I'm watching you, human. {Nyah&Ambrosine}

Slonela je na steni in gledala v prazno. Danes ni bil njen dan, nikogar ni imela priložnosti ubiti, ker je bila tako lena. Po glavi ji je rojilo ogromno misli, ki jih ni mogla urediti. Pomislila je na vse te novince pri temnostracih, moč le teh se je krepila. Vsak dan jih je več, kar ni tako slabega. Nekako je bila ponosna na vse tiste, ki so se odloičili pristopiti mednje. Vse lepo in prav, a ljudi, ki so se jim pridružili vseeno ni spoštovala, saj se ji je zdelo, da se bodo prej ali slej pomehkužili. Vedela je, da jih je že veliko pristopilo na temno stran, zato se jih je izogibala. Seveda jih je kdaj tudi srečala, a ni jim namenila pogleda, kot vedno. Večina so bili njenega odziva že navajeni, zato jim ni prišlo preveč k srcu, če jih ni pozdravila ali vsaj pogledala. Niso se ji zdeli vredni pogleda, vsaj njenega ne. Sem je prišla zato, da bi se malo umaknila od vseh teh novincev, ter bila malo sama. Zavedla se je, da se zadnje čase, ko je sama bolj obvlada in ne kaže čustev, sploh pa, nikoli ne veš kdo te gleda za vogalom. Zaradi tega je zmeraj pripravljena koga udariti v obraz, saj vačsih živi v prepričanju, da jo bo zmeraj kdo napadel, ko bo najmanj pričakovala. Ja, no to ni tako zgrešeno, si je zamislila, ter se ozrla gor. Nad njo ni bilo ničesar precej zanimivega, le strop, ki je bil star in je samo čakal, da se bo na nekoga hinavsko zrušil. To je ni kaj dosti skrbelo, zato se je ozrla nazaj predse. Priznati si je morala, da je bilo vse skupaj tako dolgočasno, da je bilo že smešno. Nmaesto, da bi koga prikrajšala za življenje je slonela na steni in gledala v prazna zaprašena tla. Seveda se ni kaj dosti pritoževala, ona že ne bo prenavljala ničesar. Opazila je, da so na prašnih tleh stopinje. "Haha, si pa res neumna, seveda so tvoje. Še en dokaz več, da je tukaj čista svinjarija, se je posmehovala sama sebi. Sicer pa je razmišljala, da tu še nekaj časa nikogar ne bo, ker so vsi prestarhopetni, da bi prišli sem, no, ne vsi, vsaj temnostranci ne. Sicer pa če bi prišel na plano kakšen svetlostarnec bi se ga z veseljem lotila in spet pustila en lep spominek na njem. Pod imenom Abrosine so jo tako ali tako poznali le temnostraci, ki so menili, da se nima smisla podpisovati na žrtve, ker Izganjakle Ambrosine ne zanima preveč, očitno. Seveda jih ni poslušala, vztrajna kot je. Zdelo se ji je, da bo kaj kmlau pritegnila pozornost, pa čeprav ne od Izganjalke same. Ogledala si je svoje teniske, nekega dne se je odločila, da jih ne bo vrgla stran, dokler ne razpadejo. Dobro ji je uspevalo, saj so bile videti, kot da bodo lastnico kmalu pustile boso. Tudi hlačne niso bile v dobrem stanju, a bilo je ji vseeno kako je oblečena, če lenari, kot da nima boljpega dela. Preprosto se ji ni dalo, a seveda bi zgrabila priložnost. Sama je že ne bo iskala, vsaj ne danes. "Hmm, že dolgo mi ni nihče težil, čudno, se je spomnila. Včasih si je prav želela prepirati, saj so bili sogovorniki vedno ponižani do konca, ker ni znala nehati. Menila je, da ni ona kriva, saj so oni izzivali. Sama ni nikoli izzivala v prepire, a če je kdo njo mu je z veseljem vrnila. Večejga veselja jim tako ali tako ni mogla narediti. Spomnila se je, ko ji je "mama" govorila naj ne sili v prepire, to pa je bil tudi skoraj edini nasvet, ki ga je upoštevala iz njene strani. Nerada se je spominjala krušnih staršev, saj sta bila oba tako dobra, ona pa ju je nekako izdala. "Le kje sta tistadva nesposobneža, ki naj bi bila moja prava starša, takoj bi šla v pekel, če bi ju le videla, je hudobno rekla. Nikoli ni imela potrebe po pravih starših, ker jima bo za vekomaj zamerila. "Vekomaj je dolgo časa..., se je zlobno namuznila. Slišala je veter, ki je zapihal, seveda je imel strop tudi lepo luknjo skozi katero je pihalo. Bilo je kar mrzlo, a večinoma so bile nizke temperature le ponoči. Ni je dosti motilo, saj je bila kar dobro oblečena in že tako ni bila ravno zmrznjeni tip. Nekaj se je premaknilo, že je bila pripravljena napasti, ko je videla, da je le mačka. Črna. Ni verjela v tiste neumne vraževerne stvari, prepričana je bila, da ti mačke ne prinašajo nesreče. Če bi bil pes ga že nebi bilo več, a mačk se je usmilila, saj jih je imela "rada". Mački se je približala, ter jo poskušala pobožati, a ta je zapihala, ter jo nesramno prasknila. "Ti mala, smo sitni ne?" jo je rahlo nadrla. "Ne glej me tako in ne sikaj, srečna bodi, da si še živa, hinavka umazana," ji je zagorzila, to so bili pač "prijateljski" pogovori. "Ah, ne morem vrjeti. Dejansko grozim mački, ki nima pojma kaj govorim, kako nizko sem padla," je naglas razmišljala. Medtem je zaslišala korake, vse bližje so bili. Obrnila se je in zagledala neko žensko. "Ah, seveda, tega človeka res najdeš povsod, si je mislila, ter se obrnila stran od nje. Mačka je še enkrat zapihala, ter izginila v temo. Ni ji namenila niti pogleda, še tega si ni zpomnila kako ji je sploh ime. Naslonila se je nazaj na steno, ter gledala v tla. Bila je smrtna tišina, ni pa je imela namena razdreti. Nekaj najhujšega bi bilo, če bi jo morala ogovoriti prva, še huje, da bi morala imeti opravka z njo. Seveda pa jo je opazovala, vsak korak, saj se ji je zdela precej sumljiva in ni ji privoščila, da bi spadala mednje. Tako ali tako je bila prepričana, da so vampirji nad vsemi, še posebej nad ljudmi. "Samo, da me pusti pri miru, pa ji bo bilo med nami bolje," je zlobno naznanila sami sebi. Ni je opazovala bilo je res tiho, nihče ni spregovoril. Tišina ji je čisto prijala, a ni prenesla, da si jo deli s človekom. Ni pa hotela kar oditi, saj bi bilo to preveč čudno, mogoče že strahopetno. Mogoče pa bo ona tista, ki bo obležala mrtva na tleh. Raje ni napadala vseh, ki so bili na enaki strani, kot ona sama, a seveda bi, če bi lahko. Še bolj se je poglobila v tla, ter imela resen izraz na obrazu. Pa je že mislila, da nikogar ne bo tu ob tej uri. Saj je vedela, da jo lahko kaj preseneti, a kaj ko je bila že tako prepričana, da se bo celo noč prepirala z mačko. Zdaj se bo prepirala z tole "smrkljo", ki je prišla na "ogled" tega prostora.

((Nyah, grozno je XD))