The girl from his visions {Laura & Jason}

Pred nekaj minutami so odbili še zadnji zvonovi, ki so oznanjali prihod časa duhov - polnoči. Ura je bila že pozna, no, vsekakor pozna za mlado dekle, ki se je povsem brez spremstva sprehajalo po zapuščenih ulicah mesta, ki je bilo ovito v noč. Nočni sprehod po opustošenem pristanišču se sicer marsikomu ne bi zdel nevaren, a tisti, ki so odprli oči svetu demonov in vampirjev so se še predobro zavedali vsake nevarnosti, ki je prežala za njimi za ovinkom. In oni so bili tisti, ki so vedeli, da polnoč še kako dobro dosega svoje zloglasno ime, s katerim so mame strašile otroke, da bi jih čimprej spravile v posteljo. Čeprav so se zadnji ostanki snega stopili že pred nekaj dnevi, je hladni veter vseeno rezal do kosti in Laura se je med potjo tesno zavila v svojo jakno, medtem ko so njene oči živčno begale po okolici. Kolikor je lahko videla, je bila povsem sama. Sunnydalesko pristanišče je svoje zlate čase že videlo in preživelo – od njega je ostala le kopica starih zgradb, s katerih se je luščila fasada, vetrovi, ki jih je prinašalo morje, pa so s strašljivimi zvoki krožili med tramovi nekdaj lepe in uspešne zgradbe. Še enkrat je v mislih preklela svojo strahopetnost, ko je poskočila ob vsakem neznanem zvoku, teh pa je bilo na takem kraju seveda vse polno. In ta nerazumni strah pred temo, ki se ga še vedno ni znebila, čeprav je vedela, da bi morala biti kot potencialna izganjalka neustrašna in vedno pripravljena na vse. Z vzdihom si je morala priznati, da je še daleč od tega, ko se bo končno lahko imenovala prava izganjalka. Ko ji srce ne bo tako hitro utripalo zaradi nekaj šumečih vrečk, ki jih je veter nosil po ulicah in ko njeni vdihi ne bodo kratki in globoki, slika pred očmi pa ji bo od groze kar migotala. Zdrznila se je, ko je z nogo zadela v kamen, ki je ležal sredi poti in se obenem stresla, napol od mraza, napol od strahu, ki jo je kakor ledena pest držal za vrat in jo brezizhodno stiskal, da se je je že začela lotevati panika. Če bi bilo po njenem, bi večere od teme naprej preživljala varno zabarikadirana v svoji sobi, z vsemi lučmi in televizijo, katere zvok bi vsaj za silo pregnal njen strah. A njena teta je zahtevala, da strah pred temo premaga in ravno to je bil razlog, da je morala vsak večer ostati zunaj in se vrniti v hišo šele po polnoči. Sanje za marsikaterega najstnika, zanjo pa nočna mora, ki se je stopnjevala z vsakim temnim kotičkom in zakotno ulico.
Živčno se je ozrla prek rame. Je res slišala korake? Pritajeno hojo, ki se je ustavila v hipu, ko se je tudi ona? Ne bodi neumna, se je živčno okarala v mislih in nevede pospešila korak. Vedela je, da se takšnih misli ne bo znebila. Sploh zdaj, le teden dni po groznem dogodku, iz katerega jo je odnesla z rokami, polnimi modric, ki so se še vedno svetile na njenih rokah in jo z ostro bolečino spominjale na trden prijem tistega, ki ji jih je naredil. Njene misli so spet prekinili koraki in kot zamrznjena je obstala na mestu. Tokrat je bila prepričana, da ji res nekdo sledi. Nekdo, ki je bil vse bližje in ki ni hotel, da bi ga opazila. Njeno urjenje za izganjalko jo je točno naučilo, kaj ima storiti v takšnem primeru: braniti se in uporabiti vse borilne veščine, ki se jih je naučila. A njeno telo tega ni moglo upoštevati. Prebledela se je lahko le zavrtela na petah, medtem, ko so se njene oči širile v brezmejnem strahu pred tistim, kar bi lahko stalo pred njo, z nogami pa je nevede že naredila nekaj korakov nazaj, pripravljena na beg…

