ob misli na prijateljico se je morala nasmehniti. Laura je imela v svojem rojstnem mestu, L.A.-ju, kar nekaj prijatelj, a to je bilo drugače. Tista dekleta so se večinoma zanimala le za slavo in se na vse pretege trudila, da bi jim uspelo priti na televizijo ali filmska platna. Seveda, le redkokateri je uspelo v mestu talentiranih, čeprav so direktorji vedno prežali za novo, svežo zvezdnico, katero bi ponesli v višave je bila resnica, da so bili pri tem prekleto izbirčni. In večina teh deklet je bila neverjetno plehkih, lepa zunanjost je bila vse, kar so lahko ponudile. Tako režiserjem kot tudi Lauri, ki se je sicer vedno z vsemi dobro razumela, a vseeno ne tako, kot zadnja štiri leta z Dawn. Bili sta enako stari, a to ni bilo vse. Imeli sta enake interese, pogovarjali sta se lahko o čemurkoli – lahko sta si zaupali, brez tveganja, da bi ena drugi zabodla nož v hrbet. In ravno to je bil razlog, da je imela Laura zagotovljeno pomoč glede napada, ki se je zgodil pred nekaj dnevi. Vedela je, da bo Dawn storila vse, kar bo v njeni moči, da se ji bo pomagala maščevati. Ko bi se vsaj prikazala, je neučakano pomislila, ko je njen pogled spet zdrsnil prek ure.

Saj je vedela. Dobro je vedela, da bo zamudila, ker se ni pravočasno spravila urejati. Zavila je z očmi in samo upala, da Laura ne bo preveč jezna. Navsezadnje je bila najbrž že tako ali tako navajena, da je njena prijateljica kar naprej zamujala. Kljub temu pa je Dawn hotela čim bolj pohiteti in hitro je pograbila jakno, se obula in se odpravila proti vratom. “Adijo.“ je zaklicala v stanovanje čeprav sploh ni bila dobro prepričana, če je kdo doma. Vendar pa je Buffy tako ali tako povedala, da se bo danes najbrž dobila z Lauro in tako sploh ne bi smelo biti nobenih problemov. S hitrimi koraki se je torej bližala čarobni trgovini oz. Magic Boxu kjer sta se z njeno prijateljico Lauro tudi dobili. Medtem sploh ni gledala kje hodi in že čez nekaj časa se je močno zaletela v neko staro gospo z nakupovalno vrečko in seveda ji je ta padla iz roke. Kot, da bi živela v filmu, je pomislila Dawn in gospe pomagala pobrati vse reči. Ta pa kljub temu ni bila najbolj vesela in kar naprej ji je žugala s prstom in ji govorila kako mora biti bolj previdna ter podobne reči. Sama je vedela, da že precej zamuja in zaradi tega se je samo opravičila gospe, ki si je sedaj v brado mrmrala nekaj o današnji nevzgojeni mladini in kar naprej zmajevala z glavo. Dawn pa resnično ni imela časa, da bi se še naprej ubadala z njo in samo stekla je naprej in medtem kar nekajkrat od jeze, da znova zamuja rekla tudi kakšno kletvico. Končno pa je v daljavi zagledala tudi dobro znano stavbo in to jo je samo še bolj spodbudilo k hitenju. Hitro je stopila v notranjost ter pozdravila nekaj znancev in končno v enem izmed skupnih prostorov svetlostrancev zagledala svojo najboljšo prijateljico Lauro. Bilo je prav nenavadno v kako kratkem času sta dekleti postali tako dobri prijateljici in tega se je zavedala tudi Dawn. Vendar pa ji niti približno ni bilo žal; nasprotno. Zaupala ji je lahko namreč čisto vse in če je imela še tako nore ideje se ji Laura ni nikoli smejala ampak se je kvečjemu z njo strinjala. In ravno zaradi tega sta morda včasih napravili kakšno neumnost in vendarle sta se ob tem vsaj zabavali. In sama je bila naravnost razjarjena, ko ji je prijateljica zaupala o dogodku izpred nekaj dni in takoj se je odločila, da ji bo pomagala dobiti maščevanje pa naj se zgodi karkoli. Zaenkrat sicer še ni ničesar omenila svoji sestri, ampak je bila to pripravljena storiti če bo potrebno. Kljub temu pa si je želela, da bi najprej vsaj poskusili to urediti sami ter vsaj ona je bila pripravljena narediti čisto vse kajti Lauro je imela zares rada in nikakor ni mislila pustiti, da bi jo nekdo hotel poškodovati in se potem s tem tudi izmazati kar tako. Vendar pa je sedaj te misli pustila ob strani kajti sedaj nikakor ni hotela biti zamorjena. Zato se je nasmehnila in končno stopila do prijateljice, da bi dobila njeno pozornost. “Hej.“ ji je z nasmehom na ustnicah rekla ter jo objela. “Res oprosti da zamujam ampak niti slučajno si ne moreš misliti kaj vse se je dogajalo. Najprej sem se začela urejati čisto prepozno ter nato še nečesa ni sem našla in preden mi je uspelo priti do sem sem se seveda zaletela še v neko zateženo starko, ki sedaj najbrž še vedno razlaga sama sebi kako grozljiva je današnja mladina.“ ji je rekla in se zasmejala. “No ampak končno mi je uspelo priti. Kako si kaj?“ jo je vprašala in sedla na prazen fotelj.