Tema zanj ni predstavljala utelešenja najhujše nočne more in ni se bal, da bi med svojim pohajkovanjem po mestu naletel na kakšno bitje teme. A to ni bil pravi razlog, da se je ob pol polnoči odpravil ven iz svojega stanovanja na svež zrak, ki je hladno rezal skozi vsak globok vdih. Vendar se ni mogel upirati igri, ki se mu je ponudila. Ni se mogel upreti temu kar je videl in tako je v svoji značilni črni usnjeni jakni hodil proti obali, ne da bi se menil za temne podobe, ki so prežale nekje v temi, ter po vsej verjetnosti čakale na svojo naslednjo žrtev, do katere ne bodo neusmiljene in zagotovo ne bodo pokazale sočutja ob krikih, solzah in prelitih kapljah krvi. V zraku je bilo moč čutiti tesnobo, ki je obdajala okolico in iz svojih krempljev ni izpustila nikogar. Hodil je neposredno ob obali, medtem ko so valovi tiho zadevali skale in kamne, ki so jim stali na poti. V tem trenutku mu je bilo preprosto vseeno kaj si bodo mislili, tisti, ki so se kljub nemogoči uri sprehajali na zgornjem delu promenade. Nekateri so bili v parih, spet drugih sami. Verjel pa je, da so vsi imeli neki cilj, nek kraj kamor so želeli pride. Le on je bil tisti, ki je brezciljno blodil ob obali in čakal na naslednji namig. Preden je odšel ven, je sedel na svojem kavču s prižgano televizijo na poznih večernih poročilih. Slika mu je narahlo zamigetala pred očmi, ko ga je stisnilo v sencih. Do sedaj se je na te stvari že navadil in tako je dobro vedel kaj sledi. Izklopil je zvok barvite televizije, ki je ni več videl razločno in se osredotočil na prizor, ki je nastajal v njegovi glavi. Vse kar je lahko videl je bilo pristanišče in hitra preusmeritev na veliko mestno uro, ki je kazala točno polnoč. Nič čudnega torej, da je pustil vse za sabo, ter odšel iskati rjavolasko, katerega obraza tokrat ni dobro videl, a bil je prepričan, da jo pozna že od prej. Nekako je slutil, da je ona ista rjavolaska kakor tista izpred dobrega tedna dni. In če je bilo to res, je nameraval narediti prav vse da jo bo našel. Vedel je kje in kdaj iskati, zdaj je moral samo še priti tja in jo prepričati, da je na njeni strani. Odkar je lahko videl dogodke v mislih in pred očmi, se je čutil dolžnega, da osebam iz videnj vsaj nekako pomaga. Moral je nekaj narediti in ne le preprosto doživljati njihovo grozo, medtem, ko jim je strah počasi lezel pod kožo in jih zavijal v svoj objem. Pred tednom dni ji ni mogel pomagati, zdaj ji lahko, četudi ni vedel pred čem naj bi jo branil. Hitro je stekel navzgor po betonskih stopničkah, ki so vodile v industrijski del obale in posledično tudi do pristanišča, kjer je neznanka verjetno že stopala med velikimi zabojniki, ki so prispeli iz tujine ali pa so bili tja namenjeni. Kot nalašč jo je prav v tistem trenutku zagledal, kako je hodila med starimi napol podrtimi zgradbami in se ustavljala vsake toliko časa, ko se je v daljavi zaslišal pok ali tlesk. Oprezno je hodil za njo, saj se je zavedal, da ne more preprosto skočiti pred njo in se ji ponuditi kot vitez na belem konju. Hodil je v taki razdalji, da je lahko videl kam hodi temnolaska, a ravno prav daleč, da se je lahko skril ob vsakem njenem pogledu nazaj, ki je dokazoval, da je nekako čutila njegovo prisotnost, ali pa je bil to le odraz njenega strahu. Toda z vsako minuto ji je bil bližje in na koncu ju nista ločila več kot dva metra. Tudi sam je otrpnil, ko je njen dih zastal in se je hitro obrnila nazaj proti njemu. V njegovem pogledu je bil viden zaščitniški ton, ki je na trenutke deloval malce preveč bojevito. »Mislim, da sprehod po zapuščenem pristanišču v popolni temi ni ravno pametna ideja,« je spregovoril brez nasmeška, ki ga verjetno niti ne bi opazila. Osvetljeval ju je le bled soj lune na nebo, medtem, ko je bilo okrog njiju vse prikrito s čisto črnino. »Oprosti, ampak najprej te moram vprašati, kje si bila pred približno tednom dni?« je nekoliko optimistično vprašal, čeprav je pričakoval gladko zavrnitev njegovih besed. V njenem pogledu je bil nepopisen strah, ki ga je tudi pričakoval. Vedel je kaj je doživela, vedel je kako zelo se boji. A nič ni mogel narediti, da bi dogodke izbrisal. Časa ni mogel vrteti nazaj, lahko ga je le opazoval kako se vrti naprej in nikomur ne prizanaša. Vendar ga je njen pogled prisilil, da je v njegove oči prišlo nekaj sočutne topline. »Videl sem kaj se je zgodilo. Vse,« je nato oklevajoče zamrmral in pogled usmeril v tla.

Čutila je lahko, kako se je kri v njenih žilah spremenila v led, ko se je zasukala in so se ji oči razširile v pričakovanju tistega, kar bo zagledala. Še sama ni vedela, kaj bo pred njo, kajti v zadnjih letih se je naučila, da jo bitja iz prej skritega sveta lahko vedno znova presenetijo. Vendar je sedaj pred njo stal povsem običajen človek, ki ji je vračal pogled, ravno tako oprezen kot je bil njen. Čeprav se ni premaknila iz svojega obrambnega položaja ji je napetost počasi začela odtekati iz mišic, na njenem obrazu pa se je še vedno kazal izraz prestrašenosti. Ko je neznanec odprl usta, je presenečeno zajela sapo, kot bi napol pričakovala, da se bo pognal nad njo v napadu, nato pa so jo njegove besede ujele povsem nepričakovano. Ko so njegove besede obvisele med njima v ozračju, ki je bilo tako napeto, da bi ga lahko rezal z nožem, je trajalo nekaj trenutkov, preden se je lahko Laura postavila v svojo običajno kožo. Zravnala se je, obenem pa pazila, da oči ni odmaknila od njega, kot bi v vsakem trenutku pričakovala hiter premik njegovih rok, ki so mu sedaj mirno počivale ob telesu. Na črni ulici svetlobe ni bilo prav veliko – zadnja ulična svetilka je pogorela že pred ničkoliko meseci in v tem zapuščenem delu mesta niti ni bilo nikogar, ki bi se jo potrudil zamenjati. Sploh pa tisti, ki so se v temi potikali po pristanišču niso luči niti potrebovali…
Še preden bi se lahko odzvala na neznančeve besede, je njene misli prekinil z novimi. »Kaj?« je nevede rekla, še preden bi se lahko ustavila, pogled v njenih očeh pa je bil sedaj mešanica presenečenja in čistega strahu. V hipu so ji misli preplavili spomini na tisti dan pred enim tednom, ko jo je precej slabo odnesla. A dolgi rokavi, ki so skrivali njeno poškodovano kožo so ji dali zagotovolo, da se temu človeku še sanjati ne bi smelo, kaj se ji je zgodilo. »Kako… Kaj govoriš?« je zamrmrala z rahlo hripavim glasom in stopila korak nazaj. Za njeno nesrečo z napačnim človekom je vedelo le nekaj ljudi… in bila je prepričana, da neznani moški ni med njimi. S pogledom se je živčno sprehajala po njegovem obrazu, kot bi iskala sledi jeze ali želje po maščevanju. Vendar pa naj se je še tako trudila, je našla samo nekakšen čuden izraz zaskrbljenosti in njegove oči, ki so se zdele nenavadno zaščitniške. Šele sedaj je pomislila, da je njegovemu videzu pripisovala premajhen pomen. Seveda je bil samo človek, a ničkolikokrat se ji je zgodilo, da se je nekdo tako običajen spremenil v nekaj povsem drugega po le nekaj besedah. Če ne prej, pa tistega usodnega dne pred enim tednom, o katerem je zdaj govoril neznanec. »Ne razumem,« ji je končno uspelo reči, ko se je za silo zbrala. Pomislila je na tisti dogodek in lahko je bila prepričana, da ni bilo nikogar zraven. In če ne bi bila, jo je na to spomnilo njeno kričanje in jok, v katerega ni posegel prav nihče, dokler ji ni po nekakšnem čudežu uspelo pobegniti. »Vse si videl? Kako strahopeten moraš biti, da nisi ničesar naredil?« so besede nenadome stekle z njenih ustnic, izrečene s tolikšno jezo, da so bile kot goreči udarci, s katerimi je bila takrat prekrita ona sama. In bilo ji je popolnoma vseeno, kako moški pred njo ve, kaj se ji je zgodilo – čutila je samo prezir do človeka, ki ji v takšni situaciji ni pomagal.